Jedro

V upravnem postopku uradna oseba ni sama postavila izvedenca, ampak je uporabila izvedensko mnenje iz sodnega postopka, zato ima to mnenje sicer značaj listinskega dokaza, ker pa ni sledila strokovnemu mnenju, bi morala v postopku tudi sama opraviti dokaz z izvedencem, kar pomeni, da bo moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku za potrebe upravnega postopka sam postaviti bodisi istega ali pa katerega drugega izvedenca, upoštevajoč tudi pravila 190. člena ZUP in dati stranki možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec. Kot je bilo že pojasnjeno, je pri dokazu z izvedencem ustna obravnava obvezna, kar izhaja tudi iz 194. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Koper št. 02112-568/2012-13 z dne 19. 6. 2014 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku zavrnil zahtevo tožnice za uskladitev podatkov zemljiškega katastra za parcelo 2092/2 (prej parcela 2092/3) v katastrski občini ... V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica vložila navedeno zahtevo in pojasnjuje, da ima pri tem izkazan pravni interes, saj je navedeno parcelo pridobila od pokojnega očeta A.A. na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. V nadaljevanju odločbe opisuje, kakšni so pogoji po 9. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), da se lahko ugodi zahtevi za uskladitev podatkov. Prvostopenjski organ je v upravnem postopku ugotovil, da so se z novo izmero leta 1937 parc. št. 2092/3, 2083 in 2087 združile v novo nastalo parcelo 2087, z novo izmero je nastal nov katastrski načrt v M:1000 za območje nove izmere, kjer parcela 2092/3 obstaja, vendar na drugi lokaciji. Ob pretvorbi katastrskih načrtov v digitalne katastrske načrte leta 2003 je bilo ugotovljeno neskladje med atributnim in grafičnim delom zemljiškega katastra. Pri primerjavi podatkov je bilo ugotovljeno, da je parcela 2092/3 v katastrskih načrtih napačna, saj bi morala tam biti parc. št. 2092/2. Parcela 2092/3 v parcelniku ne obstaja od leta 1937, ob uveljavitvi digitalnih katastrskih načrtov leta 2003 se je spremenila v parcelo 2092/2. Prvostopenjski organ nadalje pojasnjuje, da ni sledil mnenju izvedenca, da je bila parcela 2092/3 pomotoma izbrisana in uporabljena na drugi lokaciji, saj to ni razvidno iz parcelnika. Po mnenju prvostopenjskega organa je parcela št. 2092/2 pravilna, ker v parcelniku ni bila ukinjena. V novo nastalih katastrskih načrtih je napačna le poddelilka parc. št. 2092/3-2092/2. Verjetnost napake je večja pri eni številki, kot pri celem nizu podatkov. Napaka je nastala pri izdelavi katastrskega načrta po novi izmeri M=1:1000, zato se je ob uveljavitvi digitalnih katastrskih načrtov leta 2003 pravilno spremenila iz 2092/3 v 2092/2. 2. Tožnica se je zoper prvostopenjsko pritožbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožnica v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ v postopku evidentiranja nepremičnin zagrešil napako, zaradi katere je bila tožnica dejansko razlaščena svoje parcele št. 2092/3 k.o. ..., ki jo je leta 1984 na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju prevzela od svojega očeta A.A. Ta napaka je imela za posledico nastanek posestnega in lastniškega spora med njo in B.B., ki se še vodi pred Okrajnim sodiščem v Sežani. Parc. št. 2092/3 k.o. ... je bila pomotoma izbrisana iz parcelnika, čeprav je obstajala tako v katastrskem načrtu kot v naravi. Ob digitalizaciji katastrskega načrta v začetku tega tisočletja so se takšne neskladnosti običajno odpravljale, vendar v konkretnem primeru ni bilo tako, kot izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca geodetske stroke mag. C.C. To mnenje je bilo izdelano na podlagi sklepa pravdnega sodišča. Iz tega mnenja izhaja, da se je sicer parc. št. 2092/3 k.o. ... leta 1937 res združila v parc. št. 2087 k.o. ... Takrat pa se je parcelna številka 2092/3 k.o. ... sprostila in jo je tožena stranka uporabila na drugi lokaciji z drugačno površino in drugačnim lastništvom in to tudi sprovedla v zemljiški knjigi in lastništvo je bilo takrat vpisano v korist tožničinega očeta. Tožena stranka pa te spremembe ni zavedla v parcelniku. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožena stranka ob usklajevanju podatkov v digitalnem katastru zagrešila napako in sicer je na nepravilen in neutemeljen način parc. št. 2092/3 k.o. ... preštevilčila v št. 2092/2 k.o. ... s trditvijo, da je bila parc. št. 2092/3 k.o. … z novo izmero leta 1937 ukinjena, čeprav je bila tega leta na tej lokaciji ponovno ustanovljena. Na podlagi te napake je prvostopenjski organ v zemljiški knjigi povzročil napačen izbris parc. št. 2092/3 k.o. ... Parcela št. 2092/2 k.o. ... pa se je združila še z dvema drugima parcelama v parcelo št. 2090/2 k.o. ... in je pomotoma ostala v parcelniku, kar je povzročilo opisano napako in botrovalo pričetku sporov med tožnico in B.B. Tožnica je zaradi izkazane napake ostala brez premoženja oziroma je bila de facto razlaščena oziroma je njena lastnina neupravičeno postala lastnina druge osebe. Čeprav je to ugotovil že postavljeni izvedenec, tožnica iz previdnosti predlaga postavitev še enega izvedenca geodetske stroke, ki naj ugotovi, ali je prvostopenjski organ pri evidentiranju nepremičnin zagrešil napako. Nadalje navaja, da prvostopenjski organ meni, da izvedenec zmotno misliL, da je bila parcela pomotoma izbrisana in uporabljena na drugi lokaciji leta 1937, saj naj to ne bi bilo razvidno iz parcelnika. Prvostopenjski organ namreč navaja, da postopek ni bil predlagan v zemljiško knjigo, čemur je botrovala druga svetovna vojna. Ta zaključek je po mnenju tožnice napačen, saj se je druga svetovna vojna na ozemlju Slovenije začela šele leta 1941, na Primorskem pa šele s padcem Italije septembra leta 1943. Sedaj sporna parcela s trenutno parc. št. 2092/2 k.o. ... je dejansko parcela št. 2092/3 k.o. ..., ki jo je tožnica podedovala po očetu. Oblika površine in lokacija se namreč ujemajo. Tožena stranka ni pojasnila, kako se je parc. št. 2092/3 k.o. ... preštevilčila prav v parc. št. 2092/2 k.o. ... in tudi ni pojasnila, kako se je parc. št. 2092/2 k.o. ..., ki je pred tem postala del parc. št. 2090/2, pojavila kot samostojna parcela v letu 2003. Napako je torej ugotovil že sodni izvedenec v pravdnem postopku. Tožnica predlaga, naj sodišče opravi glavno obravnavo in izpodbijani odločbi odpravi ter naloži prvostopenjskemu organu, da vzpostavi stanje, kot je obstajalo pred usklajevanjem podatkov po digitalnem katastru v letu 2003. Podrejeno predlaga, naj se obe odločbi odpravita in vrne zadeva toženi stranki v ponoven postopek. V obeh primerih predlaga tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Izpodbijana odločba temelji na 9. členu ZEN, ki v prvem odstavku določa, da lahko podatke, ki so v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb napačno vpisani zaradi napak v postopku evidentiranja, geodetska uprava popravi po uradni dolžnosti, ali na zahtevo upravičene osebe. Za upravičeno osebo se šteje tisti, ki izkaže pravni interes. Med strankama ni sporno, da tožnica za vložitev zahteve izkazuje pravni interes. Skladno s tretjim odstavkom 9. člena ZEN geodetska uprava preizkusi, ali se zadnji vpisani podatki zemljiškega katastra oziroma katastra stavb ujemajo s podatki iz zbirke listin zemljiškega katastra oziroma katastra stavb in z dokazili strank in preveri možnost napak zaradi prepisov, prerisov ali prenosov podatkov med različnimi mediji, formati in oblikami evidentiranja. Med strankama je sporno ravno to, ali je prišlo do napake ob usklajevanju podatkov po digitalnem katastru. Kot je razvidno iz citiranega tretjega odstavka 9. člena ZEN, namreč geodetska uprava preizkusi pravilnost podatkov ne samo na podlagi zbirke listin zemljiškega katastra, ampak tudi na podlagi dokazil strank. Tožnica svojo zahtevo utemeljuje tudi z izvedeniškim mnenjem mag. C.C. z dne 26. 8. 2012. 7. Prvostopenjski organ je odločal v ponovljenem postopku po tem, ko je njegovo prvotno odločbo drugostopenjski organ z odločbo z dne 17. 4. 2014 že odpravil in vrnil zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V obrazložitvi odločbe je drugostopenjski organ navedel, da se šteje izvedeniško mnenje sodnega izvedenca mag. C.C. za pomemben dokaz za obravnavano zadevo in da to mnenje potrjuje nepravilnosti, na katere v svoji zahtevi opozarja tožnica. V tedanjem mnenju je namreč izvedenec opozoril na to, da po tem, ko se je leta 1937 parc. št. 2092/3 združila z drugo parcelo, je bila sproščena parc. št. ponovno uporabljena na drugi lokaciji, ta sprememba pa se ni zavedla v parcelniku. Izvedenec je tudi opozoril na to, da se je parcela 2092/3 nepravilno preštevilčila v parcelo 2092/2 ob usklajevanju podatkov po digitalnem katastru. To je bilo utemeljeno s tem, češ da je bila ta parcela ukinjena, čeprav je bila v bistvu z novo izmero ustanovljena. Izvedenec je tudi ugotovil, da čeprav se je parcela št. 2092/2 združila v današnjo parcelo 2090/2, ni bila izbrisana iz parcelnika, ampak še naprej ostaja vpisana v njem in da je to povzročilo napako, da se je preštevilčila iz parcele 2092/3 v 2092/2. Drugostopenjski organ je prvostopenjskemu organu naložil, da se opredeli do ugotovitev strokovnega mnenja in drugih nejasnosti.

