Jedro

Nepremičnine sodijo v skupno premoženje zakoncev ne glede na to, ali je v zemljiški knjigi vpisan le eden od zakoncev.

Relevantnega dejanskega stanja ni (bilo) mogoče pravilno in popolno ugotoviti, brez da bi toženka opravila argumentirano dokazno oceno ter upoštevala še druge izvedene dokaze (se pri tem opredelila, katera zatrjevana oziroma dokazovana dejstva šteje za resnična ter zakaj ipd. ali jih šteje za nerelevantna ipd.), ter brez izvedbe oziroma pridobitve še dodatnih relevantnih dokazov (npr. o kraju opravljanja dela tožnika in njegove žene, o njunem bivanju na naslovu stalnega prebivališča, vse v relevantnem obdobju, o razlogih za zatrjevano nemožnost ureditve formalnega prebivanja na naslovu sporne nepremičnine, o primernosti sporne nepremičnine za stalno bivanje, o kraju, kjer sta urejala upravne zadeve ipd.).

Dokazno breme glede izpolnjevanja zakonskih pogojev, torej tudi pogoja dejanskega bivanja na naslovu predmetne nepremičnine, je na tožniku, ki je vložil zahtevo za uveljavljanje finančne pomoči po ZUVRAS, in ki je zato dolžan za svoje navedbe ponuditi dokaze in jih po možnosti tudi predložiti (140. člen ZUP).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za javno upravo, Direktorata za stvarno premoženje, št. 021-124/2018/25 z dne 4. 9. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za javno upravo, Direktorat za stvarno premoženje (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožnikovo vlogo za dodelitev finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločilo, da posebni stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik na podlagi 17. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj zaradi končne razsodbe arbitražnega sodišča na podlagi Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (v nadaljevanju ZUVRAS) vložil vlogo in dopolnitev vloge za dodelitev finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji. V vlogi je navedel, da je državljan Republike Slovenije, da dejansko prebiva v nepremičnini na naslovu .., parc. št. 3864, .., v lasti A.A. do ½ in B.B. do ½, ki je skladno z arbitražno sodbo o meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško z dne 29. 6. 2017 na ozemlju Republike Hrvaške, ter da se bo skupaj z njim v nepremičnino v Republiki Sloveniji preselila njegova žena B.B., ki tudi dejansko prebiva v nepremičnini s parc. št. 3864, ...

Toženka je ugotovila, da ker stavba na parc. št. 3864, k. o. ... ni vpisana v GURS, tožnik pa ni predložil nikakršnih materialnih dokazov, iz uradnih dokumentov ni razvidno, da bi bila na navedeni nepremičnini zgrajena kakšna stavba, ali je morebitna stavba primerna za bivanje in kdo je lastnik morebitne stavbe. Prav tako tožnik po mnenju toženke ni predložil zadostnih oziroma nikakršnih dokazil, ki bi nedvoumno kazala na to, da je tožnik ali oseba, za katero je izjavil, da se bo skupaj z njim preselila v nepremičnino v Republiki Sloveniji, 28. 6. 2017 bil lastnik, solastnik oziroma skupni lastnik ali najemnik nepremičnine, ki na podlagi razsodbe ni več del ozemlja Republike Slovenije, niti ni predložil zadostnih oziroma nikakršnih dokazil, da bi imel 28. 6. 2017 na naslovu te nepremičnine prijavljeno stalno prebivališče, ali da bi v tej nepremičnini dejansko prebival. Glede na to je toženka za potrebe ugotavljanja dejanskega stanja pridobila dopise Upravne enote Piran ter izjave Centra za socialno delo Vrhnika, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije glede stalnega in začasnega prebivališča ter naslova za vročanje za tožnika in B.B. Iz dopisov Upravne enote Piran med drugim izhaja, da sta imela tožnik in B.B. v relevantnem času stalno prebivališče na naslovu ..., enak pa je tudi njun naslov za vročanje. Iz dopisa Centra za socialno delo Vrhnika izhaja, da v letih 2016 in 2017 pri njih nista uveljavljala pravic iz javnih sredstev in da s podatki o stalnem naslovu, začasnem naslovu in naslovu za vročanje ne razpolagajo. Iz dopisa Zavoda za zdravstveno zavarovanje izhaja, da imata tožnik in B.B. prijavljeno stalno prebivališče in naslov za vročanje na naslovu..., splošnega zdravnika imata izbranega v ..., izbranega zobozdravnika v ..., v letih 2015, 2016 in 2017 so jima bile na naslov ... poslane kartice zdravstvenega zavarovanja, B.B. ima izbranega ginekologa ... Iz dopisa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije izhaja, da sta obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana, naslov, s katerim razpolagajo, pa je ...

Nato je toženka na podlagi 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pozvala tožnika, da glede dejanskega prebivanja na naslovu ... predlaga oziroma predloži dokaze. Tožnik in B.B. sta v vlogi posredovala obrazložitve svojih navedb ter predložila kopiji katastrskega načrta s spremembami za k.o. ... in vodnega dovoljenja z dne 8. 8. 2005, drugih dokazov nista predložila, niti nista predlagala nobenih prič.

Ker se je toženki porajal dvom, da tožnik in B.B. stalno prebivata na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča, pravilnost prijave stalnega prebivališča pa je pomembna za odločitev v tej zadevi, je s sklepom z dne 8. 6. 2018 prekinila postopek do dokončne odločitve v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča za tožnika in B.B. po 18. členu Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1). Po izvedenem postopku je pristojna Upravna enota Vrhnika obvestila toženko, da glede na izjavi strank ni razloga za uvedbo postopka ugotavljanja prebivališča za tožnika in B.B..

Nato je Upravna enota Piran skladno z 9. členom ZUP opravila zaslišanje tožnika in priče C.C. ter toženki posredovala zapisnika o njunih zaslišanjih. Na podlagi izvedenih dokazov je toženka sklenila, da gre utemeljeno sklepati, da sta imela tožnik in B.B. 28. 6. 2017 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., da tožnik na ta datum ni bil lastnik, solastnik oziroma skupni lastnik ali najemnik nepremičnine, parc. št. 3864, k.o. ... in da v tej nepremičnini 28. 6. 2017 tudi ni imel prijavljenega stalnega prebivališča, niti ni v njej dejansko prebival. Na podlagi izvedenih dokazov nesporno izhaja, da sta imela tožnik in B.B. 28. 6. 2017 središče svojih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njunih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave, na naslovu ..., in ne na naslovu ... kjer naj bi po navedbah tožnika in priče dejansko prebivala.

Ker torej tožnik ne izpolnjuje dveh od treh pogojev, določenih v prvem odstavku 17. člena ZUVRAS, in sicer pogoja, da je bil 28. 6. 2017 lastnik, solastnik oziroma skupni lastnik ali najemnik nepremičnine na ozemlju, ki na podlagi razsodbe ni več del ozemlja Republike Slovenije, in da je imel na naslovu te nepremičnine prijavljeno stalno prebivališče ali je v njej dejansko prebival, ni upravičen do finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji, zato je toženka njegovo vlogo zavrnila.

2. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da sta pogoj državljanstva Republike Slovenije in dejstvo, da je predmetna nepremičnina na ozemlju, ki na podlagi razsodbe ni več del ozemlja Republike Slovenije, nesporna. Glede statusa bivanja na dan 28. 6. 2017 pa navaja, da formalno prijavljeno stalno prebivališče ni in ne more biti izključni pogoj, ker je že zakon predvidel tudi obstoj dejanskega bivanja, saj so bile v določenih že vrsto let spornih teritorijih ravno s prijavljanjem prebivališča težave. Izhodišče toženke glede pogoja lastništva oziroma tožnikovega razmerja z nepremičnino je zmotno in nepravilno. Toženka je v izpodbijani odločbi večkrat napisala, da je na sporni nepremičnini zemljiškoknjižno izkazana lastnina tožnikove žene B.B. do deleža ½, pri čemer ji je glede na vsa preverjanja tudi dobro znano, da sta tožnik in B.B. zakonca že od leta 1990. Glede na nakup te parcele v letu 2003 tako ne more biti dvoma, da gre pri tej nepremičnini za skupno premoženje, ki je neodvisno od formalnega knjiženja le na enega od zakoncev, kar pomeni, da je s tem izkazan pogoj tožnikovega skupnega lastništva do sporne nepremičnine. Absurden je tudi toženkin zaključek, da ni izkazan obstoj objekta na nepremičnini, ker ni vpisan v GURS, saj je to v nasprotju z dejanskim stanjem v naravi. Tožnik je v zvezi s tem predložil kopijo katastrskega načrta s spremembami, iz katerega izhaja obstoj objekta na parceli. Prilaga tudi skico terenske izmere z dne 14. 9. 2006, obstoj objekta pa je izkazan tudi v geoportalu Republike Hrvaške, kar je razvidno iz priloženega aero posnetka. V postopku je priložil tudi vodno dovoljenje z dne 8. 8. 2005, ki dovoljuje neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo, in v katerem je ugotovljeno, da rabi vodo iz zajetja za oskrbo lastnega gospodinjstva. Poleg tega je bil pozvan, da zase in družinske člane za potrebe prehajanja in odpiranja zapornice na levem bregu reke ... prevzame kodo za prehajanje zapornice (dopis Policijske postaje Piran z dne 25. 7. 2008). Vodno dovoljenje, dopustnost prehoda preko zapornice, izpoved priče C.C. itd. izkazujejo obstoj dejanskega bivanja na sporni nepremičnini. Tožnik in B.B. sta pojasnila, zakaj dejanskega prebivališča na dan 28. 6. 2017 oziroma še pred tem datumom nista mogla urediti oziroma se nista mogla prijaviti na naslovu ..., pri čemer za uveljavljanje finančne pomoči po ZUVRAS zadošča takratno dejansko prebivanje. Nobena od toženkinih poizvedb na Center za socialno delo, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ipd. ne more ovreči dejanskega bivanja do 28. 6. 2017. Glede na odgovore Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v zvezi s pošiljanjem kartic zdravstvenega zavarovanja je jasno, da sta tožnik in B.B. prav iz razloga bivanja na meddržavno spornem terenu redno pridobivala mednarodno zdravstveno izkaznico z veljavnostjo na Hrvaškem. Za zadevo je brezpredmetno stanje ujemanja dejanskega bivališča s prijavljenim v letu 2018, ko je Upravna enota Vrhnika vodila postopek preverjanja dejanskega prebivališča s prijavljenim, saj je za predmetno zadevo pravno pomembno stanje na dan 28. 6. 2017 oziroma najkasneje do tega datuma. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovni postopek oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi vlogi za dodelitev finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in navaja oziroma povzema njeno obrazložitev. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah in stališčih, ki jih v bistvenem ponavlja z dodatnimi argumenti.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove vloge za dodelitev finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji na podlagi določb 17. člena ZUVRAS, po katerih je državljan Republike Slovenije, ki je bil 28. junija 2017 lastnik, solastnik oziroma skupni lastnik ali najemnik nepremičnine na ozemlju, ki na podlagi razsodbe ni več del ozemlja Republike Slovenije, in je imel na naslovu te nepremičnine prijavljeno stalno prebivališče ali je v njej dejansko prebival, upravičen do finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji. Do finančne pomoči je upravičen tudi državljan Republike Slovenije, ki je nepremičnino iz prejšnjega stavka podedoval, če je imel na njenem naslovu 28. junija 2017 prijavljeno stalno prebivališče ali je v njej takrat dejansko prebival. Z upravičenci iz prvega stavka tega odstavka je izenačen tudi imetnik služnosti stanovanja in druga oseba, ki prebiva v stanovanju na podlagi primerljivega pravnega razmerja, če je državljan Republike Slovenije in izpolnjuje druge pogoje iz prvega stavka tega odstavka (prvi odstavek). Višina finančne pomoči iz prejšnjega odstavka se določi glede na število oseb, državljanov Republike Slovenije, ki so imeli na naslovu nepremičnine iz prejšnjega odstavka 28. junija 2017 prijavljeno stalno prebivališče ali so v njej dejansko prebivali, in oseb, ki so se tem osebam rodile v 300 dneh po 28. juniju 2017, in za katere upravičenec iz prejšnjega odstavka izjavi, da se bodo skupaj z njim preselile v nepremičnino v Republiki Sloveniji, na način, da se vsaka oseba pri določitvi višine finančne pomoči upošteva le enkrat (drugi odstavek).

