Jedro

Novela G Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP- G- Uradni list RS, št. 27-1076/2016) je v 19. členu spremenila dotedanji prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP tako, da je treba izpodbojno tožbo vložiti v 12-ih mesecih po pravnomočnosti sklepa o začetku stečaja, pri čemer pa se spremenjena določba omenjenega člena uporablja za stečajne postopke, ki začnejo teči po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G, to je po 15.4.2016 (četrti odstavek 32. člena ZFPPIPP-G). Glede na to, da se je stečajni postopek nad tožečo stranko začel pred tem datumom, to je 11.12.2015 (ko je bil tudi objavljen oklic o začetku stečaja), je bila dolžna tožeča stranka izpodbojno tožbo vložiti v šestih mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP, ki je veljal do uveljavitve novele ZFPPIPP-G).

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II, III in IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 1465/2017 z dne 13.7.2017, izdanega na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih, je za odločanje o pritožbi v konkretnem pritožbenem postopku pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ničnost določenih pravnih dejanj, ugodilo pa je tožbenemu zahtevku, da se razveljavijo učinki izvedenih pravdnih dejanj, to je plačil računov v skupnem znesku 19.756,03 EUR, in sicer kot je to razvidno iz točke II izreka izpodbijane sodbe, poleg tega pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo v tem delu tudi odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki vrniti ta znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz točke III izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh plačati tožeči stranki 1.849,03 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku paricijskega roka.

3. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka v konkretni zadevi šele v fazi izvajanja pravdnega postopka spremenila tožbeni zahtevek. Tega pa ne bi smela storiti, saj je že pretekel šestmesečni rok. Sodišče prve stopnje tudi ni izdelalo odločbe v treh mesecih od oprave zadnjega naroka za glavno obravnavo. Tožena stranka v spremembo tožbenega zahtevka ni privolila. V tej zvezi pritožba opozarja tudi na okoliščino, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločitve Okrožnega sodišča v L. IX Pg 1501/2016 z dne 10.3.2017 z dne 10.3.2017. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov z zaslišanjem priče V.K., P.U.in L.B. Sodišče je izvedlo vnaprejšnjo dokazno oceno. Vnaprejšnja dokazna ocena je ustavno in zakonsko sporna. Tožba tožene stranke je nesklepčna. V konkretnem primeru je bila tožba prejeta na sodišče prve stopnje šele 13.6.2016, to je po preteku šestmesečnega roka po objavi oklica stečajnega postopka nad tožečo stranko. Tožeča stranka ni prerekala, da storitve, ki jih je konkretno navedla tožena stranka, niso bile izvedene. V tej zvezi je tožena stranka v sodni spis predložila vse verodostojne dokumente in cesijske pogodbe. Celotna dokumentacija bi morala biti v računovodski dokumentaciji tožeče stranke. Tožeča stranka ni izkazala predpostavk izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Tožena stranka nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bila plačila izvedena brez pravne podlage. Kar zadeva predpostavko insolventnosti, pritožba opozarja, da je sodišče preseglo trditveno podlago tožeče stranke. Tožena stranka je jasno izkazala, da so konkretne storitve bile opravljene preko družbe P. d.o.o., ki je nato terjatve odstopila toženi stranki. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala nobenih trditev glede insolventnosti tožeče stranke v času oprave spornih dejanj, zato nikakor ni mogoče šteti, da je bila podana insolventnost. Tožena stranka ni prejela nič več, kot je bilo s pogodbo o poslovnem sodelovanju dogovorjeno. Tožeča stranka tudi ni izpodbijala zavezovalnega pravnega posla. Tožeča stranka tudi ni izkazala insolventnosti v času oprave posameznih dejanj. Tožeča stranka niti ni pojasnila, ali je bila tožena stranka privilegirana nasproti ostalim upnikom, ali je zaradi tega dobila ugodnejši položaj. Za mesece pred avgustom 2015 tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih trditev o ekonomskem, finančnem in likvidnostnem položaju tožeče stranke. Tožeča stranka je bila v letu 2015 blokirana le od 4.11.2015 do 11.12.2015. Tudi z javno dostopnih evidenc ni mogoče razbrati podatkov o insolventnosti tožeče stranke v spornem obdobju. V tej zvezi tožena stranka tudi ni vedela, da je bil stečajni dolžnik insolventen.

4. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Stroškov pritožbenega postopka tožeča stranka ni priglasila.

5. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Novela G Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP- G- Uradni list RS, št. 27-1076/2016) je v 19. členu spremenila dotedanji prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP tako, da je treba izpodbojno tožbo vložiti v 12-ih mesecih po pravnomočnosti sklepa o začetku stečaja, pri čemer pa se spremenjena določba omenjenega člena uporablja za stečajne postopke, ki začnejo teči po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G, to je po 15.4.2016 (četrti odstavek 32. člena ZFPPIPP-G). Glede na to, da se je stečajni postopek nad tožečo stranko začel pred tem datumom, to je 11.12.2015 (ko je bil tudi objavljen oklic o začetku stečaja), je bila dolžna tožeča stranka izpodbojno tožbo vložiti v šestih mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP, ki je veljal do uveljavitve novele ZFPPIPP-G). V konkretnem primeru pa je tožeča stranka izpodbojno tožbo vložila priporočeno po pošti 10.6.2016 (ta dan se šteje za dan izročitve sodišču - drugi odstavek 112. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), kar tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da jo je vložila pravočasno.

8. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka s pravočasno vloženo izpodbojno tožbo zahtevala, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo učinki plačil računov tožene stranke v skupnem znesku 19.756,03 EUR, pri čemer je v vrnitvenem delu tožbenega zahtevka posamezna plačila po spornih računih tudi specificirala in zahtevala njihovo vrnitev, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega plačila. Res, da je kasneje tožeča stranka v enaki vsebini kot vrnitveni zahtevek oblikovala oziroma specificirala tudi razveljavitveni zahtevek izpodbojne tožbe, kar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da je bila zaradi tega izpodbojna tožba spremenjena (drugi odstavek 184. člena ZPP), marveč je šlo zgolj za to, da je tožeča stranka dopolnila (konkretizirala) posamezne navedbe v okviru izpodbojnega tožbenega zahtevka, ki zaradi tega ni bil spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP).

9. S tožbenim zahtevkom v izpodbojni tožbi je tožeča stranka pravilno izpodbijala zgolj učinke plačil po posameznih računih, saj zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj vsebuje pravico zahtevati, da se razveljavijo učinki posameznih pravnih dejanj v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere so bila pravna dejanja opravljena (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP). To pa pomeni, da sama sklenitev dvostranske pogodbe praviloma nima značilnosti izpodbojnega pravnega dejanja in je treba zahtevati samo razveljavitev učinkov razpolagalnega pravnega posla oziroma izpolnitvenega pravnega dejanja. Zaradi tega nikakor ne drži pritožbeni očitek, da bi morala tožeča stranka v konkretnem primeru izpodbijati tudi zavezovalni pravni posel. 10. Pravni posel (sporna plačila) je izpodbojno pravno dejanje samo v primeru, če je bil opravljen v času, ko je bila tožeča stranka že insolventna. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka izvedla vsa sporna plačila v času, ko je že bila insolventna. Glede pravne podlage, ki je opravičevala tožečo stranko, da v korist tožene stranke opravi sporna plačila (ta plačila so bila izvedena v času od 23.10.2014 do 21.9.2015), se je tožena stranka v postopku na prvi stopnji sklicevala na Pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 1.9.2014 (priloga A9), na podlagi katere sta se tožeča stranka (ki jo je zastopala direktorica L.B. in družba P. d.o.o., (ki jo je zastopala direktorica L.B., to je ista oseba, kot je bila direktorica tožeče stranke) dogovorili, da bo omenjena družba v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) zastopala tožečo stranko in vodila njene posle, in sicer za fiksni mesečni znesek 1.350,00 EUR, povečan za DDV. Te terjatve (terjatve iz naslova vodenja poslov, za katere je omenjena družba izdala račune - priloge B3, B13) je omenjena družba cedirala na toženo stranko (pogodbe o odstopu od terjatev - priloge B14, B 25). V tej zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja (ker mora paziti ne pravilno uporabo materialnega prava tudi po uradni dolžnosti), da je pogodba, s katero družba podredi vodenje družbe drugi družbi, pogodba o obvladovanju, ki spada med podjetniške pogodbe (prvi odstavek 533. člena ZGD-1). Ta pogodba pa začne veljati šele, ko je vpisana v sodni register (drugi odstavek 536. člena ZGD-1). Tožena stranka pa na tem mestu niti ni trdila, da je bila omenjena pogodba sploh vpisana v sodni register, niti ni tega z ničemer izkazovala. Zato omenjena pogodba med pogodbenima strankama ni mogla ustvariti nobenih pogodbenih pravic ali obveznosti. V obravnavani zadevi pa se je tožena stranka glede upravičenosti do spornih plačil sklicevala zgolj na omenjeni zavezovalni pravni posel. Prav tako pa tožena stranka ni dokazala, da bi bila upravičena do spornih plačil na nepogodbeni (obogatitveni) podlagi. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka glede opravljenih del za tožečo stranko v spornem obdobju (september 2014 - oktober 2015) predložila v sodni spis zgolj nepodpisano zbirno poročilo (priloga B29), pri čemer iz tega poročila ni razvidna natančna specifikacija konkretno opravljenih del, niti ni razvidno, kdo sploh je ta dela opravil. Tudi iz ostalih listin v sodnem spisu (računi, pogodbe) te okoliščine niso razvidne, pri čemer pa je na teh listinah kot podpisnica za A. d.o.o. navedena le L.B. (in ne družba P. d.o.o. ali L.B. s.p,), kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

