Jedro

Pritožnica ne uveljavlja, da država ni v skladu z ustavnimi zahtevami in zahtevami iz mednarodnih pogodb poskrbela za blaginjo otrok. Ker po veljavni ureditvi tožnica kot otrok ni mogla pridobivati dohodkov, ampak so bili za njeno preživljanje dolžni poskrbeti starši, je pravilno sklepanje sodišča v izpodbijani sodbi, da med zatrjevanim primanjkljajem sredstev, potrebnih za njeno preživljanje, in izbrisom tožnice iz registra stalnega prebivalstva ni pravno relevantne vzročne zveze.

Ker zaznamovanost, ki jo je doživljala tožnica, ne preide čez noč, je prepričljiv tudi zaključek, da ji je škoda nastajala do konca osnovne šole in ne že z dnem ureditve stalnega prebivališča. Tedaj je namreč prešla v novo okolje in dobila priložnost, da na novo vzpostavi socialne stike. Na pravilnost ugotovitev ne vpliva toženkina pritožbena ocena, da je tožnica socialno neenakost bolj občutila kasneje kot v obdobju izbrisa. Toženkino mnenje namreč ne vpliva na obstoj in intenzivnost tožničinega doživljanja prikrajšanja v obdobju izbrisa. Otrok ob vstopu v osnovno šolo potrebuje stik s širšim okoljem in občutek vključenosti v družbo vrstnikov.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana odločba v V. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža za 216,77 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugodilo zahtevku za plačilo 5.000 EUR v petih enakih obrokih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), (2) v ostalem delu, kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). S sklepom je ustavilo postopek v delu, v katerem je tožnica umaknila tožbo (I. točka izreka). Odločilo je o stroških postopka (IV. in V. točka izreka).

2. Tožnica v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zahtevku v celoti ugodi.

Odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode ne upošteva stališča sodne prakse, da je denarna socialna pomoč primerna za ugotovitev višine prikrajšanja (sodba VS RS II Ips 40/2019) in zato ni treba, da bi jo tožnica zahtevala (tako tudi sodba II Ips 274/2016). Sodišče ni upoštevalo navedb, da je družina živela od bore majhne plače, da mati ni mogla dobiti službe, da so živeli na robu eksistencialne stiske, da ni bilo denarja za kruh in mleko, da ni preživljala počitnic na morju ali smučanju, da je bila zaradi preobremenjenosti staršev zaradi reševanja socialnega problema prikrajšana za toplino doma in pristen stik z njimi. Materialne škode ni uveljavljala, ker je ni prejemala, ampak ker je zaradi izbrisa trpela pomanjkanje. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče ni upoštevalo sporazuma o kritju stroškov za preživljanje z dne 6. 12. 2001, tožničinih izjav, da je zaradi pomanjkanja sredstev izostala z izletov in šole v naravi in da je mati morala včasih dobiti oblačila in obutev pri Rdečem križu in M4 obrazca ZPIZ o dohodkih tožničinega očeta. Ob upoštevanju teh navedb in dokazov bi ugotovilo, da zahteva odškodnino zaradi tega, ker je živela v bedi in je bila materialno prikrajšana. Iz navodila Vladi z dne 4. 6. 1992 bi lahko ugotovilo, da se je toženka zavedala ekonomskih posledic, ki bodo doletele državljane bivših republik SFRJ. Svoje stališče je opirala na sodbi VS RS II Ips 40/2019 in VSL II Cp 461/2020 in ne na VSC Cp 419/2017, kot je navedeno v sodbi. Zmotno je stališče, da ni utrpela lastne škode.

Napačen je tudi argument v sodbi, da so jo bili dolžni preživljati starši. To dolžnost imajo res starši, vendar le, če jim država ne onemogoči zaposlitve. Odločitev je v nasprotju s 190. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in odločbo upravne enote o upravičenosti do odškodnine. Sodišče ni upoštevalo Konvencije o otrokovih pravicah, po kateri je država dolžna otroku zagotoviti takšno varstvo in skrb, ki sta potrebna za blaginjo.

Sodišče ni upoštevalo sodbe ESČP v zadevi Kurić. V znesku 50 EUR, določenem v Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), sta vključeni materialna in nematerialna škoda, ni pa razvidno, v kakšnem razmerju. Napačno je zato stališče sodišča, da se prisodi razlika med ugotovljenim obsegom nematerialne škode in zneskom, ki gre tožnici po upravni odločbi.

