Jedro

V obravnavani zadevi je odločilno, da tožnik v času, ko je minister za pravosodje izdal odločbo, s katero je dovolil izročitev tožnika, v Republiki Sloveniji ni imel pravice pribežališča, da v konkretnem primeru ne gre za politično kaznivo dejanje in da ni ugotovljen obstoj verjetnosti, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki (Ruski federaciji) mučena oz. bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oz. jo na ta način kaznovalo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se dovoli izročitev A.A. pristojnim organom Ruske federacije, zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja „ustanavljanja stalne oborožene združbe“ po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije, kaznivega dejanja „nezakonitega nabavljanja, predajanja, shranjevanja, prevažanja in nošenja strelnega orožja, osnovnih delov in nabojev“ po tretjem odstavku 222. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije, kaznivega dejanja „ropa“ po četrtem odstavku 162. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije, kaznivega dejanja „umora“ in poskusa kaznivega dejanja „umora“ po drugem odstavku 105. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije, kaznivega dejanja „poškodovanja tujega premoženja“ po drugem odstavku 167. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije in kaznivega dejanja „poneverbe“ po četrtem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije (1. točka izreka). V 2. točki izreka je bilo odločeno, da se izročitev dovoli pod pogoji iz 14. člena Evropske konvencije o izročitvi v zvezi s 531. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) Republike Slovenije, in sicer, da se A.A. ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, strojenega pred izročitvijo (točka a), da se zoper A.A. ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo in da se A.A. ne sme izročiti kakšni tretji državi, zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev (točka c). V 3. točki izreka je bilo odločeno, da bo predajo A.A. pristojnim organom Ruske federacije, skladno z drugim odstavkom 532. člena Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije, v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena Evropske konvencije o izročitvi, izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.

2. Dne 31. 7. 2017 je bila A.A., na podlagi mednarodne tiralice Interpola Moskva, št. ... z dne 12. 2. 2015, odvzeta prostost na ozemlju Republike Slovenije. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je zoper imenovanega s sklepom, opr. št. I Kpg 33296/2017 z dne 31. 7. 2017, skladno s 1. točko prvega odstavka 201. člena v zvezi s 524. in 525. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), odredila začasni pripor in državi prosilki določila rok za posredovanje prošnje za izročitev, kar je Generalno državno tožilstvo Ruske federacije storilo po diplomatski poti, v predpisanem roku, skladno z 12. in 16. členom Evropske konvencije o izročitvi z dne 13. 12. 1957 (prošnja št. 81/3-556-15 z dne 25. 8. 2017). V prošnji je podalo zahtevane garancije, da prošnja za izročitev ni posredovana z namenom preganjanja imenovanega zaradi političnih vzrokov, rasne pripadnosti, verske pripadnosti, narodnosti oziroma zaradi njegovih političnih prepričanj in garancijo, da bo dobil v Ruski federaciji vse možnosti za zaščito, vključno s pomočjo odvetnika, kot tudi, da ne bo podvržen mučenju, okrutnemu, nečloveškemu, ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju ter da zoper njega ne bo izrečena smrtna kazen. Prav tako je bila podana garancija spoštovanja načela specialnosti, skladno s 14. členom Konvencije o izročitvi ter garancija, da se bo v obdobju izvrševanja kazenskega pregona nahajal v zavodu, ker se upoštevajo standardi, navedeni v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju Konvencija) in Evropskih zaporskih pravilih iz dne 11. 1. 2006. Podana je bila tudi garancija, da bodo lahko v primeru izročitve A.A., le tega sodelavci Veleposlaništva Republike Slovenije v Rusiji, zaradi izvedbe kontrole zagotavljanja izpolnjevanja danih garancij, obiskovali, prošnji pa je bila priložena tudi izročitvena dokumentacija. Država prosilka je na zaprosilo Okrožnega sodišča v Kopru izročitveno dokumentacijo dopolnila še z dopisom Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije z dne 20. 3. 2018. 3. Na podlagi izvedenega postopka za izročitev je Okrožno sodišče v Kopru, s sklepom, opr. št. I Ks 33296/2017 z dne 18. 4. 2018, ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev imenovanega Ruski federaciji, zoper navedeni sklep pa je bila vložena pritožba, ki jo je Višje sodišče v Kopru, s sklepom z dne 9. 5. 2018, kot neutemeljeno zavrnilo, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila s strani Vrhovnega sodišča RS, s sklepom z dne 20. 6. 2018, zavržena. Sodna faza izročitvenega postopka, da so izpolnjeni pogoji za izročitev A.A. organom Ruske federacije, je bila tako zaključena in je bila posledično izročitvena dokumentacija, skladno s 529. členom ZKP, dne 15. 5. 2018 predložena Ministrstvu za pravosodje RS.

4. Ministrstvo za pravosodje je z odločbo, št. 56010-47/2017 z dne 2. 10. 2018, odločilo, da se dovoli izročitev A.A. pristojnim organom Ruske federacije, zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivih dejanj navedenih v izreku pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Kopru, zoper navedeno odločitev pa je vložil A.A. tožbo na Upravnem sodišču RS in predlagal začasno zadržanje izvršitve odločbe. S sodbo, opr. št. I U 2347/2018-15 z dne 11. 9. 2019, je Upravno sodišče RS tožbi ugodilo, odločbo ministrstva odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek.

5. Tožena stranka je pri odločitvi upoštevala, da je bil A.A., skladno s 524. členom ZKP, zaslišan pred preiskovalno sodnico in ker se njegove vloge in izjave podane v okviru sodnega postopka raztezajo tudi na upravni del postopka, jih je tožena stranka dolžna upoštevati. A.A. se z izročitvijo ne strinja, ker bi mu bile v priporu v Rusiji kršene človekove pravice. Pojasnjuje okoliščine pregona v Rusiji in navaja, da je imel podjetje in da je z nakupom zemljišča investiral v gradnjo večnadstropne stavbe. Ker lastništva stavbe v letu 2011, na predlog oseb B. in C., ni prepisal na njiju, ga je policija v kraju S. ugrabila in odpeljala v zapor, kjer so ga trpinčili, se nad njim izživljali in zahtevali, da podpiše izjavo, da stavbo podarja. V zaporu je bil dve leti in dva meseca, brez odločbe sodišča, večinoma v samici, kjer so ga dvakrat poskušali ubiti. Avgusta 2013 je bil oproščen, decembra istega leta pa je Vrhovno sodišče Ruske federacije potrdilo sodbo. Navedeni osebi sta ga izsiljevali in poskušali vplivati na policijo, da bi se ponovno uvedel kazenski postopek. Dne 14. 12. 2014 je odpotoval iz Rusije, saj na ruskih sodiščih ni pravičnega sojenja, prav tako je bil deležen izsiljevanj. Smrtna kazen v Rusiji ni ukinjena, ampak velja moratorij nad njenim izvrševanjem. V dokaz svojim trditvam je predložil tudi dokaze, in sicer potrdilo preiskovalnega oddelka MND RF o kazenski ovadbi zaradi požiga Porsche Cayenne,v lasti žene obdolženega, brez opravilne številke in datuma izdaje (sodni spis 98), odločbo, št. 330 263 z dne 9. 2. 2011 o uvedbi kazenskega postopka zaradi požiga hiše z dne 1. 12. 2010 v lasti žene obdolženega (sodni spis, št. 101) in oprostilno sodbo Vrhovnega sodišča Ruske federacije in prvostopenjskega sodišča (sodni spis, št. 123-136 in 157-177).

6. V nadaljevanju je tožena stranka pojasnila, da je tožnik 23. 5. 2018 in 28. 5. 2018 podal izjavi, v katerih je pojasnil okoliščine pregona zoper sebe, pisno izjavo pa je dne 31. 5. 2018 podal tudi pooblaščenec A.A.. Na podlagi navedb v izjavah je Ministrstvo za pravosodje dne 5. 6. 2018 Generalno državno tožilstvo Ruske federacije, po uradni dolžnosti, pozvalo k predložitvi določenih informacij, potrebnih za ugotovitev in razjasnitev dejanskega stanja, kot tudi za podajo zagotovila v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic A.A. v institucijah Ruske federacije, v primeru njegove izročitve. V odgovoru na zaprosilo je Generalno državno tožilstvo Ruske federacije dne 11. 7. 2018 predložilo dopis, št. 81/3-556-2015 z dne 10. 7. 2018, ki je bil posredovan 11. 7. 2018 A.A. in njegovemu pooblaščencu v seznanitev in opredelitev.

7. V ponovljenem postopku odločanja je na podlagi usmeritev Upravnega sodišča RS, Ministrstvo za pravosodje dne 2. 10. 2019 Generalno državno tožilstvo Ruske federacije pozvalo k posredovanju določenih informacij, potrebnih za ugotovitev in razjasnitev dejanskega stanja v predmetni zadevi. V odgovoru na zaprosilo je Generalno državno tožilstvo Ruske federacije, dne 4. 11. 2019, predložilo dopis, opr. št. 8173-556-15 z dne 29. 10. 2019, skupaj s pojasnilom Federalne službe za izvrševanje kazni. Tako poizvedbe, kot odgovor, sta bila v seznanitev in opredelitev posredovana A.A. in njegovemu zagovorniku.

8. Tožena stranka je po uradni dolžnosti vpogledala v spletno dostopna poročila pristojnih mednarodnih oziroma nevladnih organizacij, v zvezi z morebitnimi kršitvami človekovih pravic pripornikov oziroma zapornikov v Rusiji, ter vpoglede izčrpno obrazložila.

9. Pooblaščenec imenovanega je 30. 7. 2018 in 2. 8. 2018 navedel, da navedbe v odgovoru Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije z dne 10. 7. 2018 ne držijo oziroma morda veljajo le za privilegirance, pri čemer meni, da bo A.A. nameščen v pripor v kraju S., kjer so razmere nevzdržne. V dokaz svojim navedbam je predložil številna dokazila, poročila Odbora sveta Evrope za preprečevanje mučenja o stanju v zaporih v Rusiji z dne 17. 12. 2013 in objavljene spletne članke. Nadalje je pooblaščenec imenovanega 25. 9. 2018 predložil izjavo, v kateri se je opredelil do dokazov pridobljenih po uradni dolžnosti in priložil spletne članke, ki se nanašajo na razmere v ruskih zaporih. Prav tako je imenovani v upravnem sporu predložil zapisnik o zaslišanju D.D., ki se po navodilu Upravnega sodišča RS upošteva v ponovljenem postopku odločanja o izročitvi.

10. V ponovljenem postopku odločanja je A.A., po pooblaščencu, ..., predložil tudi izjavo z dne 29. 11. 2019, v kateri izpostavlja, da svoji izročitvi Ruski federaciji nasprotuje zaradi svojega zdravstvenega stanja in navedb v njegovih pričanjih in vseh ostalih dokazih, ker bo v primeru izročitve v kateremkoli zaporu mučen, kar lahko vodi v njegovo smrt, prav tako ne bo deležen poštenega postopka. Izjavi je priložil nove dokaze, spletne objave uradnih institucij glede obiskov ter spletne objave drugih organizacij, ki se nanašajo na navedeno problematiko. Nekateri od dokazov so bili predloženi v tujem jeziku, angleškem oziroma ruskem, pri čemer pa je Ministrstvo za pravosodje skladno s 177. členom ZUP presodilo, da predložitev prevoda ni potrebna, ker pooblaščene osebe Ministrstva za pravosodje razumejo navedene jezike, stroški prevoda pa bi po nepotrebnem povečevali stroške upravnega postopka.

11. Pri odločanju v postopku je tožena stranka upoštevala vsa dejstva in dokaze kot izhajajo iz sodnega spisa Okrožnega sodišča v Kopru, št. II Pom-I-33296/2017, s katerim razpolaga, vsa dejstva in dokaze, ki izhajajo iz upravnega spisa Ministrstva za pravosodje, št. 56010-47/2017, posebej pa še vloge A.A. in njegovega pooblaščenca ter dokaze predložene v zvezi z njimi, dokaze v sodnem spisu in dokaze pridobljene po uradni dolžnosti.

