Jedro

Izvedba sanitarne sečnje je bila nujna. Obveznost je temeljila na oblastni odločbi. Izvedbeni roki so bili kratki. Neizvršitvi je sledila sankcija. Te okoliščine lahko utemeljujejo sklep, da je šlo za neodložljiv posel, ki se ga po 199. členu OZ sme nepoklicano lotiti nekdo drug. Sama sečnja oziroma zaupanje opravila tretjemu zato ni bilo nedopustno.

Četudi bi sečnjo izvršil upravni organ, bi bil solastnikom dolžan prepustiti korist. Ker so bile odločbe v celoti izvršene in ker sta nalog za njihovo izvršitev dala toženca, pa sta toženca tista, ki sta dolžna tožnici kot solastnici prepustiti njej pripadajoči delež koristi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženca sta dolžna tožnici v 15 dneh od vročitve te sodbe nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.023,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 000/2015 z dne 9. 3. 2015 v prvem in tretjem odstavku izreka (II. točka izreka), odločilo, da sta toženca dolžna tožnici nerazdelno plačati 94.054 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2015 (III. točka izreka), zavrnilo zahtevek za nerazdelno plačilo 174.374,80 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in za plačilo zamudnih obresti od 94.054 EUR od 1. 1. 2015 do 26. 2. 2015 (IV. točka izreka) in odločilo, da je tožnica dolžna vsakemu od tožencev povrniti del stroškov, sorazmerno uspehu v pravdi (III. točka izreka).

2. Toženca v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega staja. Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj jo v II., III. In V. točki razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Točka II izreka bi se morala nanašati na 000/2015 z dne 9. 3. 2015. Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti pritožnikov. Sta zgolj solastnika A. posesti. Vsa svoja upravljavska upravičenja sta z zakupno pogodbo prenesla na družbo B. d. o. o. Že v sodbi je ugotovljeno, da je bila celotna kupnina od prodanega lesa nakazana tej družbi. V družbi ne opravljata poslovodske funkcije. Toženec je le družbenik. S pogodbo sta določila le upravitelja svojih solastnih deležev in ne celotnih nepremičnin. Odločbe o izvedbi sanitarne sečnje se nanašajo na vse solastnike C. gozdov. Sama zato nista bila v funkciji poslovodje brez naročila, niti nista naročila izvajanja del oziroma izvedbe sanitarne sečnje.

Ker ni podano tako sosledje dogodkov in ravnanj, ki bi brez dvoma privedlo do zatrjevane posledice, ni podana niti vzročna zveza med domnevno nezakonito sklenitvijo zakupne pogodbe in nastalo škodo. Tožnica je imela možnost, da bi sam izvedla sanitarno sečnjo, a tega ni storila, niti ni poskušala storiti. Če tega ne bi storila B. d. o. o., bi to izvršil Zavod za gozdove. Ni dvoma, da je B. d. o. o. obogatena, ker sorazmernega deleža kupnine za prodani les ni nakazala tožnici, vendar pa tega nista dolžna storiti toženca. Vprašanji sanitarne sečnje in sklenitve zakupne pogodbe sta ločeni vprašanji. Obstoj odločb Zavoda za gozdove je okoliščina, ki je izven vpliva pravdnih strank in solastnikov. Če toženca ne bi sklenila zakupne pogodbe in aneksov, bi upravno izvršbo izvedel upravni organ. Svoj zahtevek za plačilo morebitnega presežka dosežene kupnine za posekani les bi morala tožnica v takem primeru nasloviti na tistega, ki bi dobil ta presežek. Poleg tega bi morala izvajalcu plačati za izvedbo del. Ravnanje tožencev zato ni pravno odločilni vzrok za zmanjšanje premoženja.

Njuno ravnanje ni bilo protipravno. Glede svojega solastninskega upravičenja imata polna lastninska upravičenja.

Tožnica bi morala izkazati obstoj izgubljenega dobička in dejstvo, da bi ga tudi sama dosegla, a tega ni niti zatrjevala. V primeru upravne izvršbe bi bili stroški sečnje bistveno višji.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pomoto pri navedbi številke izvršilnega sklepa je odpravilo že sodišče prve stopnje.

6. Očitek bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Nobene od očitanih kršitev pritožnika nista utemeljila. Niti po preizkusu sodbe po uradni dolžnosti očitek prve ni podan.

7. Med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da so solastniki strnjenega gozdnega kompleksa (ti. C. gozdov), da je pristojni državni organ v 2013 in 2014 odredil sanitarno sečnjo in da jo je izvedla družba B. d. o. o. Sporno pa je, ali sta toženca dolžna tožnici plačati korist, ki je bila pridobljena s sečnjo lesa na gozdnih nepremičninah v solasti pravdnih strank in njegovo prodajo.

8. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da sta toženca 1. 1. 2014 z družbo B. d. o. o. (njena družbenika sta toženec in toženkina mati) sklenila pogodbo, s katero sta ji izročila v zakup vsa solastna zemljišča in nanjo prenesla upravljanje z njimi, ne da bi bilo iz pogodbe razvidno, na kakšen način bo zakup in upravljanje omejeno na njun solastninski delež, - da se je pogodba po naravi stvari nanašala na celotne nepremičnine, - da za sklenitev pogodbe nista imela tožničinega soglasja, - da med solastniki ni bil sklenjen dogovor o načinu rabe in upravljanja stvari v solastnini, - da je B. d. o. o. v 2014 po naročilu tožencev izvedla sanitarno sečnjo, odrejeno z upravnimi odločbami, - da je vrednost posekanega lesa po odbitju stroškov znašala 485.616,13 EUR, - da sta se toženca s B. d. o. o. poleg dogovorjene letne zakupnine 4.000 EUR za leto 2014 dogovorila še za zakupnino v višini 188.000,00 EUR bruto, kar vključuje približno 30 % neto prihodka iz sanitarne sečnje, - da sta tako toženca iz naslova zakupnine za leto 2014 prejela neto 97.133,36 EUR (bruto 125.333,37 EUR) (toženka) oziroma 48.566,64 EUR (bruto 62.666,63 EUR) (toženec) - da tožnica ni dobila sorazmernega dela koristi, pridobljene s prodajo lesa, posekanega na podlagi odločb o sanitarni sečnji na solastnih nepremičninah.

9. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče zavzelo stališče, da sta se toženca s tem, ko sta brez soglasja ostalih solastnikov izvedla sanitarno sečnjo, nepoklicano vtaknila v posel tožnice, da bi morala pri tem izkazati skrbnost kot v lastnih zadevah (tako glede stroškov kot glede prihodkov), da sta z naročilom sečnje, ne da bi poskrbela za interese tožnice kot solastnice glede prodanega lesa, tej povzročila škodo (ob naročilu B. d. o. o., naj izvede sanitarno sečnjo, bi ji morala naročiti, naj vsakemu od solastnikov izroči ustrezen del čistega prihodka), da se je zaradi ravnanja tožencev tožničino premoženje zmanjšalo v višini dohodkov od prodanega lesa, sorazmernim njenemu solastninskemu deležu, in da toženca odgovarjata tudi kot naročitelja del na podlagi 187. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Neutemeljen je pritožbeni očitek tožencev o neobstoju predpostavk njune odškodninske odgovornosti.

10. Solastniki imajo pravico skupno upravljati s stvarjo v solastnini (67. člen SPZ). Vsak izmed njih ima pravico do plodov v sorazmerju s svojim idealnim deležem (drugi odstavek 66. člena SPZ). Po 199. členu OZ se sme nekdo nepoklicano lotiti tujega posla samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. Pri opravljanju tujega posla se mora poslovodja brez naročila ravnati po dejanskih ali verjetnih namenih in potrebah tistega, čigar posel opravlja, pri tem pa je zavezan k skrbnosti dobrega gospodarja. Po končanem poslu mora dati račun in prepustiti tistemu, čigar posel je opravljal, vse, kar si je z njim pridobil, v ostalem pa ima obveznosti prevzemnika naročila (200. in 201. člen OZ).

11. Prepričljiva je pritožbena ocena, da je bila izvedba sanitarne sečnje nujna. Obveznost je temeljila na oblastni odločbi. Izvedbeni roki so bili kratki. Neizvršitvi je sledila sankcija. Te okoliščine (lahko) utemeljujejo sklep, da je šlo za neodložljiv posel, ki se ga po 199. členu OZ sme nepoklicano lotiti nekdo drug. Sama sečnja oziroma zaupanje opravila tretjemu zato ni bilo nedopustno. Táko stališče je zavzeto tudi v izpodbijani sodbi.

12. Pravilno je tudi nadaljnje stališče v sodbi, da sta bila toženca, ki sta se lotila skupnega posla solastnikov, tožnici kot solastnici dolžna prepustiti korist, sorazmerno njenemu solastnemu deležu. Neutemeljeno je namreč pritožbeno stališče, da sta s sklenitvijo zakupne pogodbe prenesla upravljavska upravičenja glede svojih solastninskih deležev. Po naravi stvari zakupa – sploh pa naročene sečnje – ni bilo mogoče omejiti na solastne deleže tožencev. Poleg tega pritožnika niti ne trdita, da odločbe ne bi bile izvršene v celoti. Pravilno je tudi stališče v izpodbijani sodbi, da z zaupanjem sečnje tretjemu toženca nista prosta obveznosti, da prepustita tožnici njej pripadajoč delež koristi iz posla. Ni pomembno, ali sta personalno povezana z zakupodajalko. Za odločitev zadostuje ugotovitev, da sta naročila izvedbo sanitarne sečnje in da naročila po naravi stvari ni bilo mogoče izvesti le v mejah solastninskih deležev tožencev. Z naročilom posla sta prevzela tako dolžnost ravnanja po merilu dobrega gospodarja kot tudi dolžnost prepustitve koristi, ki bi jo z izvedbo posla pridobil dober gospodar. Ti dolžnosti ne posegata v njuno pravico, da samostojno razpolagata s svojim solastninskim deležem. Posel, ki sta ga opravila, sodi med posle upravljanja in ne med posle razpolaganja s solastno nepremičnino.

13. Neutemeljeno je nadalje pritožbeno stališče o neobstoju vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem tožencev in zatrjevano škodo. Ne gre za vzročno zvezo med sklenitvijo zakupne pogodbe in neprejetjem tožnici pripadajočih plodov solastnih nepremičnin, kot sta navedla toženca v pritožbi. Njuno nedopustno ravnanje je v opustitvi prepustitve tožnici pripadajoče koristi od posla, ki sta ga opravila (tudi) zanjo. Niti dejstvo, da tožnica sama ni izvedla sečnje, niti dejstvo, da bi jo v primeru neizpolnitve obveznosti iz upravnih odločb opravil Zavod za gozdove, ne moreta utemeljiti drugačne odločitve. Četudi bi sečnjo izvršil upravni organ, bi bil solastnikom dolžan prepustiti korist.1 Ker so bile odločbe v celoti izvršene in ker sta nalog za njihovo izvršitev dala toženca, pa sta toženca tista, ki sta dolžna tožnici kot solastnici prepustiti njej pripadajoči delež koristi. Vzročna zveza med njuno opustitvijo in tožničinim prikrajšanjem je podana.

14. Pri ugotavljanju obsega oziroma višine koristi je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz standarda skrbnega gospodarja, kot ga za merilo poslovodje brez naročila določa 201. člen OZ, in tako ugotovljeno korist štelo kot edino odločilno za ugotovitev tožničine škode. Kolikšno korist iz posla sta dejansko pridobila, kolikšen del pa sta morda pustila osebi, ki sta ji naročila izvedbo posla, v razmerju tožencev do tožnice kot solastnice ni pomembno.

15. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da je bila tožnica prikrajšana za znesek v višini vrednosti prodanega lesa po odbitju stroškov sečnje in v sorazmerju z njenim solastninskim deležem. Ne gre za nadomestilo zaradi preprečitve povečanja premoženja (oziroma izgubljeni dobiček v smislu 132. člena OZ), ampak za nadomestilo za zmanjšanje premoženja (kakor OZ opredeljuje pojem navadne škode). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da tožnik ni zatrjeval dejstev, potrebnih za ugotovitev izgubljenega dobička.

16. Pritožbeno zatrjevanje, da bi bili stroški sečnje v primeru izvedbe sečnje s strani upravnega organa bistveno višji od stroškov, ki jih je imela B. d. o. o., je neobrazloženo. Korist, ki sta jo toženca pridobila z izvedbo posla, je v sodbi opredeljena kot objektivizirana tržna vrednost čistega prihodka od prodaje lesa. Stališče temelji na pravilnem razumevanju merila skrbnosti, s katerim sta bila dolžna ravnati toženca pri opravi tujega posla. Sodišče je zato pravilno upoštevalo stroške, ki – sledeč izvedenskemu mnenju – redoma nastanejo pri sečnji. Navedba, da bi bili v primeru upravne izvršbe ti stroški višji, je presplošna, da bi vzbudila dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja.

17. Glede na vse do sedaj navedeno in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker toženca nista uspela s pritožbo, sta dolžna tožnici povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 1.023,86 EUR, in sicer gre za strošek za odgovor na pritožbo (1375 točk – upoštevaje vrednost izpodbijanega dela odločbe in 1. točko tar. št. 21 OT) in pavšalni znesek materialnih stroškov (23,75 točk – upoštevaje tretji odstavek 13. člena OT), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Ker je strošek za posvet s stranko vključen v sestavi odgovora na pritožbo, ga sodišče ni priznalo. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem na podlagi pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Člen 29.a Zakona o gozdovih, ki to izrecno določa, je bil uveljavljen v 2017, a niti pred tem ni bilo podlage, da bi upravni organ zadržal korist, pridobljeno s prisilno izvršitvijo sanitarne sečnje.