Ker sodišče ni opravilo pripravljalnega naroka, je podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljena je omejitev odškodnine za nepremoženjsko škodo na obdobje med 1. 9. 1998 in 15. 6. 2006. Sama je izpovedala o stiski, zaskrbljenosti in dogodkih izpred 1. 9. 1998. Posledice čuti še danes. Zadeva II Cp 1158/2020 ni primerljiva, ker je oškodovanec v tisti zadevi od 1986 do 2000 živel v Črni Gori. Iz sodbe II Ips 195/2012 izhaja, da odškodnina za otroka ni bila prisojena v nižji višini kot za odraslo osebo.

Ker je odločitev nepravilna, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče ne bi smelo priznati stroškov za prepozne in nepotrebne toženkine vloge, npr. za osmo vlogo z dne 3. 11. 2020. Tožbeni zahtevek se je glasil na plačilo 42.662 EUR in ne na plačilo 43.652 EUR.

Ker tožnica ni prišla do pooblaščenke prek službe za brezplačno pravno pomoč, ampak iz trga, ni razlogov za omejitev nagrade.

3. Toženka v pritožbi zoper II., IV. in V. točko izreka uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Med razlogi sodbe je nasprotje. Na eni strani je sodišče zaključilo, da tožničin izbris ni v neposredni vzročni zvezi s premoženjem njene družine, na drugi strani pa je zavrnilo toženkin ugovor, da njen izbris ni v vzročni zvezi s slabim ekonomskim stanjem družine. S sklicevanjem na specifičnost primera (ki je ni utemeljilo), je zavzelo stališče, da je tožničin izbris neločljivo povezan z izbrisom njenih staršev.

Zmotna je ugotovitev, da je tožničin oče opravljal slabo plačana dela, mati pa je bila med izbrisom brezposelna in ni mogla dobiti dela. V postopku je navedla, da odškodnino v ločenih postopkih uveljavljata tudi tožničina mati in oče in da bo tam podala navedbe o vzročni zvezi med materino brezposelnostjo in očetovimi nizkimi dohodki ter izbrisom. Ugotovitev v tej zadevi prejudicira odločitev v še nerazsojenih zadevah. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da se je mati sama odločila, da bo dala prednost družini in varstvu majhnih otrok pred iskanjem zaposlitve in da je oče opravljal tudi dobro plačana priložnostna dela v Italiji. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljen je zaključek, da je dokazni postopek potrdil tožničino trditev o slabem ekonomskem položaju njene družine. Temelji le na izpovedbah tožnice in njenih staršev, ki imajo vzajemni interes za tožničin uspeh v pravdi. Neutemeljen je tudi zaključek, da je bila brezposelnost ali težja zaposljivost tipična posledica izbrisa, ker je stalno prebivališče glede na tedanjo zakonodajo olajševalo zaposlovanje tujcev (8. člen Zakona o zaposlovanju tujcev). Stališče v sodbi VSL II Cp 268/2021 je drugačno.

Tožnica ni izkazala, da bi bil njen položaj bistveno drugačen od položaja drugih oseb, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva. Nekritično so vse posledice slabega ekonomskega položaja tožničine družine pripisane izbrisu. Slab ekonomski položaj je lahko izviral tudi iz drugih okoliščin. Ugotovitev o prikrajšanju v primerjavi z vrstniki lahko velja le za čas po vključitvi v šolo. Ni dokazano, da se tožnica zaradi ekonomskega položaja ni mogla vključiti v družbo. Tudi zmerjanje s čefurko ni v vzročni zvezi z izbrisom. Nobena teža ni pripisana odločitvi tožničinih staršev, da bo mati ostala doma in skrbela za družino. Bivanje v vaškem okolju in socialna izključenost nista povsem posledica izbrisa. Prevelik pomen je pripisan tožničinemu poreklu in odnosu vrstnikov do nje. Z ugotovitvijo, da je tožnici nastajala nepremoženjska škoda do 15. 6. 2006, je sodišče prekoračilo trditveno podlago. Iz njenih navedb ne izhaja, da ji je škoda nastajala tudi v obdobju po ureditvi stalnega bivališča. Ne zatrjuje trajnih posledic. Tudi po ZPŠOIRSP gre upravičencu odškodnina za obdobje izbrisa.

