Jedro

Zagovornik zahtevo za izločitev utemeljuje s procesnim vodenjem postopka, ki naj bi bilo v škodo obtoženčevi pravici do obrambe po izbranem zagovorniku. Vendar vodenje postopka, kadar ima podlago v določbah Zakona o kazenskem postopku, ne more predstavljati okoliščin, s katerimi bi stranka lahko utemeljevala izločitev sodnika, saj je njegova dolžnost v smislu 15. člena ZKP prav v tem, da postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Sodnik torej ni bil dolžan preložiti obravnavo, ker je zagovornik v istem terminu bil zaseden z drugimi zadevami, niti zagovorniku podrobneje utemeljevati razlogov za svojo odločitev. Prav tako ni stvar sodišča razmerje obtoženca in njegovega zagovornika, vprašanje njune zaupnosti in pripravljenost obtoženca za morebitnega substituta. Sodišče je obtožencu obrambo po izbranem zagovorniku omogočilo s tem, ko ga je na glavno obravnavo povabilo, kako pa se bo obramba po izbranem zagovorniku dejansko izvrševala, pa, kot rečeno, ni v domeni sodišča. V kolikor bi namreč obveljala tako široka razlaga obtoženčeve pravice do izbranega zagovornika, kot jo v konkretnem primeru zagovornik utemeljuje v zahtevi za izločitev, potem bi dejansko res lahko prišlo do zelo oteženega postopka ali pa v primeru več obtožencev celo do nezmožnosti njegove izvedbe. Nenazadnje je zagovornikov predlog za preložitev narokov postal skoraj pravilo tudi v konkretni zadevi, tako v fazi preiskave kot po vloženi obtožbi. Ocena sodnika, da naroka ne bo preložil, je torej stvar procesne odločitve in zato sama zase še ne vzbuja dvoma v sodnikovo nepristranskost.

Izrek

I. Zahteva za izločitev predsednice Okrožnega sodišča v Novi Gorici, višje sodnice in višjega sodnika se zavrne.

Obrazložitev

1. V kazenski zadevi, ki se zoper obtoženega D.D. vodi pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. II K 23240/2015, je obtoženčev zagovornik podal zahtevo za izločitev predsednice sodišča in sodnika, ki zadevo obravnava. Meni, da so pri obeh podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njuno nepristranskost v smislu 6. točke 1. odstavka 39. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in sicer pri razpravljajočemu sodniku zato, ker je neargumentirano zavrnil predloge zagovornika za preložitev predobravnavnega naroka oziroma naroka za glavno obravnavo, kljub temu, da je bil zagovornik zaseden v drugih zadevah in da je obramba po zagovorniku obvezna, pri čemer obtoženec ne pristaja na morebitnega substituta. Ta je sicer zgolj formalno pristopil na predobravnavni narok, vendar pravice do obrambe dejansko ni mogel izvrševati, glede na to, da z zadevo ni bil seznanjen. S tem je sodnik obtožencu onemogočil pravico do lastne izbire zagovornika, kar pa je še tem bolj prišlo do izraza kasneje, ko je predsednici sodišča predlagal, da obtožencu postavi zagovornika po uradni dolžnosti z utemeljitvijo, da obtoženec in njegov zagovornik nista pristopila na glavno obravnavo 24.1.2017 in ker je zagovornik pred tem že hotel doseči preložitev obravnave, ne da bi poskrbel za substituta, njuna ravnanja kažejo, da želita blokirati delo sodišča. Takšno razlogovanje je po mnenju zagovornika povsem neutemeljeno, glede na to, da vabilo za obtoženca za glavno obravnavo sploh ni bilo izkazano, postavitev zagovornika po uradni dolžnosti s strani predsednice sodišča pa je bila tudi povsem nepotrebna, saj je obtoženec v postopku jasno izrazil svojo voljo, da se želi zagovarjati z najetim zagovornikom. Glede na to, da je predsednica sodišča zgolj sledila zahtevi sodnika za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, ne da bi se seznanila s predmetnim spisom, poleg tega pa je zgolj na kratko in neobrazloženo zavrnila zahtevo za izločitev razpravljajočega sodnika, zagovornik ocenjuje, da so tudi pri njej podane okoliščine, ki utemeljujejo njeno izločitev.

