Jedro

Sodišče prve stopnje o pravočasno grajani postopkovni kršitvi, če meni, da je očitek neutemeljen, ni dolžno odločati, niti v sodbi navajati razlogov. Za presojo njene utemeljenosti, če se v pritožbi uveljavlja, je pristojno pritožbeno sodišče.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 170275/2010 z dne 5. 1. 2011 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka zoper toženko T. Z. tako, da mora toženka plačati tožeči stranki glavnico v višini 7.374,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2010 dalje do plačila (točka I izreka sodbe). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 132188/2010 z dne 27. 9. 2010 je razveljavilo v prvem odstavku za izterjavo zneska 2.118,00 EUR, nadalje v obrestnem delu glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.492,69 EUR od 26. 10. 2010 do 15. 11. 2010 ter v tretjem odstavku za izterjavo izvršilnih stroškov in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka sodbe). Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.048,32 EUR s pripadki (točka III izreka sodbe). S popravnim sklepom, ki ga je izdalo 17. 2. 2014, je sodišče sodbo v tej zadevi popravilo tako, da se opravilna številka sklepa o izvršbi v točki I in II izreka sodbe pravilno glasi „VL 172075/2010 z dne 5. 1. 2011“.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo in zoper popravni sklep.

3. V pritožbi zoper popravni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev razveljavi in ji prizna vse stroške pritožbenega postopka. Navaja, da prvi odstavek 328. člena ZPP sodniku posamezniku ne daje pravice do poprave sodbe, ampak to pravico izrecno pušča le predsedniku senata. Ker je popravni sklep izdal sodnik posameznik, ki te pravice ni imel, je sklep nezakonit. Meni, da oznaka sklepa o izvršbi v izreku sodbe ni napaka sodišča, ampak gre za jasno in nedvoumno izraženo voljo sodnika. V kolikor bi šlo za napako, bi bil sklep tako v točki I kot v točki II izreka sodbe enako napačno označen. Prvi odstavek 328. člena ZPP tudi ne dopušča poprave opravilnih številk in datumov, zlasti pa ne enega v kombinaciji z drugim, saj to lahko privede do meritorno povsem druge sodne odločbe. Sprememba opravilnih številk in datumov meritorno spreminja odločbo. Opozarja, da je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 294/2009 zavzelo stališče, da s popravnim sklepom ni dopustno popravljati in dopolnjevati razlogov za odločitev, pa tudi ne nasprotij med izrekom in obrazložitvijo, in da institut poprave sodbe ni namenjen odpravljanju napak pri vsebinskem odločanju. V konkretnem primeru pa sprememba opravilne številke in datuma pomeni vsebinsko drugačno odločitev. Sklep je zato nezakonit. Ker se opravilna številka sklepa o izvršbi v obrazložitvi sodbe ne pojavi niti enkrat, tudi ni mogoče preveriti, ali gre za napako ali ne. Iz izreka popravnega sklepa izhaja, da je sodišče popravilo zgolj opravilno številko, ne pa tudi datuma. Opravilne številke s takšno oznako kot izhaja iz izreka, pa ne pozna noben veljaven slovenski predpis. V nadaljevanju pritožnik povzema vsebino že prej vložene pritožbe zoper sodbo.

4. Tudi v pritožbi zoper sodbo pritožnica uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev razveljavi (pravilno: spremeni) tako, da bo zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnjen, njej pa priznani vsi stroški. Meni, da je sodba obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe nerazumljiv. Iz II. točke izreka sodbe tako izhaja, da je sodišče odločalo o pritožnici neznanem sklepu VL 132188/2010 z dne 27. 9. 2010, ki se nanjo ne nanaša. Tudi v obrazložitvi se do tega sklepa ne opredeli. Ker je pravdni postopek tekel zgolj in samo o zahtevku, ki izhaja iz predloga za izvršbo VL 170275/2010, je sodišče s tem, ko je odločilo o sklepu VL 132188/2010 z dne 27. 9. 2010, prekoračilo zahtevek. Kršeno je bilo načelo kontradiktornosti ter 286. člen ZPP. Na naroku 7. 12. 2012 je priča A. Z. izpovedovala iz listin, v katere tožena stranka ni imela vpogleda. Kasneje je izpovedovala na podlagi listin v spisu, vendar pa je priča listini A3 in A24 odnesla iz sodne dvorane. Kasneje jih je sicer vrnila, vendar pa je sodišče obe listini nekritično sprejelo in ju ni ponudilo na vpogled pritožnici. Predlagana je bila njihova izločitev iz spisa, ki je bila zavrnjena. S tem, ko je sodišče pooblaščencu tožeče stranke naložilo, da v spis predloži njuni fotokopiji, je dejansko dovolilo predložitev novih dokazov. Sodišče bi moralo primerjati vrnjene listine s fotokopijami, ki jih je imela v spisu pritožnica, ne pa z listinami, ki jih je imela tožeča stranka. Kontradiktornost ji zato ni bila zagotovljena. Sodišče se do teh kršitev ni opredelilo, čeprav so bile grajane. Sodba v tem delu nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Dejansko stanje je bilo zato, ker se je sodišče pri odločitvi oprlo na dokazila, ki jih je pridobilo s kršitvijo določb pravdnega postopka, zmotno ugotovljeno. Posledično je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Tožeča stranka bi imela na podlagi pogodbe z dne 2. 6. 2008 do odškodnine pravico zgolj v primeru, če bi pogodbo razdrla s priporočenim pismom. Pritožnica sama ni mogla povzročiti predčasnega prenehanja pogodbe. Njeno ravnanje bi bilo mogoče razlagati zgolj kot kršitev pogodbe. Ta pa predpostavlja ustrezno postopanje. Tožeča stranka, ko je od pritožnice zahtevala vrnitev vozila, ni mogla s tem odstopiti od pogodbe, saj ni bila razdrta s priporočenim pismom. Odškodnine zato nima pravice zahtevati.