7. Med strankama ni sporno, da sta tožnik in B.B. (tj. oseba, za katero je tožnik izjavil, da se bo skupaj z njim preselila v nepremičnino v Republiki Sloveniji) državljana Republike Slovenije in da sta imela na relevantni datum, tj. 28. 6. 2017, prijavljeno stalno prebivališče na naslovu .... Prav tako ni sporno, da je obravnavana nepremičnina, parc. št. 3864, k. o. ..., na naslovu ..., na ozemlju, ki na podlagi razsodbe ni več del ozemlja Republike Slovenije. Sporno pa je, ali je bil tožnik 28. 6. 2017 lastnik, solastnik oziroma skupni lastnik ali najemnik te nepremičnine, in ali sta tožnik in B.B. 28. 6. 2017 na naslovu te nepremičnine dejansko prebivala.

8. Tožnik v tožbi navaja, da je sporna nepremičnina po podatkih zemljiške knjige v lasti njegove žene B.B. do deleža ½, da sta z B.B. v zakonski zvezi že od 19. 5. 1990 in da je bila predmetna nepremičnina kupljena v letu 2003, kar pomeni, da gre pri tej nepremičnini za njuno skupno premoženje, in da je torej skupni lastnik navedene nepremičnine. Da je B.B. lastnica sporne nepremičnine, parc. št. 3864, k. o. ... do deleža ½, je med strankama nesporno, saj navedeno izhaja tudi iz razlogov izpodbijane odločbe in podatkov upravnega spisa (zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega je poleg podatkov o lastniku med drugim razviden tudi datum začetka učinkovanja vpisa imetnika, ki je 28. 6. 2004) ter temu toženka v odgovoru na tožbo ne oporeka. Tožnik je tekom upravnega postopka večkrat izjavil, da je B.B. njegova žena (na primer zapisnik o zaslišanju tožnika št. 021-85/2018-2 z dne 27. 8. 2018), enako pa je v več dopisih med postopkom (na primer v predlogu za izvedbo postopka ugotavljanja stalnega prebivališča št. 021-124/2018/11 z dne 8. 6. 2018, prošnji za posredovanje pojasnil oziroma podatkov št. 021-124/2018/9 z dne 8. 6. 2018, prošnjah za posredovanje pojasnil oziroma podatkov št. 021-124/2018/8, št. 021-124/2018/7, št. 021-124/2018/5, vse z dne 8. 6. 2018), v sklepu o prekinitvi postopka št. 021-124/2018/10 z dne 8. 6. 2018 in tudi v izpodbijani odločbi ter odgovoru na tožbo navedla toženka. To dejstvo izhaja še iz drugih dokumentov upravnega spisa, na primer iz vloge za dodelitev finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji, v kateri je v rubriki „oseba 1 – žena“ navedena B.B. Da je tožnik poročen, izhaja tudi iz dopisa Upravne enote Piran št. 021-85/2018-5 z dne 28. 8. 2016. Sodišče dodaja, da gre pri tem za podatke, ki jih je mogoče pridobiti iz uradnih evidenc (139. člen ZUP).