V izpodbijani sodbi ni specificirano, kako je slab ekonomski položaj tožničine družine vplival na dejstvo, da ni mogla v šolo v naravi in na šolske izlete. Sama je povedala, da je nekajkrat šla v šolo v naravi. Podobno je izpovedal tudi njen brat. Ni logično, da je ob pomoči šole lahko šla v šolo v naravi, na izlet pa zaradi šibkega premoženjskega stanja ne.

Glede na to, da je izbris trajal med tožničinim prvim in enajstim letom, njeno kasnejše duševno stanje ne more biti posledica izbrisa.

Tožničini družini so pri preživljanju pomagali prijatelji. Kot otrok ni mogla razumeti pomena tega, da je mati obiskala Rdeči križ. Ni ugotovljeno, na katero obdobje se to sploh nanaša. Nepreverljiv in neutemeljen je zaključek, da se je tožničino stanje izboljšalo šele po prihodu v srednjo šolo. Od prenehanja izbrisa so tedaj potekla štiri leta, tako da to dodatno potrjuje, da ekonomski položaj družine ni v vzročni zvezi z izbrisom. Upoštevaje starost je tožnica socialno neenakost bolj občutila kasneje kot pa v obdobju izbrisa.

Ugotovitev o strahu pred izgonom ni jasna in ni v vzročni zvezi z izbrisom.

Odškodnina je pretirana in odstopa od sodne prakse. Zadeva VSL I Cp 1185/2017 ni primerljiva, ker je šlo za mater dveh majhnih otrok, ki je trpela hud strah pred ločenostjo od družine, do katere bi prišlo ob morebitnem izgonu. Sodišče ni upoštevalo stališč iz sodb VS RS II Ips 173/2015, II Ips 130/2016 in II Ips 170/2016, po katerih so poleg obdobja izbrisa pomembne tudi druge okoliščine, ki oškodovanca ločijo od ostalih. Podoben je primer VSM I Cp 1158/2017. Tudi ob upoštevanju celotnega obdobja izbrisa je z obravnavano primerljiva zadeva VSL I Cp 1158/2020, v kateri je bila za mesec dni prisojena odškodnina v višini 67,87 EUR; v obravnavani zadevi je bilo prisojenih 256,98 EUR za mesec izbrisa. Tudi v zadevi Kurić proti Sloveniji je bila tožniku priznana bistveno nižja odškodnina v višini 83 EUR na mesec.

4. Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke predlagata njeno zavrnitev.

5. Tožničina pritožba je delno utemeljena (glede odločitve o stroških). Toženkina pritožba ni utemeljena.

6. Tožnica zahteva plačilo odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je trajal od 26. 2. 1992 do 29. 3. 2002 (121 mesecev), in sicer 20.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode in 15.651,98 iz naslova premoženjske škode, zmanjšano za 6.050 EUR, ki ga je na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP) prejela v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje je ugotovljeni obseg nepremoženjske škode ovrednotilo v znesku 11.050 EUR (kar je v času izdaje sodbe predstavljalo 8,6 povprečnih neto plač).

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno: - da je bila tožnica rojena v marcu 1991, - da je bila 26. 2. 1992 skupaj z mamo in očetom izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, - da je od septembra 1996 do julija 1998 obiskovala vrtec, med leti 1998 in 2006 pa osnovno šolo, - da je na podlagi več dovoljenj za začasno prebivanje imela urejeno začasno prebivališče (od februarja do aprila 1995, od februarja 1997 do konca novembra 1999, od januarja do novembra 2000, od januarja do novembra 2001 in od marca do maja 2002), - da ji je bilo 29. 3. 2002 izdano dovoljenje za stalno bivanje, - da je bila pretežni del obdobja izbrisa vključena v zdravstveno zavarovanje po očetu (od sredine avgusta do sredine septembra 1994, od oktobra 1994 do februarja 1998, od maja do novembra 1999, od januarja do novembra 2000, od januarja do novembra 2001), - da je od februarja 1995 do februarja 2000 imela veljaven potni list, - da je bila po polnoletnosti na njeno prošnjo sprejeta v državljanstvo RS, - da je oče v času izbrisa opravljal slabo plačana dela, mati pa je bila brezposelna in ni mogla dobiti dela, - da je bila izjava tožničine matere z dne 17. 5. 1996, da mož opravlja priložnostna dela v Italiji in dobro zasluži, neresnična in posledica tedanjih razmer, v katerih si je družina urejala bivališče v Republiki Sloveniji, - da se je finančno stanje tožničine družine občutno popravilo po ureditvi stalnega bivališča v letu 2002, - da se je zaradi pomanjkanja dobrin tožnica v osnovni šoli počutila neenaka ostalim vrstnikom, da so jo zasmehovali, da ni hodila na šolske izlete in se ni redno udeleževala šol v naravi, da je bila izključena iz vrstniške družbe, da ni bila deležna daljših počitnic in da se je zaradi ravnanj staršev, ki sta prosila za pomoč, počutila osramočeno in ponižano, - da so jih zaradi neurejenih dokumentov večkrat obiskali policisti, - da tožničini starši izvirajo s Kosova, kjer so tedaj vladale vojne razmere, - da tožnica ni nikoli živela na Kosovem, - da dogodek na mejnem prehodu F. v letu 1994 za tožnico ni predstavljal hujše stresne situacije, - da je tožnica imela možnost vsaj občasno brezplačno obiskati zobozdravnika.

