Jedro

V obravnavani zadevi pritožnik zahteva izdajo začasne odredbe, po kateri bi bila tožena stranka pritožniku dolžna dopustiti obiskovanje šole ter zagotavljati izvajanje izobraževanja in ocenjevanja znanja po določbah ZOsn in potrjenem šolskem programu brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT, ki ga je Vlada RS določila v Odloku 174/21. Navedeni Odlok je prenehal veljati z uveljavitvijo Odloka 22/2022, ki pa samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa ne določa (več), kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 dalje pritožniku dovoljeno obiskovanje šole oziroma pouka brez izpolnjevanja navedenega pogoja.

Glede na navedeno pritožnik, ki zahteva izdajo začasne odredbe, s katero bi se mu dopustilo obiskovanje šole brez izpolnjevanja pogoja PCT, ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila njegova zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka dopusti obiskovanje šole ter zagotavlja izvajanje izobraževanja in ocenjevanja znanja po določbah Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn) in potrjenem šolskem programu brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja prebolevnosti, cepljenja oziroma testiranja (v nadaljevanju PCT).

2. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode, saj že iz njenih lastnih navedb izhaja, da ji je omogočen proces izobraževanja, sicer na daljavo, z obiskovanjem spletnih učilnic in delanjem domačih nalog. Po presoji sodišča prve stopnje pa se tožeča stranka tudi šolanju na daljavo lahko izogne s tem, da pristane na pogoje, ki so potrebni, da bi šolo lahko obiskovala, tj. da izpolnjuje pogoj PCT oziroma da se v šoli samotestira. Škodi bi se torej lahko izognila, zato ta ni nepopravljiva oziroma tožeča stranka nasprotnega ni izkazala.

3. Zoper sklep sodišča prve stopnje tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnik) vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 75. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, stroške pritožbenega postopka pa naloži v plačilo toženi stranki. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb, da obiskovanje spletnih učilnic in opravljanje domačih nalog ni izobraževanje na daljavo oziroma o siceršnji neustreznosti takega izobraževanja, pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-8/21. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da bi se šolanju na daljavo lahko izognil tako, da bi izpolnjeval pogoj PCT, ocenjuje kot neutemeljeno in zaskrbljujoče. Poudarja, da bi to pomenilo podreditev določbam Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21, 177/21, 185/21, 190/21, 197/21, 200/21, 201/21, 4/22, 8/22, 13/22 in 19/22, v nadaljevanju Odlok 174/21), ki nimajo podlage v Zakonu o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB). Vztraja, da konstantna in praktično dnevna zahteva tožene stranke po preverjanju zdravstvenega stanja otrok brez kakršnihkoli znakov respiratornih bolezni ni nič drugega kot mobing in predstavlja protiustavno telesno in psihično nasilje nad mladoletnimi otroci. Posledica podreditvi takšnim posegom v telo pa naj bi bile zdravstvene težave otrok, oziroma če se želijo ti takšnim posegom izogniti izolacija in prepoved šolanja, s čimer naj bi bil nastanek nenadomestljive škode v celoti izkazan.

4. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Bistvo njenih navedb je, da je pri izvajanju vzgojno-izobraževalnega programa dolžna zagotoviti izvajanje veljavnih predpisov, med drugim tudi 2. in 8. člena Odloka 174/21. Sicer pa nasprotuje pritožnikovemu stališču, da je samotestiranje invaziven in škodljiv poseg ter opozarja, da Ustavno sodišče spornih določb ZNB ni razveljavilo in da te še vedno veljajo.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni dovoljena.

6. V obravnavani zadevi pritožnik zahteva izdajo začasne odredbe, po kateri bi bila tožena stranka pritožniku dolžna dopustiti obiskovanje šole ter zagotavljati izvajanje izobraževanja in ocenjevanja znanja po določbah ZOsn in potrjenem šolskem programu brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT, ki ga je Vlada RS določila v Odloku 174/21. 7. Po četrtem odstavku 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), pritožba ni dovoljena, če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve pritožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.1 Pravni interes mora obstajati ob odločanju o pritožbi. Tudi če je ta obstajal ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, pa je kasneje odpadel, kot je to primer v obravnavani zadevi, je treba pritožbo zavreči.2

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil 19. 2. 2022 v Uradnem list RS, št. 22/2022, objavljen Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok 22/2022), ki je začel veljati 21. 2. 2022 (16. člen) in v katerem je določeno, da z dnem uveljavitve tega odloka preneha veljavnost Odloka 174/21 (15. člen).

9. Odlok 22/2022 samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa ne določa (več), kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 dalje pritožniku dovoljeno obiskovanje šole oziroma pouka brez izpolnjevanja navedenega pogoja.

10. Glede na navedeno pritožnik, ki zahteva izdajo začasne odredbe, s katero bi se mu dopustilo obiskovanje šole brez izpolnjevanja pogoja PCT, ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila njegova zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena. V obravnavanem primeru je namreč stanje, ki naj bi ga začasna odredba začasno urejala, že doseženo s sprejetjem Odloka 22/2022 oziroma s prenehanjem veljavnosti Odloka 174/21 (kot pojasnjuje tožena stranka v odgovoru na pritožbo, je bilo njeno ravnanje zgolj posledica tega odloka, ki ga je sprejela Vlada RS in ne šola, ona je le zavezana k spoštovanju in izvrševanju veljavnih predpisov). Pritožnik si torej tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku ne bi mogel več izboljšati svojega pravnega položaja. To pomeni, da za izdajo začasne odredbe z zahtevano vsebino ne izkazuje več pravnega interesa.

11. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena v zvezi s 343. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

12. Ker so stroški začasne odredbe del stroškov celotnega postopka, je Vrhovno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 151. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 172/2017 z dne 6. 9. 2017. 2 dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 3. knjiga, str. 509.