Jedro

Toženčevega šikanoznega namena ne potrjuje dejstvo, da kljub imetništvu izvirnika sporazuma, svoje lastninske pravice na stanovanju še ni vknjižil v zemljiško knjigo. Tožnica je stanovanje, ki naj bi pripadlo tožencu, kupila od tretjih v letu 1993, vendar po svoji kupni pogodbi še ni vknjižila lastninske pravice na stanovanju, zato tudi tožnik ni mogel vknjižiti svoje lastninske pravice po njunem sporazumu z dne 28. 4. 1993.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženec plača odškodnino v znesku 6.856,67 EUR (prej 1.643.133 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2001 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da je toženec vložil ugovor zoper odločbo o lokacijskem dovoljenju s šikanoznim namenom, ker so in še tečejo med strankami sodni postopki v zvezi z veljavnostjo sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja in vrnitvi darila z dne 28. 4. 1993 (v nadaljevanju sporazum).

Navedbe revidentke 3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sodb. Navaja, da je sodišče prve stopnje z razlago sporazuma z dne 28. 4. 1993 kot dvostranske pogodbe poseglo v pravnomočno odločitev Okrožnega sodišča v Mariboru P 9/99, kjer je bilo ugotovljeno, da je bilo toženčevo ravnanje protipravno, sedaj pa sodišče prve stopnje zaključuje, da je bilo njegovo ravnanje zakonito. Toženec izvirnik sporazuma nezakonito zadržuje že od 28. 4. 1993 dalje in ne šele od 29. 6. 2000, kot ugotavlja sodišče prve stopnje ter ji še do danes ni bil izročen. Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi navedlo, da tožnici ni uspelo dokazati, da je toženec pritožbo zoper odločbo o lokacijskem dovoljenju vložil s šikanoznim namenom, ker so in še tečejo med pravdnima strankama postopki v zvezi z veljavnostjo sporazuma. Pri tem je bilo spregledano dejstvo, da je v teku le še postopek razveljavitve pete točke sporazuma, ki pa se ne nanaša na ureditev zemljiškoknjižnega stanja. Izostala je tudi kritična ocena dejstva, da zemljiškoknjižnega predloga toženec ni vložil kljub temu, da je posedoval izvirnik sporazuma ter da je bil postopek glede razveljavitve sporazuma pravnomočno končan v letu 1996, sporno pritožbo pa je toženec vložil v letu 1998. 4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala z ravnanjem toženca, ki naj bi se zoper odločbo o izdaji lokacijskega dovoljenja pritožil zgolj iz razloga, da jo šikanira, vedoč, da ta ni mogla zemljiškoknjižno izvesti sporazuma z dne 28. 4. 1993, saj ji ni hotel izročiti njegovega izvirnika. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da sta pravdni stranki razvezana zakonca, ki sta 28. 4. 1993 sklenila sporazum o razdelitvi skupnega premoženja in vrnitvi darila ter ga 5. 5. 1993 overila na sodišču. Dogovorila sta se, da bo tožnica tožencu izročila stanovanje ... (1/3 parc. št. 2281/1, vl. št. ... k.o. T.) tako, da bo na njem pridobil lastninsko pravico, da bo plačala material za obnovo tega stanovanja in da bo prevzela njegovo obveznost plačevanja preživnine njunima hčerkama. Toženec pa se je zavezal, da vrne tožnici podarjeno polovico nepremičnine, pripisane pri vl. št. ... in 176 k.o. S. (v naravi stanovanjska hiša). Tožnica je dne 9. 2. 1998 z J. M. sklenila najemno pogodbo za prostore prizidka k tej stanovanjski hiši, v katerih bi M. imela trgovino z neživilskim blagom. Upravna enota Maribor je dne 5. 1. 1999 izdala odločbo o lokacijskem dovoljenju. Zoper njo se je toženec pritožil dne 13. 1. 1999 in v pritožbi navajal, da je še vedno solastnik zadevne nepremičnine, zato naj se izdaja dokončne odločbe zadrži do ureditve lastninskopravnih razmerji med solastnikoma. Dne 5. 3. 1999 je bila tožničina zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjena. Z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 1. 8. 2000 pa je bila zavrnjena toženčeva pritožba zoper odločbo Upravne enote Maribor o izdanem lokacijskem dovoljenju. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru P 9/99, ki je postala pravnomočna 29. 6. 2000, je bilo tožencu naloženo, da je dolžan tožnici izročiti izvirnik overjenega sporazuma, ki ji omogoča vknjižbo lastninske pravice pri toženčevi polovici nepremičnin pripisanih pri vl. št. ... k.o. S. v njeno korist. S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II P 148/94 z dne 12. 3. 1996 je bil pravnomočno zavrnjen tožničin zahtevek, s katerim je zahtevala razveljavitev sporazuma o razdeliti skupnega premoženja. Toženec je v letu 1998 vložil tožbo na ureditev zemljiškoknjižnega stanja, saj glede na dejstvo, da tožnica po svoji kupni pogodbi še ni vknjižila lastninske pravice na stanovanju, ne more vknjižiti svoje lastninske pravice po njunem sporazumu z dne 28. 4. 1993. Tožnica je v tej pravdi vložila tudi nasprotno tožbo, s katero je zahtevala delno razveljavitev sporazuma, in sicer njegove pete točke, ki se nanaša na njeno obveznost plačevanja stroškov obnove stanovanja.

7. Revizijski očitki sodišču prve stopnje glede zmotne razlage učinkov pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru P 9/99 niso utemeljeni. Pravnomočna odločitev o toženčevi dolžnosti izročitve izvirnika sporazuma z dne 28. 4. 1993 tožnici je namreč posledica neuspešnega izpodbijanja veljavnosti omenjenega sporazuma. Nobena od pravdnih strank ni poskrbela za izpolnitev svojih obveznosti glede ureditve zemljiškoknjižnega stanja v skladu s tem sporazumom, pri čemer pa so bile izpolnitve tožeče stranke sočasne izpolnitvam tožene stranke. Protipravnost toženčevega ravnanja glede zadrževanja sporazuma tako ni mogla biti ugotovljena. Poleg tega pa naj bi v konkretnem primeru nedopustno ravnanje predstavljala toženčeva vložitev pritožbe in ne protipravno zadrževanje sporazuma. Navedbe revidentke, da ji toženec še danes ni izročil izvirnika sporazuma ter da ima že ves čas v posesti stanovanje z garažo, pri presoji obravnavane zadeve ne morejo biti relevantne. Toženčevega šikanoznega namena ne potrjuje dejstvo, da kljub imetništvu izvirnika sporazuma, svoje lastninske pravice na stanovanju ... še ni vknjižil v zemljiško knjigo. Tožnica je stanovanje, ki naj bi pripadlo tožencu, kupila od tretjih v letu 1993, vendar po svoji kupni pogodbi še ni vknjižila lastninske pravice na stanovanju, zato tudi tožnik ni mogel vknjižiti svoje lastninske pravice po njunem sporazumu z dne 28. 4. 1993. Tožnik je zato v letu 1998 vložil tožbo na ureditev zemljiškoknjižnega stanja glede tega stanovanja, kar je navedel tudi v sporni pritožbi. Tožbo na razveljavitev sporazuma je vložila ravno tožnica, odločitev o izročitvi izvirnika sporazuma pa je postala pravnomočna šele v letu 2000, torej po vložitvi pritožbe v upravnem postopku.

8. Uveljavljeni revizijski razlog glede na navedeno ni podan, zato je moralo revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrniti in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov (378. člen ZPP).