12. Glede pravice pribežališča je tožena stranka ugotovila, da tujec v času odločanja o izročitvi nima pravnomočne odločbe o priznanju pravice do mednarodne zaščite (pribežališča), zato po oceni tožene stranke ni ovir za izdajo odločbe o izročitvi (sodba VS RS, št. I Up 1049/2001 z dne 8. 5. 2002).

13. V zvezi z obstojem utemeljenosti suma, prepovedjo ponovnega odločanja v isti stvari in političnim pregonom, je tožena stranka pojasnila, da so se v konkretnem primeru do izpostavljenega vprašanja glede obstoja utemeljenosti suma pravnomočno opredelili prvostopno in drugostopno sodišče. Prav tako je bilo navedeno vprašanje predloženo v obravnavo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je slednje zavrglo. Enako velja za ugovor, da je bil imenovani zaradi istega dejanja že pravnomočno oproščen, kar predstavlja enega izmed pogojev za izročitev iz 522. člena ZKP, in katerega ugotavljanje je v pristojnosti sodišča. Tožena stranka se sklicuje na pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Kopru z dne 18. 4. 2018, ki je zaključilo, da so bili tako prvostopenjska oprostilna sodba sodišča v Saratovu z dne 23. 8. 2013, kot tudi sodba Vrhovnega sodišča Ruske federacije z dne 19. 12. 2013, ki je to sodbo potrdilo, razveljavljeni s strani prezidija Vrhovnega sodišča Ruske federacije. Odločitev sodišča prve stopnje je bila potrjena s sklepom Višjega sodišča v Kopru, št. I Kp 33296/2017 z dne 9. 5. 2018. Ministrstvo za pravosodje posledično nima pristojnosti, da bi posegalo v pristojnost odločanja slovenskih sodišč, ki so se do navedenega vprašanja že pravnomočno izrekla. Prav tako se je Okrožno sodišče v Kopru, v sklepu z dne 18. 4. 2018, v 3. točki opredelilo, da je vsebina zahteve za izročitev ustrezna, saj je država prosilka priložila vse listine zahtevane s Konvencijo o izročitvi, kot tudi, da se prošnja za izročitev ne nanaša na politično kaznivo dejanje oziroma dejanje, ki bi bilo z njim povezano (3. člen Konvencije o izročitvi.).

14. V nadaljevanju je tožena stranka presojala ugovore v zvezi s pravnimi podlagami in standardi dokazovanja verjetnosti obstoja kršitve človekovih pravic. Oprla se je na določbe 530. člena ZKP, Ustavo Republike Slovenije, določila Konvencije ter Konvencije združenih narodov proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju.

15. S strani A.A. in njegovih pooblaščencev so bile tekom sodnega dela izročitvenega postopka, kakor tudi upravnega dela izročitvenega postopka, izpostavljene navedbe, da bi bil z izročitvijo Ruski federaciji lahko podvržen mučenju ter drugim oblikam nehumanega ter ponižujočega ravnanja, da bi lahko bilo v priporu njegovo življenje ogroženo in bi lahko bila zoper njega izrečena smrtna kazen. Ministrstvo za pravosodje je ugotovilo, da se pristojni sodišči v svojih odločitvah nista opredelili do navedb imenovanega, verjetnosti mučenja in kršitve pravice do življenja v priporu v Rusiji, saj sta šteli, da je po takrat veljavni zakonodaji presoja teh vprašanj v pristojnosti Ministrstva za pravosodje. V času odločanja sodišča o izpolnjevanju pogojev za izročitev je namreč veljal Zakon o kazenskem postopku, ki je v 530. členu predvideval, da Minister za pravosodje ne dovoli izročitve, če obstaja verjetnost, da bi bila oseba katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo. Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-N), ki se uporablja od 20. 10. 2019 dalje, pa je predvideno, da to presojo opravijo sodišča, v okviru ugotavljanja pogojev za izročitev, zaradi česar je bila ustrezna spremenjena tudi določba 530. člena ZKP.

16. V konkretnem primeru, ko se sicer že uporablja ZKP-N, ki predvideva, da se presoja kršitev 18. člena Ustave RS opravi v sodnem delu izročitvenega postopka, vendar pa je sodišče te navedbe presojalo pred 20. 10. 2019 in se posledično do njih ni podrobneje vsebinsko opredelilo, bo to presojo, zaradi absolutne narave pravice do življenja in prepovedi mučenja in nečloveškega ravnanja ter pravice do življenja, kot tudi zagotavljanja njihovega varstva, neposredno na podlagi 17. in 18. člena Ustave ter na temelju spoštovanja določil 2. in 3. člena Konvencije, opravilo Ministrstvo za pravosodje.

17. V zvezi z obstojem verjetnosti kršitve pravice do življenja je tožena stranka upoštevala, da A.A. zatrjuje verjetnost kršitve pravice do življenja iz 17. člena Ustave RS oziroma 2. člena Konvencije, zaradi možnosti izreka in izvršitve smrtne kazni, ki je v Republiki Sloveniji prepovedana. Zatrjuje, da le ta v Rusiji ni ukinjena, ampak velja moratorij nad njenim izvrševanjem. Ministrstvo za pravosodje ugotavlja, da imenovani ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da se v Rusiji izvršujejo smrtne kazni, kot tudi ne dokazov, ki bi kazali na to, da se bo politika izvrševanja glede smrtnih kazni v prihodnjem spremenila, niti taki dokazi ne izhajajo iz dokazov pridobljenih po uradni dolžnosti. Na podlagi dopisa tožene stranke z dne 5. 6. 2018 je država prosilka odgovorila, da zoper A.A. ne bo izrečena in izvršena smrtna kazen zaradi kaznivih dejanj zaradi katerih se zahteva izročitev (dopis, št. 81/3-556-2015 z dne 10. 7. 2018, ki ga je podpisal E.E., namestnik vodje oddelka za izročitve v Direktoratu za mednarodno sodelovanje). Na podlagi kriterijev iz sodne prakse ESČP in sodne prakse Upravnega sodišča, je tožena stranka ocenila, da je informacija, ki izvira iz tega dopisa, ob upoštevanju podpisnika tega dopisa in dejstva, da je Ruska federacija država pogodbenica Konvencije, verodostojna.

18. V zvezi z obstojem verjetnosti mučenja in nehumanega ravnanja se je tožena stranka oprla na stališče sodne prakse ESČP in Upravnega sodišča Republike Slovenije. Ker ni bilo zatrjevano, niti iz spisnih dokazov ne izhaja, da A.A. sodi v skupino, ki je glede na verodostojna poročila izpostavljena sistematičnemu maltretiranju v Rusiji, so lahko potencialno relevantne njegove navedbe, da v priporu, v katerem bo v primeru izročitve nameščen, obstaja bodisi sistemska pomanjkljivost v bivanjskih ali v varnostnih razmerah, zaradi česar je ogrožena celotna splošna populacija s strani paznikov ali drugih pripornikov oziroma, da je količina poročil o relevantnih hudih varnostnih incidentih povezanih s standardi iz 3. člena Konvencije, oziroma 18. člena Ustave RS, upoštevajoč tudi njihovo časovno dinamiko, v priporu tolikšna, da obstaja verjetnost kršitve 3. člena Konvencije. A.A. je zatrjeval, da obstaja nevarnost, da bi bil v primeru izročitve Rusiji, zaradi bivanjskih in varnostnih razmer v priporu v Rusiji in zaradi zlorab pripornikov s strani zaposlenih in drugih pripornikov v priporu oziroma zaporu, lahko podvržen mučenju in nečloveškemu ravnanju in kaznovanju.

19. V zvezi z varnostnimi razmerami v priporu je tožena stranka zaključila, da imenovani ni predložil dokazov, da bi bil v priporu v Rusiji izpostavljen dejanski nevarnosti kršitvam njegovih pravic iz 3. člena Konvencije iz naslova slabih varnostnih razmer, niti ta podatek ne izhaja iz po uradni dolžnosti pridobljenih dokazov (poročila Organizacije združenih narodov, Sveta Evrope oziroma nevladnih organizacij, ki poročajo o stanju v priporih in zaporih v Rusiji ali sodna praksa ESČP). Iz pridobljeni dokazil, kot tudi iz sodne praske ESČP, namreč ne izhaja, da bi v relevantnem obdobju v Zavodu za prestajanje ukrepa pripora, Z., prišlo do kršitve pravic pripornikov oziroma sistematičnih kršitev pravic določenih pripornikov ali zapornikov, prav tako pa ni podatkov o dokumentiranem nasilju paznikov nad priporniki oziroma zaporniki v tej instituciji. Posledično je tožena stranka zaključila, da ni izkazana verjetnost, da bo imenovani v priporu, kot pripadnik splošne populacije pripornikov, izpostavljen tveganjem za kršitev njegovih konvencijsko zagotovljenih pravic iz naslova slabih varnostnih razmer.

20. V zvezi z zatrjevanimi zdravstvenimi težavami in zdravstveno oskrbo je tožena stranka pojasnila, da je A.A. v vlogi 30. 7. 2018 pavšalno zatrjeval, da ima zdravstvene težave, visoki pritisk in da je srčni bolnik, pri čemer ni predložil zdravstvene dokumentacije, ki bi njegovo stanje potrjevala. Ker ni predložil drugih dokazil, je tožena stranka upoštevaje prakso ESČP in Upravnega sodišča RS pojasnila, da primarno breme izkazovanja verjetnosti obstoja konkretnega tveganja oziroma nevarnosti, da bi bila zadevna oseba v državi sprejemnici izpostavljena dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja ter dejanskim kršitvam človekovih pravic, leži na strani osebe, ki se izroča, kar mora biti izkazano z dokazi, česar imenovani ni izpolnil. Sklicevala se je tudi na odgovor Generalnega tožilstva Rusije, št. 81/3-556-2015 z dne 10. 7. 2018, v zvezi z zagotavljanjem zdravstvene oskrbe pripornikov v Zavodu za prestajanje ukrepa pripora št. 1, Uprave federalne službe za izvrševanje kazenskih sankcij regije ..., iz katerega izhaja, da bo imenovanemu zagotovljena zdravstvena oskrba v skladu s federalnim zakonom o temeljih varovanju zdravja državljanov v Ruski federaciji z dne 21. 11. 2011, št. 323-PG in zahtevami sklepa Ministrstva za pravosodje o odobritvi postopka za organizacijo medicinske pomoči za osebe, ki prestajajo ukrep pripora ali zaporno kazen z dne 28. 12. 2017, št. 285, ki predvidevata potrebno medicinsko pomoč glede na zdravstveno stanje osebe. Opisan je obseg te zdravstvene pomoči in zagotovljeno, da bo imenovanemu zdravstvena oskrba zagotovljena tudi v zaporni instituciji, če bi prišlo do obsodbe, in sicer upoštevaje njegovo zdravstveno stanje. Prav tako je, kar se tiče zagotavljanja zdravstvene oskrbe v Zavodu za prestajanje kazni zapora v Ruski federaciji, država prosilka v dopisu z dne 29. 10. 2019 in prilogi - pojasnilu Federalne službe za izvrševanje kazni, dodatno navedla, da se zdravstvena oskrba osumljencev izvaja v skladu s federalnim zakonom z dne 21. 11. 2011, št. 323-PZ. Če je potrebna, se zagotavlja tudi v ustanovah državnega in občinskega sistema zdravstvenega varstva, v skladu s postopki in standardi zagotavljanja zdravniške pomoči v zvezi z obstoječimi bolezni. Prav tako se osebam, ki prihajajo na prestajanje kazni v ustanovo, opravi obvezni zdravniški pregled, v zdravstveni ustanovi se organizira celodnevna dežurna zdravniška ekipa. Glede na navedeno, po prepričanju tožene stranke, ni razlogov za dvom v verodostojnost zagotovil danih s strani države prosilke, vključno z zagotavljanjem zdravstvene oskrbe v priporu in zaporu, izkazana pa je tudi pripravljenost, da se zagotovila v praksi udejanjijo.

