Jedro

Glede na sklep revizijskega sodišča pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da po mnenju izvedenca in Fakultetne komisije pri tožnici v spornem obdobju ni bilo dejavnikov za začasno nezmožnost za delo prevajalke. Sledi dokazni oceni, da sta izvedenec in Fakultetna komisija prepričljivo ocenila funkcionalno sposobnost tožnice in da psihično stanje ni imelo pomembnega vpliva na zmožnost opravljanja svojega dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama stroške pritožbenega postopka in stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 13. 12. 2019 in št. ... z dne 17. 1. 2020 ter priznanje začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni za polni delovni čas od 21. 12. 2019 do 2. 11. 2020 (I. tč. izreka). Sklenilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbijata tožnica in stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da sodišče po razpisu naroka sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, oz. zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku in naloži povračilo stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženec je zavrnil pritožbo, ne da bi se opredelil do pritožbenih navedb in opravil osebni pregled ter s tem kršil Zakon o splošnem upravnem postopku1 (ZUP). Razlog bolniškega staleža od 25. 9. 2019 do 20. 12. 2019 je bila omotica, vrtoglavica, fizična oslabelost, mravljinčenje po levem delu telesa, poslabšanje vida, težave s koncentracijo in govorom. Pojavile so se težave z mikcijo, izredno nizek krvni tlak in izguba kilogramov. Sodišče je sledilo mnenju izvedencev, čeprav se razlikuje od medicinske dokumentacije in izpovedi osebne zdravnice, kar pomeni kršitev 15. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku2 (ZPP). Da se ji zdravstveno stanje ni izboljšalo je potrdila osebna zdravnica dr. A. A. Verjela je, da bo v sodnem postopku sanirana nepravilnost od 21. 12. 2019 dalje in ji ni potrebno ponovno predlagati bolniškega staleža. V vmesnem času je nastopil prvi val epidemije COVID-19, dostop do zdravstvenih storitev je bil okrnjen, osebna zdravnica pa cca. 1. mesec odsotna. Bala se je okužbe s koronavirusom. Neživljenjsko je, da bi bila po nujni hospitalizaciji v oktobru 2019 z 21. 12. 2019 sposobna za delo in iz istih razlogov 3. 11. 2020 ponovno za dve leti nezmožna za delo. Mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti Univerze v C. (Fakultetna komisija), da pred dg. anksiozno depresivna motnja ni imela psihičnih težav, ker o tem ni medicinske dokumentacije, je zgrešeno.

Dokazni predlog po predložitvi internih navodil, po katerih toženec odloča o delazmožnosti sodišče ni štelo za potreben. Ker se ni opredelilo do tega, da delo intelektualne narave zahteva zdravega človeka, je kršilo 14. točko 2. odst. 339. člena ZPP. Toženca sta zastopali D. D. in E. E., ki opravljata funkcijo porotnic in sta sodelavki sodnika, kar vzbuja dvom v nepristranskost. Kršen je 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin3 (EKČP). Sodbo je izdal sodnik, ki bi moral biti izločen (2. tč. 2. odst. 339. člena ZPP). Podana je bila zahteva za izločitev izvedenca dr. F. F., ki je v zadnjih 10 letih od toženca prejel večino prihodkov. Zaposlen je na ZPIZ-u in sodniki porotniki so njegovi sodelavci. Sodba je oprta tudi na njegovo izvedeniško mnenje, dokazni predlog po predložitvi računov pa zavrnjen. Izpoved osebne zdravnice je ocenjena za subjektivno, sodni izvedenec pa ni izločen. Osebna zdravnica ni bila upoštevana, čeprav je bila edina seznanjena z zdravstvenim stanjem. Imenovani zdravnik in zdravstvena komisija je nista pregledala. Zavrnjeno je bilo pričanje klinične psihologinje, ki je ugotovila zmanjšanje kognitivnih zmožnosti in s tem kršena 8. in 14. točka 2. odst. 339. člena ZPP.