5. Tožeča stranka je odgovorila na obe pritožbi. Meni, da je sodišče tako s sodbo kot s sklepom odločilo pravilno in ni storilo očitanih kršitev. Predlaga zavrnitev obeh pritožb in priglaša stroške.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper popravni sklep

7. Po 328. členu ZPP lahko predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. O tem izda poseben sklep.

8. Novela ZPP-D (1) je v pravdnem postopku v celoti odpravila senatno sojenje. Tako ZPP v 15. členu določa, da v pravdnem postopku sodi sodnik posameznik, z zakonom pa je določeno, v katerih primerih sodi senat. ZPP take določbe nima, saj je bil 34. člen ZPP z novelo črtan. Senatno sojenje na prvi stopnji je v določenih primerih po določbi 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih predvideno v delovnih in socialnih sporih, v katerih se subsidiarno uporablja ZPP. To je tudi razlog, da ZPP na določenih mestih še vedno omenja senat oziroma predsednika senata in s tem (za primer senatnega sojenja) natančneje določa opravila, ki jih sme predsednik senata opravljati samostojno. Ni pa seveda s tem na kakršenkoli način poseženo v pristojnosti sodnika posameznika, ki jih ima po tem zakonu. Ta zato v postopku za katerega je pristojen, opravlja ne le opravila, ki jih pri senatnem sojenju lahko opravi predsednik senata, ampak tudi tista, ki so sicer pridržana senatu. Ker je v konkretni zadevi za sojenje pristojen sodnik posameznik, je zato pristojen tudi za izdajo popravnega sklepa.

9. Pritožnik sicer pravilno opozarja na to, da se napaka, ki se odpravlja s popravnim sklepom, ne sme nanašati na napake pri oblikovanju volje sodišča, temveč le na napake, ki so nastale pri pisni izdelavi sodbe. S popravnim sklepom tudi ni dopustno popravljati in dopolnjevati razlogov za odločitev, pa tudi ne nasprotij med izrekom in obrazložitvijo. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za to.

10. V konkretni zadevi se je postopek začel na podlagi predloga za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki je tekel pod opravilno številko VL 172075/2010(2). Sklep o izvršbi pod to opravilno številko je bil izdan 5. 1. 2011. Zaradi ugovora tožene stranke je bil sklep VL 172075/2010 z dne 5. 1. 2011 razveljavljen v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba (za izterjavo glavnice 9.492,69 EUR s pripadki), postopek pa se je nadaljeval v pravdi, katere zaključek predstavlja izpodbijana sodba. Sodišče je v tej pravdi tako odločalo zgolj o tem, ali bo razveljavilo oziroma vzdržalo v veljavi sklep VL 172075/2010 z dne 5. 1. 2011, ne pa morda (tudi) o kakšnem drugem sklepu. Jasno je zato, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je v izrek sodbe zapisalo napačno opravilno številko sklepa o izvršbi (v točki I izreka) oziroma napačno opravilno številko in datum (v točki II izreka), storilo očitno pisno napako. Da bi sodišče imelo voljo odločati o sklepu o izvršbi VL 170275/2010 z dne 5. 1. 2011, oziroma VL 132188/2010 z dne 27. 9. 2010, ne izhaja niti iz obrazložitve sklepa. V razlogih se sicer opravilna številka izvršilne zadeve in njen datum ne omenjata, vendar je iz dejstev, ki jih je sodišče ugotovilo in obrazložilo, razvidno, da se nanašajo na terjatev, ki je bila predmet predloga za izvršbo VL 172075/2010 ter kasnejšega sklepa o izvršbi pod isto opravilno številko, ki je bil izdan 5. 1. 2011, to je na izterjavo glavnice v višini 9.492,69 EUR s pripadki. Tudi seštevek glavnice, za katero je sodišče sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi in glavnice, glede katere je bil le-ta razveljavljen in zahtevek zavrnjen, znaša 9.492,69 EUR. Končno tudi dejstvo, da se sodišču prve stopnje pri pisni izdelavi sodbe ni pripetila ista napaka v obeh točkah izreka, ampak dve različni, ne kaže, da ne gre za očitno pisno pomoto, ampak kvečjemu na (veliko) površnost pri pisni izdelavi sodbe. To pa ni razlog, da popravni sklep ne bi smel biti izdan.