8. V ponovljenem postopku v izpodbijani odločbi prvostopenjski organ ni sledil izvedeniškemu mnenju, saj je navedel, da izvedenec zmotno meni, da je bila parcela 2092/3 pomotoma izbrisana in uporabljena na drugi lokaciji, ker da to ni razvidno iz parcelnika. Za parc. št. 2092/2 pa je ugotovil, da v parcelniku ni bila nikoli ukinjena in da bi moralo v parcelniku nastati več napak.

9. V zvezi z vsem navedenim sodišče pojasnjuje, da kadar se v upravnem postopku uporabi mnenje izvedenca, je ustna obravnava obvezna, kar izhaja iz več določil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V prvem odstavku 154. člena ZUP je namreč navedeno, da mora uradna oseba razpisati ustno obravnavo v zadevah, kadar je treba zaslišati izvedence. V obravnavani zadevi sicer upravni organ ni sam postavil izvedenca, je pa pri svoji odločitvi v skladu z navodili drugostopenjskega organa uporabil izvedeniško mnenje, ki je bilo izdelano za potrebe sodnega postopka in temu mnenju ni sledil. Ker v tem upravnem postopku uradna oseba ni sama postavila izvedenca, ampak je uporabila izvedensko mnenje iz sodnega postopka, ima to mnenje sicer značaj listinskega dokaza, ker pa ni sledila strokovnemu mnenju, bi morala v postopku tudi sama opraviti dokaz z izvedencem, kar pomeni, da bo moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku za potrebe upravnega postopka sam postaviti bodisi istega ali pa katerega drugega izvedenca, upoštevajoč tudi pravila 190. člena ZUP in dati stranki možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec. Kot je bilo že pojasnjeno, je pri dokazu z izvedencem ustna obravnava obvezna, kar izhaja tudi iz 194. člena ZUP, ki v drugem odstavku določa, da če se izvedensko delo opravi izven ustne obravnave, poda izvedenec svoj izvid in mnenje ustno na ustni obravnavi. Nadalje iz četrtega odstavka 194. člena ZUP izhaja, da lahko na ustni obravnavni, po tem, ko pove svoj izvid in mnenje, uradna oseba, ki vodi postopek, in stranke postopka postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede izvida in mnenja. Glede na to, da prvostopenjski organ ni sledil mnenju izvedenca, ki je imelo sicer doslej značaj listinskega dokaza, bo torej moral v ponovljenem postopku postaviti in na ustni obravnavi zaslišati izvedenca, da mu bo lahko uradna oseba postavljala ustrezna vprašanja in zahtevala ustrezna pojasnila.

10. Glede na zgoraj navedeno torej sodišče meni, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, zaradi česar je prvostopenjsko odločbo odpravilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče tožbi ugodilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, se do vseh navedb tožnice v postopku ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

11. Ker je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tudi odločilo, da mora tožena stranka v skladu z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožeči stranki v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na podlagi drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnica pa je imela v postopku pooblaščenca, ki je odvetnik.