Iz izvida z dne 3. 9. 2021 izhaja, da ni ovržen sum na demielinizacijsko bolezen. Kognitivno funkcioniranje je znižano, manj stabilno, v ospredju so težave pozornosti in izvršilnih funkcij, poškodovanost pozornosti lahko znižuje zanesljivost na vseh ostalih področjih ter ovira učinkovito miselno manipulacijo, nujno za uspešno predvidevanje, planiranje, izdelavo strategij in prilagajanje zunanjim spremembam (izvid 18. 1. 2022). Zdravi se v psihiatrični ambulanti zaradi mešane anksiozno depresivne motnje, količina zdravil se ji povečuje in je iz istih razlogov ponovno v bolniškem staležu od 3. 11. 2020 dalje. Nezakonito je zavrnjen dokaz z zaslišanjem dr. G. G. in klinične psihologinje H. H., ki je opravila test kognitivnih zmožnosti. Še vedno ima vrtoglavice, je omotična, ne more se skoncentrirati, počuti se utrujeno in slabotno. Zdravi se pri psihiatrinji in ima redno medikamentozno terapijo. Naročena je na dodatne preglede pri različnih specialistih. Osebnega vozila ne vozi. Ugotovitev, da ni postavljena nobena dg. je v nasprotju z listinami in ostalimi dokazi.

Fakultetna komisija je zdravstvene težave opredelila kot nespecifične in naključne najdbe. Postavila je dg. somatomorfne motnje, čeprav naj ta ne bi zadoščala vsem kriterijem. Ker v spornem obdobju ni poiskala psihiatrične pomoči, saj je bilo zdravljenje usmerjeno v telesne preiskave, ni možno zaključiti, da je bila zmožna za delo. S tem je odvzeta pravica do bolniškega staleža. V mnenjih Fakultetne komisije, sodnega izvedenca in osebne zdravnice so bistvene razlike. Ker sodba o tem nima razlogov, se je ne da preizkusiti. Kljub oceni Fakultetne komisije, da je bilo funkcioniranje okrnjeno, naj bi bila v obravnavanem času zmožna za delo.

Test kognitivnih zmožnosti je zahtevala po izpovedi osebne zdravnice, čeprav bi ga moral izvesti toženec. Izvid je bil izdelan za potrebe podaljšanja staleža po 3. 11. 2020 in pokazal okrnjenost kognitivnih zmožnosti ter nezmožnost dela, ki zahteva miselne sposobnosti. Fakultetna komisija pa ocenjuje, da je njeno delo rutinsko, nezahtevno in da si lahko tempo prilagaja sama. S tem priznava, da psihofizično ni zmožna opravljati dela neokrnjeno s polnim delovnim učinkom brez škode za zdravje. Fakultetna komisija le domneva, kakšno je bilo njeno kognitivno stanje. Pomanjkljivosti upravnega postopka ji ni dopustno šteti v škodo. Komisija prihaja sama s seboj v nasprotje, ko trdi, da ni njena naloga postavljanje diagnoz in hkrati postavi dg. somatomorfne odvisnostne motnje. Sočasno ji očita, ker ni prej poiskala pomoči psihiatra in da preveč obiskuje zdravnike. Priznava ji krhko osebnostno strukturo. Sodišče zapiše le, da mnenje sprejema, ne da bi se opredelilo, zakaj ne sledi izpovedi osebne zdravnice in zakaj jo šteje za subjektivno. Kršen je 254. člen ZPP zaradi zavrnjene pridobitve novega izvedenskega mnenja in napačno zaključeno, da je bila v spornem obdobju zmožna za delo.

3. Toženec prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je ponovno preizkusilo zavrnilno sodbo v mejah pritožbenih razlogov in glede na 2. odst. 350. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene procesne kršitve in pravilno uporabo materialnega prava.

Drugače kot ob prvem reševanju, ko je prvostopenjsko sodbo spremenilo, odpravilo odločbo z dne 17. 1. 2020 in drugi stavek 1. odst. izreka odločbe z dne 13. 12. 2019 ter ugotovilo, da je bila tožnica zaradi bolezni začasno nezmožna za delo od 21. 12. 2019 do 2. 11. 2020, je po revizijski razveljavitvi sodbe in vrnitvi v ponovno reševanje razsodilo, pritožbo iz razlogov, kot bo utemeljeno v nadaljevanju, zavrnilo.

**Predmet predsodnega postopka in razsoja sodišča prve stopnje**

6. Toženec je z dokončno odločbo z dne 17. 1. 2012 zavrnil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 13. 12. 2019. S slednjo je izrečeno, da je bila tožnica od 7. 12. 2019 do 20. 12. 2019 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, od 21. 12. 2019 pa zmožna za delo.

