Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšno je bilo tožnikovo zdravstveno stanje v spornem obdobju (ampak je štelo, da so njegove navedbe o nezmožnosti opravljanja dela povezane z dejstvom, da ga tožena stranka po ugotovljeni invalidnosti III. kategorije ni razporedila na ustrezno delovno mesto), je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Posledično je preuranjeno zaključilo, da pri tožniku v spornem obdobju ni bilo podano takšno zdravstveno stanje, da ne bi bil zmožen za delo z omejitvami iz invalidske odločbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 13. 12. 2010 in št. ... z dne 23. 11. 2010 ter se ugotovi, da je tožeča stranka začasno nezmožna za delo polni delovni čas zaradi bolezni od 4. 12. 2010 do 6. 1. 2011. S sklepom pa je tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) v delu, s katerim zahteva tožeča stranka, da se ugotovi, da je začasno nezmožna za delo od 11. 11. 2010 do 3. 12. 2010, zavrglo ter obenem sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo in sklep je tožnik vložil pritožbo, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ne strinja z obrazložitvijo v 2. odstavku 5. strani izpodbijane sodne odločbe, ker je že v tožbi opozoril, da mu je osebni zdravnik še 30. 11. 2011 predpisal analgetike in mirovanje. To po njegovem ni združljivo z odločitvijo toženca, da je bil takrat sposoben za delo v skrajšanem delovnem času štiri ure na dan. Zmotna in nepopolna je tudi ugotovitev, da tožnikove težave ob uveljavljanju začasne nezmožnosti za delo ne izvirajo iz zdravstvenega stanja, pač pa iz neustreznega delovnega mesta. Poudarja, da nikoli ni trdil, da je njegova začasna nezmožnost za delo posledica neustreznega delovnega mesta pri delodajalcu, ampak mu njegovo zdravstveno stanje, to je zdravljenje poškodbe leve strani prsnega koša z zlomljenim VI. rebrom in bolečinami v križu od 29. 5. 2010 dalje, ne dne 11. 11. 2010, ne dne 25. 11. 2010 in ne dne 4. 12. 2011 ni dopuščalo pridobitnega dela. Meni, da bi njegove trditve lahko potrdil dokaz s pritegnitvijo izvedenca ustrezne medicinske stroke, takšen dokaz pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tožnik je sicer navajal, da je dne 25. 11. 2010 uradno pričel z delom s skrajšanim delovnim časom in 4. 12. 2010 s polnim delovnim časom, vendar je hkrati opozoril, da svojega dela v tem obdobju pri delodajalcu dejansko sploh ni mogel opravljati, saj mu zdravstveno stanje tega ni dopuščalo tako, da je na svoje delovno mesto prihajal zgolj zaradi zagotovitve svoje prisotnosti na delovnem mestu. V kolikor ne bi tako ravnal, bi mu njegov delodajalec glede na odločitve z izpodbijanima odločbama, upravičeno podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodno odločbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter ustrezno odloči tudi o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, prav tako pa ni popolno ter pravilno ugotovilo dejanskega stanja.

V obravnavani zadevi sta predmet presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 13. 12. 2010 ter prvostopna odločba št. ... z dne 23. 11. 2010. S slednjo je imenovani zdravnik odločil, da je tožnik od 11. 11. 2010 do 24. 11. 2010 začasno nezmožen za delo in sicer zaradi iste bolezni oziroma poškodbe, ki ni povezana z delom, zaradi katere je bil predhodno že odsoten z dela in od 25. 11. 2010 do 3. 12. 2010 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno, od dne 4. 12. 2010 dalje pa je zmožen za delo.

