Jedro

Po določilu drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (naprej ZZZDR) je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Na tako pridobljenem premoženju se po prvem odstavku 59. člena citiranega zakona šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, da pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V morebitnem sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče po drugem odstavku 59. člena navedenega zakona ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku ter ugotovilo, da je tožnica solastnica do nerazdelne polovice nepremičnin, vl. št. k.o. G. s pripisano parc. št. 441/202 in naložilo tožencu, da izstavi za zemljiškoknjižni prenos navedene solastnine na tožničino ime sposobno listino, hkrati pa je zavrnilo toženčev nasprotni zahtevek, po katerem je tožnica na skupnem premoženju solastnica le do 1/3. Toženčevo pritožbo zoper tako sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se delež tožničine solastnine na skupnem premoženju določi le v višini 1/3 ali pa naj se sodba razveljavi. V reviziji poudarja, da je bil že pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico izključni lastnik stavbne parcele in da je v gradnjo hiše vložil znatno višja finančna sredstva kot pa tožnica, kar se kljub njeni skrbi za družino ne more enačiti s toženčevim deležem.

Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po določilu drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (naprej ZZZDR) je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Na tako pridobljenem premoženju se po prvem odstavku 59. člena citiranega zakona šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, da pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V morebitnem sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče po drugem odstavku 59. člena navedenega zakona ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pri odločanju o sporu pravdnih strank ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodili po navedenih materialnopravnih predpisih. V postopkih na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki predstavlja dejansko podlago tudi odločanju revizijskega sodišča (tretji odstavek 385. člena ZPP), je utemeljevalo zaključek, da je delež pravdnih strank na njunem med trajanjem zakonske zveze pridobljenem skupnem premoženju, enak. Od vrste okoliščin materialnega značaja, ki so vplivale na pridobitev skupnega premoženja pravdnih strank in ki so zato lahko pomembne za višino njunih deležev na skupnem premoženju, poudarja revizija dve okoliščini: dejstvo, da je toženec postal lastnik stavbne parcele že pred poroko s tožnico in da naj bi v gradnjo vložil večja finančna sredstva kot pa tožnica. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta odločitvi nižjih sodišč v skladu s celotnim ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pomeni, da sta pri odločanju upoštevani tudi v reviziji posebej poudarjeni dejanski okoliščini. V zvezi s tema dvema okoliščinama ugotavlja revizijsko sodišče, da iz razlogov sodb sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je toženec res pridobil stavbno parcelo pred poroko s tožnico in da je imel verjetno nekaj gradbenega materiala res pripravljenega, na drugi strani pa prav tako izhaja iz ugotovitev sodb nižjih sodišč, da je tožnica dobila v času gradnje doto, ki pa je presegala dvakratno vrednost parcele in da vrednost toženčevega domnevno pred poroko s tožnico pripravljenega gradbenega materiala ni dosegala vrednosti parcele. Siceršnje finančne zmožnosti toženca po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje niso presegale enakih tožničinih zmožnosti. Revizijska izvajanja so ob takem stanju materialnopravno neutemeljena. To pomeni, da pri odločanju na drugi ali prvi stopnji materialno pravo ni bilo napačno uporabljeno. V okviru uradnega preizkusa sodbe (386. člen ZPP) pa revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ker je tako ugotovilo, da revizija toženca ni utemeljena, jo je moralo zavrniti (393. člen ZPP).