11. Prav tako je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tudi iz računov (priloge B3-B13) ni razvidno, katera konkretna dela je družba P. d.o.o. opravila za tožečo stranko, saj se vsi ti računi posplošeno sklicujejo zgolj na storitve po pogodbi z dne 1.9.2014. Poleg tega pa nobeden od teh računov sploh ne vsebuje zneska 1.350,00 EUR (niti DDV), kot je bila po višini opredeljena storitev vodenja poslov po pogodbi o poslovnem sodelovanju (drugi odstavek 4. člena). Nenazadnje pa tudi iz vseh cesijskih pogodb (priloge B14 -B25) jasno izhaja, da so predmet odstopa (z družbe P. d.o.o. na toženo stranko) celo posojilne terjatve (družbe . d.o.o. do tožeče stranke). V tej zvezi je pravno pomembno tudi, da iz poslovne dokumentacije tožeče stranke ni razvidno, na kakšni podlagi so bila opravljena sporna plačila (to dokumentacijo je predložila tožena stranka v sodni spis šele v konkretni pravdi).

12. Tožeča stranka se je glede insolventnosti v postopku na prvi stopnji dovolj jasno in nedvoumno sklicevala na podatke iz stečajnega spisa St 3872/2015, zlasti na predlog za začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko, ki ga je podal upnik H.A.R. d.o.o., pri čemer so se v tej zvezi v sodnem spisu nahajali tudi vsi relevantni dokumenti iz omenjenega stečajnega spisa (priloga C spisa), s katerimi je v postopku na prvi stopnji razpolagala tudi tožena stranka. Takšno trditveno gradivo tožeče stranke - zlasti v povezavi z dokaznim gradivom, ki ga je imela na voljo ves čas postopka na prvi stopnji tudi tožena stranka - pa je po oceni pritožbenega sodišča glede obstoja insolvenčnosti v spornem obdobju vendarle dovolj določno in razumljivo ter omogoča nasprotni stranki, da s takšnim gradivom odkrito in dokazno podprto polemizira. Iz omenjenega predloga za začetek stečaja nad tožečo stranko je namreč jasno in nedvoumno izhajajo, da je bila tožeča stranka že na dan 31.12.2013 (bilanca stanja in izkaz poslovnega izida) insolventna, saj so bile njene obveznosti (9.995.891,00 EUR) višje od njenega premoženja (2.393.506,00 EUR), kar predstavlja prezadolženost po 1. točki tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Prav tako iz omenjenega dokumenta jasno izhaja, da je tožeča stranka zamujala z izpolnitvijo obveznosti (v višini skoraj 8 mio EUR) do predlagatelja stečaja več kot dva meseca, pri čemer je ta obveznost presegala 20 % vseh obveznosti (9.995.891,00 EUR), izkazanih v takrat jasno objavljenem letnem poročilu, kar predstavlja trajnejšo nelikvidnost (1. točka prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Zato nikakor ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni podala konkretnih navedb glede insolventnosti v spornem obdobju. Po oceni pritožbenega sodišča so bile te trditve na ustrezen način podane in tudi dokazane, saj jih tožena stranka v konkretnem postopku na prvi stopnji sploh ni prerekala (drugi odstavek 214. člena ZPP). Iz omenjenega procesnega gradiva pa tudi izhaja, da je sama tožeča stranka (zastopana po takratni direktorici L. B.) kasneje priznala svojo insolventnost (računski izkazi na dan 30.9.2015).

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bila vsa sporna plačila opravljena brez ustrezne nasprotne izpolnitve tožene stranke (oziroma družbe P. d.o.o.), kar pomeni, da je bila posledica teh plačil zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki prejmejo plačilo v manjšem deležu, kot če sporno dejanje ne bi bilo storjeno (prvi odstavek 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Takšno pravno dejanje pa je izpodbojno ne glede na to, ali je izpolnjen subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP (drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP). Pa tudi sicer se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da ni vedela oziroma ni mogla vedeti za insolvenco stečajnega dolžnika v spornem obdobju, saj je bila L.B. v tem obdobju ves čas direktorica tožeče stranke, ki je tudi sodelovala v omenjenem stečajnem postopku.

14. Po oceni pritožbenega sodišča ne vzdrži niti posplošen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje naredilo vnaprejšnjo dokazno oceno, ker ni zaslišalo predlaganih prič V.K., P.U. in L.B. V tej zvezi namreč pritožba niti ne navede, o katerih pravno pomembnih dejstvih bi omenjene priče lahko izpovedale. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je bila zaradi opustitve izvedbe teh dokazov tožba nesklepčna. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje izdelalo pisni odpravek sodbe šele po poteku treh mesecev od izvedbe zadnjega naroka za glavno obravnavo, pa ni bistvena postopkovna kršitev. Enako velja tudi glede okoliščine, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do sodbe, ki je bila izdana v drugem sodnem postopku. Nikakor ne drži tudi pritožbena trditev, da tožeča stranka ni prerekala, da storitve, ki jih je konkretno navedla tožena stranka, niso bile izvedene. Tožeča stranka je ves čas v postopku na prvi stopnji jasno in nedvoumno trdila, da so bila vsa sporna plačila opravljena brez nasprotne izpolnitve tožene stranke oziroma družbe P. d.o.o. 15. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišča pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).