Jedro

Že zaradi načela materialne resnice mora sodišče izvesti vse razpoložljive in pravno relevantne dokaze ter šele nato oceniti vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi ter ugotoviti, ali je obdolženec storil očitani mu prekršek.

Če je obdolženec vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja in če se je policistom izkazal z neveljavnim vozniškim dovoljenjem, gre za prekrška, ki izvirata iz istega historičnega dogodka, vendar sta še kljub temu podana znaka obeh prekrškov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je v izpodbijani sodbi odločilo, da se postopek zoper obdolženca zaradi prekrška po osmem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (ZVoz) ustavi na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker ni dokazano, da je obdolženi storil prekršek. Odločilo je še, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

2. Proti sodbi se pritožuje predlagateljica, ker meni, da so bili izpolnjeni vsi zakoniti pogoji za izrek sankcij obdolžencu. Uveljavlja neskladje pri odločitvi sodišča, saj sodišče nelogično povzema dejstva in med drugim samo ugotavlja, da je obdolženi dobil dva plačilna naloga, ki sta pravnomočna, pri tem pa pozablja, da gre za plačilna naloga, s katerima je bilo obdolžencu skupno izrečenih 21 kazenskih točk, zato je sledil ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar pa je odločilo Okrajno sodišče Grosuplje z odločbo EPVD 81/2014-0901. Ukrep je tekel od 15. 1. 2015 do 15. 7. 2015, obdolženi pa po preteku ni opravil vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil B kategorije, temveč je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je prekrškovni organ na podlagi istega dejanskega stanja obdolženemu izrekel ustno opozorilo zaradi prekrška po šestem odstavku 58. člena ZVoz, v katerem naj bi bili vsebovani tudi znaki prekrška po osmem odstavku 50. člena ZVoz, saj gre za dva historično povezana prekrška, katerih znaki pa so povsem različni. Če pa je bilo sodišče pri sprejemu svoje odločitve v dvomu, ki ga sicer ni, pa bi lahko pridobilo in vpogledalo v sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja EPVD 81/2014-0901 in tako odpravilo vse dvome o pravilnih navedbah prekrškovnega organa v obdolžilnem predlogu. V nadaljevanju prekrškovni organ utemeljuje razloge za izrek sankcij - in tudi stranske sankcije odvzema vozila, saj meni, da je obdolženega potrebno sankcionirati z vsemi zakonsko razpoložljivimi sredstvi. Višjemu sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ter spremeni izrek odločbe v smislu izreka glavne in stranske sankcije, obdolženemu pa naloži tudi plačilo vseh stroškov postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob pregledu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti (pregled na podlagi 159. člena Zakona o prekrških – ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede na izvedeni dokazni postopek preuranjena. Že 68. člen ZP-1 določa, da mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja in mora enako skrbno preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Že zaradi načela materialne resnice bi torej moralo sodišče obširneje izvesti dokazni postopek in izvesti vse razpoložljive in pravno relevantne dokaze ter šele nato oceniti vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi ter ugotoviti, ali je obdolženec vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil B kategorije, ker ni ponovno opravil vozniškega izpita po izreku prenehanja veljavnosti na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Grosupljem EPVD 81/2014-0901, kot to navaja predlagateljica v obdolžilnem predlogu. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da sodišče navedenega sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja sploh ni pribavilo, temveč je odločilo izključno na podlagi zagovora obdolženca. Po nepotrebnem je na zagovoru spraševalo obdolženca, ali je bil kdaj zaslišan pri sodniku za prekrške v Grosupljem glede na to, da sodišče pred izdajo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja storilca ne zaslišuje; morebitno dilemo ali je bilo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu izrečeno in ali je bil storilec s sklepom seznanjen, pa bi sodišče hitro odpravilo s pribavo spisa Okrajnega sodišča Grosuplje ali vsaj s pribavo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.

5. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi predlagateljice in je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede na pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje in preuranjeno odločitev za ustavitev postopka. V novem postopku naj sodišče prve stopnje opravi poizvedbe pri pristojnem organu (upravni enoti) glede veljavnosti storilčevega vozniškega dovoljenja, prav tako naj opravi poizvedbe oziroma preskrbi spis ali vsaj sklep Okrajnega sodišča Grosuplje v zadevi EPVD 81/2014-0901, na katerega se sklicuje obdolžilni predlog ter nato oceni vse dokaze same po sebi in v povezavi z zagovorom obdolženca ter ugotovi, ali so pravilne navedbe obdolžilnega predloga, da je obdolženec storil prekršek po osmem odstavku 50. člena ZVoz. Pri ponovnem odločanju naj upošteva tudi pravilne navedbe pritožnice, da prekrška po osmem odstavku 50. člena ZVoz (kot se obdolžencu očita v obdolžilnem predlogu) in po šestem odstavku 58. člena ZVoz (za katerega je bilo obdolžencu domnevno izdano opozorilo) nikakor nista v odnosu konsumpcije, temveč gre le za prekrška, ki izvirata iz istega historičnega dogodka, vendar sta še kljub temu podana znaka obeh prekrškov, v kolikor je obdolženec vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja in v kolikor se je policistom izkazal z neveljavnim vozniškim dovoljenjem. Pri morebitni obsodilni sodbi naj sodišče upošteva še navedbe predlagateljice, ki zadevajo predlagane sankcije (globo in stransko sankcijo odvzem predmeta).

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi predlagateljice in je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, da to najprej dopolni dokazni postopek in nato na novo odloči. Ne more pa pritožbeno sodišče slediti predlogu predlagateljice, naj samo odloči o zadevi, kar pomeni, da samo izvede dokazni postopek, oceni dokaze in nato še obdolženca spozna za odgovornega za prekršek ter mu izreče kazenske sankcije, saj določbe ZP-1 kot sistemskega zakona ne dovoljujejo višjemu sodišču kot pritožbenemu sodišču takega načina postopanja.