8. 4. 2010

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Urške Cundrič, Maribor, ki jo zastopa Miha Šošić, Maribor, na seji 8. aprila 2010

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 128. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Uradni list RS, št. 67/01) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica izpodbija 128. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki določa omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu. Meni, da je navedena zakonska določba tudi po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah ZD (Uradni list RS, št. 67/01 – v nadaljevanju ZD-B) v neskladju z Ustavo. Ta je sicer omogočil, da sodišče ne glede na prvi odstavek tega člena odloči, da dedujejo dediči vse zapustnikovo premoženje, če se ti obvežejo povrniti vrednost dane pomoči Republiki Sloveniji oziroma občini. Vendar tudi spremenjena zakonska ureditev po mnenju pobudnice nasprotuje načelu socialne države (2. člen Ustave) in pravici do socialne varnosti (50. člen Ustave), poleg tega pa nesorazmerno posega v pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave).

2.Pobudnica pojasni, da je edina dedinja po pokojnem bratu, medtem ko sta se druga sestra ter zapustnikova hči dedovanju odpovedali z dedno izjavo. V zapuščinskem postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod št. II D 1485/2007, je Republika Slovenija na podlagi 128. člena ZD priglasila terjatev v skupnem znesku 9.330,09 EUR iz naslova denarne socialne pomoči, ki jo je prejemal zapustnik. Kot navaja pobudnica, je edini predmet zapuščine osebni avtomobil znamke BMW DIXI, letnik 1928, katerega vrednost ne presega 9.000 EUR, za pobudnico in njeno družino pa ima veliko sentimentalno vrednost, saj je avtomobil že več generacij v družinski lasti. Pobudnica zatrjuje, da ji premoženjsko stanje ne omogoča, da bi se v skladu s tretjim odstavkom 128. člena ZD zavezala Republiki Sloveniji povrniti denarno socialno pomoč, ki jo je prejemal zapustnik. To naj bi pomenilo, da bi se dedovanje pobudnici dejansko omejilo do celote zapuščine in bi na zapuščini ex lege pridobila lastninsko pravico Republika Slovenija.

3.Pobudnica opozarja, da zakonodajalec s spremembo 128. člena ZD ni sledil napotku Ustavnega sodišča, naj dajalcu socialne pomoči zagotovi zgolj priznanje obligacijske pravice, temveč je prednostno ohranil ex lege pridobitev lastninske pravice, priznanje obligacijske pravice pa določil zgolj kot izjemo. Člen ZD se zdi pobudnici povsem nepotreben, saj naj bi imel dajalec socialne pomoči pravico zahtevati vračilo neupravičeno prejete socialne pomoči že na podlagi 41. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92 in nasl. – v nadaljevanju ZSV), dediči pa naj bi na podlagi 142. člena ZD odgovarjali za zapustnikove dolgove. S tem je po mnenju pobudnice zagotovljeno varovanje pravice do socialne pomoči drugih državljanov, ne da bi se po nepotrebnem posegalo v ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja dedičev. Člen 128 ZD naj bi postavil neupravičeno in protiustavno domnevo, da zgolj dejstvo, da je zapustnik ob smrti imel kakršnokoli premoženje, pomeni, da je socialno pomoč prejemal neupravičeno. Kot zatrjuje pobudnica, takšna domneva ni sprejemljiva v demokratičnem pravnem redu, v katerem je zasebna lastnina ustavna kategorija. Po njenem mnenju navedeni poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja ni niti nujen niti primeren, prav tako pa ni sorazmeren v ožjem smislu. Zato naj bi bil v neskladju s 33. členom Ustave. Ker Ustava v drugem odstavku 67. člena ne predvideva omejitve pravice do dedovanja z zakonom, temveč zakonodajalca pooblašča zgolj za to, da z zakonom določi način in pogoje dedovanja, naj bi bil 128. člen ZD tudi v neskladju s 67. členom Ustave.