9. Ob ugotovljenem, da sta torej tožnik in B.B. zakonca, ter upoštevaje čas nakupa predmetne nepremičnine (v letu 2003), pa se sodišče strinja s tožnikom, da obravnavana nepremičnina predstavlja skupno premoženje njega in njegove žene B.B. V takem primeru vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiški knjigi na enega zakonca zadostuje za ugotovitev skupne lastnine. Nepremičnine namreč sodijo v skupno premoženje zakoncev ne glede na to, ali je v zemljiški knjigi vpisan le eden od zakoncev, kar potrjuje tudi sodna praksa.1 Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je že po samem zakonu njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, v nadaljevanju ZZZDR) oziroma so skupno premoženje zakoncev vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja (67. člen Družinskega zakonika, v nadaljevanju DZ). Skupno premoženje zakoncev pripada zakoncema skupaj. Na skupnem premoženju zakoncev deleži vsakega od njiju niso določeni (prvi odstavek 68. člena DZ). Na stvareh iz skupnega premoženja imata zakonca skupno lastnino (tretji odstavek 68. člena DZ). Pri tem velja, da skupni lastniki skupno uporabljajo stvar in z njo razpolagajo ter solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo (drugi odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Določitev kriterija lastništva kot enega od pogojev za pridobitev takšne finančne pomoči za preselitev je namreč povezana z dejstvom, da gre za osebo, ki je za prebivanje takšno nepremičnino kupila ali ustvarila in vanjo vložila svoja denarna sredstva.2 Pri tem že ZUVRAS kot eno od oblik lastništva izrecno predvideva tudi možnost skupne lastnine na nepremičnini. Po povedanem je torej toženka nepravilno štela, da tožnik ni skupni lastnik obravnavane nepremičnine.

10. V zvezi z izpolnjevanjem nadaljnjega zakonskega pogoja iz 17. člena ZUVRAS, tj. ali sta imela tožnik in B.B. 28. 6. 2017 na naslovu sporne nepremičnine prijavljeno stalno prebivališče oziroma ali sta v njej dejansko prebivala, pa sodišče ugotavlja, da je med strankama nesporno, da tožnik in B.B. 28. 6. 2017 na naslovu obravnavane nepremičnine nista imela prijavljenega stalnega prebivališča. Sporno pa je, ali sta na relevanten datum na naslovu te nepremičnine dejansko prebivala.

11. Toženka je v izpodbijani odločbi navedla, da na podlagi predloženih dokazil in izvedenih dokazov utemeljeno sklepa, da tožnik in B.B. 28. 6. 2017 v nepremičnini, parc. št. 3864, k.o. ... nista dejansko prebivala, ter da nesporno izhaja, da sta imela središče svojih življenjskih interesov - kar se presoja na podlagi njunih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave - na naslovu ...(izjavi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije), in ne na naslovu ..., kjer naj bi po navedbah tožnika in priče dejansko prebivala. Pri tem se je toženka oprla na izjavi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, iz katerih izhajajo podatki o naslovu stalnega prebivališča in naslova za vročanje za tožnika in B.B., podatki o tem, kje imata izbranega splošnega zdravnika, zobozdravnika oziroma ginekologa, na kateri naslov so bile v letih 2015, 2016 in 2017 poslane kartice zdravstvenega zavarovanja, ter da sta obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana.

