Jedro

Toženo stranko kot izdajateljico garancije zavezujejo izključno pogoji, kot so opredeljeni v njej. Razpisna dokumentacija za oddajo javnega naročila, pogodba o izvedbi javnega naročila in ostala dokumentacija, ki ureja pravice in obveznosti družbe B. d. d. v razmerju do tožeče stranke, tožene stranke ne zavezujejo, pač pa je to dokumentacijo mogoče uporabiti (zgolj) kot pomoč pri razlagi vsebine garancije.

Če se garancija razlikuje od garancije, ki sta jo stranki temeljnega pogodbenega razmerja dogovorili, veljajo za dajalca garancije (le) tiste zaveze, ki jih je dal v sami garanciji. Stvar strank temeljnega posla je, da ob prejemu garancije, katere vsebina se morebiti razlikuje od dogovorjene garancije, zahtevata dopolnitev garancije v skladu s pogodbo, ni pa mogoče na dajalca garancije prevaliti rizike, če stranki temeljnega posla tega nista storili. Bančna garancija strogo zavezuje dajalca garancije, in mora biti izdana v pisni obliki. Zaradi tega je brez upoštevanja stroge obličnosti tudi ni mogoče poljubno spreminjati, še najmanj tako, da se glede opredelitve potrdila o izvedbi upošteva splošne pogoje oziroma določbe FIDIC, ki določajo drugače, kot je to podrobno (in izrecno) navedeno v bančni garanciji.

Izjemo, v skladu s katero je mogoče preprečiti izplačilo na podlagi neodvisne bančne garancije, predstavlja neupravičen poziv na plačilo ("unfair calling"). Za tak primer gre takrat, ko upravičenec očitno in nesporno neutemeljeno zahteva izplačilo, ko torej svoje pravice zlorablja.

Neodvisna bančna garancija sicer ni odvisna od temeljnega posla in praviloma razlogov, zaradi katerih je bila dana, sploh ne vsebuje. Pri presoji zlorabe pa je potrebno upoštevati njen namen, ki pa je razviden prav iz temeljnega posla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.141,93 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 425.480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2015 do plačila ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 7.350,35 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku 15-dnevnega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tem sporu vtožuje plačilo garantiranega zneska po Garanciji za dobro izvedbo del št. ... z dne 16. 10. 2012 (v nadaljevanju: garancija), ki jo je izdala tožena stranka. Naročitelj garancije je bil B. d. d., nad katerim je bil 17. 9. 2014 začet stečajni postopek. V tem stečajnem postopku tožeča stranka ni prijavila nobene terjatve.

6. Prvostopenjsko sodišče je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na nosilni razlog, da je garanciji veljavnost, ko jo je tožeča stranka 15. 1. 2015 predložila toženi stranki na unovčenje, že potekla. Po zaključku sodišča je garancija veljala še največ 70 dni, šteto od 25. 4. 2014. Sodišče je svojo odločitev dodatno oprlo še na ugotovitev, da je tožeča stranka s svojim ravnanjem v času od sklenitve aneksov k pogodbi do zahtevka za unovčenje garancije, zlorabila pravico do unovčenja, zato je zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen tudi iz tega razloga.

7. V garanciji, ki jo je izdala tožena stranka, je navedeno, da „...velja najkasneje do vključno 70 dne po izdaji Potrdila o izvedbi, to je po uspešno opravljenem prevzemu del, za kar se šteje uspešen pregled za uporabno dovoljenje – prevzem brez pripomb in zadržkov, to je do vključno 19. 1. 2015“. Takšno dikcijo vsebuje tudi obrazec št. 18 v dodatku k posebnim pogojem pogodbe, kakor tudi izjava, ki jo mora izvajalec podpisati, da se je seznanil s tem, kakšno garancijo mora predložiti (stran 131 razpisne dokumentacije).

