Jedro

Posebno težka invalidnost je pravni standard, ki terja omejen pristop. Posebno težka invalidnost je lahko podana tudi v duševni sferi. Nedvomno pa mora vselej pomeniti izgubo bistvene življenjske funkcije, ki ima za posledico nesposobnost za samostojno življenje ter odvisnost od oskrbe in pomoči drugih.

Sodišči sta ugotovili, da se je začetna psihična nestabilnost poškodovane v prometni nesreči izboljšala, saj je kot mlada oseba težave lažje obvladovala. Poleg tega je bila čez čas spet uspešna v šoli, navezala je stike s fanti, si kupila avto in bila ponovno samostojna. Iz navedenega izhaja, kljub temu, da je pomoč svoje družine potrebovala, ni bila nesposobna za samostojno življenje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov za plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine, ki so jih utrpeli zaradi posebno težke invalidnosti njihove hčere oziroma sestre (v nadaljevanju oškodovanke). Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih sta sodišči navedli, da posledice, ki jih je oškodovanka utrpela v prometni nesreči, ne dosegajo standarda posebno težke invalidnosti, ki je predpostavka za priznanje denarne odškodnine za duševne bolečine svojcev.

2. Tožniki zoper sodbo pritožbenega sodišča vlagajo revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinjajo se s stališčem nižjih sodišč, da njihova škoda ni pravno priznana. Pravni standard posebno težke invalidnosti ni omejen na trajne telesne okvare, temveč tudi na duševne, ki imajo primerljive učinke na življenje bližnjih. Oškodovanka je bila zaradi prometne nesreče osebnostno povsem spremenjena in je imela hude psihične težave, kar je močno oteževalo družinske odnose in življenje tožnikov. Tudi dejstvo, da je oškodovanka tri leta po nesreči kot posledica psiholoških motenj naredila samomor, kaže na to, da je njeno stanje mogoče primerjati s posebno težko invalidnostjo.

3. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. S povzemanjem izvedeniških mnenj in podajanjem svojega mnenja o oškodovankinem zdravstvenem stanju (ki deloma odstopa od dejanskih ugotovitev nižjih sodišč) ni mogoče utemeljiti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsebinsko takšne navedbe pomenijo izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč. Zato na podlagi takih navedb tožniki z revizijo ne morejo uspeti, saj po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka je materialnopravno pravilna. Posebno težka invalidnost, ki je predpostavka za pravno priznanje nepremoženjske škode tožnikov kot posrednih oškodovancev (drugi in tretji odstavek 180. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) je pravni standard, ki terja omejen pristop. Prvič zato, ker je odškodnina za škodo posrednih oškodovancev izjema, drugič pa, ker že iz samega pojma posebno težka invalidnost izhaja, da gre za najtežje primere hudih primerov invalidnosti. Sodna praksa je v to kategorijo uvrščala le izjemne primere invalidnosti. Te so primeroma razvidni iz odločitev Vrhovnega sodišča II Ips 323/94 z dne 8. 11. 1995 (tetraplegija), II Ips 784/94 z dne 24. 4. 1996 (odstranitev dveh okončin s hudo reaktivno depresijo), II Ips 378/95 z dne 24. 9. 1997 (nesamostojnost in nesposobnost opravljati osnovne življenjske aktivnosti) ali II Ips 55/2002 z dne 21. 11. 2002 (prej nadpovprečno intelektualno in telesno sposoben mlad človek je ostal na meji med nizkim povprečjem in podpovrečjem, z izrazitimi slabimi telesnimi sposobnostmi, in ki ni sposoben samostojnega življenja brez ustreznega nadzora). Iz sodne prakse torej izhaja, da je lahko posebno težka invalidnost podana tudi v duševni sferi. Nedvomno pa mora vselej pomeniti izgubo bistvene življenjske funkcije, ki ima za posledico nesposobnost za samostojno življenje ter odvisnost od oskrbe in pomoči drugih.

7. Kljub dejanskim ugotovitvam nižjih sodišč, da se je oškodovanka po prometni nesreči značajsko spremenila, da je bila razdražljiva in socialno neprilagojena ter da so te negativne spremembe pri tožnikih povzročile izjemno hudo stisko, oškodovankin primer ne sodi v kategorijo posebno težke invalidnosti. Sodišči sta namreč ugotovili, da se je začetna psihična nestabilnost izboljšala (čeprav ni prišlo do vzpostavitve stanja, kakršno je bilo pred nesrečo), saj je oškodovanka kot mlada oseba težave lažje obvladovala. Poleg tega je bila čez čas spet uspešna v šoli, je navezala stike s fanti, si kupila avto in bila ponovno samostojna. Iz navedenega izhaja, da oškodovanka, ki je sicer pomoč svoje družine potrebovala, ni bila nesposobna za samostojno življenje.

8. Čeprav ni dvoma, da so tožniki zaradi posledic prometne nesreče pri oškodovankini močno duševno trpeli, njihove škode tudi po presoji revizijskega sodišča ni mogoče umestiti v pravni standard posebno težke invalidnosti.

9. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani. Zato je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.