Jedro

Predmet varstva v upravnem sporu so pravice, obveznosti in pravne koristi posameznikov in organizacij v smislu 2. člena ZUP, kar je poudarjeno v 2. členu ZUS-1, pa tudi druge pravice in pravne koristi posameznikov in organizacij, za katere je tako določeno v ZUS-1 (4. člen, 4. odstavek 5. člena, 3. odstavek 7. člena) ali v drugem zakonu. S pojmom pravice oziroma pravne koristi posameznika oziroma organizacije v smislu 1. člena in drugih določb ZUS-1 pa po presoji vrhovnega sodišča ni mogoče razumeti pristojnosti oziroma pooblastil, ki jih ima upravni organ v izvrševanju svoje upravne funkcije. Da bi bilo tožeči stranki v upravnem sporu zagotovljeno sodno varstvo izvajanja njenih pristojnosti in pooblastil v okviru izvrševanja njene upravne funkcije, pa po presoji vrhovnega sodišča ni določeno niti v drugem zakonu.

Izrek

V sklepu Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1717/2008-12 z dne 1.8.2008, se razveljavita 1. točka izreka v delu, kjer se tožeči stranki nalaga: „da s kopijo trdega diska X. Y. ravna tako kot s kopijami ostalih diskov po določbah izreka izpodbijane odločbe“, in celotna 2. točka izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 22.7.2008 vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.7.2008, s katero je ta tožeči stranki, ki v okviru svojega nadzora po Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1, Uradni list RS, št. 36/08) vodi postopek ugotavljanja usklajenega ravnanja oziroma omejevalnega sporazuma med družbami A. d.d., B. d.o.o. in C. d.d., prepovedala različne vrste obdelave računalniških datotek, na katerih so osebna sporočila in stiki določenih posameznikov iz teh družb. Hkrati s tožbo je tožeča stranka predlagala tudi izdajo začasne odredbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/05 in 26/07- sklep US).

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe deloma ugodilo tako, da je odločilo, da se tožeči stranki dovoli kopiranje trdega diska X.Y. ob njegovi prisotnosti oziroma prisotnosti njegovega pooblaščenca in ob prisotnosti informacijskega pooblaščenca oziroma osebe, ki jo ta določi, s tem da se s kopijo ravna tako kot s kopijami ostalih diskov po določbah izreka izpodbijane odločbe (1. točka izreka izpodbijanega sklepa), v ostalem delu pa je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo (2. točka izreka izpodbijanega sklepa).

Tožeča stranka v pritožbi predlaga, da se razveljavi 1. točka izreka izpodbijanega sklepa v delu, kjer se tožeči stranki nalaga, da s kopijo trdega diska X.Y. ravna tako kot s kopijami ostalih diskov po določbah izreka izpodbijane odločbe, in tudi, da se razveljavi celotna 2. točka izreka izpodbijanega sklepa ter da se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, oziroma da se predhodno ugotovi ničnost izpodbijane odločbe (ker tega ni storilo sodišče prve stopnje in je zato podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu) ter se posledično v celoti razveljavi izpodbijani sklep. Sodišče prve stopnje je pri odločanju zmotno uporabilo materialno pravo (predvsem 14. člen ZPOmK-1 in 4. odstavek 9. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov, ZVOP-1- UPB1, Uradni list RS, št. 94/07) oziroma je pri presoji sorazmernosti neutemeljeno postavilo področje varstva osebnih podatkov pred področje varstva konkurence, izpodbijani sklep pa tudi nima razlogov o (nekaterih) odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Z vidika pravne varnosti je izdaja začasne odredbe nujna, saj bo tožeči stranki v nasprotnem primeru v bodoče onemogočeno učinkovito izvrševanje pristojnosti po ZPOmK-1, interes fizičnih oseb pa bi bil zavarovan z načinom dostopa do službene elektronske pošte, predlaganim z začasno odredbo.