7. Takšni odločbi je sodišče prve stopnje potrdilo, saj je na podlagi izvedenskih mnenj dr. F. F. in Fakultetne komisije v sestavi dr. I. I., dr. J. J. in dr. K. K.ter izpovedi osebne zdravnice dr. A. A. zaključilo, da je bila tožnica od 21. 12. 2019 do 2. 11. 2020 zmožna za delo.

**Prva pritožbena rešitev zadeve**

8. Ob prvem reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče ocenilo, da je bilo dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno ter posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Na pritožbeni obravnavi je zaslišalo članico Fakultetne komisije psihiatrinjo dr. J. J. in tožničino osebno zdravnico ter v povezavi z dokazi, izvedenimi pred sodiščem prve stopnje zaključilo, da tožnica v spornem obdobju ni bila zmožna za delo. Ocenilo je, da izvedenski mnenji dr. F. F. in Fakultetne komisije, po katerih tožnica v spornem obdobju ni bila začasno nezmožna za delo, nista prepričljivi in v okoliščinah konkretnega primera s pravnega vidika tudi nesprejemljivi. To še zlasti, ker niti Fakultetna komisija tožničinih težav ni mogla pojasniti. V somatski diagnostiki ugotovljene zdravstvene težave je opredelila le kot naključne ter ocenila, da je bilo tožničino funkcioniranje okrnjeno, vendar ne do te mere, da ne bi bila zmožna za delo prevajalke. Pritožbeno sodišče je glede slednjega zavzelo stališče, da neobstoj medicinske diagnostike in terapevtske obravnave psihičnega stanja tožnice sam po sebi ne more izključiti začasne nezmožnosti za delo, kaj šele pripeljati do zaključka, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo.

Pritožbeno sodišče je pri presoji zadeve izhajalo iz Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju4 (ZZVZZ), ki v 80., 81. in 82. členu ureja le organe, pristojne za odločanje o bolniškem staležu ter Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja5 (Pravila) ki v 232. členu določajo, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Obvezno zdravstveno zavarovanje kljub posamičnim novelam ZZVZZ od leta 1992 ni doživelo celovite sistemske reforme. ZZVZZ je podnormiran6. To velja tudi za začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni (ali poklicne bolezni, poškodbe pri delu ali izven dela), ki zakonsko ni definirana. Sodišče je zato oblikovalo pravni standard in ga zapolnilo s _kriteriji_, oblikovanimi v medicinski stroki7. _Po njih gre pri delazmožnosti za psihofizično stanje človeka, ki omogoča uspešno opravljanje poklica, dela s polnim delovnim časom in brez škode za zdravje od prvega delovnega dne do konca delovne dobe._ **Odločitev revizijskega sodišča**

9. Vendar je Vrhovno sodišče RS presodilo (sklep VIII Ips 23/2023 z dne 12. 9. 2023) da je materialnopravno stališče pritožbenega sodišča napačno v primeru, če je pri zavarovancu najprej ugotovljena začasna nezmožnost za delo tako, da bi to a contrario pomenilo, da mora biti za zaključek bolniškega staleža izkazano izboljšanje zdravstvenega stanja. Postavilo se je na stališče, da je pravno pravilo o začasni zadržanosti z dela zaradi bolezni iz ZZVZZ ter 232. in 233. člena Pravil, ko ne gre za pravno praznino, napačno zožiti le na vprašanje izboljšanja stanja po priznani začasni nezmožnosti za delo. Meni, da je pritožbeno sodišče z uporabo argumenta a contrario preuranjeno preskočilo zoženo interpretacijo vprašanja, ali se je stanje zavarovanca izboljšalo ali ne.

10. Revizijsko sodišče ugotavlja še, da je pritožbeno sodišče v nasprotju s sodiščem prve stopnje, izključilo izvide in mnenja izvedencev, ker naj bi bila neprepričljiva oz. s pravnega vidika nesprejemljiva. Takšno presojo zaradi skladnih izvedenskih mnenj šteje za sporno, saj pritožbeno sodišče ni izhajalo iz tega, da bi bila mnenja nejasna, nepopolna ali sama s seboj v nasprotju, kar bi lahko bil razlog za ponovitev dokazovanja z istim ali drugim izvedencem po 2. odst. 254. člena ZPP. Zaključek pritožbenega sodišča, da ni mogoče izključiti simptomatike, ki bi utemeljevala nezmožnost za delo, je v nasprotju z mnenji izvedencev, ki so za sporno obdobje izključili takšno simptomatiko oz. vpliv znanih težav na tožničino zdravstveno nezmožnost. Kljub ugotovitvi, da je tožnica pred in v spornem obdobju opravila večje število preiskav, ki niso potrdile sumov zdravstvenih okvar, ki bi povzročile nezmožnost za delo, ni sprejemljivo oblikovanje ocene brez dokazov o obstoju zdravstvenih razlogov za priznanje nezmožnosti za delo. Po presoji revizijskega sodišča dokazna ocena pritožbenega sodišča tudi zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni v skladu s standardi iz 8. člena ZPP.

