Jedro

Redno sodstvo je vezano na izrek, torej odločitev Ustavnega sodišča v posamični konkretni zadevi. Odločba Ustavnega sodišča, ki razveljavlja sodbo sodišča, ima lahko v svojem izreku samo enake pravne učinke kot (v izreku) razveljavljena sodna odločba. Učinkuje torej inter partes. (....) Sodiščem je Ustavno sodišče (dodala VJK) dopustilo, kljub vztrajnemu ponavljanju o precedenčni naravi in obvezujoči moči ustavnosodnih razlag Ustave tudi za sodišča (ne le za zakonodajalca, dodala VJK), da ta od obvezujoče razlage Ustave odstopijo, če za to podajo prepričljive ustavnopravne argumente.

Sodna praksa in teorija je v skladu z zakonsko ureditvijo, da potrjena prisilna poravnava na obveznost plačila terjatev, ki so bile zavarovane, ne vpliva do višine vrednosti zavarovanja. Torej se jih v celoti plača do višine zavarovanja, česar pa ni mogoče enačiti z zapadlostjo za plačilo in posledično zamudo, ki ima za posledico procesno upravičenje upnika, da predlaga stečaj.

Izrek

Pritožbi upnice Banke A. d. d. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (PD 53) odločilo, da predlog upnika Banke A. d. d. za začetek stečajnega postopka zavrne (1. točka izreka). Upniku je naložilo še, da v roku 15 dni od prejema sklepa dolžniku povrne stroške postopka v višini 4.283,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo v primeru zamude s plačilom (2. točka izreka).

2. Zoper takšen sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov predvsem pa zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožila upnica (PD 54) in predlagala, da sodišče prve stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da samo sprejme sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, podrejeno pa, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču pred drugim sodnikom, ker je sodišče prve stopnje že drugič isto odločilo s povsem enakimi argumenti, pri čemer je Višje sodišče v Ljubljani ob presoji prvega sklepa navedlo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

3. Dolžnik je na pritožbo upnika odgovoril (PD 58) in predlagal, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi ter prijavil stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

**Ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz odločbe sodišča prve stopnje**

5. V tej zadevi je pritožnica kot banka-upnica predlagala začetek stečajnega postopka nad dolžnikom (PD 1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je nad dolžnikom vodil postopek prisilne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu (St 00/2011) in sicer je le-to sprejelo sklep o potrditvi prisilne poravnave ... 2011, ki je postal pravnomočen ... 2011 (St 00/2011, PD 268). Okrožno sodišče v Novem mestu je potrdilo prisilno poravnavo z vsebino, da bodo terjatve poplačane v višini 100 % v obdobju 9 let od dneva pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave, obrestovane z 0,9 % obrestno mero. O terjatvah ugotovljenih v postopku prisilne poravnave je odločilo tako, kot je navedeno v seznamu terjatev z dne ... 2011, ki je sestavni del izreka in je bil objavljen hkrati z objavo le-tega. Na tem seznamu ni terjatev pritožnika in še enega upnika, ki imata zoper dolžnika terjatve zavarovane z nepremičninami dolžnika.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sicer ugotovilo, da ima upnik nesporno terjatev zoper dolžnika v višini 5.776.357,66 EUR in ponovno je kot v prvem postopku zavzelo stališče, da upnica nima procesne legitimacije kot predlagateljica za začetek stečajnega postopka, ker kot ločitvena upnica ni izkazala, da bi njena terjatev že zapadla in torej ni upravičena predlagateljica začetka stečajnega postopka nad dolžnikom po 3. točki 231. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki določa, _da je upravičen predlagatelj upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka, in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca_. V tem primeru ni sporno, da je predlagateljica tudi upnica dolžnika, pač pa, ali dolžnik s plačilom njene terjatve zamuja za več kot dva meseca. Sodišče prve stopnje v svojih razlogih v celoti povzema odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up 280/2016, Up 350/2016, Up 745/16, Up 750/16 in U-I-72/16 in U-I-160/16-6 z dne 22. 3. 2017 (v nadaljevanju Odločba Ustavnega sodišča).

7. Iz Načrta finančnega prestrukturiranja (v nadaljevanju NFP) z dne 31. 12. 2010 (St 00/2011, PD 5) izhaja, da je dolžnik ugotovil, da obstaja razred prednostnih terjatev upnikov v skupni višini 85.781,05 EUR, da obstajajo zavarovane terjatve upnikov (ločitvenih upnikov) v skupni višini 5.737.212,95 EUR (od katerih je le 66.835,78 EUR terjatev ločitvenega upnika A. K., ostale terjatve pa so terjatve pravne prednice pritožnice). Ugotovilo je, da navadne terjatve upnikov znašajo 1.365.544,19 EUR. V načrtu finančnega prestrukturiranja je predvideno, „_... da na ločitvene terjatve prisilna poravnava nima pravnega učinka oziroma se njihov položaj tudi po potrditvi prisilne poravnave ne spremeni. To pomeni, da je treba ob projekciji finančnih in denarnih tokov upoštevati poplačilo teh terjatev v 100 % višini v skladu z veljavnimi pogodbami in pričakovanimi dogovorjenimi spremembami_“1 (podčrtala VJK) in “_Za zavarovane terjatve 2. razreda (ločitveni upniki skupaj 5.737.212,95 EUR) se položaj upnikov tudi po potrditvi prisilne poravnave ne spremeni, zato gre za 100% poplačilo teh terjatev_“2, in še „_Dolžnik bo vse upnike poplačal v celotnem znesku: 100%. S prisilno poravnavo želi doseči le odlog obveznosti poplačila navadnih upnikov in pretvorbo njihovih terjatev iz kratkoročnih v dolgoročne in na ta način zagotoviti pogoje za nadaljnje poslovanje ter zagotoviti kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobnost._“3 V tabeli: _Predlog prisilne poravnave in njen učinek_4 je le pri navadnih upnikih zapisano, da bo njihovo poplačilo _100% v obdobju 9 let od dneva pravnomočnosti prisilne poravnave z 0,9 % obrestno mero_, pri ločitvenih upnikih to ni zapisano, pač pa le _100%_, kar po nasprotnem razlogovanju pomeni lahko le to, da zapadlost njihov terjatev ni bila odložena in so zapadle, kot je bilo dogovorjeno v pogodbah.

8. Pritožnica stališče sodišča prve stopnje (in posredno tudi materialnopravno razlago Ustavnega sodišča), da njena terjatev ni zapadla, graja in utemeljuje, zakaj gre za napačno uporabo materialnega prava in kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine in načela sorazmernosti (33. in tretji odstavek 15. člena Ustave RS) .

9. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi pritožnice, ki jih v nadaljevanju podrobneje obrazloži, s čimer tudi zavrne nasprotne razloge dolžnika iz odgovora na pritožbo ter njegovih trditev pred sodiščem prve stopnje.

**Glede vezanosti rednih sodišč na odločitve Ustavnega sodišča RS**

10. Pritožbeno sodišče je sicer v tej zadevi v razveljavitvenem sklepu Cst 445/2018 z dne 19. 9. 2018 že zavzelo stališče, da konkretna zadeva ni identična zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-280/16, Up-350/16, Up-745/16, Up-750/16, U-I-72/16 in U-I-160/16-6 z dne 22. 3. 2017, na katero se v celoti sklicujeta tako sodišče prve stopnje kot dolžnik, ker je bila vsebina načrta finančnega prestrukturiranja v obeh zadevah drugačna. Sodišče prve stopnje se kljub izrecnemu navodilu sodišča druge stopnje s tem vprašanjem ni ukvarjalo, kar predstavlja kršitev 362. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), ki je vplivala na pravilnost odločitve. Sodniki nižjih sodišč (tako sodniki prve kot druge stopnje, prim. 383. člen ZPP) so, ne glede na ustavno in zakonsko predpisano neodvisnost sodnika pri razlagi prava, vezani na procesno pravna stališča instančno višjega sodišča.5 _Tudi če sodišče prve stopnje vztraja pri svojem dotedanjem materialnopravnem stališču in odloči enako kot prvič (...) mora z ugotovitvijo vseh tistih dejstev, ki so po materialno pravnem stališču pritožbenega sodišča pravno odločilna, ustvariti podlago za odločitev na drugi stopnji._ 6

