Jedro

Pri presoji, ali gre za kaznivo dejanje iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP (kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu) se ne upošteva zgolj nomotehnična umestitev kaznivega dejanja v zakon temveč (tudi) njegovi objektivni elementi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dolžnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavrglo z nosilnim razlogom, da dolžnik nima pravnega interesa za začetek stečajnega postopka, saj nima premoženja in ni zaposlen, zaradi česar ne bo prišlo do poplačila upnikov, edini njegov pravni interes pa bi bil odpust obveznosti, do katerega pa ne bo prišlo zaradi obstoja ovire za odpust obveznosti. Sodišče je namreč iz izpiska iz kazenske evidence ugotovilo, da je bil dolžnik obsojen za kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem in tretjem odstavkom 263. člena KZ-1. 2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil in smiselno zatrjeval zmotno uporabo materialnega prava.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dolžnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da dolžnik nima ne dohodkov ne premoženja. Navaja le, da je bil obsojen za kaznivo dejanje iz 26. poglavja Kazenskega zakonika - KZ-1, kamor so uvrščena kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva, zato ni ovir za odpust obveznosti (prim. 1. točko 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da obstoji ovira za začetek postopka odpusta obveznosti, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (prim. prvi in drugi odstavek 400. člena ZFPPIPP).

5. Iz kazenske evidence izhaja, da je bil dolžnik obsojen za kaznivo dejanje, katerega znaki so zloraba svojega položaja in vpliva za posredovanje, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, ali da se ne opravi dejanje, ki bi se moralo ali smelo opraviti, pri tem pa zase ali za koga drugega sprejme nagrado, darilo ali drugo korist. 6. Višje sodišče ne sprejema pritožnikovega stališča, da bi moralo sodišče razlagati 1. točko 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP tako, da predstavljajo oviro za odpust obveznosti le kazniva dejanje, ki so izrecno navedena v poglavju kaznivih dejanj zoper premoženje ali gospodarstvo (23. in 24 poglavje Kazenskega zakonika - KZ-1). Za razliko od v pritožbi predlagane interpretacije, sodna praksa določbo 1. točke 399. člena ZFPPIPP razlaga tako, da med ta kazniva dejanja ne sodijo samo ta, ki so uvrščena izrecno v poglavji kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, temveč tudi tista, ki jih zakonodajalec sicer v ti poglavji ni umestil, vendar pa so po svojih objektivnih elementih podobna elementom kaznivih dejanj, ki so umeščena v poglavji kaznivih dejanj zoper premoženje ali gospodarstvo(1). Da pa je pri predmetnem kaznivem dejanju ta element podan, ne more biti nobenega dvoma, saj iz opredelitve kaznivega dejanja, za katerega je bil dolžnik obsojen, izhaja, da gre za kaznivo dejanje s pridobivanjem koristi. Pri presoji, ali gre za kaznivo dejanje iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP se po stališču višjega sodišča ne upošteva zgolj nomotehnična umestitev kaznivega dejanja v zakon temveč (tudi) njegovi objektivni elementi. Ta element pa je pri predmetnem kaznivem dejanju izrazit in v bistvu podoben tistim, ki so umeščena v zgoraj citirani poglavji.

7. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da v tem postopku ne bo mogoče doseči osnovnega namena postopka osebnega stečaja (poplačilo upnikov; prim. 382. člen ZFPPIPP), ker ni stečajne mase, pa tudi ne izpeljati postopka odpusta obveznosti, ki se izvede znotraj postopka osebnega stečaja (odpust obveznosti; prim. prvi odstavek 409. člena ZFPPIPP), ker obstoji ovira za začetek postopka odpusta obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni pravovarstvene potrebe po postopku osebnega stečaja (enako tudi sklepi Višjega sodišča v Ljubljani Cst 289/2011, Cst 46/2013, Cst 47/2014 in Cst 110/2013, Cst 371/2014).

8.

Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

(1) Prim. VSL sklep Cst 205/2012 z dne 18. 7. 2012, VSL sklep Cst 123/2014 z dne 1. 4. 2014.