4.Po mnenju pobudnice je 128. člen ZD tudi v neskladju s pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave). Kot poudarja pobudnica, po ZSV upravičenec zaradi kasnejšega izboljšanja premoženjskih razmer ni dolžan vračati prejete socialne pomoči, saj bi to nasprotovalo namenu socialne države (2. člen Ustave) ter pravici do socialne varnosti (50. člen Ustave). Takšna obveznost bi spremenila pravno naravo socialne pomoči, saj ne bi šlo več za pomoč, temveč za posojilo. Po mnenju pobudnice ima 128. člen ZD prav takšen učinek, saj dajalcu socialne pomoči omogoča ex lege pridobitev lastninske pravice na zapustnikovem premoženju oziroma obremenjuje zapustnikove dediče z vračilom prejete socialne pomoči. Pobudnica meni, da je bil 128. člen ZD potreben v prejšnjem pravnem sistemu, ki je izhajal iz drugačne koncepcije lastnine in socialne varnosti, medtem ko v demokratičnem pravnem redu takšen poseg ni nujen za zagotavljanje pravice do socialne varnosti. Pobudnica predlaga razveljavitev izpodbijane zakonske ureditve.

B.

5.Člen 128 ZD določa omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu. Po prvem odstavku tega člena se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. Tretji odstavek istega člena omogoča, da sodišče ne glede na prvi odstavek tega člena odloči, da dedujejo dediči vse zapustnikovo premoženje, če se ti obvežejo povrniti vrednost dane pomoči Republiki Sloveniji oziroma občini. Republika Slovenija oziroma občina, iz proračuna katere se je pomoč financirala, ima v zavarovanje svoje terjatve iz prejšnjega odstavka do celotnega poplačila zakonito zastavno pravico na stvareh, ki sodijo v zapuščino (četrti odstavek 128. člena ZD). Za pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu se šteje vse, kar je zapustnik zaradi slabega premoženjskega stanja prejel na podlagi zakona ali splošnega akta občine v denarju ali v obliki oprostitve plačila (peti odstavek 128. člena ZD).

6.Ustavno sodišče je presojalo ustavno skladnost 128. člena ZD, ki je veljal pred uveljavitvijo ZD-B. Z odločbo št. U-I-330/97 z dne 30. 11. 2000 (Uradni list RS, št. 117/2000 in OdlUS IX, 281) je navedeno zakonsko določbo razveljavilo, ker je ugotovilo kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Ocenilo je, da je zakonska ureditev, ki je dajalcu socialne pomoči zagotavljala avtomatično pridobitev lastninske pravice na zapustnikovem premoženju, in to ne glede na to, ali so bili dediči pripravljeni vrniti vrednost prejete pomoči ali ne (to so lahko storili le v soglasju z dajalcem te pomoči), pomenila prekomeren poseg v pravico iz 33. člena Ustave. Po stališču Ustavnega sodišča bi se povračilo dane pomoči lahko doseglo z blažjim posegom, tj. s priznanjem obligacijske pravice dajalcu pomoči in z morebitnimi sredstvi za njeno zavarovanje. Glede na to je Ustavno sodišče ocenilo, da teža posledic posega v pravico do zasebne lastnine in dedovanja ni sorazmerna potrebi po zavarovanju pravice do socialne varnosti drugih državljanov. Zato je izpodbijano zakonsko določbo razveljavilo (s šestmesečnim odložnim rokom).

7.S sprejemom ZD-B je zakonodajalec odpravil ugotovljeno protiustavnost. Na podlagi spremenjene zakonske ureditve imajo dediči možnost izbire.[1] Vrednost pomoči, ki jo je država ali občina dala zapustniku, lahko povrnejo in tako dedujejo vse zapustnikovo premoženje. V tem primeru je v četrtem odstavku 128. člena ZD predvideno, da ima država oziroma občina, iz proračuna katere se je pomoč financirala, v zavarovanje svoje terjatve zakonito zastavno pravico na stvareh, ki sodijo v zapuščino, vse do celotnega poplačila. Če dediči navedene možnosti ne izkoristijo, se njihovo dedovanje omeji do višine vrednosti pomoči, ki jo je prejel zapustnik, dajalec pomoči pa postane (so)lastnik na stvareh iz zapustnikovega premoženja.