8. Med strankama je bilo sporno, do kdaj garancija velja. Razpisno dokumentacijo je pripravila tožeča stranka, v njej pa sta tako obrazec garancije kot tudi izjava, ki jo mora podpisati naročnik, da je seznanjen z garancijo in njeno vsebino. Obrazec garancije, ki ga je (poleg dokumentacije) pripravila tožeč stranka, nesporno vsebuje glede veljavnosti garancije drugačne pogoje kot so navedeni v pogodbi. Prvostopenjsko sodišče je glede časovne veljavnosti štelo, da je potrebno določbe glede časovne veljavnosti garancije razlagati tako, kot jih opredeljuje sama garancija. Pojasnilo je, da tožena stranka (izdajateljica garancije) ni bila stranka pogodbe, zato se tudi ni zavezala k uporabi določil FIDIC, niti k uporabi posebnih in splošnih pogojev pogodbe.

9. Višje sodišče zaključkom izpodbijane sodbe pritrjuje. Toženo stranko kot izdajateljico garancije zavezujejo izključno pogoji, kot so opredeljeni v njej. Razpisna dokumentacija za oddajo javnega naročila, pogodba o izvedbi javnega naročila in ostala dokumentacija, ki ureja pravice in obveznosti družbe B. d. d. v razmerju do tožeče stranke, tožene stranke ne zavezujejo, pač pa je to dokumentacijo mogoče uporabiti (zgolj) kot pomoč pri razlagi vsebine garancije, kot je to (pravilno) storilo sodišče prve stopnje. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da je bila tožena stranka seznanjena z dejstvom, da Potrdilo o izvedbi časovno sledi uspešnemu pregledu za izdajo uporabnega dovoljenja, prejemu garancije za odpravo napak, dokončnemu plačilu in poteku garancijske dobe v trajanju 365 dni, torej eno leto po uspešnem pregledu za izdajo uporabnega dovoljenja, kar bi morala upoštevati. Ne drži, da je sodišče prve stopnje Potrdilu o izvedbi pridalo povsem druge vsebine, kot izhaja iz pogodbe, razpisnih pogojev in ostale dokumentacije, ki naj bi po zatrjevanju pritožnika skupaj s pogodbo (in vključno s FIDIC) tvorili celoto, kot to zmotno meni pritožba. Nasprotno: pri razlagi njene vsebine je presojalo, ali je tožena stranka izdala točno tako garancijo za dobro izvedbo del, kot jo je tožeča stranka opredelila z vzorcem le-te, in ki je bila del razpisne dokumentacije za oddajo javnega naročila.

10. Glede veljavnosti garancija določa: „...Ta garancija velja najkasneje do vključno 70 dni po izdaji Potrdila o izvedbi, to je po uspešno opravljenem prevzemu del, za kar se šteje uspešen pregled za uporabno dovoljenje – prevzem brez pripomb in zadržkov, to je do vključno 19. 1. 2015...“ Garancija Potrdilo o izvedbi opredeljuje kot trenutek (z besedami: „to je“), ko je uspešno opravljen prevzem del, za takšnega pa se šteje uspešen pregled za uporabno dovoljenje. Kot izhaja iz razpisne dokumentacije, je trenutek izdaje Potrdila o izvedbi opredeljen večkrat, vedno pa na način, da je za njegovo izdajo ključen trenutek, ko je uspešno opravljen pregled za uporabno dovoljenje – prevzem brez pripomb in zadržkov. Zgolj 9. člen pogodbe govori o tem, da se Potrdilo o izvedbi izda po poteku časa izgradnje in roka za reklamacijo napak, medtem ko razpisna dokumentacija na več mestih (konkretno: petih) trenutek izdaje Potrdila o izvedbi opredeli kot trenutek, ko je izdano uporabno dovoljenje – prevzem brez pripomb in zadržkov. Zadnja uporabna dovoljenje so bila izdana najkasneje 25. 4. 2014. Upoštevajoč izrecno besedilo garancije in opredelitve Potrdila o izvedbi, ki (ki je skladno razpisni dokumentaciji), je garancija veljala še 70 dni, šteto od 25. 4. 2014, to pa pomeni, da na dan, ko jo je tožeča stranka poslala na unovčenje, ni bila več veljavna.

