Jedro

Revidentka je s svojim delom kršila pravila in navodila v zvezi z bančnim poslovanjem, to pa je dovolj, da je tožena stranka negativno ocenila njeno delo v trimesečnem poskusnem obdobju in ji nato po poteku tega roka s sklepom prekinila delovno razmerje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 15.1.1996 in 22.2.1996, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ker ni uspešno opravila trimesečnega poskusnega dela.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnica vložila revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi prišlo v nasprotje samo s seboj, ko je razlogovalo, da komisija za spremljanje poskusnega dela ni bila določena v celoti v skladu s 1. točko pogodbe o zaposlitvi. Če bi bilo to res, bi sodišče moralo ugotoviti, da je bila komisija določena nezakonito. Ne more biti sprejemljiv zaključek sodišča, da komisija sicer ni bila sestavljena v celoti v skladu s pogodbo o zaposlitvi, da pa je treba pogodbena določila razlagati kot pooblastila vodstvu banke, da določi način spremljanja in ocenjevanja uspešnosti poskusnega dela. To namreč pomeni, da je bila komisija določena v skladu s pogodbo o zaposlitvi, kar pa je v nasprotju s prej obrazloženim stališčem. Revidentka tudi meni, da ni sprejemljivo stališče sodišča, da v danih razmerah dejstvo, da ni bila seznanjena s člani komisije, ne pomeni nezakonitosti postopka, saj tako stališče ne upošteva pojma zakonitosti. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o dejstvu, zatrjevanim v pritožbi, da v času določitve komisije dva člana te komisije še nista bila v delovnem razmerju pri toženi stranki. Sodišče druge stopnje je samo spremenilo dejansko stanje v zvezi z izplačilom valutnih čekov. Poleg tega je ob dejstvu, da je telefonski pogovor prevzela sodelavka, ugotavljalo neprimeren odnos do strank, ker jim ni dala prednosti pred privatnim telefoniranjem. Tak zaključek je protispisen, saj ni nobenega dokaza, da je katera od strank čakala zaradi njenega telefoniranja. Vse to predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaključki zaradi teh kršitev pa so pripeljali še do zmotne uporabe materialnega prava. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da je ena članica komisije v času ocenjevanja bila prav tako v obdobju poskusnega dela in kot taka neprimerna za ocenjevanje, saj je lahko svoje napake prikazala kot napake revidentke, kar je še dodatna kršitev materialnega prava. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku.

Naknadno, še v določenem roku, je revidentka revizijo dopolnila in v njej posebej osvetlila nekatera dejstva, ki so bila sporna med postopkom.

Revizija in njena dopolnitev je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizje.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam izdanim na sodišču druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da sodišče z izpodbijano sodbo ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, kot mu to očita revizija.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je iz pogodbe o zaposlitvi revidentke z dne 16.10.1995 razvidno, da sta pogodbeni stranki sporazumni, da se sklene delovno razmerje za nedoločen čas s trimesečnim poskusnim delom, ki ga spremlja vodja organizacijske enote in vodstvo banke po profesionalnih kriterijih in da v primeru, če uslužbenec med poskusnim delom ne dosega zadovoljivih rezultatov, delovno razmerje po poteku poskusnega dela preneha. S to pogodbo je bilo torej določeno, da delo revidentke med trajanjem poskusnega dela spremlja vodja enote v K. in direktor banke in njegov namestnik, ki po 5. členu pravilnika o organiziranosti, sistemizaciji delovnih mest in plačah tožene stranke z dne 21.12.1994 edina predstavljata vodstvo banke. Operativno imenovanje komisije v sestavi L. (vodja enote v K.), V., O., ki jo je direktor imenoval z odredbo 13.10.1995, pomeni zato le možnost uresničitve pogodbe o zaposlitvi, saj vodstvo banke zaradi dislokacije ni moglo spremljati dela revidentke. Zato o sestavi komisije, ki je bila v bistvu delovna skupina vodstva banke, ni bilo treba izdati posebnega sklepa o tem, kdo je bil v to skupino imenovan, je pa bil z isto odredbo direktorja, tako za obvestitev članov skupine kot za obvestitev ocenjevanih delavk, zadolžen V.. Zato komisija ni mogla biti določena v nasprotju z določili pogodbe o zaposlitvi in je odveč razpravljati o tem, kakšna pooblastila so bila dana vodstvu banke. Ker je bilo s pogodbo o zaposlitvi določeno, kdo bo spremljal revidentko v času poskusnega dela, je nesprejemljivo navajanje o tem, da tega dejstva ni vedela. Ker je bil edini kriterij profesionalni kriterij spremljanja, to pomeni, da je vodstvo banke samo izbralo način, ki se mu je za ugotavljanje sposobnosti revidentke zdel najprimernejši. Pri tem za ugotavljanje dejstev ni bilo pomembno niti ali so bili vsi člani operativne skupine v delovnem razmerju oziroma so bili sami v obdobju poskusnega dela, zato tudi ni ugotoviti nasprotij, ki jih odločitvi očita revizija.