11. Iz prvega odstavka 328. člena ZPP izhaja, da lahko sodišče popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne in računske pomote. Popravi lahko torej vsako napako, ne glede na to, ali gre za le za eno napako ali več, oziroma njihovo kombinacijo. Pomembno je le to, da gre za očitno napako pri izdelavi sodbe, ne pa, kot je bilo že poudarjeno, za napako pri oblikovanju volje sodišča bodisi v izreku ali obrazložitvi.

12. Na odločitev ne more vplivati sklicevanje pritožnice na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 294/2009, saj ne gre za identično situacijo. V omenjeni zadevi je stranka predlagala popravo datuma, ki je bil del (napačno) ugotovljenih dejanskih okoliščin primera, torej popravo vsebinske odločitve. V konkretnem primeru pa, kot je bilo obrazloženo, ne gre za to.

13. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani popravni sklep potrdilo.

Glede pritožbe zoper sodbo

14. Ker je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom odpravilo očitni napaki v izreku glede opravilne številke in datuma sklepa o izvršbi, ki se delno ohranja v veljavi oziroma se delno razveljavlja, so pritožbeni očitki o nerazumljivem izreku ter prekoračitvi tožbenega zahtevka nerelevantni. Pritožbeno sodišče se o tem delu pritožbe zato dodatno ne izjavlja.

15. Na obravnavi, ki je bila opravljena 7. 12. 2012, je sodišče zaslišalo pričo A. Z. Iz prepisa zapisnika o njenem zaslišanju izhaja (list. št. 113 do 116), da je priča s seboj prinesla dokumentacijo, s katero si je pri zaslišanju želela pomagati, vendar je, zaradi ugovora pritožnice, ni uporabila. Priči sta bili v nadaljevanju predočeni le dve listini iz spisa in sicer priloga A3 (posebni del pogodbe o finančnem leasingu s planom plačil) in priloga A24 (temeljnica za knjiženje terjatev do leasingojemalca), o katerih se je pritožnica lahko predhodno izjavila. Priloga A3 ji je bila vročena skupaj s pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 7. 2. 2012, priloga A24 pa skupaj s pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 4. 10. 2012. Ob zaslišanju priče ji je bila dana tudi možnost, da priči v zvezi z obema listinama postavlja vprašanja. Do kršitve načela kontradiktornosti oziroma posega v toženkino pravico do izjave tako ni prišlo.

16. Iz zapisnika iste obravnave (list. št. 103 in 104) nadalje izhaja, da je priča po zaslišanja obe prilogi (očitno pomotoma) odnesla iz sodne dvorane, vendar ju je še pred zaključkom obravnave vrnila. Sodišče prve stopnje ju je po vpogledu (in primerjavi vrnjenih prilog s tožničinimi kopijami le-teh), vložilo nazaj v spis. Tožeči stranki je naložilo, da v spis vloži še njuni fotokopiji.