**Ponovno pritožbeno reševanje zadeve** a.) **_K očitanim procesnim kršitvam_**

11. V zvezi z očitanim nepristranskim sojenjem je potrebno ponovno poudariti (kot v razveljavljeni sodbi Psp 215/2022), da se v skladu s 23. členom Ustave Republike Slovenije8 (Ustava) zagotavlja tudi z institutom izločitve sodnikov. Izločitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP pa je podan le, če zatrjevane okoliščine pri razumnem človeku vzbudijo upravičen dvom v nepristranskost. Sodišče je dolžno ustvariti in ohraniti videz nepristranskosti, ki v predmetni zadevi ni omajan. Dejstvo, da sta toženčevi pooblaščenki porotnici in ne sodnikovi sodelavki, ne krni nevtralnosti sodnika. Ker druge okoliščine niso zatrjevane, kaj šele izkazane, ni kršitve iz 2. točke 2. odst. 339. člena ZPP niti 6. člena EKČP o pravici do poštenega sojenja.

12. Pritožba neutemeljeno vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo izločiti izvedenca dr. F. F. Zgolj dejstvi, da je izvedenec od toženca prejel plačila za opravljena izvedenska dela v drugih sodno-socialnih sporih in da je zaposlen na ZPIZ-u, njegovi sodelavci pa so porotniki, ne krni ugleda nepristranskosti. Ni izkazane nobene okoliščine o izvedenčevem vnaprejšnjem prepričanju ali da bi njegovo ravnanje kazalo na pristranskost do stranke. Sodišče prve stopnje je zato predlagano izločitev po 6. točki 70. člena ZPP utemeljeno zavrnilo.

13. V zadevi ni kršena 8. točka 2. odst. 339. člena ZPP ker sodišče ni zaslišalo klinične psihologinje, ki je opravila test kognitivnih zmožnosti in dr. G. G. Pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb je presodilo s pomočjo pridobljenih izvedenskih mnenj. Sicer pa o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, v skladu z 2. odst. 213. člena ZPP odloča sodišče, ki je dokazna predloga o zaslišanju klinične psihologinje in pridobitev internih navodil, po katerih o začasni nezmožnosti za delo odloča toženčev izbrani zdravnik, ustrezno utemeljeno zavrnilo. Pisni odpravek sodbe nima pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato s tem v zvezi ni kršitve iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Ni kršena 8. točka 2. odst. 339. člena ZPP, ker sodišče tožnici na naroku ni dovolilo postavljati nadaljnjih vprašanj članom Fakultetne komisije. Pritožnika sta relevantne pripombe in dokazne predloge podala v številnih pripravljalnih vlogah in pisnih pripombah na izvedensko mnenje, s čimer je bila zagotovljena možnost sodelovanja v postopku.

14. Končno ne gre za kršitev 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ta bi bila podana le, če bi šlo za napako pri povzemanju vsebine listin oz. zapisnikov o izvedbi dokazov in ne v primeru, ko se očitek nanaša na oceno izvedenih dokazov.

b.) **_Materialno izhodišče in odločilna dejstva za ponovno pritožbeno rešitev zadeve_**

15. Čeprav ZZVZZ ne opredeljuje začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, po stališču revizijskega sodišča to ne pomeni, da bi šlo za pravno praznino, ki bi jo bilo potrebno napolniti glede na okoliščine vsakokratnega življenjskega primera. Z ugotovitvijo procesne kršitve, da dokazna ocena ni bila oblikovana v skladu z 8. členom ZPP se je revizijsko sodišče dotaknilo tudi ugotovljenega dejanskega stanja.

16. Zaradi drugačnega materialno pravnega naziranja revizijskega sodišča in ugotovljene procesne kršitve je pritožbeno sodišče v ponovljenem sojenju pritožbo zavrnilo.

