Jedro

V postopku zaradi ničnosti odločbe o nacionalizaciji ni mogoče uspešno izpodbijati dejansko stanje in (zmotno) uporabo materialnega prava iz postopka o izdaji odločbe o nacionalizaciji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1517/95-10 z dne 7.12.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 28.8.1995, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 6.6.1995. Z njo je zavrnjen tožnikov predlog za ugotovitev ničnosti odločbe Oddelka za gospodarstvo in finance skupščine občine K. z dne 18.2.1974. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna, ker je zanjo navedla pravilne razloge, zato se nanje sklicuje. Po ugotovitvah tožene stranke ni podan ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) to je kršitev določb o stvarni pristojnosti, s tem ko tožnik navaja, da ne more biti pravilna trditev, da A.B. ni bil državljan SFRJ na dan nacionalizacijske odločbe. Iz nacionalizacijskega spisa prvostopnega organa, iz uradnega zaznamka z dne 18.1.1974 sledi, da se je A.B. izselil v I. dne 12.12.1955, zaradi česar ni jugoslovanski državljan. Po 1. odstavku 22. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu (Uradni list SFRJ, št. 38/64) velja za jugoslovanskega državljana kdor je po dotedanjih predpisih imel jugoslovansko državljanstvo. Po 36. členu Zakona o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije (Uradni list DFJ, št. 64/45, ki ga je glede na prehodne določbe kasnejših zakonov o državljanstvu tudi upoštevati), skladno z 19. členom Mirovne pogodbe z Italijo (Uradni list FLRJ, MP, št. 74/47) ter kasnejšimi meddržavnimi sporazumi z Italijo ter izvedbenimi predpisi si pridobijo jugoslovansko državljanstvo vsi, ki imajo domicil v občinah na določenem območju in oni, ki pripadajo po narodnosti kateremu izmed narodov Jugoslavije ter prebivajo na tem področju, vendar pod pogojem, da se ne izselijo iz jugoslovanskega državnega področja ali če na podlagi posebnih predpisov ne optirajo za svoje prejšnje državljanstvo. Po prepričanju tožene stranke je pravilna obrazložitev prvostopnega organa, da je pristojni upravni organ pri Skupščini občine K. v uradnem zaznamku ugotovil, da je B.A. tuj državljan, saj v spisu ni drugačnih dokazov. Prvostopna upravna odločba sicer nima razlogov glede uveljavljanega ničnostnega razloga nemožnosti izvršbe (3. točka 267. člena ZUP), vendar na podlagi ugotovitve, da je bila odločba po pravnomočnosti vknjižena v zemljiški knjigi, za kar ima oporo v izdanem zemljiškoknjižnem sklepu Občinskega sodišča v Kopru z dne 15.10.1974, pomeni, da je odločba bila izvršljiva in torej uveljavljani ničnostni razlog ni podan. Tožena stranka je preizkusila tudi 2. točko izreka nacionalizacijske odločbe z dne 18.2.1974, ki je sicer edino izvršljiva glede na to, da je prva točka izreka te odločbe ugotovitvene narave. Vsebina navedene 2. točke izreka je v tem, da odreja za nepremičnine vknjižbo družbene lastnine ter pravico uporabe v korist občine K. Gre za pravna inštituta, ki sta bila skladna s tedaj veljavnim pravnim redom, zato niso obstajale ne pravne ne dejanske ovire za izvršbo takega izreka.

Nato pa sodišče še dodaja, da je nacionalizacijska odločba, imela podlago v 7.a členu Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48 - ZNZGP).

Nacionalizacijska odločba ima značaj deklaratorne odločbe, ki glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja določeno pravno razmerje, ki že obstoji po samem zakonu. Določba 7.a člena ZNZGP se na podlagi Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (Uradni list SFRJ, št. 56/54 in 57/55) v jugoslovanskem delu Svobodnega tržaškega ozemlja, ni uporabljala do 7.10.1972, temveč se je skladno z novelo te uredbe (Uradni list SFRJ, št. 51/72) začela uporabljati z 8.10.1972. Ugotovitev tožene stranke, da z novelo ni bila predpisana nacionalizacija, temveč je bila z njo le omogočena uporaba 7.a člena ZNZGP, s katerim je bila izvedena nacionalizacija, je tudi po presoji sodišča pravilna. Zato sodišče tožnikovih ugovorov glede materialne nezakonitosti odločbe o nacionalizaciji ni presojalo. Za uveljavljanje teh nepravilnosti je imel tožnik oziroma njegov pravni prednik na voljo postopek z rednimi pravnimi sredstvi.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe in izrek odločbe o nacionalizaciji za nično, podrejeno pa razveljavitev sodbe in ponovno odločanje. Izdaja upravne odločbe o ugotovitvi nacionalizacije je izvedba nacionalizacije, vendar če pri tej izvedbi pride do napak, se zaradi tega ne more pridobiti nikakršnih pravic, ne glede na potek časa. Že iz tega pravnega stališča, ki ga je podalo Vrhovno sodišče Hrvaške v sodbi z dne 21.12.1978, je jasno, da je takšna deklaratorna odločba z napako nična. Pri izvedbi nacionalizacije je bil tedanji upravni organ dolžan preveriti državljanstvo A.B. in ugotoviti, ali mu je bila izdana kakšna odločba o prenehanju državljanstva. Če mu ni bila izdana, do nacionalizacije ni moglo priti. Odločba o nacionalizaciji je bila torej izdana v nasprotju z ZNZGP in gre za nepravilno izvedbo nacionalizacije. Takšna odločba pa je nasprotovala veljavnemu predpisu in bila nasprotna pravnemu redu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev upravnega sodišča pravilna. V izpodbijani sodbi je navedlo pravilne razloge, zakaj uveljavljana ničnostna razloga po 1. in 3. točki 267. člena ZUP nista podana. V postopku za izrek ničnosti se preizkuša le obstoj tistih razlogov, ki jih uveljavlja predlagatelj izmed ničnostnih razlogov, določenih v 267. členu ZUP. V postopku za izrek ničnosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku, v katerem je bila izdana odločba, katere ničnost se uveljavlja. Napačno dejansko stanje je mogoče izpodbijati le v postopku z rednimi pravnimi sredstvi, ker med ničnostnimi razlogi, določenimi v 267. členu ZUP, ni razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne napačne uporabe materialnega prava, kar v bistvu uveljavlja tožnik.

Zato tožnik ne more uspeti s pritožbenim ugovorom, da je podlaga nacionalizacijske odločbe nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo, ker naj bi bilo napačno ugotovljeno, da A.B. ni bil državljan SFRJ in zato ne bi smele biti nepremičnine, katerih lastnik je bil, nacionalizirane. Pritožbenega razloga kršitve določb postopka v upravnem sporu pa tožnik sploh ni obrazložil. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.