21. V zvezi z bivanjskimi razmerami in ugovorom, da bi bil v priporu v Rusiji izpostavljen dejanski nevarnosti kršitvam pravic iz 3. člena Konvencije iz naslova slabih bivanjskih razmer, je tožena stranka pojasnila, da dokazi, ki jih je imenovani predložil v dokaz svojim trditvam (spletni članek RTV, zapis Organizacije za človekove pravice Saratovske oblasti z dne 20. 7. 2017, spletni članek v Dnevniku z naslovom „Oblastni ljudski zapor: V celicah ni zadostne sončne svetlobe, dobite pa namesto tega solarij“...), ne izkazujejo slabih bivanjskih razmer v priporu, kjer bo imenovani prestajal pripor po izročitvi, in sicer v Zavodu za prestajanje kazni ukrepa pripora Z., temveč se nanašajo na bivanjske razmere v zaporih U. in V. Moskva, kar za predmetno zadevo ni relevantno.

22. Tožena stranka se je opredelila tudi do tožnikovega sklicevanja na pilotno sodbo ESČP v zadevi Ananyev in drugi proti Rusiji, št. 42525/07 in 60800/08 z dne 10. 1. 2020. Ugotovila, da je ESČP ugotovilo kršitev 3. člena Konvencije ter obstoj strukturnega problema neustreznih pripornih razmer v Rusiji, saj je po sodbi Kalasnikov proti Rusiji, št. 47095/99 z dne 15. 7. 2002, ugotovilo še 80 primerov kršitev 3. člena Konvencije, v teku pa je še 250 tovrstnih primerov. Na podlagi opisa kršitev je ESČP ugotovilo, da problem izvira iz slabega funkcioniranja Ruskega zapornega sistema in da gre za večje število pritožb, zato je bilo odločeno s pilotno sodbo. Tožnik je v pisni izjavi z dne 29. 11. 2019 navedel, da na odločitev ESČP čaka 680 pritožb zoper Rusijo, pri čemer jih je bilo v letu 2018 vloženih 540. 23. Tožena stranka je zaradi tožnikovega zatrjevanja kršitve bivanjskih razmer pregledala sodno prakso tudi v delu, ali se le ta nanaša na pripor, kjer bo tožnik nameščen po izročitvi, v Zavodu za prestajanje ukrepa pripora, Z. (s predhodno oznako Z-1, in sedanjo oznako ZZ-1). Po ugotovitvah tožene stranke so bile ugotovljene kršitve pravic 3. člena Konvencije v imenovanem priporu v zadevi Vladimir Sokol proti Rusiji za obdobje od leta 2003 do leta 2006; v zadevi Babushkin proti Rusiji, za obdobje od 11. 2. 2000 do 19. 7. 2000 in v zadevi Buzychkin proti Rusiji za obdobje pripora od 26. 3. 1998 do 16. 3. 1999. 24. Tožena stranka je ugotovila, da kljub dejstvu, da je ESČP v zadevi Ananyev ugotovilo problematične bivanjskih razmer v posameznih institucijah v ruski federaciji ter dejstvu, da so bile izdane številne sodbe glede kršitev 3. člena Konvencije iz naslova bivanjskih razmer v navedenem priporu le v treh primerih, pri čemer je šlo za razmere za časovno oddaljenem obdobju, saj se zadnja sodba nanaša na bivanjske razmere do leta 2006, kar je 13 let nazaj, ne izhaja, da bi bile bivanjske razmere v Zavodu za prestajanje ukrepa pripora, Z., problematične tudi v času odločanja o izročitvi.

25. Upoštevala je tudi zaključne ugotovitve Odbora Organizacije Združenih Narodov proti mučenju za Rusijo, št. CAT/C/RUS/CO/6 z dne 28. 8. 2018, iz katerega izhaja da Odbor pozdravlja državno iniciativo za izboljšanje prestajanje pripora, posebej z reformo zapornega zdravstvenega sistema leta 2015, vendar v posameznih zaporih še poročajo o prezasedenosti ali slabih bivanjskih razmerah.

26. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da iz CPT poročila ne izhaja opis in presoja bivanjskih razmer v konkretnem priporu, saj delegacija Odbora navedene institucije ni obiskala. Prav tako je tožena stranka upoštevaje sodno prakso Upravnega sodišča RS, po uradni dolžnosti, dne 5. 6. 2018, državo prosilko pozvala, da predloži informacijo o splošnih razmerah in pogojih v instituciji, kjer bo imenovani prestajal pripor oziroma kazen zapora in dne 10. 7. 2018 prejela odgovor Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije, opr. št. 81/3-556-2015. Iz odgovora izhaja, da bo imenovani med predhodno preiskavo in morebitnim sojenjem nameščen v Zavod za prestajanje ukrepa pripora Z. Uprave federalne službe za izvrševanje kazenskih sankcij regije ..., nastanjen bo v celici, ki je namenjena dvema osebama, v njej so luči za nočno in dnevno osvetlitev, centralno ogrevanje in naravna osvetlitev z oknom, z zračnikoma. Zagotovljeno mu bo individualno mesto za spanje, posteljnina, brisače, pohištvo, posoda in pripor za hranjenje. Površina celice bo imenovanemu omogočala prosto gibanje po celici. Zaradi zagotavljanja splošnih sanitarno higienskih pogojev je osebam zagotovljeno enkrat tedensko prhanje. V celici je kopalnica z ločenimi izoliranimi WC kabinami in umivalnikom. Posebej imajo možnost enournega dnevnega sprehoda. Imenovanemu naj bi bilo zagotovljeno trikrat dnevno brezplačno prehranjevanje. Iz dopisa nadalje izhaja zagotovilo, da bodo imenovanemu v priporu zagotovljeni pogoji, ki onemogočajo kršitev pravic posamezniku iz 2. in 3. člena Konvencije. Tako je tožena stranka ugotovila, da so splošni bivanjski pogoji navedeni v pojasnilu države prosilke, glede konkretnega zavoda skladni s standardi ESČP. 27. V nadaljevanju je tožena stranka, ob upoštevanju tožnikov navedb o razmerah v Saratovu, kjer je že prestajal pripor, in njegovo trditvijo, da bo podvržen slabim bivanjskih razmeram tudi v Zavodu za prestajanja ukrepa pripora Z., ugotovila da tožnik dokazil za zatrjevane razmere v kraju S., ali razmere v priporu Z., ni predložil. 28. Kar zadeva bivalne pogoje v Zavodih za prestajanje kazni zapora v Ruski federaciji, je država prosilka v dopisu z dne 29. 10. 2019 in prilogi, pojasnilu Federalne službe za izvrševanje kazni, navedla, da se obsojenci, ki prestajajo kazen v ustanovi za izvrševanje kazni, razporedijo v razrede in da za vsak razred obstajajo določeni pogoji opreme, z naravno in električno razsvetljavo, naravno ventilacijo, ogrevanjem in oskrbo z vodo (centralno), temperatura v spalnih prostorih pa ne znaša manj kot 18.C. Tuširanje je mogoče vsaj dvakrat tedensko, enkrat tedensko se zamenja spodnje perilo in posteljnina, obsojenci pa se lahko ukvarjajo s telovadbo in izvajajo fizične vaje na prostem. Prehrana je skladna s pravili določenimi v Odredbi vlade Ruske federacije z dne 11. 4. 2005, št. 205 „O minimalnih normah prehrane in materialno - vsakodnevne oskrbe obsojencev, ki prestajajo kazen zapora“.

29. Glede na vsa pojasnila je tožena stranka ugotovila, da so splošni bivanjski pogoji, navedeni v pojasnilu države prosilke glede Zavodov za prestajanje kazni zapora v Ruski federaciji, skladni z zgoraj opisanimi standardi ESČP, iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi, pa pojasnila države prosilke ocenjuje kot verodostojna.

30. Sklicevala se je tudi na sodbo ESČP v zadevi Armayev proti Belgiji, št. 35/2010 z dne 27. 5. 2014, kjer je ESČP presodilo, da v primeru izročitve osebe iz Belgije v Rusijo, ne bi šlo za kršitev 3. člena Konvencije, saj je bilo na podlagi danih zagotovil in informacij s strani države prosilke ugotovljeno, da bi bila oseba nameščena v instituciji, ki je skladna s konvencijskimi standardi, prav tako pa so bila v konkreten primeru dana zagotovila, da bo imenovani po izročitvi nameščen v instituciji, kjer so bivalni pogoji skladni s konvencijskimi standardi in da so bila takšna zagotovila dana s strani države pogodbenice, ki je dolžna zagotovila izvrševati tudi v praksi. Tako je po mnenju tožene stranke odvrnjen vsakršen dvom, da bi bil imenovani v primeru izločitve podvržen realnemu tveganju, da bo v primeru namestitve v priporu oziroma v zaporu v Ruski federaciji mučen, da bodo z njim nečloveško ravnali, da bi bila ogrožena njegova pravica do življenja, ali da bi bil izpostavljen nevzdržnim bivanjskim razmeram, ki pomenijo kršitve 3. člena Konvencije.

31. V zvezi z obstojem verjetnosti kršitve pravice do poštenega sojenja je tožnik zatrjeval, da bi njegova izročitev pristojnim organom Ruske federacije vodila do nadaljnjih kršitev človekovih pravic, in sicer pravice do poštenega sodnega postopka, ki ga v Rusiji ni. Pokrajinska sodišča namreč proceduralno nadzorujejo okrožna in občinska sodišča in spremljajo njihovo delovanje. Ta proceduralni nadzor pomeni, da pokrajinska sodišča preverijo sodbe izrečene na okrožnih in občinskih sodiščih, ter odločijo ali so pravilne ali napačne. V dokaz trditev je predložil resolucijo Evropskega parlamenta z dne 12. 3. 2015 o umoru voditelja Ruske opozicije Borisa Nemcova in položaju demokracije v Rusiji, odlomek iz knjige Ane Politovske z naslovom „Putinova Rusija“ in spletni članek „Opozicijska organizatorka Olga Romanova o pokvarjenem pravosodnem sistemu„ z dne 18. 3. 2012. V pisni izjavi z dne 29. 11. 2019 je navedel tudi, da je bilo v zadnjih petih letih zoper Rusko federacijo s strani ESČP izdanih 609 sodb, kjer so bile ugotovljene kršitve 3. in 6. člena Konvencije, kot tudi, da postopki za imenovanje in razrešitev sodnikov po mnenju komisarke za človekove pravice Sveta Evrope, ne zagotavljajo zadostnih jamstev za objektivne postopke.

32. Breme izkazovanja potencialnih kršitev pravice iz 3. člena Konvencije in 6. člena Konvencije je skladno s sodno prakso ESČP na stranki, pri čemer ESČP pri testu kršitev pravic postopka po 6. členu Konvencije ugotavlja, da morajo biti slednje tako hude, da kršitve predstavljajo izničenje bistva pravice iz 6. člena Konvencije (zadeva Soering proti Združenemu kraljestvu). Nadalje iz sodne prakse izhaja, da so oblike nepravičnega postopka, ki dosega izničenje samega bistva pravice 6. člena, obsodba v nenavzočnosti, brez možnosti ponovnega odločanja o obtožbi, poenostavljen postopek, ki je izveden brez upoštevanja pravic obrambe, pripor brez možnosti preizkusa njegove dolžine pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem in namerno in sistematično odrekanje pravice do zagovornika osebi, ki je priprta v tujini. V nadaljevanju je tožena stranka natančno pojasnila razloge za ugotovitev oziroma presojo kršitev 6. člena Konvencije.

33. Pojasnila je, da iz resolucije Evropskega parlamenta z dne 12. 3. 2015 o umoru voditelja Ruske opozicije Borisa Nemcova in položaja demokracije v Rusiji, izhaja poziv Evropskega parlamenta Ruski federaciji k spoštovanju pravice do svobode izražanja, združevanja in zbiranja v Rusiji. Prav tako iz resolucije izhaja, da so sodni postopki v odmevnih primerih v zadnjih letih vzbudili dvome o neodvisnosti in nepristranskosti sodstva Ruske federacije in s tem sposobnost države, da spoštuje načelo pravne države in državljanom zagotavlja pravno varstvo.