8. Tožničin pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave, ker sodišče ni izvedlo pripravljalnega naroka (279.c člen ZPP), ni utemeljen. Ker je bila tožba vložena pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 10/17 – ZPP-E), je sodišče pravilno dokončalo postopek po prejšnjem zakonu, ki tega instituta še ni poznal (125. člen ZPP-E).

9. Neutemeljen je toženkin pritožbeni očitek o nasprotju v razlogih sodbe. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar je v razlogih sodbe podano tako nasprotje, da ni mogoč preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. Iz celote razlogov, podanih v 27. točki obrazložitve, dovolj jasno izhaja stališče sodbe, (1) da je bila tožnica v času izbrisa še otrok ter kot taka pridobitno nesposobna in da zato tožničin slab premoženjski položaj ni neposredna posledica izbrisa, in (2) da je ob upoštevanju tega, da so bili iz registra stalnega prebivalstva izbrisani tudi njeni starši, ki so jo bili dolžni preživljati, in da je bilo premoženjsko stanje družine v obdobju izbrisa slabo, kljub dejstvu, da je bila v obdobju izbrisa otrok, podana pravno upoštevna vzročna zveza med šibkim ekonomskim položajem družine (in torej tudi tožnice) in izbrisom.

_O zahtevku za povrnitev premoženjske škode_

10. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode temelji na stališčih, - da terjatev iz naslova izpadlih socialnih transferjev ni prenosljiva, - da tožnica, ki je bila otrok, ne bi mogla zaprositi za pridobitev socialnih transferjev in zato ni izkazana vzročna zveza med izbrisom in preprečitvijo pridobitve premoženja, - da v obdobju izbrisa ni bila pridobitno sposobna in so jo bili dolžni preživljati starši, zaradi česar bi zatrjevana premoženjska škoda lahko nastala kvečjemu njenim staršem.

11. Neutemeljen je tožničin pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do vseh pomembnih navedb, ki jih je podala v zvezi z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode. V večjem delu pritožba opozarja na okoliščine, iz katerih izhaja, da je družina živela v pomanjkanju. Te je sodišče vzelo v ozir, a jih ovrednotilo kot nepomembne.1 Iz ostalih pritožbenih argumentov, s katerimi je tožnica obrazložila očitek kršitve pravice do izjave, pa izhaja nestrinjanje z materialnopravnimi stališči, ki predstavlja samostojen pritožbeni razlog. Niti ta očitek pa ni utemeljen.

12. Odločitev temelji na pravilni razlagi 132. člena OZ, ki opredeljuje premoženjsko škodo kot bodisi zmanjšanje premoženja (navadna škoda) bodisi preprečitev njegovega povečanja (izgubljeni dobiček) in ni spregledalo katere od pomembnih okoliščin. Sodišče je pravilno izhajalo iz tega, da so bili za tožničino preživljanje primarno dolžni poskrbeti starši in da je za primere, ko starši tega niso zmogli, država predvidela nabor socialnih dajatev, ki so jih lahko uveljavili starši (in ne otrok). Pritožnica ne uveljavlja, da s tako ureditvijo država ni v skladu z ustavnimi zahtevami in zahtevami iz mednarodnih pogodb poskrbela za blaginjo otrok. Ker po veljavni ureditvi tožnica kot otrok ni mogla pridobivati dohodkov, ampak so bili za njeno preživljanje dolžni poskrbeti starši, je pravilno sklepanje sodišča v izpodbijani sodbi, da med zatrjevanim primanjkljajem sredstev, potrebnih za njeno preživljanje, in izbrisom tožnice iz registra stalnega prebivalstva ni pravno relevantne vzročne zveze.

