Jedro

Pričetek dela s krajšim delovnim časom ima za posledico izplačevanje delne invalidske pokojnine, ki se delovnemu invalidu odmeri po drugem (in po tretjem) odstavku 93. člena ZPIZ-1 v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa. Če delovni invalid prične delati s krajšim delovnim časom od polnega, se mu šele tedaj prične izplačevati odmerjena delna invalidska pokojnina in se mu izplačuje vse dokler opravlja delo, na katerem ima priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, kot je določeno v prvem oziroma drugem odstavku 159. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (točka II) spremeni tako, da se znesek 538,81 EUR nadomesti z zneskom 484,85 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu (tretji odstavek I. točke) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 13. 1. 2012 in št. ... z dne 9. 11. 2011 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela z omejitvami: brez dvigovanja bremen nad 8 kg, v dnevnih izmenah, izmenoma stoje in sede, s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno od 24. 10. 2011 dalje (prvi in drugi odstavek I. točka). S tretjim odstavkom I. točke pa je odločilo, da ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine, katero bo odmerila tožena stranka s posebno odločbo v roku 30 dni po tem, ko bo delodajalec tožniku zagotovil delo s krajšim delovnim časom. Z II. točko pa je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške sodnega postopka v znesku 538,81 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje.

Zoper odločitev v tretjem odstavku I. točke ter II. točke izreka glede stroškov postopka, je toženec vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je odločitev v nasprotju z določbo drugega odstavka 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), saj dajatev ne more biti odmerjena preden so izpolnjeni pogoji za izplačevanje. Tožniku delne invalidske pokojnine ne bi bilo mogoče odmeriti pred izpolnitvijo pogoja začetka dela s skrajšanim delovnim časom z dodatnim pogojem, da prične delati na ustreznem delu. Prav tako ni mogoče predpostaviti, da bi bila sama odmera delne invalidske pokojnine odvisna zgolj od izpolnitve obveznosti delodajalca. Sodišče bi moralo odločiti tako, da bi tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine, odmero in izplačevanje pa naložilo tožencu. V zvezi s stroški postopka pa pritožba navaja, da je sodišče v nasprotju z 9. členom Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 76,96 EUR, ko je priznalo stroške kilometrine za prihod tožnika k izvedenskemu organu. Meni, da bi sodišče moralo priznati stroške v višini cen javnega prevoza glede na to, da obstoji redna linija med A. in B.. Cena avtobusa v eno smer je 10,50 EUR po podatkih C., dostopnih na internetu. D. je oddaljen od B. 5 kilometrov, cena za mestni promet pa znaša 1,00 EUR v eno smer po podatkih E..

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v tretjem odstavku I. točke izreka pravilno odločilo in uporabilo materialno pravo, glede stroškov postopka v delu, ki ga pritožba izpodbija, pa je na podlagi ugotovljenih dejstev zmotno uporabilo materialno pravo. Ni pa prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne očita.

V izpodbijanem delu sodbe je sodišče prve stopnje s tretjim odstavkom I. točke izreka odločilo, da ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine, katero bo odmerila tožena stranka s posebno odločbo v roku 30 dni po tem, ko bo delodajalec tožniku zagotovil delo s krajšim delovnim časom.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem tretjem odstavku I. točke izreka odločilo, da bo delno invalidsko pokojnino odmeril toženec s posebno odločbo. Kot pogoj za odmero delne invalidske pokojnine v drugem odstavku 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) res ni določena delodajalčeva izpolnitev obveznosti v smislu zagotovitve dela s skrajšanim delovnim časom, kot pravilno poudarja pritožba. Pritožba nadalje pravilno poudarja, da dajatev ne more biti odmerjena preden niso izpolnjeni pogoji za izplačevanje. Izplačevanje in pred tem odmera delne invalidske pokojnine, je pogojeno s pričetkom dela s skrajšanim delovnim časom, kot je določeno v drugem odstavku 159. člena ZPIZ-1 oziroma v izjemnih primerih, če gre za utemeljene razloge, zaradi katerih delovni invalid ne bi mogel pričeti z delom, zadostuje tudi zgolj zagotovljeno delo s strani delodajalca. Zato takšna odločitev sodišča prve stopnje ni nezakonita oziroma nepravilna. Posledično pritožbeno sodišče, ker na odločitev o odmeri in izplačevanju ne bo vplivala, v takšno odločitev, ni poseglo.

Pričetek dela s krajšim delovnim časom ima za posledico izplačevanje delne invalidske pokojnine, ki se delovnemu invalidu odmeri po drugem (in po tretjem) odstavku 93. člena ZPIZ-1 v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa. Če delovni invalid prične delati s krajšim delovnim časom od polnega, se mu šele tedaj prične izplačevati odmerjena delna invalidska pokojnina in se mu izplačuje vse dokler opravlja delo, na katerem ima priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, kot je določeno v prvem oziroma drugem odstavku 159. člena ZPIZ-1. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče v tem delu toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo tretji odstavek I. točke izpodbijane sodbe.

Utemeljena pa je pritožba, ki se nanaša na stroške. Pritožba temu, da tožnik ne bi bil upravičen do povračila potnih stroškov za pregled pri izvedencu, ne ugovarja, ne strinja pa se, da je sodišče za relacijo D. - B. - A. in nazaj tožniku priznalo kilometrino v višini 76,96 EUR.

Potni stroški po Pravilniku o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003, v nadaljevanju Pravilnik) obsegajo stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom (prvi odstavek 5. člena Pravilnika). Stroški za prevožene kilometre pa se povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo (prvi odstavek 9. člena Pravilnika).

Ker v konkretnem primeru na relaciji D. - B. - A. obstoji redna linija oziroma vozi javno prevozno sredstvo, cena tega prevoza v smislu 6. člena Pravilnika pa znaša na relaciji D. - B. v eno smer 1,00 EUR oziroma v obe smeri 2,00 EUR ter na relaciji B. - A. v eno smer 10,50 EUR oziroma v obe smeri 21,00 EUR, znašajo potni stroški za javni prevoz skupaj 23,00 EUR.

Ker je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 9. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške za prevožene kilometre, je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP stroškovni sklep spremenilo tako, da je znesek 538,81 EUR nadomestilo z zneskom 484,85 EUR, ker je tožniku priznalo stroške v višini 23,00 EUR, namesto prvotno priznanih 76,96 EUR.