34. Tožena stranka ocenjuje resolucijo kot verodostojno, vendar kljub ugotovitvam, da je v odmevnih sodnih postopkih pred letom 2015 prišlo do dvomov v nepristranskost sojenja meni, da ta dokaz ne potrjuje, da gre za tako hude kršitve, ki predstavljajo izničenje samega bistva pravice iz 6. člena Konvencije.

35. Tudi iz predloženega odlomka knjige Ane Politkovske, ki se nanaša na očitek proceduralne neodvisnosti tožena stranka ugotavlja, da navedbe v tej knjigi ne predstavljajo dokaza, da v Rusiji ni neodvisnega sodstva, ker je tudi v drugih pravnih redih običajno, da se pravilnost odločb nižjih sodišč, preko rednih in izrednih pravnih sredstev, preizkuša s strani sodišč višjih instanc. Tudi navedbe, da na odločitev sodišč lahko vplivajo navodila, dana s strani predstavnikov izvršilne veje oblasti, niso dokazana s strani verodostojnih poročil, zato jim tožena stranka ne daje posebne teže. Tudi navedbe v knjigi, da sodišča niso postopkovno neodvisna, ne predstavljajo dokaza, ki bi potrjeval splošne in neresnične navedbe tožnika, da bo v Rusiji deležen nepoštenega postopka, niti ne predstavljajo takih nepravilnosti v postopku, ki bi pomenila izničenje pravice iz 6. člena Konvencije. Ugotovitev je tožena stranka oprla tudi na podoben zapis ESČP v zadevi Mamatkulov in Askarov. Velike teže tožena stranka ni dala niti članku „Opozicijska organizatorka Olga Romanova o pokvarjenem pravosodnem sistemu“, ker predmetni članek ne dokazuje hudih kršitev, ki predstavljajo izničenje bistva pravice iz 6. člena Konvencije.

36. Tako posledično tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izkazal razlogov za verjetnost, da bo v primeru izročitve v Rusijo lahko prišlo do tako hudih kršitev poštenega postopka, da bi se njegova pravica po 6. členu Konvencije izničila. V danem primeru namreč niso bili predloženi dokazi, ki bi potrjevali, da bo v konkretnem kazenskem postopku v Ruski federaciji prišlo do izjemnih kršitev 6. člena Konvencije, ki so lahko glede na sodno prakso ESČP razlog za zavrnitev izročitve osebe.

37. Upoštevaje obveznosti Republike Slovenije, prevzete z mednarodnimi instrumenti pravosodnega sodelovanja na področju kazenskega prava in izročitev ter upoštevaje javni interes, da se storilci kaznivih dejanj in še posebej tako težkih in številnih kot v predmetni zadevi, ustrezno kazensko preganjajo, je tožena stranka ocenila, da ne obstaja nevarnost, da bi bil imenovani z izročitvijo Rusiji izpostavljen kršitvam konvencijskih pravic. Prav tako tožena stranka ugotavlja, da mora javni interes prevladati nad interesom posameznika, kar narekuje tožnikovo izročitev.

38. Na podlagi vsega navedenega tožena stranka ugotavlja, da v konkretnem primeru ni izkazana verjetnost, da bi bil imenovani v primeru izročitve, v državi sprejemnici izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja, ali kaznovanja, ali mučenja, kot tudi ne drugim kršitvam človekovih pravic, zagotovljenih s Konvencijo in Ustavo RS. Glede na to, da imenovani v Republiki Sloveniji ne uživa pravice pribežališča, niti ne gre za izročitev zaradi političnega ali vojaškega kaznivega dejanja, zato je bilo treba prošnji Ruske federacije ugoditi.

39. Tožnik v tožbi navaja, da je tožbo zoper izpodbijani akt vložil, ker se ne strinja z vrednotenjem dokazov. Meni, da je tožena stranka dala večjo težo zagotovilom Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije, kot ugotovitvam mednarodnih pogodbenih teles na tem področju oziroma dejstvu, da Rusija ne dovoli objave poročil teh teles in kljub tožnikovi izpovedbi o stanju v zaporu, v katerem je prebil dve leti.

40. V zvezi z vprašanjem garancij je tožnik, kot to izhaja iz veljavne zakonodaje Ruske federacije na tem področju in pojasnila Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije v dopisu z dne 31. 10. 2019, navedel, da je okrožno sodišče tisto, ki določi vrsto oziroma kraj zavoda za izvrševanje kazni obsojenca ter tudi predkazenske ukrepe. Obtožnica zoper tožnika za očitana kazniva dejanja ni bila izdana, zato pojasnjujejo le, kje bo tožnik nameščen v času preiskovalnega oziroma predkazenskega postopka. V odločbi Okrožnega sodišča v Kopru je navedeno, da je bila obtožnica v postopku predložena (I Ks 33296/2017). Razhajanje teh dveh dejstev je treba presojati strogo, z vidika vrednosti dane garancije, predvsem pa zanesljivosti in dokazne teže. Postavlja se vprašanje, ali je s tem sploh izpolnjen zakonski znak, da obstaja utemeljen sum, da je tožnik storil očitano kaznivo dejanje, o čemer je sicer presojalo Okrožno sodišče v Kopru. Prav tako Generalno državno tožilstvo Ruske federacije ne pojasnjuje, kakšni so nastanitveni pogoji v priporni institucijah .... Na podlagi zadnjega dokumenta tako ni mogoče individualno in konkretizirano presojati ustreznosti razmer oziroma izpolnjevanja Evropskih zapornih standardov v tej instituciji.

41. Dana garancija ni individualizirana in konkretizirana, ne omogoča natančne in nujno stroge presoje, ali bo spoštovana pravica izročene osebe do prepovedi mučenja in nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP in se zato tožena stranka nanjo ne more sklicevati. V garanciji Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije z dne 31. 10. 2019 je zagotovljeno, da bodo predstavniki veleposlaništva RS v Ruski federaciji tožnika lahko obiskali in preverili dane garancije, ni pa znano, da je mehanizem takšnega spremljanja vzpostavljen. Ta del, kljub navodilu sodišču v zadnji sodbi, v ponovljenem postopku ni zadostno pojasnjen.

42. Sklicuje se na v izpodbijani sodbi upoštevano judikaturo Evropskega sodišča ESČP o sposobnosti države prosilke uresničiti pozitivne obveznosti iz 2. člena Konvencije. Dokaze, ki jih je predložil tožnik, da Ruska federacija tega ni sposobna in ki temeljijo predvsem na številnih obsodbah Ruske federacije pred ESČP, zaradi razmer v zaporih in dokazanih primerov mučenja, kažejo na sistemsko vgrajene metode nasilja, mučenja in zlorab v zaporih in priporih. Garancija, da bo tožnik obravnavan v točno določenem zaporu, za katerega poročila niso objavljena, pa ne more biti zadostno zagotovilo, da ne bo prišlo do kršitev. Prav tako tožena stranka ni upoštevala dejstva, da je Ruska federacija svojemu Ustavnemu sodišču podelila pristojnost presoje skladnosti sodb ESČP z Ustavo Rusije.

43. V obdobju od ratifikacije Evropske konvencije o preprečevanju mučenja v letu 1998, je bilo v Rusiji opravljenih 29 obiskov, 7 rednih in 22 izrednih. Od vseh poročil o teh obiskih je Rusija dovolila objavo 4. V Sloveniji je bilo od ratifikacije v letu 1994 opravljenih 5 rednih obiskov in objavljena so vsa poročila o njih. Dejstvo, da Rusija ne dovoli objave poročil o ugotovitvah Odbora, mora pretehtati garancijo, ki jo je Rusija v zvezi z izročitvenim postopkom dala, še posebej glede na pomanjkljivosti oziroma konkretnost garancije, toliko bolj, ker je tudi odgovornost Slovenije, da spodbuja članice Sveta Evrope, da izpolnjujejo svoje obveznosti po EKČP tudi z objavo poročil, ki ostalim članicam nudijo informacije in podlage za odločitve.

44. V juliju 2018 je Odbor zaključil šesto zaporedno poročilo o implementaciji Konvencije ZN o preprečevanju mučenja (CAT) v Ruski federaciji, ki kaže na nespoštovanje konvencije. Kot je nedavno sporočil Odbor ZN proti mučenju, v Rusiji ni mehanizma neodvisne preiskave za obtožbe o mučenju. Na ravni Odbora ministrov Sveta Evrope prav tako ni skoraj nobenega napredka pri skupini Mikheyev, ki zadeva nepravilna ravnanja pritožnikom v policijskem priporu ter kazenskem postopku ter na pomanjkanje učinkovitih pravnih sredstev, ki bi omogočala nadomestilo za storjeno ravnanje.

45. ESČP je v zadnjih dveh desetletjih nesporno veliko prispevalo k izboljšanju razmer v Evropskih zaporih in k razvoju pravnih standardov prestajanja zaporne kazni, vendar ne v primeru Rusije. Sklicuje se na pilotno sodbo Ananyev in ostali proti Rusiji, sodbo Tomov in drugi proti Rusiji ter podatek, da na odločitev sodišča čaka več kot 680 pritožb proti Rusiji, od tega v letu 2018 vloženih 540 pritožb. Te številke kažejo na ponavljajoče strukturne težave, saj kršitve izvirajo iz geografsko različnih regij Ruske federacije, kar dokazuje, da ne gre za geografsko omejeno prakso, ampak sistemsko, ki se kljub številnim obsodbam ESČP vztrajno povečuje.

46. Pred letom 2019 je v zaporih potekal neodvisen javnih nadzor, ki so ga izvajale komisije za javni nadzor. Novembra 2019 je bila organizirana nova sestava obeh komisij v kraju R. in S., vendar v nobeno komisijo ni bil vključen zagovornik človekovih pravic. Tako neodvisnega nadzora na krajih pridržanja ni več.

47. Sklicuje se tudi na podatek, ki ga navaja komisarka za človekove pravice Sveta Evrope, da tudi postopki in merila imenovanja in razrešitev in sankcioniranja sodnikov v Rusiji ne zagotavljajo zadostnih jamstev za objektiven in poštene postopke, sodniki pa so še vedno izpostavljeni močnim političnim in gospodarskim pritiskom. Navedeno izhaja predvsem iz sodne prakse ESČP zoper Rusijo (poleg kršitve 3. člena Konvencije se ugotavlja tudi 6. člena Konvencije).

48. Napačen je zaključek tožene stranke, da odsotnost primerov, ko bi ESČP ugotovilo kršitev pravic pripornikov v instituciji Z., ne dokazuje kršitev oziroma, da tožnik ne dokazuje, da do teh kršitev prihaja. Tožena stranka zanika sistemski problem Rusije, ki se nanaša na nasilje, mučenje in kršitev pravic zapornikov.

49. Zgolj zato, ker poročila niso bila objavljena ni mogoče trditi, da se oblasti ne poslužujejo nezakoniti praksi. Dvom bi moral iti v korist tožnika, ki je podal natančen opis ravnanja in postopanja oblasti ter zlorab, ki se dogajajo v zaporih.

50. Tožnik navaja tudi, da v času teka upravnega postopka res ni zatrjeval, da bi bil v priporu v Ruski federaciji obravnavan kot pripadnik skupine, ki je sistematično podvržena nezakonitim zapornim praksam. Razumeti je treba, da tožnik ni razumel, da visok socialni status dejansko pomeni pripadnost družbeni skupini in je v Rusiji razlog za sistematično preganjanje s strani oblasti, če se te osebe niso pripravljene odpovedati svojemu premoženju v korist političnih struktur. Velika verjetnost, da bo tožnik v primeru izročitve podvržen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju in kaznovanju, kar se je zgodilo tudi drugim Ruskim državljanom, ki so v Sloveniji zaprosili za zaščito in jim ni bilo ugodeno.