11. V ponovljenem postopku se bo pritožbeno sodišče ponovno opredelilo do vprašanj, ki so predvsem materialnopravne narave, to je pravilne razlage zakona glede vprašanja zakonske domneve iz 14. člena ZFPPIPP. Stranke postopka so tudi v ponovljenem postopku pretežni del argumentacije namenile vprašanju, ali je dolžnik v zamudi s plačilom upničinih terjetev. Upnica vseskozi izpodbija materialnopravna stališča, kot jih je zavzelo sodišče prve stopnje in s tem tudi razloge Ustavnega sodišča in se sklicuje na neodvisnost sodnika, medtem, ko dolžnik stališčem sodišča prve stopnje pritrjuje in prvi odločbi višjega sodišča implicitno očita, da je arbitrarna in samovoljna ter s tem neupoštevna. Pri tem ne konkretizira teh očitkov razen tega, da pritožbeno sodišče ne soglaša z razlago materialnega prava, kot ga je zavzelo Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi in da pritožbeno sodišče postavlja „_na glavo celotno ureditev ZFPPIPP_“ s predpostavko, da je ureditev prisilne poravnave dispozitivna, česar sodišče druge stopnje v napadeni odločitvi ni zapisalo niti implicitno, kaj šele eksplicitno.

12. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon.7 To seveda ne pomeni, da je v njegovi sferi prosto polje razlage. Eden od nosilnih stebrov zagotavljanja ustavne pravice do enakega varstva pravic v sodnem postopku je tudi spoštovanje ustaljene sodne prakse ter instančnih sodišč, torej tudi Ustavnega sodišča, ki rednim sodiščem sicer ni hierarhično nadrejeno v smislu rednih in izrednih pravnih sredstev, pač pa je najvišji varuh človekovih pravic.8 Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse.9 Redno sodstvo je vezano na izrek, torej odločitev Ustavnega sodišča v posamični konkretni zadevi. _Odločba Ustavnega sodišča, ki razveljavlja sodbo sodišča, ima lahko v svojem izreku samo enake pravne učinke kot (v izreku) razveljavljena sodna odločba. Učinkuje torej inter partes. (....) Sodiščem je Ustavno sodišče_ (dodala VJK) _dopustilo, kljub vztrajnemu ponavljanju o precedenčni naravi in obvezujoči moči ustavnosodnih razlag Ustave tudi za sodišča_ (ne le za zakonodajalca, dodala VJK)_, da ta od obvezujoče razlage Ustave odstopijo, če za to podajo prepričljive ustavnopravne argumente._10

13. Prav pri vprašanju položaja ločitvenega upnika po potrjeni prisilni poravnavi nad dolžnikom je pravna stroka razdeljena.11 To je ugotovil tudi sam dolžnik v odgovoru na pritožbo, ko je navedel, da je s citirano Odločbo Ustavno sodišče v določenem delu odstopilo od predhodne prakse rednega sodstva. Naloga sodnika je v takem primeru, da v skladu z uveljavljenimi razlagalnimi metodami najde pravo vsebino pravne norme. Prva razlaga je seveda jezikovno-logična, šele potem pridejo na vrsto namenska in zgodovinska ter ostale. Zavzeta materialnopravna stališča sodišča so (lahko) predmet (ponovnega) instančnega preizkusa v okviru dopustnih pravnih sredstev. Čeprav ima s strani nižjih sodišč prevzeto pravno naziranje stališč nadrejenih sodišč in seveda Ustavnega sodišča pozitiven učinek za oblikovanje enotne sodne prakse, pa to sodnika ne odvezuje, da ob ponovnem obravnavanju istega vprašanja kritično preizkuša pravilnost tako svojih že zavzetih stališč v prejšnjih sodnih odločbah kot hierarhično nadrejenih sodišč ter Ustavnega sodišča. Takšno odstopanje lahko temelji na podlagi argumentacije instančnega ali Ustavnega sodišča, lahko pa tudi na podlagi drugačne presoje istega sodišča, ki je oprta na nova spoznanja pravne teorije ali tehtne argumentacije pravnih stališč s strani udeleženih strank postopka. Seveda pa je treba pri tem upoštevati tudi to, da je treba razlikovati različne dejanske stanove.

