Jedro

Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar pomeni, ko ni bilo nobene ovire, da bi prišel do teh podatkov. Namreč tudi oškodovanec mora pri uveljavljanju svojih pravic ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva (18. člen ZOR). Torej trenutka o tem, kdaj je za določeno okolnost zvedel, tako oškodovanec ne more odmikati iz razlogov, ki niso utemeljeni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati v prometni nezgodi nastalo škodo, ker je ugotovilo, da je toženkin ugovor o zastaranju zahtevka utemeljen. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se izpodbijana sodba glede temelja spremeni, glede višine zahtevka pa razveljavi. Po revizijskih izvajanjih je nesporno, da je vložil tožbo 10.9.1997, da je za višino nepremoženjske škode zvedel šele 4.7.1996 in za višino premoženjske škode v začetku 1995 in da je za povzročitelja nezgode zvedel šele malo pred vložitvijo tožbe. Pomembno pa je še, da je imel hujši pretres možganov in da je šlo zato za hujše kaznivo dejanje, zaradi česar velja v tem primeru daljši zastaralni rok, kot velja za kazenski pregon. Za postopek pred sodnikom za prekrške je zvedel šele 1.7.1996. Tudi za zavarovalnico povzročiteljevega avtomobila je zvedel šele 29.5.1997. Tožba z dne 21.12.1997 je zato vložena pred potekom zastaralnega roka. Postopek je bistveno kršen, ker je sodišče zavrnilo vse tožnikove dokazne predloge, ki so zadevali pravočasnost vložitve tožbe in okoliščine, pomembne za odločitev o tem, kdaj je zvedel za elemente civilnega delikta. Sodb nižjih sodišč zaradi navedenih pomanjkljivosti tudi ni mogoče preizkusiti.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred 14.7.1999, je potrebno glede na določilo 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku uporabljati še Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977. Tožnikova revizija zato neutemeljeno uveljavlja odločbe ZPP iz leta 1999. Dalje pa revizijsko sodišče še ugotavlja, da vsebuje tožnikova revizija tudi netočne navedbe o datumu vložitve tožbe, ki je 31.12.1997 in ne 10.9.1997 ter 21.12.1997 kot to navaja v reviziji. Z revizijskim zatrjevanjem drugačnih datumov od v sodbah ugotovljenih glede datuma o tem, kdaj je zvedel za kakšno dejansko okoliščino, pa nedovoljeno posega v dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj, ki ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena revizija v izvajanjih, da sta sodišči nižjih stopenj zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Sodbi sodišč nižjih stopenj namreč vsebujeta jasne razloge o vseh dejanskih okoliščinah, ki so bile pomembne za izpodbijano odločitev, tako da sta sodbi sodišč nižjih stopenj povsem razumljivi in se dasta preizkusiti. Zadevni tožnikovi razlogi, ki jih revizija opredeljuje kot postopkovne kršitve, so vsebinsko naperjene zoper dokazno oceno sodišč nižjih stopenj, ki imajo zato pomen dejanskih ugotovitev, katere ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa, kot je povedano že spredaj. Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, pa revizijsko sodišče v tem primeru ni ugotovilo.

Revizijske trditve o tem, da je tožnik dobil hujši pretres možganov in da gre zato za hujše kaznivo dejanje, zaradi česar da bi sodišči morali upoštevati daljši zastaralni rok, veljaven za kazenski pregon storilca, so po vsebini novote, ki v reviziji niso dovoljene (tretji odstavek 385. člena ZPP in ki so v tem primeru brez vsake podlage v podatkih spisa), iz takih trditev izvajani pravni zaključki pa so tudi brez pravne podlage.

Glede na ugovor toženke, da je tožnikov tožbeni odškodninski zahtevek zastaran, so bile za odločitev o sporu pravno pomembne naslednje ugotovitve sodišč nižjih stopenj: - tožnik je vložil tožbo 31.12.1997, - prometna nezgoda, iz katere iztožuje premoženjsko in nepremoženjsko škodo, je bila 27.6.1993, - za storilca je lahko zvedel neposredno po nezgodi (ker so policisti PP Piran opravili ogled nezgode v navzočnosti tožnika in povzročitelja nezgode), - svoje motorno kolo si je lahko od nezgode dalje kadarkoli ogledal na PP Piran (in zvedel za premoženjsko škodo), - ob nezgodi je dobil le udarec v glavo, kar je lahka telesna poškodba, zdravljenje je bilo zaključeno po 34 dneh, - otolog je podal mnenje o posledicah nezgode, 19.5.1994 in to so edine posledice na nepremoženjskem področju, medtem ko je za ostale oblike nepremoženjske škode tožnik vedel že ob zaključku zdravljenja.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj na podlagi spredaj povzetega dejanskega stanja, utemeljeno zavrnili tožnikov odškodninski zahtevek na podlagi toženkinega ugovora o zastaranju njegove terjatve. Namreč po določilu prvega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek istega člena). Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, sodišče pa mora ugovor zastaranja upoštevati, če ga dolžnik uveljavlja (prvi in tretji odstavek 360. člena ZOR). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ugotovljeno dejansko stanje utemeljevalo uporabo navedenih pravnih norm in da je odločitev sodišč nižjih stopenj, pravilna. Tožnikova odškodninska terjatev je zastarana, ker je za vse okoliščine, ki so bile pravno relevantne za ugotovitev vrste in višine škode ter za povzročitelja škode, zvedel več kot tri leta pred 31.12.1997, ko je vložil odškodninsko tožbo. Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar pomeni, ko ni bilo nobene ovire, da bi prišel do teh podatkov. Namreč tudi oškodovanec mora pri uveljavljanju svojih pravic ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva (18. člen ZOR). Torej trenutka o tem, kdaj je za določeno okolnost zvedel, tako oškodovanec ne more odmikati iz razlogov, ki niso utemeljeni. Drugačna revizijska izvajanja so neutemeljena.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi zaključuje revizijsko sodišče, da v reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne postopkovne kršitve niso bile zagrešene, materialno pravo pa je bilo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno. Neutemeljeno tožnikovo revizijo je zato zavrnilo (393. člen ZPP).