Jedro

Ker toženec (kupec) ni podal ugovora neizpolnjene pogodbe, marveč je kupnino molče zadrževal, je nastopila njegova zamuda.

Izrek

Pritožbi proti sodbi in sklepu se zavrneta ter se izpodbijani odločbi potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku toženo stranko zavezalo k plačilu preostanka kupnine v višini 13.899,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v enakem znesku. Ob tem je določilo, da je tožena stranka plačilo dolžna opraviti tedaj, ko bosta tožnici v celoti izpolnili svojo obveznost iz prodajne pogodbe z dne 13.7.2000 in sicer, ko bosta tožencu izstavili listino, sposobno za vpis lastninske pravice na spornih nepremičninah v zemljiško knjigo. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Prav tako je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Toženo stranko je sodišče obsodilo na plačilo pravdnih stroškov v višini 3.559,19 EUR. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse. Toženi stranki je odmerilo sodno takso za pritožbo zoper sodbo v višini 1.348,14 EUR ter ji naložilo, naj plača še preostanek v višini 1.191,14 EUR.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, zavrže ali pa spremeni. Obenem predlaga vpogled v celoten spis glede utemeljenega suma več kaznivih dejanj. Predlaga dopolnitev sodbe v delu zahtevka za povrnitev pravdnih stroškov, ki jih zahteva tožena stranka. Pritožbene navedbe bo v bistvenem delu pritožbeno sodišče povzelo v nadaljevanju, skupaj z odgovorom nanje.

3. Tudi zoper sklep vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj sklep bodisi spremeni bodisi razveljavi. Pritožbene navedbe bo sodišče druge stopnje povzelo v nadaljevanju, skupaj z odgovorom nanje.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi proti sodbi:

4. Pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje in soglaša z razlogi, ki takšno odločitev utemeljujejo. To velja tako glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja kot glede pravilne uporabe materialnega prava. V nadaljevanju sledi odgovor na posamezne pritožbene navedbe.

5. Pritožba uvodoma obširno zagovarja stališče, da je sporna pogodba v resnici predpogodba in ne, kot naj bi napačno ugotovilo sodišče prve stopnje, kupoprodajna pogodba.

Odgovor pritožbenega sodišča: Glede narave sporne pogodbe se je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke opredelilo že v sklepu pod opr. št. II Cp 319/2008 z dne 2.4.2008. Ti razlogi, pri katerih pritožbeno sodišče vztraja, v celoti odgovarjajo tudi na tokratne pritožbene navedbe. Ta odgovor se nanaša tudi na vse variacije iste teme, ki se ponavljajo v nadaljevanju pritožbe ter se prepletajo s številnimi nedovoljenimi novotami.

6. V drugem delu 3. strani pritožbe in na začetku 4. strani le-te pritožba zatrjuje, da je bil toženec v zmoti glede tega, kakšno pogodbo podpisuje. Utemeljuje celo, da je šlo za prevaro.

Odgovor pritožbenega sodišča: Trditve o zmoti in prevari so nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP (1)), s katerimi se pritožbeno sodišče zato tudi ni ukvarjalo. Enako velja za kasnejše navedbe o nesporazumu (disenzu).

7. V osrednjem delu 4. strani pritožbe, ta sodišču prve stopnje očita, da je v sodbi zavzelo drugačno stališče, kot v prejšnji odločbi. Stališče sodišča naj bi bilo protislovno, kontradiktorno in zavajajoče glede na prejšnjo odločitev.

Odgovor pritožbenega sodišča: Prejšnja sodba sodišča prve stopnje je bila s sklepom pritožbenega sodišča razveljavljena. Sodba, ki je izpodbijana v tem postopku, je nova in samostojna sodna odločba. Pri njeni izdaji sodišča prve stopnje razlogi prejšnje razveljavljene sodbe v ničemer ne zavezujejo. Zavezujeta ga le ustava in zakon.

8. Po stališču pritožbe naj bi bile napačne, nekorektne in zmotne trditve tožnic, češ da je toženka vedela, da tožnici do 31.3.2001 svojih obveznosti ne moreta izpolniti in se predhodno tudi nista zavezali k temu. Dalje govori o trditvah tožečih strank, češ da nista bili v zamudi z zagotovitvijo izbrisa zastavne pravice na predmetni nepremičnini. Podaja nerazumljive (ni videti namreč zveze z bistvom sporne zadeve) navedbe o izvršilnem naslovu po Zakonu o izvršbi in zavarovanju, o lažeh, češ da upnica K.S. ni dala soglasja, da zastavljeno nepremičnino lahko prodajajo in podobno.