**Glede podobnosti zadev Odločbe Ustavnega sodišča in konkretne zadeve**

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi v delu, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj so okoliščine primera drugačne, kot so bile v citirani zadevi Ustavnega sodišča. V Načrtu finančnega prestrukturiranja v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom v citirani zadevi (Okrožno sodišče v Mariboru, St 29/2011) je bilo namreč navedeno, da terjatve ločitvenih upnikov niso v celoti zavarovane in je načrt finančnega prestrukturiranja predvidel njihovo zgolj delno poplačilo.12 Ustavno sodišče je svojo odločbo utemeljilo na tem dejstvu,13 ko je ugotovilo, da terjatve ločitvenih upnikov niso zapadle in s tem odreklo aktivno legitimacijo ločitvenim upnikom za začetek stečajnega postopka. Kot izhaja iz točke 7. obrazložitve te odločbe, se je dolžnik L. d. d. v NFP zavezal v celoti plačati zavarovane upnike, kar je bistvena razlika med obema zadevama. Njen pomen pa bo razviden iz nadaljnje obrazložitve.

15. Glede na navedeno je pritožnik upravičeno pričakoval, da bodo njegove terjatve v celoti poplačane v rokih in zapadlostih, kot so bile dogovorjene s posojilnimi pogodbami in kasneje sklenjenimi aneksi, saj je iz NFP izhajalo, da je njegov namen odlog poplačila obveznosti navadnih upnikov. Nima torej prav sodišče prve stopnje, ko pritožniku očita, da bi lahko v postopku prisilne poravnave glasoval o nesprejetju ali sprejetju prisilne poravnave nad dolžnikom (stran osem obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje) v delu, kjer zavarovano premoženje ne krije terjatev. Ločitveni upnik je namreč glede na NFP dolžnika utemeljeno pričakoval, da bo v celoti poplačan v skladu z roki, kot so bili dogovorjeni v posojilnih pogodbah in aneksih k njim, saj je sam dolžnik navedel, da ga bo v celoti in v pogodbenih rokih poplačal. Torej ni imel pravnega interesa za vodenje ugovora proti prisilni poravnavi, niti ni imel možnosti, da bi glasoval o njej, čeprav njegove terjatve predstavljajo 79 % vseh terjatev zoper dolžnika in je o prisilni poravnavi imelo možnost glasovati 21% upnikov. Po razlagi prisilne poravnave, kot se zanjo zavzema sodišče prve stopnje, pogoji glede zapadlosti njegovih terjatev zavezujejo tudi upnika, čeprav o njej ni imel možnosti glasovati, kar vsekakor je poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine (67. člen Ustave RS).

**Glede vprašanja aktivne legitimacije upnice za vložitev predloga začetka stečajnega postopka**

16. Upnica je predlagala začetek stečajnega postopka na podlagi zakonskih domnev iz prve alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP in druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

17. Drugi odstavek 14. člena ZFPPIPP določa, da, če se ne dokaže drugače, velja pri dolžniku, ki je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik, da je trajneje nelikviden, - če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu, ali - če sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti, ali - če nima odprtega najmanj enega bančnega računa pri ponudnikih plačilnih storitev v Republiki Sloveniji in če po preteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni poravnal svoje obveznosti, ki izhaja iz sklepa o izvršbi, - pri dolžniku, nad katerim je tekel postopek prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil končan s pravnomočno potrditvijo prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave, če za več kot dva meseca zamuja: - s plačilom svojih obveznosti na podlagi potrjene prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave, ali - s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave, ali - z izvedbo drugih ukrepov finančnega prestrukturiranja, določenih v načrtu finančnega prestrukturiranja,

18. Sodišče prve stopnje se z domnevami insolventnosti ni ukvarjalo, ker je predlog za začetek stečajnega postopka, kot že rečeno, zavrnilo, ker upnica ne izpolnjuje pogojev po 3. točki 231. člena ZFPPIPP, ki določa, _da je upravičen predlagatelj upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka, in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca_.

19. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je treba tudi pri razlagi domneve insolventnosti in s tem povezavi aktivne legitimacije upnika izhajati iz jezikovne razlage ZFPPIPP in iz namena prisilne poravnave. To pomeni, da mora dolžnik kot predlagatelj prisilne poravnave v NFP predvideti takšne ukrepe, ki bodo ob njihovem izvajanju zagotovili, da s potrditvijo prisilne poravnave dolžnik znova postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, torej sposoben poravnavati vse svoje obveznosti iz prisilne poravnave, ko zapadejo (145. člen ZFPPIPP14). Glede na zgoraj citirano zakonsko besedilo glede posledic neizpolnjevanja ukrepov iz NFP (tretja alineja 2. točke drugega odstavka ZFPPIPP) je NFP ključnega pomena za ponovno solventnost dolžnika15 in ne držijo trditve dolžnika v odgovoru na pritožbo, ki se trudijo zmanjšati njegov pomen, s tem da očita pritožbenemu sodišču, da pripisuje kogentnim določbam ZFPPIPP glede prisilne poravnave (ki je del načrta finančnega prestrukturiranja po 2. točki prvega odstavka 145. člena ZFPPIPP) dispozitivno naravo. Nedvomno že jezikovna razlaga določb ZFPPIPP (citirana 145. člen in 14. člen) zadostuje za ugotovitev, da je NFP izjemnega pomena za dolžnika in upnike. _V vsakem primeru mora dolžnik z načrtom finančnega prestrukturiranja predvideti, kako in kdaj bo zavarovane terjatve plačal, saj mora v predlogu prisilne poravnave kot sestavnem delu načrta finančnega prestrukturiranja navesti skupni znesek zavarovanih terjatev z navedbo, da prisilna poravnava zanje ne bo učinkovala._16

20. V konkretnem primeru so bile predmet prisilne poravnave le terjatve navadnih upnikov. Njihovo prisilno prestrukturiranje je vedno predmet prisilne poravnave. Šele novela F ZFPPIPP je predvidela, da so lahko predmet prisilnega prestrukturiranja tudi zavarovane terjatve (221. m člen ZFPPIPP). Ko dolžnik pripravlja NFP, ki vključuje prestrukturiranje samo navadnih terjatev, ne pa tudi zavarovanih terjatev, mora NFP sestaviti tako, da bo lahko zavarovane terjatve poravnaval, kot se je s primarnim pravnim poslom, na podlagi katerih so te terjatve nastale, zavezal. Določba 213. člena ZFPPIPP izrecno določa, da potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za zavarovane terjatve. Pri tem ne sme motiti določba tretjega odstavka citiranega člena, ki določa, da v primeru, ko ločitveni upnik z uresničitvijo ločitvene pravice iz vrednosti premoženja, ki je predmet te pravice, ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana s to pravico, za neplačani del terjatve učinkuje potrjena prisilna poravnava po prvem odstavku 214. člena ZFPPIPP. Domneva 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP je namreč jasna, da je podana domneva dolžnikove insolventnosti (trajnejše nelikvidnosti) pri dolžniku, nad katerim je tekel postopek prisilne poravnave, če za več kot dva meseca zamuja s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave. S potrjeno prisilno poravnavo se obveznost plačila terjatev, ki so bile zavarovane (seveda do višine vrednosti zavarovanja17), ni spremenila. To pomeni, da se ni spremenila ne njihova dospelost ne njihova višina.

21. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da dolžnik pride v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti, če jo ob dospelosti ne izpolni. Ta dolžnikova zamuda s plačilom njegove obveznosti, kar je terjatev upnika, ni povezana s tem, ali upnik, ali ob soglasju upnika dolžnik, zastavno pravico uveljavlja sodno ali zunaj sodno ali pa je sploh ne. Zamuda s plačilom dolžnikove obveznosti s tem, kakšno poplačilo bo upnik (če sploh) pridobil iz zastavljenega premoženja, ni povezana. Pri ločitveni pravici, ki je institut, ki ga pozna le insolvenčno pravo, gre namreč za zastavno pravico na dolžnikovem premoženju (ali premoženju drugega zastavitelja za obveznosti dolžnika), ki je akcesorna pravica glavne obveznosti dolžnika. Tako ni mogoče zamude dolžnika s plačilom njegove obveznosti vezati na poplačilno upravičenje upnika iz zavarovanega premoženja. Prav tako je treba izhajati iz namena zastavne pravice kot take. Njen namen je, da utrdi glavno obveznost, ki jo ima dolžnik nasproti upniku. Razlaga, da bi dolžnik prišel v dolžniško zamudo šele, ko (oziroma), če bi upnik (ali ob njegovem soglasju dolžnik) uveljavljal poplačilo iz zastavne pravice, bi šlo v smeri, da bi upnik, ki je svojo terjatev dodatno zavaroval, bil v slabšem položaju ravno zaradi tega, ker je svojo terjatev zavaroval. To pa presoji pritožbenega sodišča pomeni nesorazmeren poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Upniki so zaradi postopkov zaradi insolventnosti že tako prisiljeni „trpeti“ posege v svojo lastninsko pravico (zamuda pri plačilu njihove terjatve, zmanjšano plačilo itd.), nesorazmerno pa bi bilo, da upniki, ki so za svojo lastnino dodatno poskrbeli s tem, da so zanj (za svoje terjatve) pridobili dodatno zavarovanje, ravno zaradi tega zavarovanja na slabšem. Slediti je navedbi pritožnice, da bi se v primeru primeru ustalitve takšne sodne prakse, kot jo zagovarja dolžnik, le še redke banke upnice odločile za sodelovanje in potrjevanje prisilnih poravnav, saj bi zoper nje vodile _„ugovore na zalogo“_, kar nekako (napačno) zatrjuje tudi dolžnik, da bi morala pritožnica storiti.

22. ZFPPIPP ne določa, da dolžnik lahko ali celo mora plačati ločitvenim upnikom njihove terjatve v obsegu, v katerem so zavarovane, samo iz vrednosti premoženja, na katerem obstaja ločitvena pravica, kot to razlaga sodišče prve stopnje in je tudi stališče dolžnika ter večkrat citirane Odločbe Ustavnega sodišča, pač pa je primarno odločitev dolžnika, iz katerega premoženja jih (prostovoljno) plača. Dolžnikova trditev, da bi lahko prišlo do situacije, ko bi podzavarovana terjatev s pisarniškim stolom pomenila, da tak upnik lahko v celoti izterja svojo terjatev, upnik, ki nima tako minornega zavarovanja pa ne in bi zanj prisilna poravnava veljala v celoti, ni smiselna. Sodna praksa in teorija je v skladu z zakonsko ureditvijo, da potrjena prisilna poravnava na obveznost plačila terjatev, ki so bile zavarovane, ne vpliva do višine vrednosti zavarovanja. Torej se jih v celoti plača do višine zavarovanja, česar pa ni mogoče enačiti z zapadlostjo za plačilo in posledično zamudo, ki ima za posledico procesno upravičenje upnika, da predlaga stečaj.18

23. Glede na navedena materialno pravna izhodišča pritožbeno sodišče zaključuje, da je upnica upravičena predlagati stečaj na dolžnikom, če je dolžnik v zamudi s plačilom njene terjatve. Iz seznama preizkušenih terjatev v zadevi St 00/2011 (PD 199), ki je sestavni del sklepa o preizkusu terjatev in je bil objavljen ... 2011 pod zaporedno številko ... upnika Banka B. d. d. (sedaj pritožnica) v višini 5.776.357,66 EUR, nedvomno izhaja, da terjatev do dolžnika ima. Sodišče prve stopnje pa je zaradi napačne uporabe materialnega prava napačno ugotovilo dejansko stanje glede zapadlosti te terjatve in posledično tudi nepopolno glede zatrjevane insolventnosti dolžnika.