51. Tožena stranka predlaga, da sodišče prouči navedbe, izpodbijani akt odpravi in odloči, da izročitev ni dovoljena.

52. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožnikove navedbe, kolikor se z njimi v tem odgovoru izrecno ne strinja. Predlaga, da sodišče tožbo, kolikor ni bila vložena pravočasno, zavrže in navaja podatke, da je odločba o izročitvi postala dokončna 23. 12. 2019, z vročitvijo pooblaščencu tožnika v upravnem sporu, na podlagi tretjega odstavka 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Med strankama to ni sporno, saj iz 1. točke tožbe izhaja, da je tožnik izpodbijano odločbo prejel 23. 12. 2019. V skladu s prvim odstavkom 530.a člena ZKP, pa je zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, s katero je bilo odločeno izročitvi tujca, mogoče vložiti tožbo na Upravno sodišče v roku 15 dni od vročitve odločbe, kar v konkretnem primeru pomeni, da se je ta rok iztekel 7. 1. 2020. O roku za vložitev tožbe za izpodbijano odločbo, 15 dni, je bil tožnik poučen tudi v pravnem pouku izpodbijane odločbe. Nadalje iz tožbe izhaja, da je ni podpisal tožnik lastnoročno, ampak zanj pooblaščenka, za katero ni izkazano, da izpolnjuje pogoje za pooblaščenca iz tretjega odstavka 87. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

53. Kolikor pa sodišče presodi, da je bila tožba vložena pravočasno, tožena stranka sodišču podrejeno predlaga, da tožbo zavrne. V ta namen v nadaljevanju navaja, da njena odločitev o dovolitvi izročitve ne temelji samo na zagotovilih države prosilke, da tožniku v primeru izročitve ne bodo kršene človekove pravice, ampak je bila sprejeta na podlagi izčrpne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov v upravnem postopku, kot tudi v sodnem delu izročitvenega postopka zoper tožnika. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka upoštevala vse dokaze predlagane s strani tožnika do katerih se je tudi argumentirano opredelila in izvedla dokazno oceno vsakega od njih. Pri svoji odločitvi je upoštevala merila, dokazne standarde in potrebne vire informacij, ki se v izročitvenih zadevah presojajo po zahtevah ESČP in Upravnega sodišča RS. Tako je z namenom ugotovitve resničnega in popolnega dejanskega stanja izvajala dokaze po uradni dolžnosti in pridobila potrebna zagotovila in informacije s strani pristojnega organa Ruske federacije, pridobila in pregledala razpoložljiva poročila mednarodnih in nevladnih organizacij o spoštovanju človekovih pravic pripornikov v državi prosilki ter sodno presojo ESČP. Natančno se je opredelila tudi do dokazov pridobljenih po uradni dolžnosti, ki so bili v skladu z načelom kontradiktornosti postopka posredovani v opredelitev tožniku. Prav tako je v obrazložitvi podrobno in argumentirano odgovorila na vse tožnikove navedbe in pojasnila odločitev, da ne obstoji nevarnost, da bi bile tožniku z izročitvijo pristojnim organom Ruske federacije, kršene njegove pravice. V prenovljenem postopku je sledila usmeritvam, ki izhajajo iz sodbe Upravnega sodišča, št. I U 2347/2018-15 z dne 11. 9. 2019 in posledično pridobila in izvedla nove dokaze po uradni dolžnosti, pridobila novo pisno izjavo imenovanega, izvedla nove dokaze, ki jih je predlagal tožnik ter po izvedenih dokazni oceni vseh dokazov ustrezno dopolnila svojo obrazložitev v novi odločbi o izročitvi.

54. Tožena stranka ugotavlja, da so tožbene navedbe v bistvenem identične njeni pisni izjavi z dne 29. 11. 2019, pri čemer se je tožena stranka do vseh navedb na navedeni izjavi opredelila v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zato se nanje sklicuje. Tožena stranka izrecno opozarja, da ne drži navedba, da zagotovilo Generalnega državnega tožilstva ne vsebuje pojasnila o nastanitvenih pogojih v priporni instituciji Z., zaradi česar ni mogoče individualno in konkretizirano presojati ustreznosti razmer v tej instituciji. Država prosilka je v dopisu Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije z dne 29. 10. 2019 s prilogo, in sicer pojasnilom Federalne službe za izvrševanje kazni odgovorila na ponovno poizvedbo tožene stranke, v katero institucijo bo tožnik v primeru izročitve nameščen. Ponovno je bilo potrjeno, da bo premeščen v priporno institucijo Nizhny Novgorod, pri čemer pa je država prosilka natančno opisala nastanitvene in varnostne pogoje v navedeni priporni instituciji z zagotovilom Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije, opr. št. 81/3-556-2015 z dne 10. 7. 2018. Do navedenega dopisa se je tožnik v upravnem postopku opredelil, tožena stranka pa je to upoštevala pri dokazni oceni dokaza pridobljenega po uradni dolžnosti. Zagotovila države prosilke je presojala skladno s kriteriji za presojo zagotovil v izročitvenih postopkih, kot so se izoblikovali v sodni praksi ESČP in Upravnega sodišča RS ter v povezavi z ostalimi dokazi, predloženimi s strani tožnika in pridobljenimi po uradni dolžnosti. Posledično je pri presoji vseh kriterijev za oceno zagotovil države prosilke, vključno s kriterijem, da morajo biti zagotovila konkretna in individualizirana, presodila, da ni razlogov, da bi se podvomilo v verodostojnost danih garancij s strani Rusije, kot tudi pripravljenost, da jih uresniči. Iz navedenih dokazov namreč ne izhajajo okoliščine povezane s tožnikom ali skupino, ki ji pripada, ki bi dokazovale, da Rusija kot država pogodbenica konvencije, danih zagotovil ne bi uresničila. Prav tako iz verodostojnih poročil in sodne prakse ESČP ne izhajajo poročila o tem, da bi v priporu, kjer bo tožnik nameščen, prihajalo do varnostnih incidentov, ki bi lahko kazali verjetnost, da bodo njene pravice zagotovljene z 2., 3. in 6. členom Konvencije, ogrožene.

55. V zvezi s tožbeno navedbo, da v upravnem postopku ni zatrjevala, da sodi v skupino sistematično preganjenih, ker ima visok socialni status, gre za navajanje, ki je identično navedbam tožnika v tožbi zoper odločbo tožene stranke, izdano 2. 12. 2018, torej že v zaključenem upravnem sporu, kar pomeni, da bi v ponovljenem upravnem postopku stranka nedvomno lahko zatrjevala pripadnost skupini, ki naj bi bila slabše obravnavana, pa tega ni storila, Posledično zato tožena stranka sodišču predlaga, da skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1, te navedbe ne upošteva. Kolikor pa bo sodišče to navedbo upoštevalo, pa navaja, da ni bil predložen noben dokaz, niti o statusu, niti o tem, da iz sporočil verodostojnih virov izhaja, da so osebe z visokim socialnim statusom v državi prosilki sistematično podvržene maltretiranju. Pri pregledu verodostojnih virov tožena stranka ugotavlja, da navedbe tožnika držijo in niso izkazane, saj iz sporočil mednarodnih organizacij in nevladnih organizacij za varstvo človekovih pravic ne izhajajo resni razlogi za oceno, da takšne prakse obstajajo in da je osebo mogoče uvrstiti v skupino posebej izpostavljenih pripornikov. Iz verodostojnih poročil, Poročila Odbora Sveta Evrope za preprečevanje in mučenje o stanju v zaporu v Rusiji z dne 17. 12. 2013, Zaključnih ugotovitev Odbora Organizacije Združenih narodov proti mučenju glede 6. poročila za Rusijo, št. CAT/C/RUS/CO/6 z dne 28. 8. 2018, Zaključnih ugotovitev Odbora Organizacije Združenih narodov proti mučenju glede 5. poročila za Rusijo, št. CAT/C/RUS/CO/5 z dne 11. 12. 2012, Poročila organizacije Amnesty International za Rusijo za leto 2017/2018, Poročila organizacije Amnesty International za Rusijo za leto 2016/2017, Poročila organizacije Amnesty International za Rusijo za leto 2015/2016, Poročila organizacije Human Rights Watch za Rusijo iz leta 2019, Poročila organizacije Human Rights Watch za Rusijo iz leta 2018, Poročila organizacije Human Rights Watch za Rusijo iz leta 2017 in Poročila organizacije Human Rights Watch za Rusijo iz leta 2016, namreč ne izhaja, da obstajajo prakse sistematičnega maltretiranja pripornikov ali zapornikov z visokim socialnim statusom, pri čemer v konkretnem primeru niti ni izkazano, da je tožeča stranka pripadnik tovrstne skupine.

56. Kot je to tožena stranka že poudarila, se je do ostalih tožbenih navedb že opredelila v izpodbijani odločbi o izročitvi in se na to obrazložitev v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje. Tožena stranka opozarja tudi na določbo petega odstavka 524. člena ZKP, po kateri je trajanje izločitvenega pripora omejeno na 30 mesecev, to pomeni, da bo pripor zoper imenovanega odpravljen, kolikor do navedenega roka, do 30. 1. 2020 izročitveni postopek ne bo pravnomočno zaključen.

57. Glede na vse navedeno meni, da tožbene navedbe tožeče stranke niso utemeljene in predlaga, da sodišče tožbo v celoti zavrne in potrdi izpodbijano odločitev.

58. Tožba ni utemeljena.

59. Sodišče v zvezi s tožbenim ugovorom pravočasne vložitve tožbe pojasnjuje, da je že v sklepu, št. IV U 4/2020-17, z dne 16. januarja 2020, s katerim je odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe, izvedlo preizkus pravočasne vložitve tožbe in ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil 7. 1. 2020, po pooblaščenki, priporočeno po pošti. Sodišče je tožnika, po ugotovitvi, da mu je bil izpodbijani akt vročen 23. 12. 2019, torej v roku za vložitev tožbe, pozvalo na odpravo pomanjkljivosti tožbe z dopisom I U 25/20120-4 z dne 9. 1. 2020 in od njega zahtevalo, da v danem roku sodišču predloži dokazilo, da ima njegova pooblaščenka opravljen pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), oziroma da tožnik tožbo lastnoročno podpiše. Tožnik je sodišču v odrejenem roku, dne 13. 1. 2020, predložil lastnoročno podpisan izvod tožbe, torej je bila ugotovljena pomanjkljivost odpravljena v odrejenem roku in je bila tožba vložena pravočasno. Iz navedenega razloga je sodišče ugovor tožene stranke, da je bila tožba vložena prepozno, po poteku roka iz 530. člena ZKP, zavrnilo kot neutemeljen.

60. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja tudi, da presoja zakonitost izpodbijanega akta Ministrstva za pravosodje, št. 56010-47/2017/131 z dne 5. 12. 2019, ki je bil izdan v ponovljenem postopku odločanja, na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 2347/2018-15 z dne 11. 9. 2019, s katero je sodišče tožbi tožnika zoper odločbo ministrice za pravosodje, št. I U 234772018-15 z dne 11. 9. 2019 ugodilo, odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek.

61. ZKP uvršča postopek izročitve obdolžencev in obsojencev med posebne postopke. Izročitveni postopek je sestavljen iz odločitve sodišča o izpolnjevanju zakonskih pogojev za izročitev in iz odločbe ministra za pravosodje o (ne)dovolitvi izročitve. Slednja s kronološkega vidika sledi odločitvi (kazenskega) sodišča, ki v ekstradicijskem postopku ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca tuji državi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni, določeni v domačem in mednarodnem pravu.

62. Pravno podlago odločanja v obravnavani zadevi predstavlja določba 530. člena ZKP, ki v prvem odstavku določa, da minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli. Lahko izda tudi odločbo, da se izročitev odloži zaradi tega, ker teče zoper tujca, katerega izročitev se zahteva, pri domačem sodišču kazenski postopek zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja ali ker prestaja tujec kazen v Republiki Sloveniji in v tretjem odstavku, da minister, pristojen za pravosodje, ne dovoli izročitve tujca, če ta uživa pravico pribežališča, če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje ali če obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena oziroma bi se z njo nečlovečno ali ponižujoče ravnalo oziroma jo na ta način kaznovalo. Samo če je podana katerakoli izmed navedenih dveh okoliščin iz drugega odstavka 530. člena ZKP, tožena stranka ne sme izdati odločbe o dovolitvi izročitve.

63. Ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 530. člena ZKP je torej v obravnavani zadevi odločilno, ali je imel tožnik v času, ko je minister za pravosodje izdal odločbo, s katero je dovolil izročitev tožnika, v Republiki Sloveniji pravico pribežališča. Tožniku ta pravica v času izdaje odločbe ni bila priznana, niti mu ni bila priznana v času odločanja sodišča. Navedeno pomeni, da v luči 530. člena ZKP, v tem pogledu ni ovir za izdajo odločbe o izročitvi.

64. Nadaljnji pogoj za izdajo zavrnilne odločbe bi bila lahko tudi ugotovitev, da gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje. Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da v konkretnem primeru ne gre za politično kaznivo dejanje. Že iz prošnje za izročitev in izročitvene dokumentacije izhaja, da je zoper tožnika uveden kazenski pregon zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja „ustanavljanja stalne oborožene združbe“ po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije, kaznivega dejanja „nezakonitega nabavljanja, predajanja, shranjevanja, prevažanja in nošenja strelnega orožja, osnovnih delov in nabojev“ po tretjem odstavku 222. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije, kaznivega dejanja „ropa“ po četrtem odstavku 162. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije, kaznivega dejanja „umora“ in poskusa kaznivega dejanja „umora“ po drugem odstavku 105. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije, kaznivega dejanja „poškodovanja tujega premoženja“ po drugem odstavku 167. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije in kaznivega dejanja „poneverbe“ po četrtem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije, presojo pogojev za izročitev pa je v tem delu, skladno z določbo 522. člena ZKP, v pristojnosti okrožnega sodišča. Iz določbe 522. člena ZKP namreč izhaja, da je pogoj za izročitev tudi, da tisti, katerega izročitev se zahteva, ni bil zaradi istega dejanja že pravnomočno oproščen (7. točka prvega odstavka 522. člena ZKP) ter da je dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je tujec, katerega izročitev se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje (13. točka prvega odstavka 522. člena ZKP). V skladu s 528. členom ZKP je o izpolnjevanju zakonskih pogojev za izročitev po 522. členu tega zakona dolžan odločiti senat okrožnega sodišča, v obravnavani zadevi Okrožno sodišče v Kopru s sklepom I Ks 33296/2017 z dne 18. 4. 2018, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru I Kp 33296/2017 z dne 9. 5. 2018, s katerim je sklenilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tožnika Ruski federaciji

65. Kot je sodišče že pojasnilo v sodbi, št. I U 2347/2018-15 z dne 11. 9. 2020, zaradi prej navedenega, ugovorov, ki se nanašajo na izpolnjevanje samih pogojev za izročitev, ko tožnik dvomi v utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja, v upravnem delu postopka izročitve ne more več uspešno uveljavljati.

66. Prav tako je bila po presoji sodišča s prej navedeno odločitvijo Okrožnega sodišča v Kopru izčrpana možnost uveljavljanja ugovorov v upravnem delu izročitvenega postopka, da je bil tožnik zaradi istega dejanja že pravnomočno oproščen.

67. Navedeno pomeni, da je bila v nadaljevanju tožena stranka dolžna ugotoviti, ali je izpolnjen nadaljnji pogoj iz tretjega odstavka 530. člena ZKP, da obstaja velika verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena oziroma bi se z njo nečlovečno ali ponižujoče ravnalo oziroma jo na ta način kaznovalo, kar tožnik v tožbi zatrjuje in v tej zvezi, skladno z napotilom Upravnega sodišča v sodbi, št. I U 2347/2018-15 z dne 11. 9. 2020, z zadostno stopnjo gotovosti ugotoviti tudi, ali bo tožnik v primeru izročitve nastanjen oziroma nameščen v Zavodu za prestajanje ukrepa pripora Z. Uprave federalne službe za izvrševanje kazenskih sankcij regiji ..., kar naj bi izhajalo iz zagotovila Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije št. 81/3-556-2015 z dne 10. 7. 2018. 68. Sodišče tožniku pojasnjuje, da je Upravno sodišče na podlagi sodne prakse ESČP, v upravno-sodni praksi v zvezi z izročitvami že zavzelo stališče (sodba v zadevi I U 272/2015-17 z dne 14. 5. 2015), da če tožnik nima očitno neutemeljenih ugovorov zoper izročitev, v zvezi s tveganji za kršitev pravice iz 3. člena EKČP, potem mora sodišče (oziroma tožena stranka), opraviti strogo presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Ta presoja vključuje tudi presojo utemeljenih razlogov za verjetnost, da bo tožnik v državi prejemnici izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja ter dejanskim kršitvam človekovih pravic (sodba Upravnega sodišča, št. I U 684/2015 z dne 20. 1. 2016).

69. Sodišče v ponovljenem postopku odločanja (uvodoma) ugotavlja, da se je tožena stranka opredelila do tožnikovega zatrjevanja verjetnosti kršitve pravice do življenja iz 17. člena Ustave RS oziroma 2. člena Konvencije, zaradi možnosti izreka smrtne kazni. Slednja v Rusiji ni bila ukinjena in velja moratorij nad njenim izvrševanjem. Skladno s stališčem Upravnega sodišča RS v zadevi, št. I U 684/2015 z dne 20. 1. 2016, da v okvir stroge presoje, če tožnik nima očitno neutemeljenih ugovorov zoper izročitev v zvezi s tveganji za kršitev pravice iz 3. člena EKČP, sodi tudi pridobitev ustreznih informacij po uradni dolžnosti. Tožena stranka je sicer navedla, da tožnik dokazil, ki bi utemeljevala njegovo zatrjevanje, ni predložil, kljub temu pa je tudi sama, po uradni dolžnosti, vpogledala v poročila mednarodnih organizacij oziroma nevladnih organizacij, ki ne dokazujejo, da bi se v Rusiji izvrševala smrtna kazen, ali da bi bil moratorij nad njenim izvrševanjem ukinjen. Prav tako je po uradni dolžnosti pridobila zagotovilo (na podlagi 2.1 dela 59.člena Kazenskega zakonika Ruske federacije) Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije, št. 81/3-556-2015 z dne 10. 7. 2018, ki ga je podpisal namestnik vodje za izročitve v Direktoratu za mednarodno sodelovanje, da zoper tožnika smrtna kazen ne bo izrečena in izvršena. Tožena stranka je navedeno zagotovilo ocenila kot verodostojno in oceno oprla na pomen in naravo institucije, ki ga je izdala, njegovega podpisnika ter na stališča ESČP v več zadevah, iz katerih izhaja, da je država pogodbenica dolžna spoštovati dana zagotovila glede varstva človekovih pravic. Navedena ocena, ki ji tožnik v tožbi ne ugovarja, pa temelji tudi na nadaljnji ugotovitvi, da je med državama sklenjena bilateralna pogodba (Pogodba med FLRJ in ZSSR o pravni pomoči v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah z dne 24. 2. 1962), kar dokazuje dolgotrajno in intenzivno sodelovanje med državama in na podatek, da v primeru dveh že izvedenih izročitev, niso bile prejete informacije o kršitvi človekovih pravic v zaporu države prosilke ter zagotovljeno možnostjo izvedbe kontrole zagotavljanja izpolnjevanja danih garancij s strani Veleposlaništva v Rusiji.

70. Tožnik v tožbi dvomi v tehtnost zagotovil države prosilke, ki se nanašajo na kraj izvrševanja kazni obsojenca in tudi predkazenke ukrepe. Navaja, da ga skladno z zakonodajo določa okrožno sodišče. Navaja tudi, da iz dopisa Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije z dne 31. 10. 2019 ne izhajajo nastanitveni pogoji v priporni instituciji Z. in zato ta garancija ne omogoča natančne in stroge presoje spoštovanja pravice iz 3. člena Konvencije.

71. Skladno z napotilom Upravnega sodišča v sodbi, št. I U 2347/2018-15 z dne 11. 9. 2020, je v ponovljenem postopku odločanja tožena stranka morala z zadostno stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali bo tožnik v primeru izročitve nastanjen oziroma nameščen v Zavodu za prestajanje ukrepa pripora Z. Uprave federalne službe za izvrševanje kazenskih sankcij regiji .... Upravno sodišče je namreč dokazno oceno tožene stranke, ki je temeljila na zagotovilu Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije z dne 10. 7. 2018, o namestitvi v prej navedeno zaporno institucijo, ob tem, da se v spisu (kazenske) zadeve nahajata sklep Volžskega okrožnega sodišča iz S. z dne 24. 9. 2015 in odločba Okrožnega sodišča S. z dne 12. 2. 2015, iz katerih izhaja, da bo tožnik nameščen v priporu v regiji Saratov in ne v priporu v regiji ..., ovrednotilo kot pomanjkljivo.

72. V ponovljenem postopku odločanja je tožena stranka sklep Volžskega okrožnega sodišča iz S. z dne 24. 9. 2015 predočila državi prosilki in jo ponovno pozvala k izjasnitvi, v katero institucijo bo tožnik nameščen v primeru izročitve državi prosilki. Generalno državno tožilstvo Ruske federacije je dne 4. 11. 2019, z dopisom, št. 81/3-556-15 z dne 29. 10. 2019, ki mu je priložilo pojasnilo Federalne službe za izvrševanje kazni, pojasnilo, da bo tožnik v zvezi z obravnavo kazenske zadeve zoper njega pri tretji preiskovalni upravi Glavne preiskovalne uprave Preiskovalnega odbora Ruske federacije, ki se nahaja v mestu ..., nameščen v FKU SIZO-1 GUFSIN v pokrajini .... Tožena stranka je ocenila, da sklep Volžskega okrožnega sodišča iz S., iz katerega izhaja, da je tožnik kršil preventivni ukrep obljube, da ne bo zapustil prebivališča, da je sodišču nedosegljiv, ter da se zoper njega odredi pripor v ... v regiji in mednarodna tiralica, ne potrjuje navedb, da bo nastanjen v priporu v .... Sklep o priporu je bil izdan 24. 9. 2015 in iz njega izhaja ocena, da se bo izvajal v zaporu v ..., kljub temu pa so po mnenju tožene stranke bistvene zadnje informacije pristojnih organov države prosilke, na katere je tožena stranka tudi oprla svojo odločitev. Pojasnila je tudi, da razloge zaradi katerih se lahko spreminjajo odločitve pristojnih organov o tem v katero institucijo se bo oseba namestila. Tožena stranka je po presoji sodišča zagotovilo Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije z dne 10. 7. 2018 in 29. 10. 2019 utemeljeno štela kot dovolj konkretizirano in individualizirano in tako tudi zavrnila ugovore tožnika z dne 29. 11. 2019, ki je v njegovo verodostojnost dvomil. Pojasnila je tudi, čemur pritrjuje tudi sodišče, da je takšno zagotovilo države prosilke zavezujoče in upoštevalo tudi, da ga je izdal organ, ki ima nadzor nad Zavodi za prestajanje kazni. Prav tako je tožena stranka dodatno pojasnilo o namestitvi tožnika z dne 29. 10. 2019 štela kot verodostojno, tako glede organa, ki ga je izdal kot podpisnika tega dokumenta. Upoštevala je tudi, da imajo po sodni praksi ESČP tožilci v Ruski federaciji tudi nadzorno vlogo glede pravic zapornikov v Rusiji, kar vključuje pravico do obiska in nadzora pripora brez ovir. Po presoji sodišča gre za pomembno ugotovitev, ker je nanjo tožena stranka v nadaljevanju navezala oceno verjetnosti, ali bi lahko bile tožniku v primeru izročitve kršene pravice iz 2. in 3. člena Konvencije.