Odgovor pritožbenega sodišča: Razlog za zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka je ta, da tožeča stranka s svojim izpolnitvenim ravnanjem ni prišla v zamudo. V zamudo pa ni prišla zato, ker tudi tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila ter ob tem ni podala ugovora sočasne izpolnitve oziroma ugovora neizpolnjene pogodbe. Ker iz teh razlogov (ki so bili nadrobno pojasnjeni že v sodbi sodišča prve stopnje) ni podana kršitev pogodbene obveznosti s strani tožeče stranke, tudi ni podana njena odškodninska odgovornost. Vse, kar razgrinja pritožba, je tako povsem irelevantno, saj razloga za zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka v ničemer ne more spreobrniti.

9. Pritožba pravi: Ob selektivnosti naslednjih listin (pri tem pritožba naniza vse listine v prilogi B ter nekatere označi z mastnim tiskom) se ni moglo ugotoviti dejansko stanje in se sodišče nikakor ni moglo prepričati o resničnem in dejanskem stanju spora med strankami, še najmanj pa, da bi pravilno razsodilo ob manjkajočih dokazih in izjavah pravdnih strank v postopku.

Odgovor pritožbenega sodišča: V tem delu gre za pavšalen, predvsem pa nerazumljiv način uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Pritožba dalje pravi, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Pravi, da tožena stranka svoje pravice do izjave v postopku ni mogla uresničiti, ker pred obravnavami ni bilo zagotovljeno, da bo prej zvedela za procesna dejanja, glede katerih se je imela pravico izjaviti (glej vsa vabila za glavne obravnave).

Odgovor pritožbenega sodišča: Tudi v tem delu velja podobno kot v prejšnji točki. Ni razumljivo, kaj konkretno pritožnik v tem delu besedila sploh uveljavlja. Pritožbene navedbe morajo biti jasne, da je nanje sploh mogoče dati vsebinski odgovor. Res je sicer, kar na abstraktni ravni trdi pritožba, da morajo imeti stranke v postopku pravico, da se izjavijo. Vendar pa ni jasno, s čim konkretno naj bi bila po stališču pritožbe ta pravica toženi stranki okrnjena.

11. Pritožba govori o pristranskosti sodišča. Ta naj bi se kazala, ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlagane priče s strani tožene stranke. Dalje pravi, da je vprašanje, kako je sodišče lahko pravilno ugotovilo, da so dejstva, o katerih naj bi izpovedovale priče B. in M., že dokazana, če niso bile prisotne pri dogodku.

Odgovor pritožbenega sodišča: Sodišče samo odloči, ali bo določen dokaz izvedlo ali ne. O tem odloči z dokaznim sklepom (287. člen ZPP). To ne pomeni, da sodišče pri tem lahko ravna samovoljno. Nasprotno. Ravnati mora v skladu z merili iz 2. odstavka 287. člena ZPP ter navesti razloge za zavrnitev dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pojasnilo, kaj je bilo osrednje vprašanje spora (to je, ali je tožena stranka že pred pravdo postavila ugovor neizpolnjene pogodbe ali pa je to storila šele v času te pravde). Sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da takšnega ugovora neizpolnjene pogodbe ni bilo ter da zato tožeča stranka ni prišla v zamudo, marveč je prišla v zamudo, nasprotno, tožena stranka (ker je molče zadrževala svojo izpolnitev). Ob takšni ugotovitvi so številna zatrjevana dejstva, ki jih tudi še v pritožbi niza tožena stranka, postala pravno nepomembna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o dokaznem postopku (dokazni sklep) obrazložilo na 5. strani sodbe; o tem, katera dejstva so pravno pomembna in katera ne, pa je mogoče sklepati iz ožjega dela obrazložitve. Takšno ravnanje ni pristransko ali nepravilno, kot meni pritožba. Očitno je, da pritožba gradi na zgrešenem procesnopravnem stališču, da mora sodišče vsem dokaznim predlogom ugoditi. To pa ne drži. Prav iz tega razloga so tudi pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na kršitev pravice do izjave, neutemeljene.

12. Pritožba navaja, da je tožeča stranka napačno uporabljala 313. člen ZOR (2), ki ureja vračunavanje izpolnitev. Pritožba gradi na tezi, da je toženec predčasno plačal kupnino. Poleg tega, naj bi ob tem tudi ustno ugovarjal neizpolnitev pogodbe.

Odgovor pritožbenega sodišča: Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pojasnilo, zakaj je tožena stranka prišla v zamudo ter tudi to, kako bi se zamudi lahko ognila (z jasno postavitvijo ugovora neizpolnjene pogodbe, namesto z molčečim zadrževanjem lastne izpolnitve, ki je bila celo datumsko določena). Pritožbena trditev, da je toženec ugovarjal, da tudi tožeča stranka ni izpolnila pogodbe, nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, v pravilnost katerih pritožbeno sodišče ne dvomi.

13. Pritožba pravi, da bi sodišče, če bi toženki omogočilo, da se v postopku izjavi in da se zaslišijo predlagane priče, zagotovo ugotovilo pravočasen ugovor neizpolnjene pogodbe.

