Jedro

Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je mogoča samo v primeru, ko ima na takšnem zemljišču pravico uporabe še vedno prejšnji lastnik.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Sekretariata za gospodarstvo občine, s katero je bila zavrnjena njuna zahteva za denacionalizacijo podržavljenih stavbnih zemljišč. V obrazložitvi navaja, da so obravnavana zemljišča bila podržavljena M.U. Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem nezazidanem in zazidanem stavbnem zemljišču pa je možna v korist upravičenca, ki ima na njem pravico uporabe - torej prejšnjega lastnika podržavljenih nepremičnin (31. in 2. odstavek 32. člena v zvezi z 9., 3., 4. in 5. členom zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91) in ne tudi njegovih pravnih naslednikov, kot sta to tožnika, ki sta obravnavana zemljišča pridobila na podlagi pravnega posla in dedovanja. Organ prve stopnje je po dopolnitvi postopka zato utemeljeno zavrnil njuno zahtevo.

Tožnika v tožbi navajata, da sta pravna naslednika M.U., kateri so bile podržavljene nepremičnine, zato imata pravico do uveljavljanja denacionalizacije za ta zemljišča. Menita, da sprejeto stališče nima podlage v zakonu, saj iz 18. in 19. člena zakona ne izhaja, da pravni nasledniki umrlih denacionalizacijskih upravičencev ne bi imeli pravice za uveljavljanje vrnitve nacionaliziranih stavbnih zemljišč v last, če imejo takšna zemljišča v posesti. Prepričana sta, da je namen zakonodajalca bil vrnitev razlaščenih stavbnih zemljišč v last in posest bivšim lastnikom ali njihovim pravnim naslednikom, kjer ni zakonitih ovir iz 18. in 19. člena zakona. V obravnavani zadevi takšnih ovir ni, saj tožnika imata zemljišča v posesti. Stališče tožene stranke je zmotno v tem, ker lastninsko pravico enači s pravico uporabe. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo stavnih zemljišč, ki so bila podržavljena M.U. na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Na podlagi pravnega posla in dedovanja sta pravico uporabe na teh zemljiščih pridobila tožnika.

Na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, se vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist (31. člen zakona). Lastninska pravica se torej vzpostavi na tistih stavbnih zemljiščih, na katerih ima upravičenec pravico uporabe. Pojem upravičenca v postopku denacionalizacije opredeljuje 9. člen navedenega zakona in to po dveh kriterijih. Prvi kriterij je prvotno lastništvo, to so torej osebe, katerih premoženje je bilo podržavljeno s predpisi oziroma na način, določen v zakonu. Drugi kriterij je jugoslovansko državljanstvo teh oseb na dan podržavljanja. Citirane zakonske določbe so podlaga za uvedbo denacionalizacijskega postopka, če ima na podržavljenem stavbnem zemljišču pravico uporabe še vedno bivši lastnik. Le v takem primeru se izda odločba o vzpostavitvi lastninske pravice na stavbnem zemljišču, ki se vedno glasi na denacionalizacijskega upravičenca, to je prejšnjega lastnika podržavljanega premoženja (1. odstavek 67. člena zakona). Tožnika to nista, ker sta pravico uporabe na delu obravnavanih zemljišč pridobila s pravnim poslom, na preostalem delu pa z dedovanjem, kar ni sporno. Točno je sicer, da so pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona, če so upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena tega zakona mrtvi (15. člen). Vendar to pomeni le to, da gre dedičem v teh primerih položaj stranke in tožnikoma je ta položaj bil dan. Toda glede na opisano zakonsko ureditev dediči niso denacionalizacijski upravičenci, ko gre za situacijo 31. člena zakona. Zakon namreč vzpostavitev lastninske pravice pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču izrecno veže na pravico uporabe denacionalizacijskega upravičenca - to je prejšnjega lastnika, zato je samo v tem primeru mogoča vzpostavitev lastninske pravice na tej pravni podlagi. Zato se tožnika ne moreta uspešno sklicevati na določbi 18. in 19. člena zakona, ki določata, kaj je potrebno upoštevati pri vrnitvi nepremičnin (18. člen) in kdaj nepremičnine ni mogoče vrniti (19. člen).

Glede na opisano zakonsko ureditev ni mogoča širša razlaga te določbe v korist pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca, kakršno zagovarjata tožnika. V preteklosti se je namreč pravica uporabe na stavbnih zemljiščih prenašala ne samo na univerzalne pravne naslednike, ampak tudi na singularne pravne naslednike. Med ožjimi družinskimi člani je bila pravica uporabe ves čas v pravnem prometu in tudi tožnika sta del obravnavanih zemljišč pridobila na podlagi pravnega posla (21. člen zakona o stavbnih zemljiščih - Uradni list SRS, št. 18/84, 18. člen zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, Uradni list SRS, št. 27/72 in 5. člen zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja Uradni list SFRJ, št. 77/68). Do uveljavitve zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja pa pravni promet pravice uporabe na stavbnih zemljiščih ni bil omejen. Od prejšnjega lastnika podržavljenega zemljišča se je tako pravica uporabe v preteklosti prenašala na različne načine. Vprašanja lastninjenja na navedene načine pridobljenih stavbnih zemljišč ZDEN ni uredil in bo po navedbah tožene stranke to vprašanje urejal drug zakon.

Uveljavljani tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava torej ni podan. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.