13. Trditve o nasprotju med odločitvijo in upravno odločbo o priznanju odškodnine in 190. členom OZ (kot temeljnem pravilu o neupravičeni obogatitvi) pritožnica ni obrazložila.

_O zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode_

14. Odločitev o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode temelji na stališčih, - da je bila tožnica zaradi izbrisa prikrajšana za brezskrbno in običajno otroštvo, - da je bila njena družina zaradi izbrisa v slabem ekonomskem položaju, - da je nevšečnosti trpela v obdobju, ko je obiskovala osnovno šolo (7 let in 10 mesecev – 104 mesece), - da je od vstopa v osnovno šolo v septembru 1998 in do 12. 3. 19992 trpela zaradi strahu pred izgonom (6 mesecev), - da ni izkazana vzročna zveza med izbrisom in stanjem zobovja.

15. Neutemeljeni so tako tožničini kot toženkini pomisleki o ugotovljenem obsegu škode.

16. Prepričljiv je zaključek sodišča, da je tožnica trpela nevšečnosti v času, ko je obiskovala osnovno šolo. Ugotovitev temelji na oceni izpovedb tožnice, njenega brata in staršev, ki so izpovedovali o zaznamovanosti tožnice predvsem v tem obdobju. Glede na to, da tožnica v pritožbi ni navedla, da bi zanesljivo izpovedala o zgodnejšem doživljanju, je pritožbeni dvom o pravilnosti sporne ugotovitve neutemeljen.

17. Toženkin očitek o zmotnosti ugotovitve, da je bila tožničina družina v slabem ekonomskem položaju in da je bilo to posledica izbrisa staršev iz registra stalnega prebivalstva, ni utemeljen. Četudi so v vseh pravdah, ki tečejo o odškodninskih zahtevkih posameznih družinskih članov, pomembna ista dejstva, se v nobeni od pravd ne odloča o predhodnem vprašanju, se pravi o obstoju pravice ali pravnega razmerja (13. člen ZPP), o kateri je treba odločiti tudi v drugi pravdi. Pritožbeno stališče, da odločitev v tej zadevi prejudicira odločitev v pravdah, ki tečejo po tožbah tožničine matere in očete, je zato neutemeljeno.

18. Sodišče je ocenilo toženkino trditev, da je oče opravljal dobro plačana priložnostna dela v Italiji (nasprotna pritožbena trditev ne drži), ni pa ji dalo take teže, kot se je zavzemala toženka. V izpovedbah tožnice in njenih staršev ter brata, zaslišanih kot priče, je sodišče imelo dovolj zanesljivo podlago, da očetovi dohodki niso bili taki, da družina ne bi živela v revščini. Zgolj dejstvo, da vsi zaslišani prihajajo iz iste družine, še ne pomeni, da so bili v izpovedovanju neverodostojni. Sodišče je podalo razloge, na katerih je temeljilo oceno o verodostojnosti izpovedb. Toženka jim v pritožbi ne nasprotuje. Tudi ugotovitvi, da je bila mati med izbrisom brezposelna in da ni mogla dobiti dela, ni bila dana prevelika teža. Sodišče se resda ni izrecno izreklo o toženkini navedbi, da so se starši ob priselitvi tožničine matere v Slovenijo in rojstvu otrok odločili, da bo mati ostala doma in skrbela za otroke, a na drugi strani toženka ni zatrjevala, da oče ne bi bil sam zmožen poskrbeti za vsaj skromno preživljanje družine. Ocena v sodbi, da je bila brezposelnost oziroma težja zaposljivost tipična posledica izbrisa, ima dovolj opore v tedanji zakonski ureditvi zaposlovanja tujcev, in ne odstopa od stališča, zavzetega v sodbi VSL II Cp 268/2021. V tisti zadevi je bilo zavzeto stališče, da izgubljeni zaslužek ni avtomatska in nujna posledica izbrisa, ampak je potrebna ocena vseh okoliščin. V obravnavani zadevi je sodišče storilo prav to.

19. Niso brez vsake teže toženkini dvomi o tem, ali je bil slab ekonomski položaj le posledica izbrisa ali tudi drugih okoliščin, ki jih ni sprejemljivo pripisati toženki. Ne glede na to pa ni vzbujen dvom o pravilnosti zaključka, da je slabo premoženjsko stanje posledica izbrisa. Sodišče je pravilno izhajalo iz nižjega dokaznega standardu. Ker je za odločitev pomembno časovno oddaljeno in več let trajajoče nedopustno stanje s številnimi posledicami za prizadete osebe,3 je bilo treba dokazni standard znižati do te mere, da so oškodovanci ohranili realno možnost dokazati pomembne okoliščine. Pritožbeno sodišče ne dvomi o prepričljivosti zaključka, da je k tožničinemu doživljanju izločenosti iz družbe vrstnikov v odločilni meri prispeval slab premoženjski položaj, le v manjši meri pa druge okoliščine. Izkustveno prepričljivo je sklepanje, da bi ji boljši gmotni položaj omogočil enakopravnejšo vključitev med vrstnike. Dovolj natančne in prepričljive so tudi ugotovitve o težavah pri vključevanju v šolske aktivnosti, povezane z dodatnimi stroški (izlete in šolo v naravi).

20. Toženkin očitek o prekoračitvi trditvene podlage ni utemeljen. Tožnica je zatrjevala, da je bila zaznamovana celotno otroštvo, tako da ima ugotovitev, da je tožnici nastajala nepremoženjska škoda do zaključka osnovne šole, podlago v njenih navedbah. Tudi očitek o nejasnosti ugotovitev, v katerem obdobju je tožnici nastajala ugotovljena škoda, ni utemeljen. V 13. točki obrazložitve te sodbe povzete ugotovitve izvirajo iz izpodbijane sodbe (33., 34. in 35. točka obrazložitve). Ker zaznamovanost, ki jo je doživljala tožnica, ne preide čez noč, je prepričljiv tudi zaključek, da ji je škoda nastajala do konca osnovne šole in ne že z dnem ureditve stalnega prebivališča. Tedaj je namreč prešla v novo okolje in dobila priložnost, da na novo vzpostavi socialne stike. Na pravilnost ugotovitev ne vpliva toženkina pritožbena ocena, da je tožnica socialno neenakost bolj občutila kasneje kot v obdobju izbrisa. Toženkino mnenje namreč ne vpliva na obstoj in intenzivnost tožničinega doživljanja prikrajšanja v obdobju izbrisa. Otrok ob vstopu v osnovno šolo potrebuje stik s širšim okoljem in občutek vključenosti v družbo vrstnikov.

21. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki pravdnih strank o ovrednotenju ugotovljenega obsega škode v višini 8,6 povprečnih neto plač. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse ugotovljene okoliščine in primerjalo obravnavani primer s številnimi drugimi primeri iz sodne prakse. Situacije, v katerih so se znašle osebe, izbrisane iz registra, kot tudi njihov odziv na toženkino ravnanje, so bile zelo raznolike. Že iz teh razlogov je odločbe iz sodne prakse sodišče pravilno upoštevalo kot okvir, v katerem se prisojajo odškodnine. Pri tem je natančno navedlo, v čem se obravnavani primer razlikuje na eni strani od posameznih primerov, v katerih je bila prisojena višja odškodnina, in na drugi strani od primerov, v katerih je bila odškodnina nižja. Izčrpni razlogi so podani v 41. in 42. točki obrazložitve. Pritožbeni očitki ne utemeljujejo drugačne odločitve.