24. Zato je višje sodišče odločilo, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v ponovno sojenje pred drugim sodnikom (356. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti pomanjkljivosti neugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo posledica bistvenih kršitev postopka, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega postopka v zvezi z ugotavljanjem insolventosti dolžnika, kljub drugačnim napotkom v odločbi pritožbenega sodišča Cst 445/2018 z dne 19. 9. 2018 (kršitev 326. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), kar pa ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka (355. člen ZPP), pač pa njegovo celotno izvedbo in bi se šele na pritožbenem sodišču prvič ugotavljalo celotno dejansko stanje. To bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, URS) in s tem rušilo načelo dvostopenjskega sojenja. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 356. člena ZPPP v zvezi s 121. lčenom ZFPPIPP odločilo tudi, da zadeva dodeli drugemu sodniku iz razlogov opisanih v 10. točki te obrazložitve.

25. Višje sodišče je opravilo tehtanje med pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS in presodilo, da v tem primeru pretehta slednja. Šele po izvedenih dokazih v z zvezi z zatrjevanimi domnevami insolventnosti dolžnika, bo prvič ugotovljeno dejansko stanje, ki bo potrdilo ali pa ovrglo trditve upnice. S tem, ko bi celotno dejansko stanje prvič ugotovilo šele sodišče druge stopnje, bi strankama onemogočilo preverjanje pravilnosti le-tega pred instančnim sodiščem, saj pred Vrhovnim sodiščem to ni dopustno (drugi odstavek 370. člena ZPP), kar bi pomenilo, da strankama odreče ustavno pravico od pravnega sredstva.

26. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z zatrjevanimi domnevami o insolventnosti iz prve alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP in druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. V ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje upoštevaje materialno pravna izhodišča pritožbenega sodišča glede zapadlosti zavarovanih terjatev po prisilni poravnavi in dejanske trditve upnice ter dolžnika ugotovi, ali so podane zatrjevane domneve o insolventnosti dolžnika v skladu s citiranimi določbami ZFPPIPP.

27. Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP.

28. Glede dodanega pravnega pouka pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je novela ZPP-E uvedla novo pravno sredstvo. Po 357.a členu ZPP je tako zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje, dovoljena pritožba, o kateri prednostno odloča Vrhovno sodišče. Ta določba se smiselno uporablja tudi v postopku s pritožbo zoper sklep, torej tudi v konkretnem pritožbenem postopku (šesti odstavek 357.a člena ZPP), ko gre za meritorni sklep.

**PRAVNI POUK** Zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje je dovoljena pritožba, ki se vloži pri sodišče prve stopnje v roku 15 dni od prejme pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena.

29. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Ta sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Načrt finančnega prestrukturiranja, stran 12. 2 Tretji odstavek točke 3.2 stran 13 Načrta finančnega prestrukturiranja. 3 Načrt finančnega prestrukturiranja, zadnji odstavek, stran 13. 4 Načrt finančnega prestrukturiranja, stran 13. 5 J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, str. 501. 6 Isti. 7 Prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih. 8 Odločba Ustavnega sodišča Up 1211/96 z dne 23. 3. 2000. 9 Sklep US Up 377/00 z dne 26. 2. 2002, enako sklep Up 19/01 z dne 26. 3. 2002. 10 J. Sovdat, Zavezujoča narava odločb Ustavnega sodišča, Podjetje in delo, 2015, št. 5-6. 11 Glej že citirano odločbo Ustavnega sodišča Up-280/16, Up-350/16, Up-745/16, Up-750/16, U-I-72/16 in U-I-160/16-6 z dne 22. 3. 2017, odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 75/2016,Višjega sodišča v Ljubljani III Cpg 1756/2015, Cst 485/2014, Okrožnega sodišča v Ljubljani St 2340/2014 in St 2340/2014 z dne 22.6.2015 in 16. 9. 2014 ter literaturo: V. Balažic, Položaj ločitvenega upnika po potrjeni prisilni poravnavi nad dolžnikom, Pravna praksa 2018, št. 10; dr. Blaž Hrastnik, Učinki prisilne poravnave na zavarovane terjatve in domneve insolventnosti po potrjeni prisilni poravnavi, Dnevi insolvenčnega prava 2018, dostopno na https://www.rppp.si/wp-content/uploads/2018/03/Uinki_prisilne_poravnave_na_zavarovane_terjatve.pdf, dne 10. 5. 2019 in nenazadnje tudi citirana odločitev ustavnih sodnikov ni bila soglasno sprejeta. 12 Glej sklep VSL, III Cpg 1756/2015 z dne 4. 3. 2016, točka 81. obrazložitve in sklep VS RS III Ips 75/2016 z dne 11. 8. 2016, točka 18. obrazložitve. 13 Točka 26. obrazložitve US, „ ...izhaja, da je bilo že v postopku prisilne poravnave znano, da zavarovane terjatve ne bodo v celoti poplačane iz vrednosti zastavljenega premoženja (podzavarovane terjatve.). Zato bi lahko nezavarovani del terjatev, ki je presegal to vrednost, prijavile v postopku prisilne poravnave kot navadne terjatve, kar bi jim omogočilo glasovanje o prisilni poravnave, vendar te možnosti niso izkoristile.“ 14 Izrecno 5. točka prvega odstavka določa, da mora NFP vsebovati opis dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja, da bo dolžnik sposoben izpolniti vse svoje obveznosti v skladu s predlagano prisilno poravnavo. 15 Tako tudi V. Balažic, v Položaj ločitvenega upnika po potrjeni prisilni poravnavi nad dolžnikom, Pravna praksa 2018, št. 10. 16 Isti. 17 Glede na določbo petega odstavka 20. člena ZFPPIPP. 18 Glej tudi V. Balažic, v Položaj ločitvenega upnika po potrjeni prisilni poravnavi nad dolžnikom, Pravna praksa 2018, št. 10: “...Tej obveznosti dolžnika stoji nasproti pravica ločitvenega upnika do izterjave svoje zapadle terjatve. Nikjer ni predpisano, da mora na primer zastavni upnik, ki terja plačilo svoje zapadle terjatve, najprej uveljaviti plačilo iz zastavljene stvari, in šele če vrednost zastavljenega premoženja ne doseže vrednosti terjatve, razliko izterjati iz drugega dolžnikovega premoženja. Za plačilo celotne terjatve lahko izbere katerokoli dolžnikovo premoženje. Stališče, po katerem dolžnik ne more priti v zamudo s plačilom zavarovane terjatve, dokler ločitveni upnik ne uveljavi ločitvene pravice, je v nasprotju s temelji civilnega prava o zavarovanju terjatev. Pogoj za to, da lahko ločitveni upnik uveljavi ločitveno pravico, torej pravico do unovčenja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, zaradi poplačila svoje terjatve, je, da je terjatev zapadla. Trditev, da terjatev ne zapade, dokler upnik ne uveljavi ločitvene pravice, pripelje v začarani krog: če hoče upnik uveljaviti ločitveno pravico, mora najprej imeti terjatev, ki je zapadla - take zapadle terjatve pa nima, ker ni uveljavil ločitvene pravice. Po tem stališču je ne bi mogel uveljaviti nikoli, ker terjatev nikoli ne bi zapadla, saj upnik ne bi mogel uveljaviti ločitvene pravice, ker terjatev še ni zapadla, zapadla pa ni zato, ker upnik ni uveljavil ločitvene pravice ... Tak pravni konstrukt nikakor ne prenese niti logičnega, kaj šele pravnega preizkusa. V mnogih primerih bi bilo stališče, da se mora ločitveni upnik poplačati najprej iz vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, šele potem pa, če to premoženje ne zadošča, za razliko iz ostalega dolžnikovega premoženja, v škodo tako upnikom kot dolžnikom. Upnikom zato, ker je uveljavitev ločitvene (praviloma zastavne) pravice bistveno bolj zapletena in draga od izterjave denarja z dolžnikovega računa; dolžnikom pa zato, ker je pogosto v zavarovanje dano premoženje, ki ga nujno potrebujejo za opravljanje svoje dejavnosti. Prodaja tega premoženja zato pomeni konec možnosti za opravljanje dejavnosti, kar je seveda za dolžnika "smrtna obsodba".Stališče, po katerem bi bilo celo dolžniku prepovedano plačati zavarovano terjatev iz drugega premoženja, preden je ne poskusi poplačati iz premoženja, na katerem obstaja ločitvena pravica, pa je absurdno in komentarja ne potrebuje. ...“