Odgovor pritožbenega sodišča: Pritožba se sklicuje na to, da bi o pravočasni postavitvi ugovora sočasne izpolnitve vedele izpovedati predlagane priče (pri čemer niti ne pojasni katere priče so to). Vendar pa ne glede na to pritožba pri tem spregleda, da priče, ki so bile predlagane v tem pravdnem postopku, sploh niso bile predlagane v zvezi z vprašanjem, ali je bil postavljen ugovor neizpolnjene pogodbe ali ne.

14.Pritožba povzema pravilo iz 2. odstavka 227. člena ZPP (edicijska dolžnost; opomba pritožbenega sodišča). Nato pa to pravilo navezuje na vprašanje izstavitve zemljiškoknjižne listine.

Odgovor pritožbenega sodišča: Pritožbena navedba je plod nerazumevanja prava. Pritožba meša predložitev dokazne listine v dokaznem postopku (edicijska dolžnost) ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, kar je akt razpolaganja v stvarnem pravu. Na takšno mešanje dveh popolnoma različnih pravnih kategorij, ni mogoče dati razumnega, vsebinskega pravnega odgovora. Mogoč je le odgovor, da pritožbena navedba ne kaže na obstoj nobenega pritožbenega razloga.

15. Nadaljnjih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne bo več povzemalo. Vse nadaljnje pritožbene navedbe (zadnji odstavek na 8. strani in besedilo do 11. strani pritožbe) predstavljajo le variiranje vsega že doslej povedanega. Pritožba se laično opira na pravico do izjave, pavšalno očita storitev kaznivih dejanj, obhaja pravilne ugotovitve, da kupnina ni bila v celoti plačana ter tako pritožbeno grajo gradi že na predpostavkah, ki niso točne. V bistvenem delu je bilo pritožbi odgovorjeno. Vse, kar je bistvenega za samo odločitev, pa je vsebovano že v sodbi sodišča prve stopnje. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in da ni nikakršnih razlogov za dvom v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče dalje ugotavlja, da je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Ob dejanskih ugotovitvah, da toženec kupnine ni v celoti poravnal zaradi drugih razlogov in ne morebiti zaradi pravila o sočasni izpolnitvi ter da toženi stranki ni izjavil, da svojo izpolnitev zadržuje zaradi čakanja na nasprotno izpolnitev, je pravilen pravni zaključek, da ugovora neizpolnjene pogodbe pred pravdo ni bilo. Tudi v nadaljnji izpeljavi je materialno pravo uporabljeno pravilno, plod česar je tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje. Bistvenih kršitev postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, ni. Pritožba je tako neutemeljena ter jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

V pritožbi sta vsebovana še dva predloga. Prvi, naj sodišče pregleda celoten spis glede utemeljenega suma več kaznivih dejanja ter drugi, naj sodišče sodbo dopolni glede stroškovne zahteve tožene stranke. Odgovor na prvi predlog je, da to ni predmet pritožbenega postopka, na drugi pa, da je bilo o stroškovni zahtevi tožene stranke odločeno – ta je bila zavrnjena (točka II izreka).

O pritožbi proti sklepu:

16. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

17. Pritožba se sklicuje na pravilo iz 1. odstavka 33. člena Zakona o sodnih taksah, po katerem se taksa, ki je bila plačana za razveljavljeno odločbo, všteje v takso za novo odločbo.

Odgovor pritožbenega sodišča: Pritožba se sklicuje na določbo zakona, ki v času izdaje izpodbijanega sklepa več ni veljal. Relevanten predpis je namreč Zakon o sodnih taksah (3), ki je začel veljati 1. oktobra 2008. Ne glede na to pa pravilo, na katerega se sklicuje pritožba, govori o taksi za odločbo in ne o taksi za pravno sredstvo. Naložitev plačila sodne takse je zato pravilna in te odločitve pritožbena navedba ne omaje.

18. Pritožba meni, da je sodišče napačno ugotovilo vrednost spornega predmeta. Ta naj bi bila namreč ves čas 13.899,20 EUR. Sodišče je temu znesku neutemeljeno prištelo še znesek po nasprotni tožbi.

Odgovor pritožbenega sodišča: Vrednost spornega predmeta, kot jo je izračunalo sodišče prve stopnje, je pravilna. Po 2. odstavku 19. člena ZST, se za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, razen če je v tem zakonu (ZST) določeno drugače. Ker se v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek nanaša na denarni znesek, je odločilna resnična vrednost denarnega zahtevka (39. člen ZPP) in ne morebitna navedba vrednosti spornega predmeta, kakor velja v primeru nedenarnih zahtevkov (2. odstavek 44. člena ZPP).

19. Vse ostalo, kar navaja pritožba, se na pravilnost odločitve sploh ne nanaša. Pritožba je neutemeljena, podani niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je pritožbo zoper sklep zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Ur. l. RS, št. 45/2008).

(2) Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 – Ur. l. RS, št. 87/2002).

(3) Ur. l. RS, št. 37/2008.