22. Spričo natančne primerjave obravnavanega primera z drugimi, že razsojenimi zadevami je neutemeljen toženkin očitek, da sodišče ni upoštevalo stališča sodne prakse, zavzetega v več odločbah Vrhovnega sodišča, da so poleg obdobja izbrisa pomembne tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločijo od ostalih. Ker je ovrednotenje obsega škode odvisno od številnih okoliščin, je neutemeljena tudi toženkina primerjava posameznih primerov glede na odškodnino, preračunano na mesec izbrisa. Poleg tega je njena primerjava neustrezna tudi iz razloga, ker je ob preračunu upoštevala obdobje, za katerega sama meni, da ga je treba upoštevati, ne pa obdobje, ki je kot obdobje nastajanja škode ugotovljeno v sodbi. V primerjavi obravnavane zadeve z zadevo VSL II Cp 1158/2020 je sodišče prve stopnje navedlo več razlik in več podobnosti, tožnica in toženka pa sta izpostavili le po eno razliko, ne da bi se izrekli o vseh ostalih preudarkih iz sodbe. Očitka sta zato neobrazložena in posledično neutemeljena. Sodba VS RS II Ips 195/2012 z obravnavano ni primerljiva že zato, ker se nanaša na drugačno situacijo (odškodnina zaradi predolgega trajanja postopka za zaupanje otroka v vzgojo in varstvo), sicer pa je bilo tudi v tisti zadevi ovrednoteno doživljanje oškodovanca, ki je bil otrok, in ne v luči tega, da ni bil odrasla oseba.

23. Neutemeljen je tožničin pomislek o pravilnosti stališča iz sodbe, da ji gre razlika med v tem postopku ugotovljenim in denarno ovrednotenim obsegom nepremoženjske škode in zneskom, do katerega je upravičena po upravni odločbi. Pavšalni znesek odškodnine, ki se prizna po ZPŠOIRSP, resda ne loči med odškodnino za materialno in nematerialno škodo. Glede na to, da je morala tožnica v pravdnem postopku dokazati, da je upravičena do višje odškodnine, pa navedeno ni pomembno. Ker gre v obeh postopkih za odškodnino za škodo, ki izvira iz istega škodnega ravnanja, ji gre v vsakem primeru – bodisi da dokaže večji obseg materialne bodisi nematerialne bodisi obeh – v pravdnem postopku razlika med zneskom odškodnine, priznanim v upravnem postopku, in višino odškodnine, ki bi ji šla po presoji sodišča. _O odločitvi o stroških postopka_

24. Utemeljen je tožničin pritožbeni očitek o nepotrebnosti toženkine osme vloge z dne 3. 11. 2020. Ne glede na relevantnost navedb v tej vlogi pritožbeno sodišče ocenjuje, da zadeva ni v taki meri zahtevna in kompleksna, da bi terjala osem pripravljalnih vlog. Ob bolj preudarnem ravnanju bi toženka lahko svoje navedbe podala v vsaj eni vlogi manj. V ostalem je očitek o zmotnem upoštevanju prepoznih in nepotrebnih neobrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti.

25. Nepomembna za odločitev o stroških postopka je morebitna napaka v ugotovljeni vrednosti spora. Razlika med 42.662 EUR in 43.652 EUR namreč ne privede do različnega ovrednotenja procesnih dejanj.

26. Neutemeljen je tudi očitek o zmotnem zmanjšanju nagrade tožničine pooblaščenke na podlagi petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv). Za uporabljivost navedene določbe4 ni pomembno, ali je tožnica izbrala pooblaščenko brez ali s pomočjo službe za brezplačno pomoč. Odločilno je, da je tožnica upravičena do povrnitve stroškov zastopanja iz sredstev sodišča. 27. Glede na priznanih 400 točk za nepotrebno vlogo in 2 % materialnih stroškov (8 točk), se znesek toženki priznanih stroškov zniža za 408 točk oziroma 244,80 EUR. Ob upoštevanju uspeha, ugotovljenega v sodbi sodišča prve stopnje, je toženka upravičena do povrnitve 2.888,47 EUR (3.261,96 EUR x 0,8855), tj. za 216,77 EUR manj kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi.

28. Po ugotovitvi, da razen glede odločitve o stroških postopka niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih tožnica dolguje toženki, znižalo za 216,77 EUR. V ostalem delu je tožničino pritožbo, toženkino pritožbo pa v celoti kot neutemeljeni zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

29. Upoštevaje uspeh pravdnih strank v pritožbenem postopku vsaka od njiju krije svoje stroške tega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Kot pomembne jih je ocenilo pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode. 2 (objave odločbe US RS U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, ki je državnim organom prepovedala uporabo ukrepa prisilne odstranitve po 268. členu tedanjega zakona o tujcih) 3 Tako tudi sodba ESČP v zadevi Kurić in ostali, št. 26826/06 z dne 26. 6. 2012, tč. 356. 4 Določba se glasi: Odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.