Tožnik se s tako odločitvijo ni strinjal in vztrajal, da od 11. 11. 2010 do 6. 1. 2011 ni zmožen za delo niti z omejitvami in da tudi iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da je od 25. 11. 2010 do 3. 12. 2010 zmožen za delo s skrajšanim delovnim časom in od 4. 12. 2010 dalje zmožen za delo s polnim delovnim časom. Dodatno se je, enako kot sedaj v pritožbi, skliceval na to, da mu je osebni zdravnik še dne 30. 11. 2010 predpisal analgetike in počitek. V odgovoru na tožbo se je tudi toženec s slednjim strinjal ter dodatno navedel, da je bilo enako zdravstveno stanje pri tožniku ugotovljeno še 28. 10. 2010, 9. 11. 2010 in 11. 11. 2010. Kakšno je bilo tožnikovo zdravstveno stanje v spornem obdobju, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Zaključek sodišča prve stopnje, da pri tožniku v spornem obdobju ni bilo podano takšno zdravstveno stanje, da ne bi bil zmožen za delo z omejitvami, je zato najmanj preuranjen. Posledično je zato brez podlage tudi zaključek, da razlogi, ki jih navaja tožnik ob uveljavljanju začasne nezmožnosti za delo, ne izvirajo iz zdravstvenega stanja, pač pa iz neustreznega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je pa pravilno ugotovilo, da dejstva, da delodajalec za tožnika nima ustreznega delovnega mesta oziroma ga ni premestil na drugo delovno mesto, na pravico do začasne nezmožnosti za delo, ne more vplivati. Prav tako je pravilno ugotovilo tudi to, da se v tožnikovem primeru, za katerega je ugotovljeno, da je invalid III. kategorije invalidnosti in trajno nezmožen za delo ključavničar – varilec, zmožen pa je za drugo delovno mesto z omejitvami (sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 3069/2008 z dne 19. 4. 2010), začasna nezmožnost za delo ugotavlja za to drugo delovno mesto, torej za delo z omejitvami.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnikov osebni zdravnik dne 17. 11. 2010 imenovanemu zdravniku predlagal, da se tožniku od 11. 11. 2010 zaradi recediva kronične bolezni podaljša bolniški stalež in ker ne razpolaga z novimi izvidi, prilaga zdravstveni karton. V zvezi s takšno ugotovitvijo je ostalo nerazčiščeno, zaradi katere kronične bolezni je prišlo do recediva in do kakšne oblike recediva in ali do takšnega, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo. Prav tako ni razčiščeno, zakaj tožnik ni imel novih izvidov in ali je bil poslan na dodatne preglede, pa pregledi še niso mogli biti opravljeni. Glede na tožnikove navedbe ter prav tako navedbe toženca v odgovoru na tožbo nadalje ni razčiščeno, kakšno zdravstveno stanje je bilo pri tožniku ugotovljeno 30. 11. 2010 (to je že v obdobju, ko je bil tožnik po mnenju imenovanega zdravnika, enakega mnenja pa je bila tudi zdravstvena komisija, zmožen za delo z omejitvami s skrajšanim delovnim časom), v primerjavi s predhodnimi pregledi in tedaj ugotovljeno začasno nezmožnost za delo ter kaj pomeni ugotovljeno stanje za začasno nezmožnost za delo v spornem obdobju.

Ob pomanjkanju dokumentacije je edino osebni zdravnik tisti, ki najbolj pozna svojega pacienta in njegovo zdravstveno stanje in zato strokovno lahko poda oceno o pacientovem zdravstvenem stanju in njegovi začasni nezmožnosti za delo.

Ker gre v tožnikovem primeru za prav takšno stanje, bo sodišče prve stopnje o navedenih spornih vprašanjih zaslišalo osebno zdravnico, saj glede na to, da za relevantno obdobje ni medicinske dokumentacije, niti izvedenec tudi, če bi sodišče ugodilo tožnikovemu zahtevku in izvedlo dokaz z izvedencem, ne bi mogel podati objektivnega mnenja. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja, da v konkretnem primeru ni pomembno, da tožnik ni bil premeščen na drugo delovno mesto in tudi ne, če je podpisal novo pogodbo o zaposlitvi. Bistveno je, da je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti in ugotovljena preostala delovna zmožnost, v okviru katere se tudi ugotavlja začasna nezmožnost za delo. Nadalje pa pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo po 25. 11. 2010 ni pomembno, če je tožnik pričel delati z delom skrajšan delovni čas oziroma od 3. 12. 2010 s polnim delovnim časom.

Šele potem, ko bo sodišče prve stopnje v dopolnjenem dokaznem postopku z zaslišanjem osebne zdravnice razčistilo zgoraj navedena odprta vprašanja o relevantnih dejstvih za odločanje o tožnikovi začasni nezmožnosti za delo, bo lahko presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja, da je z izpodbijano odločbo toženca oziroma z odločbo imenovanega zdravnika bilo odločeno, da je od 11. 11. 2010 do 24. 11. 2010 začasno nezmožen za delo, ne pa tudi za obdobje od 25. 11. 2010, ko je imenovani zdravnik ugotovil, da je tožnik začasno nezmožen za delo s skrajšanim delovnim časom, s čemer pa se tožnik v tem sporu ne strinja, enako kot ne za obdobje po 3. 12. 2010, ko je ugotovljeno, da je popolnoma zmožen za delo. Glede na takšno stanje ni podanega pravnega interesa le za obdobje od 11. 11. 2010 do 24. 11. 2010. Glede na vse ugotovljeno je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo in sklep, da bo v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ponovno po dopolnjenem dokaznem postopku odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku. Odločitev o stroških postopka, vključno o stroških pritožbe, pa je skladno z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločitev.