23. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata 9. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 61/2005 z dne 25. 10. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 480/2004 z dne 11. 11. 2004 in s sodbo Delovnega sodišča v Kopru št. Pd 106/02 z dne 23. 1. 2004 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo pritožnika (tožnik v delovnem sporu) zoper sodbo Višjega sodišča, s katero je to sodišče (razen glede prisojenih zakonitih zamudnih obresti) zavrnilo pritožbo pritožnika zoper odločitev sodišča prve stopnje o njegovem zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave. V ustavni pritožbi in njeni dopolnitvi nasprotuje ugotovitvam sodišč glede vrste in teže poškodb, ki naj bi jih utrpel zaradi nesreče pri delu, in sicer zlasti glede poškodbe reber. Navaja, da je takšne očitke uveljavljal že v reviziji, Vrhovno sodišče pa jih je zavrnilo z obrazložitvijo, da s tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni revizijski razlog. Meni, da mu Vrhovno sodišče ni odgovorilo na revizijske navedbe. Sodiščem tudi očita, da niso upoštevala njegovega dokaznega predloga za zaslišanje rentgenologa, pri čemer opozarja na izjavo z naroka dne 12. 11. 2003, da lahko ugotovitve o tem, ali je imel pritožnik zlomljena rebra, poda le rentgenolog. Nasprotuje tudi zaključku sodišč, da ni predlagal izločitve izvedenca. Nepravilno po njegovem mnenju je tudi stališče Vrhovnega sodišča, da niso podane bistvene kršitve pravdnega postopka in da je izpodbijana odločitev Višjega sodišča materialnopravno pravilna.

B.

3.Pritožnikove navedbe v ustavni pritožbi povečini pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno sodišč, v pravilnost te ocene pa se Ustavno sodišče ne more spuščati. Enako velja glede navedb pritožnika, da zaključki sodišč glede predloga za izločitev izvedenca nimajo podlage v spisu, in glede navedb pritožnika, ki po vsebini pomenijo očitek zmotne uporabe prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V okviru preizkusa skladnosti z 22. členom Ustave lahko sicer Ustavno sodišče preizkuša tudi, ali je izpodbijana odločitev tako očitno napačna, da ji je mogoče očitati arbitrarnost, česar pa pritožnik ni izkazal.

4.Z vidika 22. člena Ustave, ki pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega varstva pravic, bi lahko bili relevantni očitki pritožnika, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njegove bistvene revizijske navedbe. Vendar pa, kot ugotavlja tudi sam pritožnik, Vrhovno sodišče njegovih ugovorov v zvezi z ugotovitvami nižjih sodišč glede poškodb, ki jih je utrpel pritožnik zaradi nesreče pri delu, ni prezrlo. Pritožniku je pojasnilo, da sta nižji sodišči svojo odločitev v zvezi s tem ustrezno obrazložili, preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja pa ne more biti predmet postopka z revizijo. Zato o kršitvi navedenih ustavnih pravic iz tega razloga ni mogoče govoriti. Prav tako ni mogoče trditi, da bi bilo stališče Vrhovnega sodišča, da z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki temelji na določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP), samo po sebi v neskladju s katero od navedenih ustavnih pravic.

5.Z vidika 22. člena Ustave bi lahko bile relevantne tudi trditve pritožnika, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem rentgenologa. Ta ustavna določba vključuje namreč tudi pravico vsake od strank, da sodišču predlaga izvedbo dokazov, vendar, kot je to pritožniku pojasnilo že Vrhovno sodišče, ne pomeni pravice do izvedbe vseh predlaganih dokazov. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da pritožnik ni dokazal vzročne zveze med morebitnim zlomom reber ob poškodbi in zatrjevano medrebrno bolečino. Glede na to pa izvedba dokaza z zaslišanjem rentgenologa glede njegovih ugotovitev o zlomu reber ob poškodbi ni mogla biti bistvena.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan