Jedro

Tožena stranka tožnice pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi. Poleg tega je ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in ji ni omogočila zagovora (prvi odstavek 85. člena ZDR-1). Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 21. 8. 2013, vročena 22. 8. 2013 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 1995, na podlagi sklepa o odpovedi delovnega razmerja z dne 21. 8. 2013 in prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki nezakonito (II. točka izreka). Delovno razmerje tožnice pri toženi stranki traja do vključno 6. 9. 2013, ko preneha po 118. členu ZDR-1 (III. točka izreka). Tožena stranka je dolžna priznati tožnici, po pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 4. 1999, do 6. 9. 2013, vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo (IV. točka izreka). Tožena stranka je dolžna izplačati tožnici denarno povračilo po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 v višini 10.200,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (V. točka izreka). Zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2013, je postopek ustavilo (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 863,15 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (VII. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, čeprav je pred tem ni nikoli pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnico večkrat opozorila, da je dolžna pravočasno in pravilno izpolniti vlogo za vračilo dela trošarine. To je zapisala tudi v odpovedi. Glede zagovora je tožena stranka pojasnila, da ji zagovora res ni omogočila, saj bi bil popolnoma brezpredmeten in nepotreben. Tožnica in zakoniti zastopnik tožene stranke sta bivša zakonca, tožnica je „ napako“ priznala, zato ji tožena stranka zagovora ni omogočila.

Tožena stranka se tudi ne strinja z višino prisojene denarne odškodnine po 118. členu ZDR, ker je previsoka, predvsem pa neutemeljena. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica težko zaposljiva oseba ter da aktivno išče zaposlitev. Dejstvo, da je bila tožnica 28 let zaposlena izključno na področju transportne dejavnosti pa je dodaten dokaz, da je v tej dejavnosti lahko zaposljiva. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in odločitev o stroških postopka v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj je ugotovilo, da tožena stranka v pritožbi sicer uveljavlja vse tri pritožbene razloge po prvem odstavku 339. člena ZPP, vendar se na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka sklicuje zgolj pavšalno, ker ga v nadaljevanju ne konkretizira. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dne 22. 8. 2013 tožnici vročila sklep o odpovedi delovnega razmerja. Ugotovilo je, da tožnice tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršila delovne obveznosti v enem letu od prejema pisnega opozorila, niti je ni pred podajo odpovedi pisno seznanila z očitanimi kršitvami ter ji omogočila zagovora. Zato je zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov nezakonita. Na predlog tožnice, s predlogom se je strinjala tudi tožena stranka, je na podlagi 118.člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS št. 21/2013) razvezalo pogodbo o zaposlitvi in tožnici prisodilo odškodnino v višini devetih mesečnih plač.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo in tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je tožnico večkrat opozorila, da je dolžna pravočasno in pravilno izpolniti vlogo za vračilo dela trošarine.

Kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Za zakonito odpoved morajo biti izpolnjeni še nadaljnji pogoji: odpovedni razlog mora biti utemeljen in mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), delodajalec mora delavca pred odpovedjo pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve (prvi odstavek 85. člena ZDR-1), odpoved pa mora podati v 60 dnevnem roku od ugotovitve kršitve in v 6 mesecih od njenega nastanka (prvi odstavek 85. člena ZDR-1). Pogoj za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga je utemeljenost predhodnega opozorila.

Glede na prvi odstavek 84.člena ZDR-1 mora utemeljen razlog, kot tudi izpolnitev ostalih pogojev za zakonito odpoved, dokazati delodajalec. To je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje in utemeljeno zaključilo, da tožena stranka utemeljenosti in zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dokazala (niti v sodnem postopku).

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnice pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi. Poleg tega je ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in ji ni omogočila zagovora (prvi odstavek 85. člena ZDR-1). Tožena stranka ni dokazala, da je tožnico pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je prisojena odškodnina zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi previsoka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR tožnici dosodilo odškodnino v višini devetih povprečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih dela pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je upoštevalo starost tožnice, da je še vedno nezaposlena in da ima glede na raven izobrazbe (kljub delovnim izkušnjam, kot to zatrjuje tožena stranka) slabše možnosti za zaposlitev. Priznana odškodnina je primerljiva tudi z odškodninami, ki so bile delavcem prisojene v podobnih sporih.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje .

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).