Jedro

Če ima uporabnik stanovanja ob uveljavitvi SZ status imetnika pravice do uporabe stanovanja (34. čl. ZSR), ni utemeljen zahtevek na izpraznitev stanovanja po določilu 58. čl. SZ brez priskrbetve drugega primernega stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata izprazniti stanovanje v Ljubljani ter ga izročiti v posest tožeči stranki potem, ko bo tožeča stranka preskrbela drugo primerno stanovanje. Toženi stranki je bilo tudi naloženo, da mora iz parcele št. 279/15 odstraniti kovinsko prenosno garažo in del parcele, na kateri je stala garaža ter del parcele v izmeri 40 m2, na kateri ima tožena stranka gredice. V ostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu izreka o izpraznitvi stanovanja tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna stanovanje izprazniti in ga izročiti tožeči stranki, zavrnilo. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni sodbi in sicer v obsegu zavrnitve tožbenega zahtevka za izpraznitev stanovanja, je vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo tako, da bo v celoti ugodeno postavljenemu tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z.F., ki je bil podpisnik listine z nazivom stanovanjska pogodba, je umrl 1 leto potem (leta 1965), ko je bila pogodba sklenjena. Že navedena listina ne dokazuje pogodbene volje pokojnika v smeri sklenitve stanovanjske pogodbe, temveč le v smeri ustanovitve podnajemnega razmerja za nedoločen čas z možnostjo odpovedi brez navedbe razlogov. Nasprotno stališče izpodbijane sodbe zato predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Pokojni F.Z. je bil v podpis takšne listine prisiljen zaradi obstoječih razmer in dejstva, da je imel sina in vnuke v emigraciji. S tem v zvezi bi bilo treba upoštevati načelo poštenja in pravičnosti ter analogno uporabiti 89. člen zakona o denacionalizaciji. Trajno zajamčena stanovanjska pravica je v nasprotju z obstoječo ustavo Republike Slovenije, ki ščiti privatno lastnino. V času nepopisne stiske tožnikov si je tožena stranka celo zgradila stanovanjsko hišo. Sicer pa tožena stranka najemne pogodbe ni sklenila z dejanskimi lastniki, ker od leta 1965 dalje zaradi smrti F.Z. ni bil več lastnik stanovanjske hiše v Ljubljani.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožbena trditvena podlaga, ki je ponovljena tudi v reviziji, meri na ugotovitev, da tožena stranka po pravilih zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list RS, št. 35/82 in 18/84) ni imela statusa imetnika pravice do uporabe spornega stanovanja, da je bila le podstanovalec za nedoločen čas in da ima zato izpraznitveni zahtevek po določbi 58. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91) svojo utemeljitev. Dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni omogočilo v tožbi predlagane pravne razlage. Že vsebina in naslov stanovanjske pogodbe z dne 26.5.1964 govorita, da je bila sklenjena stanovanjska pogodba za nedoločen čas (34. člen ZSR), po kateri je pravni prednik toženke postal nosilec stanovanjske pravice, po njegovi smrti pa je to po določbi 16. člena ZSR postala toženka kot zakonec (ob enaki vsebini statusa sicer z nazivom "imetnik pravice do uporabe stanovanja" - 2. člen ZSR). V razlogih izpodbijane sodbe je ta okoliščina primerno obrazložena. Ob sklenitvi stanovanjske pogodbe v letu 1964 je bil v veljavi zakon o stanovanjskih razmerjih, sprejet leta 1962 (Uradni list SFRJ št. 17/62). Po določbah tega zakona (23. člen zakona) je pravni prednik toženke ob vselitvi po sklenitvi stanovanjske pogodbe pridobil pravico trajno in neovirano uporabljati sporno stanovanje. Po njegovi smrti je zato in ne glede na okoliščino, da je stanodajalec F.Z. tedaj že umrl, njegovi pravni nasledniki pa stanovanjske pogodbe niso znova sklenili, toženka pridobila že omenjeni status zaščitene osebe (sprva kot nosilka stanovanjske pravice, nato pa kot imetnica pravice uporabe). Pri tem je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da proti toženki nikoli ni bila vložena tožba na izselitev. Stanovanjska zaščita tožene stranke je torej takšne narave, da je tožeča stranka iz stanovanja ne more spraviti proti njeni volji, razen če bi ponudila drugo primerno stanovanje. Ob tem je sicer res, da določba 40. člena stanovanjskega zakona dopušča sklenitev najemne pogodbe za določen čas, vendar to velja le za pravna razmerja, ki nastanejo po 19.10.1991, torej po uveljavitvi stanovanjskega zakona. Tožečo stranko po določbi 156. člena stanovanjskega zakona zadene celo obveznost, da kot lastnik spornega stanovanja v 6 mesecih po uveljavitvi stanovanjskega zakona vskladi določila sklenjene stanovanjske pogodbe z določili tega zakona. Pri tem se revizijsko sodišče tudi strinja s tistimi razlogi izpodbijane sodbe, ki zavračajo morebitno analogno uporabnost določbe 89. člena zakona o denacionalizaciji v tem sporu; stanovanje, o katerem je spor, namreč nikoli ni bilo nacionalizirano ali kako drugače odvzeto iz lastnine tožeče stranke ali njenih pravnih prednikov.

Dejstva dejanske podlage so na nižjih stopnjah torej utemeljevala pravno presojo, da ob uveljavitvi stanovanjskega zakona (19.10.1991) tožena stranka ni imela statusa podstanovalca ali nezaščitnega uporabnika, temveč imetnika pravice do uporabe stanovanja s pravno podlago v določbi 34. člena ZSR, torej glede na sklenjeno stanovanjsko pogodbo. Tožbeni zahtevek na izselitev tožencev torej ni utemeljen in iz tega razloga ni bilo mogoče uporabiti določbe 58. člena stanovanjskega zakona, ki se nanaša na izpraznitev stanovanja s tožbo brez dolžnosti, da se priskrbi drugo primerno stanovanje. Uporaba določbe 54. člena stanovanjskega zakona o odpovedi najemne pogodbe iz razlogov, ki jih najemniku ni mogoče pripisati v krivdo, ima sicer enako posledico. Vendar pa tožeča stranka, ob v reviziji nespremenjeni trditveni podlagi, opira svoj zahtevek na izpraznitev (brez zagotovitve drugega primernega stanovanja) na neobstoj stanovanjske zaščite tožene stranke po določbah ZSR in torej na določbo 58. člena stanovanjskega zakona. Ob dejanski in pravni razlagi, ki takšno zaščito potrjuje, je zato in ne glede na uporabo določbe 54. člena stanovanjskega zakona, ki se je posluži izpodbijana sodba, sprememba sodbe sodišča prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, kot je bil postavljen, utemeljena.

Revizija sicer poleg revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki po obrazloženem ni podan, uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ga ne obrazloži. Zato je revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijano sodbo preizkusilo le po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Ob takšnem stanju je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).