73. Tožena stranka je v ponovljenem postopku odločanja upoštevala tudi navodilo Upravnega sodišča, ki se nanaša na zagotavljanje bivanjskih in varnostnih razmer ter možnostih zagotavljanja zdravstvene oskrbe v zaporni instituciji, kamor bi bil imenovani nameščen v primeru obsodilne sodbe. Generalno državno tožilstvo Ruske federacije je dne 29. 10. 2018 predložilo dopis, št. 81/3-556-15 s prilogo (pojasnilom Federalne službe za izvrševanje kazni), iz katerega izhaja, da odločitev v zadevi še ni znana, niti niso znani podatki o tožnikovem prijavljenem prebivališču na ozemlju Ruske federacije in podatki o morebitnem predhodnem prestajanju kazni v zaporih za prestajanje kazni v Ruski federaciji, zato podatka o konkretnem zavodu za prestajanje kazni in posledično razmerah v njem ni mogoče podati.

74. Sodišče v ponovljenem postopku odločanja soglaša z oceno tožene stranke, da je zagotovilo države prosilke, da bo v primeru izrečene zaporne kazni tožnik nameščen v zavodu za prestajanje kazni zapora v skladu s Konvencijo, zadostno. Tožena stranka je namreč to oceno obširno utemeljila in takšno zahtevo glede na mednarodno sodelovanje držav, ocenila kot prekomerno, obenem pa bi taka zahteva v fazi teka kazenskega postopka predstavljala poseg v domnevo nedolžnosti te osebe. Take zahteve ne bi mogla zagotoviti niti Slovenija, zato je sprejela pojasnila države prosilke, zakaj ni v tej fazi postopka mogoče določiti konkretnega zavoda za prestajanje kazni.

75. Tožnik je že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, enako kot v tožbi,v zvezi z varnostnimi razmerami v priporu, zatrjeval kršitve človekovih pravic v zaporih Ruske federacije in navajal, da bo po vrnitvi v Rusijo mučenju, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju in tudi kaznovanju.

76. V zadevi, št. I U 684/2015 z dne 20. 1. 2016 je Upravno sodišče v okvir stroge presoje, če tožnik nima očitno neutemeljenih ugovorov zoper izročitev v zvezi s tveganji za kršitev pravice iz 3. člena EKČP, vključilo tudi oceno stanja v državi in pojasnilo, da če je potrebno, mora sodišče pridobiti ustrezne informacije tudi po uradni dolžnosti. Pojasnilo je, da če ta standard velja za postopek pred ESČP, potem zaradi načela subsidiarnosti varstva človekovih pravic v okviru sistema varstva človekovih pravic, ki ga zagotavlja ESČP, še toliko bolj velja za organe in sodišča, ki so primarno odgovorni v državah podpisnicah EKČP za varstvo človekovih pravic iz EKČP. V zadevi I U 272/2015-17 je Upravno sodišče iz sodne prakse ESČP povzelo stališče, da kadar tožnik uveljavlja, da bi po izvedeni izročitvi lahko prišlo do kršitve 3. člena EKČP zaradi bivanja v priporu oziroma zaporu, od tožnika ni mogoče zahtevati, da predloži nesporni dokaz o tveganju za nečloveško ravnanje, ker bi to dejansko pomenilo, da organ od tožnika zahteva dokaz o prihodnjem dejstvu, kar pa je nemogoče dokazati in bi to pomenilo nesorazmerno dokazno breme za tožnika, zato je treba od pritožnika v taki situaciji le zahtevati, da izkaže dejstva, vezana na njegove značilnosti ali skupino, ki ji pripada. Izkazati mora zadosti veliko verjetnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju. V tem smislu je treba razlagati dokazni standard „verjetnosti“ iz 3. odstavka 530. člena ZKP.

77. Po presoji sodišča je tožena stranka tožnikova zatrjevanja, da splošne razmere v ruskih zaporih z vidika varstva pred kršitvami 3. člena EKČP zahtevajo zavrnitev prošnje za izročitev Ruski federaciji, ocenila skladno s prej navedenimi smernicami in pri navedeni presoji upoštevala informacije, ki jih je organu predložil tožnik in ki jih je pridobila sama po uradni dolžnosti. Citirala je poročilo za oceno stanja v priporih in zaporih Ruske federacije – CPT poročilo, v katerem ni informacij o varnostnih razmerah v Zavodu za prestajanje ukrepa pripora, št. 1 Uprave federalne službe za izvrševanje kazenskih sankcij regije ... in ki ga tožena stranka ocenjuje kot zanesljiv in verodostojen vir iz katerega izhaja, da Rusija uresničuje zaveze izvajanja reforme na področju Ministrstva za notranje zadeve, med drugim tudi izboljšanje dela Ruskih preiskovalnih organov. Ugotovila je sicer, da so v tem poročilu navedeni posamezni primeri mučenja oziroma nehumanega ravnanja s osebami s strani policije in drugih organov pregona v Moskvi in Sankt Peterburgu ter republikah Bashkortostan in Tatarstan, pri čemer pa je bila izkazana pripravljenost sogovornikov, takšna nedopustna ravnanja preprečiti. Tožena stranka je poudarila tudi, da gre v obravnavanem primeru za situacijo, ko je pristojno sodišče že odredilo pripor in tako tožnik ne bo izpostavljen uvodnim vprašanjem s strani policije, ki so del predkazenskega postopka in s tem situacijam, ki jih poročilo izpostavlja kot največjo nevarnost za kršitev pravic posameznikom.

78. Ocena varnostnih razmer na območju države prosilke temelji tudi na zaključnih ugotovitvah Odbora Organizacije Združenih narodov proti mučenju za Rusijo, št. CAT/C/RUS/CO/6 z dne 28. 8. 2018 iz katerega izhaja, da se stanje v državi prosilki izboljšuje ter poudarku na procesnih garancijah, ki jih notranja zakonodaja zagotavlja osebam, ki jim je odvzeta prostost. Povzela je tudi ugotovitve Odbora Organizacije Združenih narodov proti mučenju glede 5. poročila za Rusijo, št. CAT/C/RUS/CO/5 z dne 11. 12. 2012. Po primerjavi obeh poročil je tožena stranka ocenila verodostojnost vira informacij (izdelal jih je Odbor priznane mednarodne organizacije) ter ugotovila izboljšanje oziroma napredek v državi prosilki, kar zadeva spoštovanje pravice do prepovedi mučenja in nehumanega ravnanja in kaznovanja.

79. V nadaljevanju je tožena stranka upoštevala tudi poročila nevladnih organizacij (Poročilo organizacije Amnesty International za Rusijo za leto 2016/2017, Poročilo organizacije Amnety International za Rusijo za leto 2015/2016, Poročilo organizacije Human Rights Watch za Rusijo iz leta 2019, 2018, 2017 in 2016 in opozorila na ugotovljene kršitev človekovih pravic, na kar je opozoril tudi tožnik, ugotovila pa je, da v navedenih poročilih ni informacij o varnostnih razmerah v Zavodu za prestajanje ukrepa pripora Z. Uprave federalne službe za izvrševanje kazenskih sankcij regije ..., kamor bo tožnik nameščen.

80. Tožena stranka je pri oceni varnostnih razmer v priporih države prosilke upoštevala tudi sodno prakso ESČP, v kateri kršitve pravic iz 3. člena Konvencije v Zavodu za prestajanje ukrepa pripora Z. Uprave federalne službe za izvrševanje kazenskih sankcij regije ..., niso bile ugotovljene.

81. Tožena stranka je ocenila tudi, da tožnikov ugovor v zvezi z kršitvami 3. člena Konvencije in 18. člena Ustave, ki ga je tožnik podprl s številnimi dokazi, s katerimi je dokazoval, da bo v priporu v Rusiji izpostavljen mučenju, izsiljevanju, nehumanemu ravnanju in da je podana velika verjetnost, da bo v priporu ogroženo njegovo življenje, ni očitno neutemeljen, zato se je opredelila do vsakega predloženega dokaza. Ocenila je, da dokazi o storitvi kaznivih dejanj zoper tožnikovo soprogo in premoženje ne dokazujejo povezanosti storilcev in njihovega vpliva na paznike v zaporu. Ocenila je tudi dokazno vrednost resolucij Evropskega parlamenta o Rusiji, kot verodostojen vir, vendar po presoji tožene stranke tožnik ne pripada nobeni skupini posameznikov, na katere se te resolucije nanašajo.

82. V nadaljevanju sodišče ugotavlja, da je Upravno sodišče v sodbi I U 2347/2018-15 z dne 11. 11. 2019, toženi stranki naložilo tudi, da dokazno oceni tožnikove trditve glede mučenja, nehumanega ravnanja in posega v pravico do življenja, v času prestajanja pripora v regiji S.. in v ponovljenem postopku preuči tudi pisno izjavo D.D..

83. Tožena stranka je tako v ponovljenem postopku odločanja presojala tožnikove navedbe, da je že bil v priporu v S., kjer so mu dvakrat stregli po življenju in nanj izvajali pritisk ter da je na lastne oči videl, kako so pazniki enega zapornika obesili. Sklicevala se je na sodno prakso ESČP, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da v situaciji, ko tožnik uveljavlja, da mu je že bila kršena pravica iz 2. ali 3. člena Konvencije, zaradi razmer, ki so vladale v priporu oziroma zaporu, v veljavi dokazni standard in dokazno breme, da mora pritožnik izkazati „onkraj razumnega dvoma“, da je šli za razmere, ki pomenijo nečloveško in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje.

84. V zvezi s prej navedenim zatrjevanjem je tožena stranka ovrednotila predložena dokazila, spletni zapis z dne 30. 3. 2017, z naslovom „V zaporu FK-2 v Saratovski oblasti poškodbe, zlomi reber, pristojni organi pa gledajo stran“; spletni zapis z naslovom „V Saratovski bolnišnici zaključili analizo hospitalizacije iz SIZO-1“ z dne 5. 12. 2016 in spletni zapis z naslovom „Je potrebno zapor spremeniti“. Predložene spletne zapise je tožena stranka primerjala z uradnimi poročili mednarodnih organizacij in nevladnih organizacij, ter ugotovila, da imajo spletni zapisi bistveno manjšo dokazno vrednost, ker jih lahko objavlja na spletu vsakdo, vprašljiva pa je verodostojnost teh zapisov. Tudi sicer je tožena stranka ovrednotila predložena dokazila in ocenila, da predloženi dokazi, ki se nanašajo na varnostne razmere zaporov v ... regiji, ne dokazujejo slabih varnostnih razmer v priporu Z., niti ne dokazujejo navedb tožnika, da so mu v času pripora v Saratovu dvakrat stregli po življenju in ga izsiljevali.