17. Priloge se v spisu označijo na predpisan način (225. člen Sodnega reda (3)). Pri tem ne gre zgolj za oznako A (ki se uporablja za priloge tožeče stranke) oziroma B (ki se uporablja za priloge tožene stranke) ter zaporedno številko, ampak je na posamezni prilogi napisana tudi opravilna številka zadeve ter redna številka vloge v spisu, kateri je bila priloga (ob njeni vložitvi v sodni spis) priložena. Tako je bila pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 7. 2. 2012, kateri je bila priloga A3 priložena, vpisana v spis pod redno številko 20, enaka številka pa je bila zapisana tudi na priloge. Na (vrnjeni) prilogi A3, ki se nahaja v spisu, je poleg opravilne številke napisana tudi redna številka 20. Enako velja za prilogo A24 - poleg opravilne številke ima napisano redno številko 32, to je številko pod katero je bila v spis vpisana druga pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 4. 10. 2012. Med pisavo na vrnjenih in pisavo na ostalih prilogah, ki so bile v spis vložene istega dne, tudi ni nobenih laiku zaznavnih razlik. Nobenega dvoma zato ni, da sta bili v spis vrnjeni točno tisti listini, ki sta bili priči med zaslišanjem predočeni, torej prilogi A3 in A24. Ker ni sporno, da gre pri prilogah A3 in A24 za pravočasno predlagana dokaza, je sodišče prve stopnje nanju utemeljeno oprlo tudi svojo odločitev, s predložitvijo dodatnih izvodov teh dveh listin pa ni prišlo niti do kršitve 286. člena ZPP. Glede na to, da se je pritožnica o obeh listinah lahko izjavila (več o tem pod točko 15), zgolj s tem, da ji ni bila dana možnost, da vrnjeni prilogi (ponovno) vpogleda, tudi do posega v njeno pravico do izjave ni prišlo.

18. Po 286.b členu mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je mogoče. Namen takšne ureditve je, da se morebitna kršitev, kadar je to glede na okoliščine in naravo kršitve sploh mogoče, še pravočasno odpravi pred sodiščem prve stopnje. S tem se zmanjšuje nevarnost, da bi v pritožbenem postopku prišlo do razveljavitve sodbe. V kolikor torej sodišče prve stopnje ugotovi, da je do kršitve res prišlo, lahko le-to, če je mogoče, odpravi. Če pa meni, da očitek stranke ni utemeljen, mu zakon ne nalaga nobenega ravnanja. Ni torej dolžno o tem odločati, niti v sodbi navajati razlogov, zakaj meni, da kršitev ni bila storjena. Za presojo njegove utemeljenosti, če se v pritožbi uveljavlja, je namreč pristojno pritožbeno sodišče. Izostanek razlogov o očitanih kršitvah v sodbi sodišča prve stopnje zato ne pomeni, da sodbe ni mogoče preizkusiti oziroma, da je obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Na to, ali je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena. Pritožnik mora konkretizirano navesti, katera dejstva so bila zmotno oziroma nepopolno ugotovljena, ter razloge za to. Pritožnica v pritožbi trditev o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju utemeljuje zgolj s trditvijo, da je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve oprlo na listini pod A3 in A24, ki naj bi ju pridobilo s kršitvijo določb pravdnega postopka. S tem, ne more uspeti. Kot je bilo zgoraj že obrazloženo, sta bili obe listini pravočasno predlagani kot dokaz in do kršitve 286. člena ZPP ni prišlo. Da bi bila dejstva, ki jih je sodišče ugotovilo na njuni podlagi, zmotno ugotovljena iz drugih razlogov, pa pritožba ne trdi.

20. Da je sodišče dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, pa pritožnica ne more utemeljevati niti s trditvijo, da do razdrtja pogodbe sploh ni prišlo, saj tožnica ni izpeljala postopka, ki ga določa četrti odstavek točke XIV splošnega dela pogodbe o finančnem leasingu. Ker toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje trditvi tožnice, da je bila pogodba razdrta 10. 6. 2010, ni ugovarjala, prav tako pa tudi ni trdila, da tožnica pred tem ni ravnala po pravilnem postopku, so takšne navedbe v pritožbi, ki jih ne opraviči, neupoštevne (337. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se zato o tem delu pritožbe podrobneje ne izjavlja, ker to ni potrebno.

21. Sodišče prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve o razdrtju sklenjene pogodbe o finančnem leasingu ter ugotovitvah o višini škode, ki je tožeči stranki v tej posledici nastala, tudi materialno pravo uporabilo pravilno, ko je tožeči stranki prisodilo del vtoževanega zneska s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

22. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23. Ker tožena stranka s pritožbama ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Oba odgovora, ki ju je tožeča stranka vložila, sta po oceni pritožbenega sodišča nepotrebna, saj k odločitvi nista prispevala. Tudi tožeča stranka zato stroške, ki so ji v zvezi s tem nastali, nosi sama (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 45/08. (2) Tudi pritožnica v pritožbi zoper sodbo (točka 1.2) navede napačno opravilno številko, saj trdi, da je bil predlog za izvršbo vložen pod opravilno številko VL 170275/2010. Naredi torej enako napako kot sodišče prve stopnje v točki I izreka sodbe.

(3) UL RS 17/95 z nadaljnjimi spremembami.