Jedro

SZ-1 stroškov elektrike, vode, telefona, komunalnih storitev, RTV naročnine ne šteje med stroške, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe in bremenijo etažne lastnike oz. solastnike. Ne gre za na nepremičnino nanašajoča se bremena, ki jih solastniki krijejo v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Ker tožnika plačujeta svoje stroške, nastale z njuno uporabo storitev oz. porabo energije, plačila teh stroškov ni mogoče opredeliti kot opravljanja tujega posla. Ne gre za gestijo in uporaba določil o poslovodstvu brez naročila ne pride v poštev.

Nujen je ukrep, ki ne trpi odlašanja; nujen mora biti ne le v interesu posameznega solastnika, temveč v interesu skupnosti.

Sodnikova vloga je korektivna, ne more pa se sodnik poistovetiti z eno stranko in jo opozarjati na oddaljene, zanjo eventualno možne rešitve, jo pozivati, da spremeni navedbe, spodbujati, da spremeni tožbeni temelj in podobno. Zaradi nasprotij v zatrjevanem dejanskem stanju, dejanski stan ustreza dvema pravnima podlagama, ki privedeta do različnih posledic. Poseganje sodišča bi, gledano z očmi nepravnika, spremenilo vsebino in cilj pravde, kar z vidika materialnega procesnega vodstva ni dopustno.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je toženka dolžna tožnikoma plačati 1.286.221,30 SIT in 640.018,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložena obveznost povrniti 707,67 € stroškov tožene stranke.

Iz vseh treh, z Zakonom o pravdnem postopku – ZPP predvidenih pritožbenih razlogov se pritožujeta tožnika. Uveljavljata tudi kršitev ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom. Zatrjujeta pomanjkanje razlogov, njihovo nejasnost in medsebojno nasprotovanje ter take pomanjkljivosti sodbe, da je odločitev nemogoče preizkusiti. Soglašata z obravnavanjem njunega prikrajšanja in toženkine koristi, opozarjata pa, da sta ponudila tudi gradivo, ki kaže, da sta preprečila škodo, ki bi nastala zaradi odklopa elektrike in je grozila zaradi toženkine opustitve ogrevanja, plačevanja vodarine, telefona in drugih stroškov. Sodišču prve stopnje očitata, da s tega vidika zadeve ni obdelalo. Njuno ravnanje bi moralo biti presojano tudi po določilih poslovodstva brez naročila in nujne oziroma koristne gestije. Dejstva, potrebna za odločanje na teh pravnih podlagah, niso bila ugotavljana. Opozarjata, da zahtevata zgolj polovico fiksnih stroškov in še to zgolj tiste, ki predstavljajo takso za jakost varovalk, republiški vodni prispevek, telefonsko naročnino, takso za snago. Fiksni stroški bremenijo lastnika nepremičnine, neodvisno od uporabe. Kot pomembno ocenjujeta dejstvo, da sta toženko pozivala k plačilu, ona pa jima plačevanja ni nikoli izrecno prepovedala. Nasprotujeta ugotovitvi, da se vsi računi glasijo na tožečo stranko, kajti računi se glasijo tudi na tožnika kot samostojnega podjetnika. Nasprotujeta ugotovitvi, da dogovora o plačevanju stroškov ni bilo in opozarjata na izpoved tožnice in priče D. P.. Prvostopenjskemu sodišču očitata pomanjkljivo materialno procesno vodstvo. Menita, da bi ju sodišče moralo pozvati k dopolnitvi dokaznega gradiva iz vseh možnih pravnih vidikov, jima predstaviti svojo vizijo pravde. Ker tega ni storilo, je izpodbijana sodba zanju sodba presenečenja. Opozarjata na kršitev svojih ustavnih pravic – pravice do poštenega obravnavanja, pravice do enakega varstva pravic in vsebinskega dialoga s sodiščem, pravice do izjave, pravice do pritožbe oz. pravnega sredstva oz. kar do sodnega varstva, kajti sodni organ o njunem relevantnem procesnem gradivu ni izrekel prepričljive ocene. Opozarjata, da sodba ne vsebuje pravne podlage za odločitev in zato tudi ne subsumpcijskega in silogističnega sklepa. Kot pomanjkljivost označujeta tudi dejstvo, da sodba ne vsebuje podatka o zavrnjenih dokaznih predlogih in razlogih za njihovo zavrnitev; konkretno navajata že v tožbi predlagan dokaz po sodbi v zadevi P 1776/03. Pritožba ni utemeljena.