8.Ratio legis omejitve po 128. členu ZD je v tem, da se onemogoči dedovanje tistega dela (ali celega) premoženja zapustnika, ki je nastalo oziroma je ostalo ohranjeno zaradi pomoči, ki jo je zapustniku dajala družba, ne da bi obstajali razlogi, iz katerih bi bila dolžna dajati pomoč. Če je namreč oseba, ki je prejemala pomoč, zapustila premoženje, iz katerega bi lahko krila svoje eksistenčne potrebe, je utemeljeno sklepati, da ni bila v socialni stiski. Omejitev po 128. členu ZD temelji primarno na zahtevi, naj se premoženje, ki obstaja zaradi družbene pomoči, vrne družbi, ne pa da ga dobijo dediči. To izhodišče upošteva tudi izpodbijana zakonska ureditev, ki zato dajalcu pomoči omogoča pridobitev (so)lastnine na stvareh iz zapustnikovega premoženja in mu ne priznava le obligacijskopravnega zahtevka na povrnitev vrednosti dane pomoči proti dedičem tega premoženja.

9.V obravnavanem primeru pobudnica želi doseči dedovanje zapustnikovega premoženja, ki zanjo in njeno družino pomeni posebno vrednost, ne da bi se hkrati zavezala povrniti vrednost denarne socialne pomoči, ki jo je od Republike Slovenije prejel zapustnik. Vendar iz pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave) za dediča ne izhaja pravica, da bi lahko dedoval premoženje zapustnika, ne da bi bil hkrati pripravljen sprejeti morebitne obveznosti, ki so povezane z dedovanjem zapustnikovega premoženja. Mednje vsekakor sodi tudi obveznost povračila vrednosti dane socialne pomoči, ki jo je zapustnik prejel od države. S to pomočjo se je za časa zapustnikovega življenja ohranjala vrednost premoženja, ki je po njegovi smrti predmet dedovanja. Po presoji Ustavnega sodišča je bistveno, da ima pobudnica glede na spremenjeno zakonsko ureditev povsem avtonomno možnost izbire. Neutemeljeno pa je njeno pričakovanje, da bi lahko dedovala zapustnikovo premoženje ne glede na izpolnitev obligacijske terjatve, saj bi to pomenilo njeno neupravičeno obogatitev. Dejstvo, da je predmet dedovanja stvar, ki ima za pobudnico in njeno družino posebno sentimentalno vrednost, na to presojo ne more vplivati.

10.Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da pobudnica ni izkazala, da bi izpodbijana zakonska določba pomenila nedopusten poseg v pravico iz 33. člena Ustave. Kot neutemeljen pa se izkaže tudi očitek, da naj bi zakonodajalec pri sprejemu izpodbijane zakonske ureditve prekoračil pooblastilo, ki mu ga daje drugi odstavek 67. člena Ustave.

11.Ureditev dedovanja ni (primarno) namenjena zagotavljanju socialnega varstva dedičev, temveč se ta zagotavlja na podlagi drugih predpisov v smislu 50. člena Ustave. Glede na to je neutemeljen tudi pobudničin očitek o kršitvi pravice iz 50. člena Ustave.

12.Ker je pobuda očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo. Pri tem se ni spuščalo v vprašanje pravnega interesa pobudnice.

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZUstS) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Sovdat ter sodnika Deisinger in Zobec.

Jože Tratnik Predsednik

[1]Poročevalec DZ, št. 51/01.

[2]K. Zupančič, Dedovanje z uvodnimi pojasnili, 7. spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 31.

[3]Prav tam. Avtor ta položaj primerja s položajem po 32. členu ZD, ki določenim svojcem, ki so prispevali k povečanju ali k ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, omogoča zahtevek na izločitev iz zapustnikovega premoženja.

[4]Prav tam, str. 32.

[5]Prav tam.