Prizadete stranke (posamezniki, v katerih osebne podatke naj bi se posegalo, in pravna oseba) v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev. Tožeča stranka bi z vpogledom v zaseženo elektronsko komunikacijo nedvomno posegla v njihove osebne podatke. Tožena stranka ni odločala izven pooblastil, temveč je na podlagi ZVOP-1 le onemogočila nezakonito izvrševanje določb ZPOmK-1. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v okviru svojih pristojnosti in pooblastil presojala, ali je tožeča stranka zakonito obdelovala osebne podatke, in ugotovila, da tožeča stranka nima podlage za zbiranje obravnavanih osebnih podatkov. Pri tem se sklicuje na 37. člen Ustave RS (URS), ki je neločljivo povezan z 38. členom URS.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo iz naslednjih razlogov: Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razloga iz prejšnjega odstavka (2. odstavka 32. člena ZUS-1) zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

Glede na navedene določbe 32. člena ZUS-1 odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe po ZUS-1 terja predhodni preizkus procesnih predpostavk za meritorno obravnavo tožbe v upravnem sporu. Procesne predpostavke se med drugim nanašajo tudi na predhodni preizkus tožbe z vidika predmeta upravnega spora ter s tem povezane aktivne legitimacije za vložitev tožbe.

Po presoji vrhovnega sodišče prvostopno sodišče v obravnavanem primeru ni celovito opravilo predhodnega preizkusa tožbe in je posledično preuranjeno odločalo o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Po določbi 23. člena Ustave Republike Slovenije – URS (ki se nahaja v poglavju II. Človekove pravice in temeljne svoboščine) ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Po določbi 3. odstavka 120. člena URS je proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil zagotovljeno sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij. Ta določba po sistemu generalne klavzule določa vseobsežnost sodnega varstva nad izvrševanjem upravne funkcije ter poudarjeno varstvo pravnega položaja posameznika oziroma organizacije. Vendar je treba tudi v takem sistemu opredeliti predmet in obseg presoje v upravnem sporu in ga tako ločiti od drugih postopkov, ki so navedenim subjektom na voljo za varstvo njihovih pravic, ki so lahko prizadete z oblastvenim delovanjem organov, ki izvršujejo upravno funkcijo. V 1. odstavku 157. člena URS je določeno: o zakonitosti posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. V 2. odstavku 157. člena URS pa je določeno: če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.

Po določbi 1. člena ZUS-1 se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Po presoji vrhovnega sodišča so torej predmet varstva v upravnem sporu pravice, obveznosti in pravne koristi posameznikov in organizacij v smislu 2. člena ZUP, kar je poudarjeno v 2. členu ZUS-1, pa tudi druge pravice in pravne koristi posameznikov in organizacij, za katere je tako določeno v ZUS-1 (4. člen, 4. odstavek 5. člena, 3. odstavek 7. člena) ali v drugem zakonu. S pojmom pravice oziroma pravne koristi posameznika oziroma organizacije v smislu 1. člena in drugih določb ZUS-1 pa po presoji vrhovnega sodišča ni mogoče razumeti pristojnosti oziroma pooblastil, ki jih ima upravni organ v izvrševanju svoje upravne funkcije. Da bi bilo tožeči stranki v upravnem sporu zagotovljeno sodno varstvo izvajanja njenih pristojnosti in pooblastil v okviru izvrševanja njene upravne funkcije, pa po presoji vrhovnega sodišča ni določeno niti v drugem zakonu. Tega ne zatrjuje niti tožeča stranka.

Presoja procesnih predpostavk za tožbo mora v obravnavnem primeru glede na navedeno zajeti tudi presojo, ali tožeča stranka kot državni organ v tem upravnem sporu uveljavlja sodno varstvo svojih pravic, obveznosti ali pravnih koristi, za katere je glede na določbe URS, ZUS-1 in drugih zakonov sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu, ali pa uveljavlja sodno varstvo svojih pristojnosti in pooblastil, ki jim ima v izvrševanja svojih upravnih funkcij. V upravnem sporu pa po presoji vrhovnega sodišča sodno varstvo zvezi z izvrševanjem upravnih funkcij državnih organov ni zagotovljeno niti po določbah URS, niti ZUS-1 niti po drugem zakonu.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 razveljavilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča v zavrnilnem delu (ni pa moglo razveljaviti izpodbijanega sklepa v ugodilnem delu, ker se obravnavna pritožba na ta del ne nanaša) in mu v tem delu zadevo vrnilo, da opravi nov postopek, s tem da predhodno opravi celovit predhodni preizkus tožbe v skladu s pravnim mnenjem iz tega sklepa.

Odločitev o stroških, ki so jih priglasile stranke z interesom, se na podlagi določbe 3. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku pridrži za končno odločbo.