Tožnika od toženke zahtevata plačilo dela stroškov za dobavljeno energijo, vodo in storitve, ki jih koristita sama z družino. Kljub temu da je del iztoževanih stroškov zaračunan v odvisnosti od moči priključka (elektrika) ali kot sestavni del cene (telefonska naročnina, taksa za obremenitev vode, vodni prispevek, taksa za obremenjevanje okolja), gre še vedno za stroške njima nudenih storitev in dobav. Gre torej za del stroškov, ki nastajajo zaradi njunega življenja v hiši in sta jih torej dolžna plačati sama, ker energijo in storitve uporabljata. Res je, da je že zgolj obstoj električnega in vodovodnega priključka (brez porabe) zvezan z določenimi stroški, vendar tožnika zaradi plačila celotnega računa za te storitve nista prikrajšana, saj iz odjemnih mest dobavljeno vodo in energijo prejemata. RTV prispevek in odvoz odpadkov sta vezana na uporabo sprejemnika oz. oddajanje odpadkov v kraju uporabnikovega sprejemanja oz. oddajanja. Zaradi odsotnosti svojega prikrajšanja z obogativenim zahtevkom (190 čl. Obligacijskega zakonika – OZ), kakor ga je obravnavalo sodišče prve stopnje, tožnika ne moreta uspeti. Ker sodišče ni navedlo materialnega predpisa, na katerega je oprlo svojo odločitev, sodba nima vseh sestavin, predpisanih v 4. odstavku 324. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Ker je sodba kljub temu razumljiva in preverljiva, gre za relativno kršitev postopka. Gre za procesno kršitev, ki na odločitev ni vplivala.

Ker sta tožnika plačevala svoje obveznosti, se v pritožbi neutemeljeno sklicujeta na gestijo - plačilo za drugega brez pooblastila (199. čl. OZ). Stanovanjski zakon tovrstnih stroškov ne šteje med stroške, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe in bremenijo etažne lastnike oz. solastnike (30. čl. SZ). Ne gre za na nepremičnino nanašajoča se bremena, ki jih solastniki krijejo v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev (68. čl. Stvarnopravnega zakonika). Plačila stroškov elektrike, vode, telefona, komunalnih storitev, RTV naročnine ni mogoče opredeliti kot opravljanja tujega posla, saj tožnika plačujeta svoje stroške, nastale z njuno uporabo storitev oz. porabo energije. Ne gre za gestijo in uporaba določil o poslovodstvu brez naročila ne pride v poštev.

Zahtevek za povrnitev stroškov ogrevanja je neizkazan tudi po višini, zato se sodišče utemeljeno tudi s temeljem ni posebej ukvarjalo. Ob dejstvu, da toženka zahtevku za ogrevanje nasprotuje po temelju in višini (odgovor na tožbo z dne 7.1.2004), zaslišanje tožnikov in njunih najožjih sorodnikov ni primeren dokaz niti za utemeljitev teh stroškov, niti za izkazovanje njihove višine.

Trditev, da tožnika s svojimi aktivnostmi preprečujeta nastanek škode, ne omogoča obravnave denarnega zahtevka na osnovi določil o odškodnini (131. čl. OZ in naslednji). Pogoj za uporabo teh določil je nastanek škode, tožnika pa zatrjujeta, da do škode ni prišlo.

Dogovor, ki naj bi bil podlaga za toženkino obveznost plačila polovice stroškov, je v vlogi z dne 9.11.2006 zgolj omenjen. Ker tožnika ne navajata kraja in časa sklenitve dogovora, niti oseb, ki so ga sklepale, niti njegove podrobne vsebine, po mnenju pritožbenega sodišča trditvena podlaga ne zadošča za obravnavanje iztoževane terjatve kot pogodbene terjatve.