2. Predsednica sodišča in razpravljajoči sodnik v izjavah, podanih v smislu 3. odstavka 42. člena ZKP navajata, da zahteva za izločitev ni utemeljena. Menita namreč, da obtožencu nista kršila pravice do obrambe po izbranem zagovorniku, saj bi se zagovornik moral udeleževati obravnav, če je prevzel pooblastilo za zastopanje obtoženca oziroma bi njegovo stališče lahko privedlo to tega, da sodišče zaradi zasedenosti zagovornikov v drugih zadevah sploh ne bi moglo uspešno izvesti postopkov. Zato sta oba predlagala zavrnitev zahteve.

3. Zahteva za izločitev ni utemeljena.

4. Zagovornik zahtevo za izločitev utemeljuje s procesnim vodenjem postopka, ki naj bi bilo v škodo obtoženčevi pravici do obrambe po izbranem zagovorniku. Vendar vodenje postopka, kadar ima podlago v določbah Zakona o kazenskem postopku, ne more predstavljati okoliščin, s katerimi bi stranka lahko utemeljevala izločitev sodnika, saj je njegova dolžnost v smislu 15. člena ZKP prav v tem, da postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Sodnik torej ni bil dolžan preložiti obravnavo, ker je zagovornik v istem terminu bil zaseden z drugimi zadevami, niti zagovorniku podrobneje utemeljevati razlogov za svojo odločitev. Prav tako ni stvar sodišča razmerje obtoženca in njegovega zagovornika, vprašanje njune zaupnosti in pripravljenost obtoženca za morebitnega substituta. Sodišče je obtožencu obrambo po izbranem zagovorniku omogočilo s tem, ko ga je na glavno obravnavo povabilo, kako pa se bo obramba po izbranem zagovorniku dejansko izvrševala, pa, kot rečeno, ni v domeni sodišča. V kolikor bi namreč obveljala tako široka razlaga obtoženčeve pravice do izbranega zagovornika, kot jo v konkretnem primeru zagovornik utemeljuje v zahtevi za izločitev, potem bi dejansko res lahko prišlo do zelo oteženega postopka ali pa v primeru več obtožencev celo do nezmožnosti njegove izvedbe. Nenazadnje je zagovornikov predlog za preložitev narokov postal skoraj pravilo tudi v konkretni zadevi, tako v fazi preiskave kot po vloženi obtožbi. Ocena sodnika, da naroka ne bo preložil, je torej stvar procesne odločitve in zato sama zase še ne vzbuja dvoma v sodnikovo nepristranskost. 5. Predsednica sodišča je odredbo o postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti utemeljila z dejstvom, da ravnanja obtoženca in njegovega zagovornika merijo na zavlačevanje postopka, saj obtoženec ne dviguje pošiljk, ne dovoli zastopanja po substitutu in se ne udeležuje glavnih obravnav, pri čemer je izrecno zapisala še, da bo obtoženca kljub temu še vedno lahko branil izbrani zagovornik. Iz tega sledi, da se je sodišče odločilo za ukrep, ki bo omogočil uspešno izvedbo postopka, kar je, kot rečeno, tudi dolžnost sodišča in kar ne more biti predmet odločanja o zahtevi za izločitev. Tudi trditev, da bo obtoženec moral plačati stroške postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti, je vsaj preuranjena, saj se bo o primernosti takega ukrepa in posledično o stroških postopka odločalo šele v rednem postopku. Nikakor pa tudi ta procesna odločitev ni okoliščina, ki bi ravnanje sodnika oziroma predsednice sodišča kazala v luči pristranskosti, kot meni zagovornik. Ker torej zahteva, glede na obrazloženo, ni utemeljena, jo je bilo potrebno kot takšno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZKP zavrniti.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep posebna pritožba ni dovoljena.