12. Tudi po presoji sodišča pa zaključku toženke ni mogoče pritrditi oziroma bi bilo to preuranjeno. Toženka namreč ni konkretizirano presodila še ostalih predloženih in izvedenih dokazov v postopku, na primer izjave zaslišanega tožnika, izpovedi zaslišane priče, kopije katastrskega načrta s spremembami, vodnega dovoljenja z dne 8. 8. 2005, pisne izjave tožnika in B.B. z dne 4. 7. 2018. Iz izjave zaslišanega tožnika namreč med drugim izhaja, da je tožnik 28. 6. 2017 z ženo B.B. prebival na naslovu sporne nepremičnine, tožnik pa je tudi pojasnjeval, zakaj ni na tem naslovu uredil hišne številke. Iz zapisnika o zaslišanju priče C.C., na katerega se je toženka tudi sklicevala, izhaja, da tožnik z ženo B.B. dejansko že več kot tri leta živi ..., in da sta z C.C. soseda. Toženka je sicer navedeni izjavo in izpovedbo dobesedno prepisala v izpodbijano odločbo, vendar pa ju ni presodila, kot zahteva načelo proste presoje dokazov, da se presodi vsak dokaz posebej in primerja z nasprotnimi dokazi ter združi vse dokaze v celoto in da se torej o resničnosti relevantnega dejstva presodi (na podlagi izvedenih dokazov) glede na uspeh celotnega dokaznega postopka (10. člen ZUP).

13. Tožnik in B.B. sta v svoji izjavi z dne 4. 7. 2018 med drugim navedla, in kar povzema tudi toženka v izpodbijani odločbi, da sta do pred kratkim živela na sporni nepremičnini, kjer sta se tudi sicer neuspešno poskusila prijaviti, da si električno energijo proizvajata na agregat, vodo pa pridobivata na podlagi vodnega dovoljenja iz vodnjaka. Tožnik je priložil kopijo katastrskega načrta s spremembami za k.o. ... in vodno dovoljenje z dne 8. 8. 2005. Toženka pa navedenih listin ni presodila in se do njih ni opredelila, ampak je le pavšalno navedla, da tožnik ni priložil zadostnih oziroma nikakršnih dokazil, ki bi kazala, da je bil na relevantni datum lastnik, solastnik oziroma skupni lastnik obravnavane nepremičnine in da je na relevantni datum v njej dejansko prebival oziroma nikakršnih materialnih dokazov, da bi bila na nepremičnini zgrajena kakšna stavba.

14. Glede na tako stanje zadeve pa je po presoji sodišča dejansko stanje v zvezi z (ne)izpolnjevanjem zakonskega pogoja dejanskega prebivanja tožnika in njegove žene B.B. na relevantni datum na naslovu obravnavane nepremičnine ostalo nepopolno ugotovljeno. Namreč, zgolj na podlagi podatkov o naslovu stalnega prebivališča in naslova za vročanje ter o tem, kje imata tožnik in B.B. izbranega splošnega zdravnika, zobozdravnika oziroma ginekologa, na kateri naslov so jima bile poslane kartice zdravstvenega zavarovanja, in da sta obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana, (še) ni mogoče šteti za dokazano, da tožnik in B.B. relevantnega dne nista dejansko prebivala na naslovu sporne nepremičnine, čeprav se sodišče z organom strinja, da bi navedeni podatki kazali na to, da sta imela središče svojih življenjskih interesov na naslovu stalnega prebivališča, pri čemer po mnenju sodišča ugotovitev tega dejstva pomembno vpliva na ugotovitev relevantnega dejanskega stanja, dejanskega prebivanja tožnika in njegove žene relevantnega dne na naslovu sporne nepremičnine. Vendar pa po presoji sodišča relevantnega dejanskega stanja ni (bilo) mogoče pravilno in popolno ugotoviti, brez da bi toženka opravila argumentirano dokazno oceno ter upoštevala še druge izvedene dokaze (se pri tem opredelila, katera zatrjevana oziroma dokazovana dejstva šteje za resnična ter zakaj ipd. ali jih šteje za nerelevantna ipd.), ter brez izvedbe oziroma pridobitve še dodatnih relevantnih dokazov (npr. o kraju opravljanja dela tožnika in njegove žene, o njunem bivanju na naslovu stalnega prebivališča, vse v relevantnem obdobju, o razlogih za zatrjevano nemožnost ureditve formalnega prebivanja na naslovu sporne nepremičnine, o primernosti sporne nepremičnine za stalno bivanje, o kraju, kjer sta urejala upravne zadeve ipd.). Sodišče ob tem dodaja, kar pravilno navaja tudi tožnik, da so ugotovitve Upravne enote Vrhnika glede ujemanja dejanskega prebivanja na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča za tožnika in B.B. za odločitev v tej zadevi nerelevantne, ker se nanašajo na stanje v času vodenja in odločanja v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča, to je leto 2018 (julij 2018), in ne na stanje na dan 28. 6. 2017, ki je glede na določbe 17. člena ZUVRAS pravno relevanten za odločitev v tej zadevi.

