Jedro

Ker iz podatkov v predloženih upravnih spisih izhaja in tudi ni sporno, da tožnik potrdila o vpisu v evidenco o državljanstvu za starše, ki jih je v zadevi navedel kot upravičence, niti na pozive upravnega organa ni predložil, niti ni sporočil, da ga ne more predložiti, je bila njegova vloga nepopolna. Zato upravni organ upravičeno ni postopal po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 29.8.2000, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Upravne enote K. z dne 9.12.1999. Z njo je bilo na podlagi 3. odstavka 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) zavrnjena zahteva za denacionalizacijo nepremičnega premoženja vl. št. 21, 286 in 301, vsi k.o. G. in solastninski delež 4/200 AS G., vpisane pri vl. št. 109, k.o. G..

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da tožnik do izdaje odločbe na prvi stopnji kljub več pozivom upravnega organa (pozivi z dne 1.8.1994, 22.8.1996, 7.8.1997, 2.4.1998 in 21.9.1999) ni predložil potrdila o državljanstvu upravičencev. V vseh pozivih za predložitev dokumentacije je bilo vsebovano tudi opozorilo na posledice, če tožnik ne bi ravnal v skladu s pozivom. Tožnik tako ni izkazal predpisanega pogoja jugoslovanskega državljanstva in zato ni dokazal, da sta prejšnja lastnika podržavljenega premoženja denacionalizacijska upravičenca. Po presoji sodišča prve stopnje je zato upravni organ odločil pravilno, ko je zahtevek zavrnil in s tem odločil po temelju in ne iz procesnih razlogov.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Navaja, da iz 3. odstavka 63. člena ZDen v povezavi s 24. členom Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, št. 32/91, 34/93) jasno izhaja, da bi moral upravni organ po uradni dolžnosti zahtevati izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu prejšnjih lastnikov, ne glede na to, kaj je bilo v zvezi z državljanstvom lastnikov podržavljenega premoženja navedeno v zahtevi za denacionalizacijo. Upravni organ ni bil upravičen na podlagi materialnega prava (137. člen ZUP/86) zavrniti zahteve za denacionalizacijo, temveč bi jo lahko le zavrgel zaradi nepopolnosti vloge (68. člen ZUP/86), pred tem pa bi moral tožnika pozvati na dopolnitev vloge. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Pritožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Tožnik se moti, ko meni, da bi moral upravni organ v obravnavanem primeru postopati po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen. Tako ravna upravni organ le, če je vloga popolna in razumljiva. Vloga je popolna in razumljiva, če vsebuje vse podatke in so ji priložene vse listine, določene v 62. členu ZDen. Med listine, ki so po navedeni določbi obvezna sestavina vloge je tudi potrdilo o državljanstvu upravičenca. Če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu in zato stranka, ki je vložila zahtevo za denacionalizacijo, takega potrdila ne more predložiti, mora to sporočiti upravnemu organu, ki postopek prekine zaradi rešitve predhodnega vprašanja do izdaje dokončne ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca. Ker pa iz podatkov v predloženih upravnih spisih izhaja in tudi ni sporno, da tožnik potrdila o vpisu v evidenco o državljanstvu za starše, ki jih je v zahtevi navedel kot upravičence, niti na pozive upravnega organa ni predložil, niti ni sporočil, da ga ne more predložiti, je bila njegova vloga nepopolna. Tako nepopolno vlogo bi moral upravni organ, skladno z določbo 68. člena ZUP zavreči, na kar tožnik utemeljeno opozarja. Upravni organ je sicer vlogo zavrnil, kar pa ni vplivalo na zakonitost odločitve (2. odstavek 72. člena ZUS), saj gre v obeh primerih za negativna upravna akta.

Ker je glede na navedeno pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.