11. Besedilo garancije določa dva roka veljavnosti: prvi je odvisen od tega, kdaj je bil opravljen prevzem del, pri čemer se le-ta šteje od uspešnega pregleda za uporabno dovoljenje – prevzem brez pripomb in zadržkov. Absolutni rok veljavnosti garancije je bil 19. 1. 2015. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bilo izdanih skupno 8 dovoljenj, zadnja štiri 25. 4. 2014. Pred potekom absolutnega roka veljavnosti garancije se je tako na dan unovčenja garancije že iztekel rok, ki se je štel od uspešnega pregleda za uporabno dovoljenje. Ni mogoče šteti, da je bila veljavnost garancije – ne glede na iztek roka, šteto od pregleda za uporabno dovoljenje – v vsakem primeru do vključno 19. 1. 2015. V primeru razlage, kakršno ponuja pritožnik, torej, da je garancija veljala do vključno 19. 1. 2015, ne glede in neodvisno od prvega dela besedila („... velja najkasneje do vključno 70 dni po izdaji Potrdila o izvedbi, to je po uspešno opravljenem prevzemu del, za kar se šteje uspešen pregled za uporabno dovoljenje – prevzem brez pripomb in zadržkov...“), potem ni jasno, zakaj je bil prvi del besedila v garanciji sploh vnesen oziroma potreben.

12. Višje sodišče kot pravilno potrjuje tudi sklepanje prvostopenjskega sodišča, da ni najti nobene logične razlage, zakaj bi imel naročnik za obdobje, ko je izdano uporabno dovoljenje in so objekti že v obratovanju, na razpolago dve bančni garanciji za morebitno odpravo napak v delovanju, saj so dela po pogodbi morala biti dokončana, predno je bilo izdano uporabno dovoljenje. V kolikor bi bančna garancija za dobro izvedbo pogodbenih del veljala še 365 dni, šteto od datuma uporabnega dovoljenja, kot to trdi pritožnik, potem ni logično (in tega pritožba tudi ne pojasnjuje), da bi eno leto po tem, ko je primopredaja objekta že opravljena in uporabno dovoljenje že izdano, imel naročnik tako bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti kot bančno garancijo za odpravo napak v garancijski dobi. Ko je prevzem uspešno opravljen, je izvajalec prost obveznosti do naročnika, vezanih na izvedbo del. V kolikor se kasneje pojavijo napake, gre lahko za vprašanje jamčevanja (in z njim povezanimi zahtevki); v zvezi s tem je lahko izdana bančna garancija za odpravo napak v garancijski dobi, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

13. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče A. A., ki bi pojasnil razliko med Potrdilom o prevzemom in Potrdilom o izvedbi, ter kaj v zvezi s tem določajo pravila FIDIC, ni utemeljen. Predvsem je za konkretno razmerje bistvena konkretna bančna garancija, že sodišče prve stopnje pa pravilno pojasnjuje, da tožena stranka kot dajalec garancije ni bila stranka pogodbe, niti se ni zavezala k uporabi določb FIDIC ali splošnih in posebnih pogojev pogodbe. Iz posebnih pogojev (tč. 4.2.) pa celo izrecno izhaja, da mora biti garancija identična obrazcu za dobro izvedbo. Da je v konkretnem primeru to bilo izpolnjeno, ni sporno.

14. Če se garancija razlikuje od garancije, ki sta jo stranki temeljnega pogodbenega razmerja dogovorili, veljajo za dajalca garancije (le) tiste zaveze, ki jih je dal v sami garanciji. Stvar strank temeljnega posla je, da ob prejemu garancije, katere vsebina se morebiti razlikuje od dogovorjene garancije, zahtevata dopolnitev garancije v skladu s pogodbo, ni pa mogoče na dajalca garancije prevaliti rizike, če stranki temeljnega posla tega nista storili. Bančna garancija strogo zavezuje dajalca garancije, in mora biti izdana v pisni obliki (2. odstavek 1083. člena ZOR). Zaradi tega je brez upoštevanja stroge obličnosti tudi ni mogoče poljubno spreminjati, še najmanj tako, da se glede opredelitve potrdila o izvedbi upošteva splošne pogoje oziroma določbe FIDIC, ki določajo drugače, kot je to podrobno (in izrecno) navedeno v bančni garanciji.

15. Toda, tudi v primeru, da bi bančna garancija ne glede na potek 70-dnevnega roka, veljala do 19. 1. 2015, kot to meni pritožnik, višje sodišče kot pravilne potrjuje zaključke izpodbijane sodbe tudi v delu, ki se nanašajo na zlorabo pravice do unovčenja bančne garancije.

16. Izjemo, v skladu s katero je mogoče preprečiti izplačilo na podlagi neodvisne bančne garancije, predstavlja neupravičen poziv na plačilo ("unfair calling"). Za tak primer gre takrat, ko upravičenec očitno in nesporno neutemeljeno zahteva izplačilo, ko torej svoje pravice zlorablja (prim. VS RS III Ips 138/2014 in sklep VSL I Cpg 659/2015, tudi M. Juhart, P. Grilc, M. Ilešič in I. Strnad, Zavarovanje in utrditev obveznosti, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1995, str. 71). Pravni temelj za preprečitev upravičenčevega ravnanja v takem primeru predstavljata 5. člen OZ, ki prepoveduje ravnanje v nasprotju z vestnostjo in poštenjem, in 7. člen OZ, ki prepoveduje zlorabo pravic v obligacijskih razmerjih.

17. Tožeča stranka je kot razlog unovčenja garancije navedla, da izvajalec ni podaljšal bančne garancije, s čemer ni izpolnil obveznosti po pogodbi. V pogodbi podaljšanje garancije ni bilo dogovorjeno, pač pa je to obveznost izvajalec prevzel z aneksi. Garancija ni bila izdana za zavarovanje obveznosti iz aneksov, za katere je tožena stranka izkazala, da zanje do novembra 2014 sploh vedela ni, pač pa za neizpolnjevanje obveznosti iz temeljne pogodbe. Da bi ne bila izpolnjena (kakšna druga) obveznost iz temeljne pogodbe, tožeča stranka ni zatrjevala. Nenazadnje niti iz naslova morebitne škode zaradi neizročitve podaljšanja garancije niti iz naslova neizpolnitve pogodbe, v stečajnem postopku nad izvajalcem ni prijavila nobene terjatve. Niti pritožbeno ni pojasnjeno, kakšen zahtevek iz temeljne pogodbe ima tožeča stranka do izvajalca (prim. 1083. člen ZOR), zaradi česar bi bila tožena stranka kot garant dolžna izplačati znesek po garanciji, pri čemer je v garanciji izrecno navedeno, na katere (konkretne) pogodbene obveznosti se nanaša: dogovorjen obseg, kvaliteta in roki, kot so opredeljeni v Pogodbi številka 111 ter v kolikor izvajalec ne bi pravočasno (do zapadlosti) poravnal vseh obveznosti do kooperantov. Zgolj zaradi nepodaljšanja bančne garancije tožeča stranka ne more zahtevati celotnega garantiranega zneska niti to ne izhaja iz predloženih listin oziroma izvedenega dokaznega postopka. Glede na to, da sta se tožeča stranka in izvajalec dogovorila za podaljšanje roka izvedbe, bi se lahko (oziroma morala) dogovoriti tudi za podaljšanje bančne garancije, česar pa nista storila. Da je bila tožeča stranka povsem pasivna do zadnjega dne za unovčenje, je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pri tem pa tožeča stranka tudi sicer spregleda, da tožene stranke k podaljšanju garancije ne zavezuje ničesar. In nenazadnje: neodvisna bančna garancija sicer ni odvisna od temeljnega posla in praviloma razlogov, zaradi katerih je bila dana, sploh ne vsebuje. Pri presoji zlorabe pa je potrebno upoštevati njen namen, ki pa je razviden prav iz temeljnega posla. V postopku ni izkazano, kakšne konkretne terjatve naj bi imela tožeča stranka iz garancije do izvajalca. Zato zahtevek za unovčenje, pri čemer so bila dela opravljena v dogovorjen obsegu, kvaliteti in rokih, kot so bila pogodbeno opredeljena, pomeni zlorabo, ki jih pravnega varstva ni mogoče nuditi.

18. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.