Iz obširno povzetih izvedenskih mnenj dr. F. F. in Fakultetne komisije, izpovedi članov Fakultetne komisije in lečeče zdravnice v prvostopenjski sodbi izhaja, da so se pri tožnici že prvi dan bolniškega staleža 25. 9. 2019 pojavljali simptomi omotičnosti, utrujenosti, mravljinčenja, slabše počutje, izguba apetita in teže, razbijanje srca, občutek nemoči, utrujenosti in nekateri drugi. Opravljene so bile številne diagnostične preiskave, in sicer pri tireologu, pulmologu, kardiologu, urologu, specialistu ORL, gastroenterologu, žilnem kirurgu, slikovne preiskave EMG in od 2. 10. 2019 do 4. 10. 2019 hospitalizacija na nevrološkem oddelku UKC L. zaradi suma na multiplo sklerozo, ki ni bila potrjena niti izključena. Šele ob prvem pregledu pri psihiatru januarja 2021 je bila postavljena dg. mešana anksiozno depresivna motnja, že od 16. 11. 2020 pa predpisana antidepresivna terapija. Od 21. 12. 2019 do 2. 11. 2020 ni priznane začasne nezmožnosti za delo, ker ni bilo vložene zahteve, odprt pa je bil predmetni socialni spor.

17. Čeprav je tožničina osebna zdravnica na pritožbeni obravnavi 2. 12. 2022 pojasnila okoliščine odprtja bolniškega staleža novembra 2020 in izpovedala, da so bile takrat težave iste in še vedno prisotne kot ob podaji predloga za podaljšanje bolniškega staleža po 20. 12. 2019, pritožbeno sodišče glede na materialne in procesne usmeritve revizijskega sodišča staleža od 21. 12. 2019 do 2. 11. 2020 ne priznava.

18. Glede na sklep revizijskega sodišča sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da po mnenju izvedenca in Fakultetne komisije pri tožnici v spornem obdobju ni bilo dejavnikov za začasno nezmožnost za delo prevajalke. Sledi dokazni oceni, da sta izvedenec in Fakultetna komisija prepričljivo ocenila funkcionalno sposobnost tožnice in da psihično stanje ni imelo pomembnega vpliva na zmožnost opravljanja svojega dela. Zadnji psihološki izvid sicer kaže motnjo pozornosti in posledično izvršitvenih funkcij, ostale kognitivne funkcije pa naj bi bile normalne ali celo višje od povprečnih. Sledi zaključku, da zdravstvene težave, ki so pogojevale številne diagnostične preiskave, tožnice pri delu niso omejevale v taki meri, da bi bil bolniški stalež indiciran iz zdravstvenih razlogov. To velja tudi za utemeljitev v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, po kateri je prvostopenjsko sodišče kljub izjavi osebne zdravnice, da naj tožnica ne bi bila sposobna za delo in je zato vložila predlog za podaljšanje bolniškega staleža, sledilo mnenju izvedenskega organa, ki je upošteval objektivne klinične statuse. Mnenje osebne zdravnice je ocenilo za subjektivno.

c.) **_Odločitev pritožbenega sodišča_**

19. Iz navedenih razlogov je pritožba na podlagi 353. člena ZPP zavrnjena in potrjena izpodbijana sodba iz spora o glavni stvari. Pravilno je razsojeno, da sta upravni odločbi v izpodbijanem delu pravilni in zakoniti, na podlagi 81. člena ZDSS-1 tožbeni zahtevek za njuno odpravo utemeljeno zavrnjen in tudi vtoževana začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni od 21. 12. 2019 do 2. 11. 2020. Ker tožnica in stranski intervenient v sporu nista uspela, je na podlagi 154. člena ZPP pravilno izrečeno, da krijeta sama svoje stroške postopka, zato je pritožba tudi v tem delu zavrnjena in potrjena II. tč. izreka izpodbijane sodne odločbe.

20. Do ostalih pritožbenih izvajanj, ki za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilna, se sodišče glede na 360. člen ZPP posebej ne opredeljuje.

21. Ob takšnem pritožbenem izidu je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP izreklo, da krijeta pritožnika sama tudi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 3 Ur. l. RS (13. 6. 1994) MP, št. 7-41/1994 (RS 33/94). 4 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami. 6 Nekatera pravna dejstva in pravice so urejena s Pravili, čeprav bi lahko bila le predmet zakonske ureditve, kot je že večkrat izpostavilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. 7 Ki jih je pred prvostopenjskim sodiščem predstavil prof. dr. I. I. 8 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.