Jedro

Ker dedič ni bil pravilno povabljen na narok in torej ni imel možnosti sodelovati v zapuščinskem postopku, ga sicer sklep o dedovanju ne bi vezal in bi svojo pravico do (dopolnitve) nujnega deleža še vedno lahko uveljavljal v pravdi (220. čl. ZD). Kljub temu pa je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o dedovanju razveljavilo, saj je pravica do nujnega deleža dedna pravica in se zato prvenstveno uveljavlja v zapuščinskem postopku. Šele če se bo izkazalo, da so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna njihova pravica (velikost dednega deleža in vračunanje v dedni delež), bo sodišče zapuščinsko sodišče postopek prekinilo in stranke napotilo na pravdo (210. čl. ZD).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine po pok. C. Š., da sta zakonita dedna upravičenca njegova otroka S. S. in D. Š., da je pokojni napravil oporoko in da njene veljavnosti zakonita dediča nista izpodbijala. Zapustnikovega sina D. Š. je razglasilo za volilojemnika parcele št. 773/1, vpisane pri vl. št. 1237 k.o. G..., zapustnikovo hči S. S. pa za oporočno dedinjo vse preostale zapuščine. Zoper sklep se je pravočasno pritožil zapustnikov sin (zakoniti dedič) D. Š.. Navaja, da je druga dedinja še za časa očetovega življenja prejela kot darilo njivsko parcelo v vrednosti cca 7.000 DEM tolarske protivrednosti. Vrednost celotne zapuščine ocenjuje na 150.000 DEM tolarske protivrednosti in zahteva dopolnitev nujnega deleža. Predlaga razveljavitev sklepa o dedovanju in vrnitev zadeve zapuščinskemu sodišču, ki naj odloči, da znaša njegov delež najmanj 39.000 DEM v tolarski protivrednosti. Pritožba je utemeljena. Po določilu 205. čl. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) sodišče povabi na narok vse prizadete osebe ter jih opozori, da lahko do konca postopka podajo pri sodišču izjavo, ali sprejemajo dediščino ali pa se ji odpovedujejo in da bo sodišče odločilo o njihovi pravici po podatkih, s katerimi razpolaga, če ne pridejo na narok ali ne podajo izjave. Pritožnik je kot zakoniti dedič po zapustniku nedvomno prizadeta oseba, ki jo je treba povabiti na narok in ki bi lahko svojo dedno izjavo podal do konca postopka. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi bil pritožnik vabljen na narok dne 14.7.1999, na katerem je bil zapuščinski postopek končan (razvidno je le, da se je vabilo, naslovljeno na pritožnika, vrnilo nevročeno in bilo ponovno poslano, pošiljka pripeta k str. 13 spisa). Za predhodni narok je pritožnik opravičil svoj izostanek zaradi bolezni, pred tem pa vabilo zanj ni bilo izkazano, medtem ko je bil prvi narok preložen ravno zaradi pridobitve pritožnikove dedne izjave. Navedeno pomeni kršitev procesnega določila 205. čl. ZD in že zato ni mogoče šteti, da bi dedič D. Š. ne mogel svoje izjave za dopolnitev nujnega deleža podati še tudi v pritožbi. Sodišče namreč pravice oseb, ki ne pridejo na narok, obravnava po podatkih, s katerimi razpolaga, upoštevajoč njihove pismene izjave, ki prispejo do izdaje odločbe, vendar le pod pogojem, da so bile v redu povabljene, (3. odst. 207. čl. ZD). Pritožnik kot nujni dedič bi lahko svojo pravico do dopolnitve nujnega deleža uveljavljal še celo po že pravnomočno končanem zapuščinskem postopku, saj pravnomočen sklep o dedovanju ali volilu veže le stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi (220. čl. ZD). Ker dedič glede na prej povedano ni bil pravilno povabljen na narok in torej ni imel možnosti sodelovati v zapuščinskem postopku, ga sicer sklep o dedovanju ne bi vezal in bi svojo pravico do (dopolnitve) nujnega deleža še vedno lahko uveljavljal v pravdi. Kljub temu pa je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o dedovanju razveljavilo, saj je pravica do nujnega deleža dedna pravica in se zato prvenstveno uveljavlja v zapuščinskem postopku. Šele če se bo izkazalo, da so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna njihova pravica (velikost dednega deleža in vračunanje v dedni delež), bo sodišče zapuščinsko sodišče postopek prekinilo in stranke napotilo na pravdo (210. čl. ZD). Navedeno je torej narekovalo razveljavitev sklepa o dedovanju (3. tč. 380. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. ZD) in vrnitev zadeve zapuščinskemu sodišču v nov postopek. V novem postopku bo moralo zapuščinsko sodišče upoštevati pritožnikovo zahtevo po nujnem deležu in jo obravnavati v zapuščinskem postopku, po potrebi pa, kot je bilo že omenjeno, napotiti stranke na pravdni postopek.