15. Sodišče poudarja, da je v tem primeru dokazno breme glede izpolnjevanja zakonskih pogojev, torej tudi pogoja dejanskega bivanja na naslovu predmetne nepremičnine, na tožniku, ki je vložil zahtevo za uveljavljanje finančne pomoči po ZUVRAS, in ki je zato dolžan za svoje navedbe ponuditi dokaze in jih po možnosti tudi predložiti (140. člen ZUP). Tožnik mora predlagati oziroma predložiti primerne in relevantne dokaze, s katerimi lahko dokazuje dejansko prebivanje zase in za svojo ženo na relevantni dan na naslovu obravnavne nepremičnine (drugi odstavek 140. člena ZUP), toženka pa mora vse izvedene oziroma predložene dokaze presoditi in se do njih argumentirano opredeliti (10. člen ZUP). Če tožnik dokaznemu bremenu ne zadosti, in če z njegove strani zatrjevanih dejstev ne potrdijo ostali dokazi, izvedeni v okviru toženkinega preiskovalnega načela (ali jih ovržejo), je šteti, da so določena pravno pomembna dejstva in okoliščine ostale nedokazane. Sodišče tudi izpostavlja, da je (ustna) izjava stranke (tožnika in njegove žene) subsidiaren dokaz (188. člen ZUP)3, ki se sme vzeti kot dokaz le ob še drugih dokazih in če za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja ni na razpolago dovolj drugih dokazov; verodostojnost izjave stranke pa se presoja po načelu proste presoje dokazov (10. člen)4. 16. Ker je po povedanem organ pri ugotavljanja tožnikovega skupnega lastništva sporne nepremičnine nepravilno razlagal in uporabil zakon ter ker je ostalo dejansko stanje v zvezi z (ne)izpolnjevanjem zakonskega pogoja dejanskega prebivanja na naslovu te nepremičnine v smislu prvega odstavka 17. člena ZUVRAS nepopolno ugotovljeno, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in vrnilo zadevo toženki v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo morala toženka skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati stališča sodišča, ki se nanašajo na postopek, in pravno mnenje, kot izhaja iz te sodbe, dopolniti dejansko stanje v zgoraj navedenem obsegu, dejstva pravilno in popolno ugotoviti ter po pravilih postopka ponovno odločiti o zadevi, svojo odločitev pa tudi ustrezno obrazložiti (214. člen ZUP).

17. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, torej skupno 347,70 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki jih je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena OZ).

1 Glej na primer sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2073/2016 z dne 8. 3. 2017. 2 Glej tudi obrazložitev k 17. členu ZUVRAS v Predlogu ZUVRAS, EVA 2017-1511-0003, str. 29. 3 Izjava stranke mora biti glede na tretji odstavek 188. člena ZUP ustna, dana na zapisnik pri organu. 4 Upoštevaje, da imajo stranke interes za ugoden izid postopka, gre za (naj)manj zanesljiv dokaz; Erik Kerševan, Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 295.