Sodišče sprejema revizijske navedbe, da je sodišče druge stopnje pomanjkljivo povzelo s strani prvega sodišča ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s postopki poslovanja z valutnimi čeki (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da jih pred bačnim uslužbencem ni podpisal upravičenec in da niso bili žigosani in podpisani od odgovorne osebe), vendar ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj tudi nespremenjeno dejansko stanje na zaključek sodišča ne bi vplivalo.

Revizijsko sodišče ugotvalja, da razgovor revidentke s sodelavko v zvezi s sprejemanjem telefonskih klicev, res ne more predstavljati revidentkinega nepravilnega odnosa do strank, posebno zato, ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi revidentka, razen v pogovoru s sodelavko, dajala privatnim telefonskim pogovorom prednost pred strankami v banki.

Čeprav je bilo v postopku tožene stranke nekaj nepravilnosti pri ugotavljanju uspešnosti revidentkinega dela v času trajanja poskusnega dela in čeprav gre za nekatere (predvsem človeško) neprijetne očitke v zvezi s tem, je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz tega dejanskega stanja, ki ga revidentka niti ne zanika, ampak ga skuša samo opravičiti z zatrjevanimi napakami drugih, pa sledi, da revidentka ni pravilno obravnavala in izplačevala kreditov in ni pravilno poslovala z valutnimi čeki. Pri tem za odločitev, ali je uspešno opravljala svoje delo v poskusni dobi, ni pomembno, kako naj bi poslovali v enoti v M., niti ni pomembno, kako so poslovale (in kaj so o poslovanju vedele) njene sodelavke. Dejstvo je, da je revidentka s svojim delom kršila pravila in navodila v zvezi z bančnim poslovanjem, to pa je dovolj, da je tožena stranka negativno ocenila njeno delo v trimesečnem poskusnem obdobju in ji nato po poteku tega roka s sklepom prekinila delovno razmerje. Sam sklep o prenehanju delovnega razmerja je bil izdan v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 75. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) oziroma s 4. točko prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in ob dejanski ugotovitvi nedoseganja neustreznih delovnih rezultatov formalno ni bil sporen.

Ker je bilo poskusno delo, ki je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, predhodno določeno v aktu tožene stranke in v objavi prostega dela, je bilo zakonito in ni bilo v nasprotju z določili kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic (prvi odstavek 8. člena pogodbe - Uradni list RS, št. 3/94), bilo pa je tudi v skladu z določbami 14. člena ZTPDR oziroma 16. člena ZDR. Ker je bilo že v pogodbi o zaposlitvi izrecno določeno, kdo bo spremljal revidentkino delo v času trajanja poskusnega dela in ker je bilo predvsem pri poslovanju z valutnimi čeki in kreditnem poslovanju njeno delo tako, da je bila negativna ocena poskusnega dela utemeljena, je bilo tudi zakonito odoločeno o prenehanju delovnega razmerja revidentke.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).