V celoti sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču tudi glede zavrnitve zahtevka za povrnitev stroškov izgradnje kanalizacijskega jaška in njegovega priklopa na glavno greznico skupaj s planiranjem terena pod ploščo. Tožnika sicer izrecno ne zatrjujeta, vendar iz logike stvari sledi, da gre za gradbeni poseg na strankama solastnini nepremičnini. Za tak poseg, ki očitno presega okvire rednega upravljanja, bi tožnika potrebovala toženkino soglasje (67. čl. SPZ); tega pa tožnika ne zatrjujeta. Brez toženkinega soglasja sta v solastno nepremičnino upravičena posegati le v primeru, kadar je to nujno potrebno (199. čl. Obligacijskega zakonika). Nujen je ukrep, ki ne trpi odlašanja; nujen mora biti ne le v interesu posameznega solastnika, temveč v interesu skupnosti. Tožnika nujnost sicer omenjata, vendar zgolj zaradi preprečitve bodoče škode, sicer pa nujnosti ne definirata, pojasnita in je ne dokazujeta. Na nedorečenost trditvene podlage je utemeljeno opozorilo že sodišče prve stopnje, ki zaradi skope trditvene podlage zahtevka ni moglo materialnopravno definirati.

Pritožbeno opozorilo, da se vsi računi ne nanašajo na tožečo stranko, ker se nekateri nanašajo na tožnika kot samostojnega podjetnika, je brezpredmetno, saj samostojni podjetnik nima samostojne pravne subjektivitete.

285. čl. ZPP obvezuje razpravljajočega sodnika, da zaradi ugotovitve dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja poskrbi, da se navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih ali dopolnijo dokazila. Kljub tem napotkom pa sodišče ne more zaobiti razpravnega načela (7. čl. ZPP), ki stranki obvezuje, da navedeta vsa dejstva, na katera opirata svoje zahtevke in predlagata dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodnikova vloga je torej korektivna, ne more pa se sodnik poistovetiti z eno stranko in jo opozarjati na oddaljene, zanjo eventualno možne rešitve, jo pozivati, da spremeni navedbe, spodbujati, da spremeni tožbeni temelj in podobno. V tožbi vsebovan zahtevek temelji na tožnikovi nepravilni predpostavki, da fiksni del stroškov, ki nastajajo v zvezi z življenjem v nepremičnini, bremenijo lastnika nepremičnine. Z iskanjem eventuelne druge pravne podlage in tožnikovih možnosti za uspeh bi sodišče prekoračilo svoja pooblastila, ki jih ima v okviru materialnega procesnega vodstva. Na odsotnost relevantnih dokazov glede višine zahtevka za ogrevanje je tožečo stranko opozorila tožena stranka v 3. točki svoje vloge z dne 7.1.2004. Gradnjo kanalizacijskega jaška in priključitev na greznico tožeča stranka utemeljuje kot izboljšavo zaradi ekonomične in racionalne rabe, medtem ko nujnost posega veže na preprečitev škode. Zaradi nasprotij v zatrjevanem dejanskem stanju (nujnost gradbenega posega/ izboljšava), dejanski stan ustreza dvema pravnima podlagama ( 67. čl. SPZ in 199 čl. OZ), ki privedeta do različnih posledic. Upoštevajoč še dejstvo, da tožnika z računom dokazujeta zgolj izvedbo del in s tem nastale stroške (račun A 53) ter upoštevajoč izredno skopost trditvene podlage, pri čemer so bila dela v celoti izvedena v trajanju tega pravdnega postopka, bi poseganje sodišča, gledano z očmi nepravnika, spremenilo vsebino in cilj pravde, kar z vidika materialnega procesnega vodstva ni dopustno.

Dokazni predlog z branjem spisa P 1776/03 je bil podan zaradi dokazovanja navedb iz I. točke tožbe. V njej tožnika navajata, da je toženka vložila tožbo zaradi uporabnine za pritlično stanovanje, ki ga ne uporabljata in je stanovanje že nekaj časa prazno. Obstoj te pravde je toženka potrdila; nesporno je, da toženka v svojem stanovanju ne živi; ali ga zasedata tožnika, pa je za ta spor nebistveno. Sodišče se je dolžno opredeliti le do tistih dejstev, ki so za odločitev bistvena, priznanih dejstev pa ni potrebno dokazovati, zato sodišče prve stopnje ni kršilo procesnih predpisov, ker zavrnitve očitno nepotrebnega dokaznega predloga ni posebej pojasnjevalo.

Izpodbijana sodba razen zgoraj navedene, nima pomanjkljivosti; je razumljivo in logično obrazložena, v njej ni nasprotij, ki bi ji jemala prepričljivost, niti nasprotij med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi, zato tudi kršitev 14. in 15. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP ni podana.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s I. odstavkom 154. čl. ZPP).