Jedro

Vsaka javna pot je namenjena javnemu prometu, ki je lahko s predpisom sicer omejen (kar pa v obravnavanem primeru ni bil).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3. 1. 2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Občinskega inšpektorata Mestne občine Koper z dne 11. 6. 2002, s katero je bilo tožniku naloženo, da odstrani cvetlična korita, ki stojijo na zemljišču parc. št. 15 in 16, obe k.o. A. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni sporno, da je tožnik 8 cvetličnih korit postavil brez soglasja pristojnega upravnega organa Mestne občine Koper, sporno pa je, ali so korita postavljena delno na javno pot s parc. št. 15 k.o. A. ali ob navedeni javni poti. Iz upravnih spisov res ni mogoče z zanesljivostjo ugotoviti, kje so (na kateri parc. št.) cvetlična korita postavljena. Ker pa je nesporno, da ovirajo promet na javni poti parc. št. 15 k.o. A., je izdana prvostopenjska odločba v skladu z 2. točko prvega odstavka 53. člena Odloka o občinskih cestah in drugih javnih površinah Mestne občine Koper (Uradne objave, št. 20/99, v nadaljevanju Odlok).

3. Tožnik zoper izpodbijano sodbo vlaga pritožbo, sedaj revizijo, iz vseh pritožbenih razlogov po ZUS in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi. Prvi odstavek 53. člena Odloka se nanaša na kategorizirane občinske ceste, iz odločb tožene stranke in izpodbijane sodbe pa ni razvidno, za kakšno cesto v obravnavanem primeru gre, ali je sploh kategorizirana in ali so iz tega vidika izpolnjeni pogoji za uporabo 53. člena Odloka. Posebej opozarja na zadnji odstavek 53. člena Odloka, ki se nanaša na nekategorizirane javne poti, ki so namenjene javnemu prometu. Občasna vožnja soseda po spornem zemljišču ne predstavlja javnega cestnega prometa v skladu z določbami ZVCP-1. Sporna pot tudi nima nobene prometne signalizacije. Sodišče prve stopnje je torej popolnoma spregledalo, da gre pri sporni poti za nekategorizirano javno pot, ki pa ni namenjena prometu in zato ta ni mogel biti oviran. Sodišče prve stopnje je tudi zanemarilo dejstvo, da je bilo v mejnem sporu na prvi stopnji ugotovljeno, da sporna javna pot dejansko poteka po zemljišču, ki je last tožnika. Ukrep tožene stranke tako predstavlja nedopusten poseg v lastninsko pravico.

4. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS na pritožbo, sedaj revizijo, nista odgovorila.

5. Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na pritožbo, sedaj revizijo, navedel, da so navedbe v pritožbi brezpredmetne in da sama pritožba predstavlja zgolj zavlačevanje postopka.

6. Revizija ni utemeljena.

7. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh določb je bil opravljen tudi revizijski preizkus.

9. V obravnavanem primeru je sporen inšpekcijski ukrep občinskega inšpektorja in v zvezi s tem kategorizacija javne poti, na katero se ukrep nanaša. 10. Na podlagi določbe prvega odstavka 53. člena Odloka je prepovedano začasno ali trajno zasesti kategorizirano občinsko cesto ali njen del, izvajati ali opustiti kakršnakoli dela na cesti in zemljišču ali objektih ob cesti, ki bi utegnila poškodovati cesto ali objekte na njej ter ovirati ali ogrožati promet na cesti. V nadaljevanju so v devetnajstih točkah primeroma navedeni primeri prepovedanega ravnanja. V obravnavanem primeru tožnik ne zanika, da je postavil 8 cvetličnih korit, pri čemer v upravnem postopku ni bilo nesporno ugotovljeno, ali so cvetlična korita postavljena delno na javno pot s parc. št. 15 k.o. A. ali tik ob navedeni javni poti na parc. št. 16 iste k.o., ki je v lasti tožeče stranke. Iz podatkov upravnih spisov izhaja in tudi tožnik tega vprašanja ne izpostavlja kot spornega, da cvetlična korita ovirajo (omejujejo) promet na javni cesti parc. št. 15 k.o. A. Ob takem dejanskem stanju, katerega popolnost in pravilnost se v revizijskem postopku ne preverja, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča občinski inšpektor na podlagi določb 77. do 80. člena Odloka, ki urejajo inšpekcijsko nadzorstvo občinskih cest, pravilno odredil odstranitev cvetličnih korit. 11. Glede revizijskega ugovora, ki se nanaša na kategorizacijo javne poti parc. št. 15 k.o. A. in uporabo določbe zadnjega odstavka 53. člena Odloka, po kateri določbe 1. do 10. točke prvega odstavka in tretjega odstavka veljajo tudi za nekategorizirane javne poti, ki so namenjene javnemu prometu, revizijsko sodišče ugotavlja, da ni utemeljen. Navedena javna pot je res nekategorizirana javna pot, saj v Odloku o kategorizaciji občinskih cest (Uradne objave, št. 33/99 in 45/01, v nadaljevanju Odlok o kategorizaciji) ni navedena, vendar določbe od 1. do 10. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 53. člena veljajo tudi za take poti, če so namenjene javnemu prometu. Javna pot pa je po definiciji iz 14. točke prvega odstavka 14. člena Zakona o javnih cestah občinska cesta, ki ne izpolnjuje v predpisu iz 1. alineje tretjega odstavka 6. člena tega zakona določenih minimalnih elementov za lokalno cesto ali pa je namenjena samo določenim vrstam udeležencev v prometu (krajevne in vaške ceste ali poti, poti za pešce, kolesarje, jezdece, gonjače in podobne). Vsaka javna pot je torej namenjena javnemu prometu, ki pa je lahko glede na citirano določbo delno omejen, kar pa v obravnavanem primeru ni bil, saj Občina Koper ni sprejela nobenega akta, ki bi kakorkoli omejeval uporabo sporne javne poti. Zato je neutemeljen tudi revizijski ugovor, ki se nanaša na to, da na sporni javni poti ni javnega prometa.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.