Jedro

Tožniki so kot navadni sosporniki samostojne stranke in je vsak taksni zavezanec za svoj tožbeni zahtevek v smislu 7. člena ZST. Na podlagi 1. odstavka tar. št. I taksne tarife so bili vsi vtoževani zneski ob vložitvi tožbe tožnikov v razredu do vrednosti 10.000 točk in je sodišče prve stopnje po tar. št. 2 sodno takso pravilno odmerilo. Sodišče prve stopnje pri odmeri sodne takse pravilno ni uporabilo analogije z 41. členom ZPP, ki določa, da se v primeru, če tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko uveljavlja več zahtevkov, ki se opirajo na isto pravno in dejansko podlago, pristojnost določi po seštevku vrednosti vseh zatevkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba sodišča prve stopnje in odločba o odmeri sodne takse.

Tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

S sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnikov J. L., D. V. in A. V., da jim je tožena stranka Republika Slovenija dolžna izplačati iz naslova premalo izplačanih plač v obdobju od 1.1. do 31.10.1992 zneske in sicer prvi tožnici 48.040,00 SIT, drugemu tožniku 40.775,00 SIT in tretjemu tožniku 63.417,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1992 dalje. Tožniki krijejo svoje stroške postopka. S sklepom pa je ustavilo postopek glede ostalih tožnikov in jim naložilo povračilo stroškov postopka tožene stranke v znesku 18.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2001 dalje.

Zoper sodbo se pritožujejo navedeni tožniki in sicer zoper 1. in 2. točko izreka sodbe ter glede stroškov postopka tudi v povezavi z odločbo o odmeri sodne takse z dne 10.12.1999 zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se v celoti ugodi zahtevkom tožnikov z vsemi stroškovnimi posledicami, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožniki poudarjajo, da znižanje plač ni bilo utemeljeno in da zato ni obstajala nobena veljavna pravna podlaga. Podlaga za izplačevanje plač v obdobju od 1.1. do 31.12.1992 je 60. člen Zakona o delavcih v državnih organih. V novelah tega zakona so bili tudi določeni možni odstotki zmanjšanja plače. Glede na takšno podlago je vprašljivo stališče sodišča, da je vprašanje plač tožnikov urejala kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti. Do razlike v plačah pri tožnikih je prišlo zaradi sklepa Vlade Republike Slovenije, ki je znižala osnovo plač tožnikom preko z zakonom določenega odstotka. Nezakonitost tega sklepa je ugotovilo Ustavno sodišče RS z odločbo U-I 94/92 z dne 27.10.1992. Tožniki so bili upravičeni do izplačila plače v vtoževani višini. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij glede navedenih premalo izplačanih plač ne more retroaktivno določati urejanje premalo izplačanih plač. Tožnikom ni mogoče vsiljevati lastniških certifikatov na račun neizplačanih plač, ker je plača neodtujljiva pravica tožnikov. Nadomestne izpolnitve v obliki certifikatov tožniki niso nikoli sprejeli ali se z njo zadovoljili. Tožniki se pritožujejo tudi zoper stroške postopka in sicer glede sodne takse za tožbo in sodbo, saj bi sodišče moralo odmeriti takso od skupnega zneska. Tožniki so vsi skupaj vložili eno samo tožbo zoper istega toženca in zahtevki se nanašajo na isto dejansko in pravno podlago.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. V konkretnem primeru gre za spor o razliki plače med dejansko izplačanimi in vtoževanimi do višine izhodiščne plače po kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v višini izkazanimi z lastniškimi certifikati. Ti so bili izdani na podlagi sklepa pristojnega ministrstva in po uredbi o izdaji, razdelitvi in uporabi lastniških certifikatov po 6. odst. 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Ta certifikat se lahko uporabi zgolj za namene kot je določeno v tem zakonu - za nakup delnic in drugega premoženja države ter podjetij v njeni lasti. O tem je zavzelo stališče tudi Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-200/99 z dne 17.2.2000. Poleg tega je tožbeni zahtevek tudi zastaral po 1. odst. 360. člena ZOR v povezavi s 371. členom ZOR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožnikov pa pritožbeno sodišče navaja: Lastniški certifikat v skladu s 6. odstavkom 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur. l. RS št. 55/92, 31/93) upravičencem ne daje pravice zahtevati izplačilo njihove protivrednosti v denarju, saj je z zakonom opredeljen tudi zakonsko določen namen njihove uporabe - le za nakup delnic ali drugega premoženja RS ter podjetij v njeni lasti, ki se ponudijo javnosti v odkup za lastniške certifikate. Tako je lastniški certifikat le potrdilo, iz katerega je razvidna višina sredstev na evidenčnem računu, ki ga lahko njegov imetnik uporabi za zakonsko določen namen. O navedeni pravni naravi lastniških certifikatov in o tem, da ti ne predstavljajo potrdilo o razliki v plači, ki bi morala biti zaposlenim izplačana v denarju, je jasno stališče zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi opr.št. U-I-200/99 z dne 17.2.2000. Lastniški certifikat predstavlja neprenosljivo listino, ki njenemu imetniku zagotavlja neko premoženjsko pravico, ki jo lahko uporabi le za zakonsko predpisan namen, ne predstavlja pa listine o pripoznavi dolga za izplačilo razlike v plači, kot to zmotno zatrjujejo tožniki. Zaradi navedenega tožniki niso upravičen do izplačila vtoževane razlike plač v denarju na podlagi lastniških certifikatov in glede na to tudi ni prišlo do pretrganja zastaralnega roka iz naslova premalo izplačanih plač v letu 1992, ki ga pa tožena stranka ni izrecno uveljavljala v postopku na prvi stopnji. Vendar je glede na vse navedeno sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Pritožbeno sodišče zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi ter jih zaradi ponavljanja ponovno ne navaja.

V zvezi z izpodbijano odločbo o odmeri sodne takse pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in tožnikom odmerilo pravilno višino sodne takse. Tožniki so kot navadni sosporniki v tem sporu samostojne stranke in je vsak taksni zavezanec za svoj tožbeni zahtevek v smislu 7. člena Zakona o sodnih taksah. Na podlagi 1. odstavka tar. št. I taksne tarife so bili vsi vtoževani zneski ob vložitvi tožbe tožnikov v razredu do vrednosti 10.000 točk, zato je sodišče prve stopnje po tar. št. 2 pravilno odmerilo sodno takso za tožbo vsakemu v višini 9.000,00 SIT ter še 1.500,00 SIT opominskih stroškov. Glede na navedeno pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri moralo uporabiti analogijo 41. člena ZPP, ni utemeljena in jo zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (2. točka 365. člena ZPP).

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP odločilo, da sami krijejo svoje stroške pritožbe.

Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo, ki jih pritožbeno sodišče na podlagi 155. in 165. člena ZPP ni priznalo, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi.