Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožnica v podrejenem položaju v razmerju do tožene stranke. Prav to pa je bistveno v predmetnem sporu - kot element delovnega razmerja se šteje, če delavec opravlja delo v razmerju podrejenosti, v okviru delovnega procesa, ki ga organizira delodajalec, ki nosi tudi odgovornost za uspeh podjetja. Ugotovitev obstoja delovnega razmerja mora temeljiti na ugotovitvah o dejanskih okoliščinah razmerja, ne zgolj na tem, kako stranki opisujeta razmerje. V tovrstnih sporih torej ni odločilna volja strank, ampak vprašanje, ali je imelo sodelovanje strank elemente delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo ugotovilo obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama v obdobju od 8. 8. 2016 do 2. 11. 2016 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje (II. točka izreka) ter ji v roku 8 dni obračunati plačo za avgust 2016 v znesku 1.040,00 EUR bruto, za september 2016 v znesku 1.125,00 EUR bruto, za oktober 2016 v znesku 1.000,00 EUR bruto ter za november 2016 v znesku 90,00 EUR bruto, od navedenih zneskov odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je še, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni povrniti stroške tožeče stranke v skupnem znesku 539,40 EUR, in sicer tako, da 169,67 EUR povrne tožnici, 369,73 EUR pa nakaže na račun Delovnega sodišča v Kopru, v primeru zamude roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne kot neutemeljen. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do verodostojnosti pogodbe, SMS sporočil med strankama postopka ter dejstva, da sta tožnica in sodelavec A.A. ob različnih priložnostih podpisala pogodbi, njuna prijava v davčno blagajno pa je bila glede na okoliščine različna in tako ustrezna. Tožnica ni podala dokaza za navedbe, da je delala pod drugim imenom, z davčno blagajno pa je upravljala sama in jo očitno zlorabila. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica z delom pričela 8. 8. 2016. Poudarja, da se je glede pričetka dela sklicevala na pogodbo, davčno blagajno in dejansko obračunane in plačane ure tožnici v mesecu avgustu 2016, o čemer sta pričali toženec in priča B.B.. Tožnica je le pavšalno trdila, da je z delom pričela 8. 8. 2016, in da je bila v davčni blagajni navedena pod drugim imenom, pri čemer imena ni navedla, niti razlogov za to. Stranki sta se spoznali po 8. 8. 2016, pred 19. 8. 2016 pa sta se le dogovarjali za delo. Navaja, da je sodišče povzelo 13. točko Priporočila MOD, ki našteva pokazatelje obstoja delovnega razmerja. Moralo bi upoštevati tudi Zeleno knjigo komisije Evropskih skupnosti - da obstajajo tudi objektivno dvoumna oziroma nejasna delovna razmerja. Sodišče se posplošeno sklicuje na podlago MOD, čeprav je delavec tisti, ki mora po 16. členu ZDR-1 dokazati obstoj elementov delovnega razmerja. Pokazatelji delovnega razmerja, kot so delo po navodilih in vključenost v organizacijo dela, dobivajo drugačen pomen. Bistveno je, da delavec opravlja delo v razmerju podrejenosti, kot del delovnega procesa, ki ga organizira delodajalec, ki nosi odgovornost za uspeh podjetja. Ugotavljanje obstoja delovnega razmerja mora temeljiti na dejanskih okoliščinah, ne pa na tem, kako ena ali obe stranki opisujeta razmerje. Tožnica je bila pri svojem delu vezana le na obratovalni čas lokala, vse ostalo pa je bilo prepuščeno njej. Tožnica si je ure beležila sama in niti ni zatrjevala, da jih je predlagala tožencu v potrditev, da jih je ta neutemeljeno zavrnil, da ji je določal ali odobril nadurno delo, odmore in druge odsotnosti med delom ter da bi bila v dogovor vključena pravica do dopusta, malice ali potnih stroškov. Iz SMS sporočil izhaja, da je tožnica prevzemala delovno pobudo, samostojno organizirala delovni proces in sprejemala poslovne odločitve glede lokala. Toženec je bil ves čas fizično odsoten. Trdi, da iz SMS sporočil in pisnih potrdil tožnice ter iz pričanja C.C. izhaja, da je tožnica dobila vse ure plačane. Tožnica ni predložila dokumentov, ki so potrebni za sklenitev delovnega razmerja, prav tako tožencu ni dala informacij glede dopusta. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnica opravljala dela, ki presegajo dela natakarice po pogodbi o zaposlitvi. Kot natakarica npr. ne bi bila soočena s stroški dela, saj bi jo to na delovnem mestu že čakalo. Zgolj obstoj dogovora o urni postavki pa ne dokazuje obstoja delovnega razmerja.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožba z navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do verodostojnosti nekaterih dokazov oziroma posameznih navedb, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, čeprav v uvodu pritožbe izrecno navaja, da se vlaga le zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V izpodbijani sodbi sicer ta kršitev ni podana, saj je sodba jasno in podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in zavzetih stališčih, podrobno obrazložena je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje. Pravilnost stališč in končne odločitve pa pritožbeno sodišče v vsakem primeru presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

7. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je med strankama v času od 8. 8. 2016 do 2. 11. 2016, ko je tožnica opravljala delo za toženo stranko na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju na področju gostinstva, obstajalo delovno razmerje in ali je tožena stranka tožnici plačala za opravljeno delo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je v vtoževanem času med strankama obstajalo delovno razmerje in da tožena stranka ni dokazala, da je tožnici za opravljeno delo že kaj plačala, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

8. Tožena stranka v pritožbi graja zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica z delom pri toženi stranki pričela že 8. 8. 2016 in navaja, da je tožnica davčno blagajno zlorabila. Tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji namreč pričetka dela na dan 8. 8. 2016, kot ga je zatrjevala tožnica, ni prerekala, prav tako ni izpostavila domnevne zlorabe davčne blagajne. Še več, na prvem naroku za glavno obravnavo je tožena stranka priznala izračun ur, kot jih je navedla tožnica. Ker gre v tem delu torej za nedovoljene pritožbene novote, jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi z elementi delovnega razmerja pravilno povzelo ureditev in definicijo delovnega razmerja v prvem odstavku 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1): gre za razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V zvezi z vprašanjem obstoja delovnega razmerja ni relevanten 16. člen ZDR-1, na katerega se sklicuje pritožba (ta določa uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi), pač pa pravilo iz 13. člena ZDR-1, po katerem se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1. Po 18. členu ZDR-1 pa se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo tudi Priporočilo MOD, ki v 13. točki našteva pokazatelje obstoja delovnega razmerja (npr. delo se opravlja po navodilih in nadzorom delodajalca; delavec se vključi v organizacijo delodajalca; delo se opravlja izključno ali večinoma v korist delodajalca; delo se opravlja osebno, v okviru določenega delovnega časa in v delovnih prostorih, ki jih določi delodajalec; delo je trajajoče, z določeno kontinuiteto; delavec mora biti delodajalcu na razpolago; delodajalec zagotavlja orodje, materiale in tehnologijo za delo; delavca periodično plačuje za delo; plačilo je za delavca edini ali glavni vir zaslužka).

10. Ne drži pritožbena navedba, da se je sodišče prve stopnje na navedeno pravno podlago sklicevalo zgolj pavšalno oziroma, da v zvezi s konkretnim primerom ni ugotovilo dejanskih okoliščin, ki bi kazale na delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica opravljala delo v gostinskem lokalu, ki ga je upravljala tožena stranka, z njenimi delovnimi sredstvi in v njeno korist. Delo je opravljala osebno in nepretrgano, pri čemer se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na evidenco delovnega časa, ki jo je predložila tožnica (tožena stranka svoje evidence o opravljenih urah tožnice ni predložila). Tožena stranka je - glede na evidenco delovnega časa, ki jo je predložila tožnica, upoštevala tudi tožničino pravico do tedenskih počitkov. Tožnica je pojasnila, da je delo v lokalu potekalo po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, pri čemer sta bila s toženo stranko v času njene odsotnosti dnevno v stiku preko telefona (preko SMS sporočil in aplikacije Viber), navodila glede nabave pa je tožena stranka podala tudi pisno. Tudi iz izpovedi tožene stranke in njenega partnerja B.B. izhaja, da je tožena stranka nad delom tožnice izvajala nadzor in ji dajala navodila v zvezi s čistočo lokala, založenostjo s pijačo, pospravljenostjo skladišča, urejenostjo vrta in delovnim časom. Tako se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da je bila tožnica pri svojem delu vezana le na obratovalni čas lokala, ostalo pa je bilo prepuščeno njej.

11. Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno pravilno zaključilo, da je bila tožnica v podrejenem položaju v razmerju do tožene stranke. Prav to pa je bistveno v predmetnem sporu, kar ne nazadnje navaja tudi sama tožena stranka v pritožbi - kot element delovnega razmerja se šteje, če delavec opravlja delo v razmerju podrejenosti, v okviru delovnega procesa, ki ga organizira delodajalec, ki nosi tudi odgovornost za uspeh podjetja. Pritožba tudi pravilno navaja, da mora ugotovitev obstoja delovnega razmerja temeljiti na ugotovitvah o dejanskih okoliščinah razmerja, ne zgolj na tem, kako stranki opisujeta razmerje, kar vse je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in ugotovilo obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama. V tovrstnih sporih torej ni odločilna volja strank, ampak vprašanje, ali je imelo sodelovanje strank elemente delovnega razmerja. Zato so nerelevantne pritožbene navedbe, da tožena stranka tožničinih obračunov ur ni zavrnila oziroma, da ji jih tožnica ni posebej dajala v potrditev, da tožena stranka tožnici ni odrejala nadur, odmorov ali drugih odsotnosti z dela in da se nista dogovorili glede povračila potnih stroškov ali stroškov malice. Vse navedeno namreč ne pomeni, da je tožnica delo opravljala samostojno in neodvisno od tožene stranke oziroma da med njima ni obstajalo delovno razmerje, kot napačno navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da sta se stranki dogovorili za plačilo za opravljeno delo v višini 5,00 EUR bruto na uro, pri čemer je sodišče tudi ta dogovor pravilno izpostavilo kot pomemben element delovnega razmerja.

12. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotavljalo, ali je tožena stranka tožnici opravljeno delo v času ugotovljenega obstoja delovnega razmerja plačala. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da mora izplačila iz naslova plače dokazati delodajalec. Tožena stranka je svoje trditve, da je tožnici plačala za opravljeno delo, dokazovala z izpovedbama prič C.C. in B.B. ter listinami v prilogah B12 in B13. Sodišče prve stopnje je opravilo celovito in skrbno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema, in ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je izpolnila svojo obveznost plačila za opravljeno delo. Tožena stranka v pritožbi pavšalno navaja, da iz predloženih SMS sporočil in pisnih potrdil ter pričanja C.C. izhaja, da je tožnica vse ure dobila plačane. Te pritožbene navedbe so neutemeljene, saj iz listinskih dokazov, na katere se sklicuje tožena stranka, ni razvidno, da bi tožnica prejela plačilo za opravljeno delo, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožba pa ne prereka konkretno prisojenih zneskov plač za čas od avgusta do novembra 2016. 13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ostalih pritožbenih navedb, ki niso bile odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).