85. Tožena stranka se je v ponovljenem postopku odločanja dokazno opredelila tudi do predložene pritožbe odvetnika z dne 17. 1. 2012, ki se je nanašala na tožnikovo namestitev v samico. Ocenila je, da je bila pritožba odvetnika zoper odreditev samice obravnavana, da so bile s strani tožilca narejene preverke in da je bil neupravičen ukrep samice odpravljen, kar po presoji tožene stranke, s katero soglaša tudi sodišče, kaže na učinkovitost obravnave pritožb pripornikov. Tožena stranka je v nadaljevanju dokazno ovrednotila tudi spletni članek z naslovom „Rusija: Gulag še naprej živ“ z dne 29. 5. 2017, ki po oceni tožene stranke ne dokazuje navedb tožnika, da bo v primeru izročitve mučen in nehumano obravnavan, kot tudi ne zatrjevanj, da je bil sam deležen nehumanega obravnavanja, mučenja ali posegov v pravico do življenja v priporu v S. 86. Skladno z navodili Upravnega sodišča je v ponovljenem postopku odločanja tožena stranka dokazno ocenila tudi vsebino izjave D.D., predloženo v upravnem sporu. Ugotovila je, da gre za izjavo, ki jo je imenovani podal pred zagovornikom, zato ji ne more nakloniti tako velike dokazne vrednosti, kot če bi bila podana pred sodiščem, s pravnim poukom, da je kot priča dolžan govoriti resnico. Kot verodostojno je ovrednotila izjavo v delu, v katerem je imenovani navedel, da je bil zaposlen v tožnikovem podjetju in da sta bila s tožnikom priprta v priporu v S.. Tožena stranka je oceno, da predložena izjava D.D. ne dokazuje, da je bil tožnik v priporu v S. dejansko mučen, utemeljila z ugotovitvijo, da imenovani ni navedel, da bi na lastne oči videl morebitne vidne poškodbe zaradi mučenja, niti da mu je tožnik navedel sam, da so ga mučili. Dopustila je sicer možnost, da sta dva paznika iz pripora v S. navedla, da bosta od tožnika in drugih pridobila željene izjave, vendar ocenjuje, da do uresničitve napovedi ni prišlo, ker bi sicer bile na tožniku, ki ga je D.D. videl v vozilu, vidne poškodbe oziroma bi mu D.D. to povedal sam. Po presoji sodišča je tožena stranka navedeno izjavo dokazno ovrednotila v skladu z napotili Upravnega sodišča, ovrednotenju tega dokaza pa tožnik v tožbi ne oporeka.

87. Tožena stranka je v postopku dokazovanja tožnikove trditve, da je bil že podvržen mučenju v državi prosilki, ob smiselni uporabi prvega odstavka 188. člena ZUP, upoštevala tudi pisno izjavo tožnika, ki jo je dokazno ovrednotila v povezavi z zapisniki o zaslišanih pred preiskovalno sodnico Okrožnega sodišča v Kopru z dne 31. 7. 2017, 7. 9. 2017, 8. 9. 2019 in 2. 10. 2017. Upoštevala je tudi v ponovljenem postopku vloženo izjavo tožnika z dne 29. 11. 2019, v kateri pa tožnik ni navajal, da je bil v priporu v Ruski federaciji že mučen, ampak, da je na podlagi predloženih dokazov izkazano, da bo v zaporu v Rusiji mučen, kar lahko vodi v njegovo smrt. Tožena stranka je torej upoštevala ustne izjave tožnika dane tako v sodnem postopku izročitve, kot v upravnem delu tega postopka, in sprejela dokazno oceno, da predloženi dokazi njegovih navedb ne potrjujejo, zato tožnik ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu da „onkraj razumnega dvoma“ izkaže, da je bil v priporu v S. izpostavljen razmeram, ki pomenijo nečloveško in ponižujoče ravnanje in kaznovanje.

88. Tožena stranka pa se je opredelila tudi do tožnikove izjave, da bo v priporu mučen oziroma, da bo ogroženo njegovo življenje, verjetnost navedenega, pa je tožnik izkazoval s spletnimi članki in zapisi. V zvezi z navedenimi spletnimi članki in zapisi je tožena stranka ocenila, da ne izkazujejo verjetnosti, da bi bil tožnik zaradi svojih osebnih okoliščin, ali okoliščin, ki izhajajo iz skupine, ki ji pripada, podvržen mučenju ali nehumanemu ravnanju v priporu, kjer bo nameščen, kot tudi ne, da bi bila ogrožena pravica do njegovega življenja. Sodišče v zvezi z navedenimi ugotovitvami pojasnjuje, da na njihovo dokazno vrednost ne more vplivati tožnikovo zatrjevanje, da osebne okoliščine, ki jih v upravnem postopku ni zatrjeval (njegov socialni status, ki pomeni pripadnost družbeni skupini, ki je v Rusiji razlog za sistematično preganjanje s strani oblasti). Tožnik namreč tega statusa ni izkazal, prav tako se nanj ni skliceval v dosedanjem postopku, niti iz dokazil predloženih v upravnem delu postopka izročitve ne izhaja, da bi bila ravnanja v nasprotju s 3. členom Konvencije, uperjena tudi v družbeno skupino, glede na njen družbeni, premoženjski, status.

89. Sodna praksa pa je v zvezi z zatrjevanimi kršitvami v zavodih za pridržanje in prestajanje zaporne kazni, zaradi varstva absolutne pravice iz 3. člena EKČP, kot ključnega pomena izpostavila tudi podatek, da mora tožena stranka pridobiti od države, ki prosi za izročitev, v kateri zapor bo oseba nameščena in predložiti ključne informacije o zagotavljanju varnosti v instituciji, kjer bo imenovani prestajal pripor.

90. Tožena stranka je navedeno informacijo pridobila od Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije št. 81/3-556-2015 z dne 10. 7. 2018, in dopisa št. 81/3-556-15 z dne 29. 10. 2019 s prilogo – pojasnilo Federalne službe za izvrševanje kazni. Ocenila jo je na podlagi kriterijev sodne praske ESČP in sodne prakse Upravnega sodišča, kot verodostojne, ker gre za izjavo organa, ki zavezuje Rusko federacijo glede na naloge Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije in glede na status države prosilke, ki je pogodbenica Konvencije. Ocena temelji na opisu ukrepov, ki jih je prisotni organ Ruske federacije posredoval toženi stranki in ki se nanašajo na naloge zaposlenih v zavodu, v primeru ogrožanja osebne varnosti pripornika.

91. Tožena stranka je v ponovljenem postopku odločanja obširno pojasnila tudi izpolnjevanje kriterija, ali se lahko skladnost delovanja z garancijami oziroma informacijami, objektivno preveri po diplomatski poti ali preko tujih nadzornih mehanizmov. Ugotovila je, da je država prosilka izrecno navedla, da bodo lahko v primeru izročitve tožnika obiskali sodelavci Veleposlaništva Republike Slovenije v Rusiji, z namenom kontrole zagotavljanja izpolnjevanja danih garancij. Tožena stranka je pojasnila, da ima Slovenija v Ruski federaciji delujoče veleposlaništvo da iz sodne praske ESČP izhaja, da Rusija dovoljuje obiske predstavnikov držav, ki so dovolile izročitev, da obiščejo tujca, spoštovanje garancij pa je mogoče preverjati tudi preko odvetnika tožnika. Uresničitev garancij pa bi po prepričanju tožene stranke temeljila tudi na ugotovitvi, da iz verodostojnih virov in sodne prakse ESČP ne izhajajo poročila o varnostnih incidentih v priporu, kjer bo imenovani prestajal ukrep, zagotovila pa so se nanašala na ravnanja, ki temeljilo na zakonih in mednarodnih obveznosti države prosilke.

92. Tožena stranka se je opredelila tudi do kriterija ali v državi obstaja učinkovit sistem zaščite pred mučenjem, vključno s tem, ali je država pripravljena sodelovati z mednarodnimi nadzornimi mehanizmi. Ugotovljeno je bilo (objava Odbora Organizacije Združenih narodov proti mučenju za Rusijo, št. CAT/RUS/CO/6 z dne 28. 8. 2018 in spletne novice glede obiska CPT delegacije Sveta Evrope v Rusiji od 30. 11. do 30. 12. 2006), da gre za verodostojna poročila, dokaze, iz katerih izhaja, da Ruska federacija omogoča obiske predstavnikov Sveta Evrope v svoje zaporne institucije, katerih namen je preučevanje spoštovanja človekovih pravic pripornikov in zapornikov v Rusiji. Iz navedenega poročila oziroma zaključnih ugotovitev pa izhaja tudi, da se stanje v Rusiji izboljšuje, kar dokazuje tudi dokazno ovrednoteno poročilo Varuha človekovih pravic RS, št. 12.1-3/2019 z dne 3. 12. 2019. V tem delu se je tožena stranka opredelila tudi do izpolnjevanja kriterija, ali je država pripravljena preiskovati zatrjevanje kršitve glede mučenja in kaznovati odgovorne, ker je tožnik navajal, da iz prej citiranih zaključnih ugotovitev izhaja pomanjkanje hitre nepristranske in učinkovite preiskave obtožb o mučenju ali trpinčenju. V zvezi s tem kriterijem je tožena stranka ocenila, da gre za ugotovitve Odbora, ki kažejo na izboljšanje razmer pri preiskavi in ukrepih kaznivih dejanj s strani predstavnikov izvršilne veje oblasti.

93. Ob upoštevanju opravljene presoje, skladno s kriteriji, kot so se oblikovali znotraj upravno – sodne prakse in prakse ESČP, je torej tožena stranka kot verodostojna štela zagotovila pristojnega organa države prosilke, upoštevala, da je Ruska federacija podpisnica Evropske konvencije o izročitvi z dne 13. 12. 1957, da imajo tožilci vlogo pri nadzoru nad obravnavo pridržanih oseb ter dolžnost preiskave in pregonov kaznivih dejanj mučenja oziroma nehumanega ravnanja. Po presoji sodišča je, zato ker se je ta presoja nanašala na tožnika in konkretni zavod, zadostila prej navedenim kriterijem in tudi po presoji sodišča varnostne razmere v zavodu, kjer bo tožnik prestajal pripor, ocenila kot ustrezne.

94. Sodišče pa v nadaljevanju pojasnjuje tudi, da je tožena stranka konkretizirano ocenila tudi bivanjske razmere v priporu Z., ki morajo obsojenemu zagotavljati ustrezne bivanjske pogoje, kot so zadostni osebni prostor, dostop do naravne svetlobe in zraka, omogočanje gibanja zunaj celice ter možnost osebne higiene in zasebnosti pri uporabi sanitarij. Odločitev je oprla na zagotovilo Generalnega državnega tožilstva Ruske federaciji v dopisu z dne 10. 7. 2018 in ugotovitev, da v predloženih in po uradni dolžnosti pridobljenih podatkih, ni zaznati kršitev glede bivanjskih pogojev v konkretnem zavodu. Sodišče se z navedeno presojo, ki ji tožnik v tožbi ne ugovarja, v celoti strinja.

95. Sodišče pa v nadaljevanju ugotavlja tudi, da je bila po presoji sodišča, tudi zaradi tožnikovega sklicevanja na zdravstvene težave, izvedena presoja zagotavljanja zdravstvene oskrbe v zavodu pripora Z.. Navedena presoja, ki ji tožnik v tožbi ne ugovarja, temelji na garancijah podanih s strani Ruske federacije, ki jih je tožena stranka štela kot verodostojne, zato je bila njena presoja, da tožnik ni izkazal, da bi bila v obeh zavodih zdravstvena oskrba neustrezna, pravilna.

96. Tožnik je v postopku pred izdajo odločbe zatrjeval tudi kršitev pravice do poštenega sojenja. Kršitev je utemeljeval s pavšalno trditvijo, da v Rusiji zaradi ureditve delovanja sodstva ni poštenega sojenja, saj pokrajinska sodišča preverjajo sodbe, izrečene na krožnih in občinskih sodiščih, kar je dokazoval z resolucijo Evropskega parlamenta z dne 12. 3. 2015 o umoru voditelja Ruske opozicije Borisa Nemcova in položaju demokracije v Rusiji, odlomkom iz knjige Ane Politovske z naslovom „Putinova Rusija“ in spletnim člankom „Opozicijska organizatorka Olga Romanova o pokvarjenem sodnem sistemu“. Skliceval se je tudi na število sodb, ki so v zadnjih petih letih bile izdane zoper Rusko federacijo s strani ESČP in na način imenovanja in razrešitve sodnikov, ki ne zagotavlja zadostnih jamstev za objektivne sodne postopke. Kot je tožniku že pojasnila tožena stranka, pri čemur se je sklicevalo na prakso ESČP, mora biti odrekanje pravici iz 6. člena EKČP v zadevah izročitve očitno in v izrecnem nasprotju z določbo 6. člena EKČP, tožnik z zatrjevanimi okoliščinami kršitve tega standarda tudi po presoji sodišča ni izkazal. 97. Ker med strankama upravnega spora dejansko stanje ni sporno, sodišče ob upoštevanju določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ni sledilo predlogu za izvedbo glavne obravnave. Po presoji, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena in ker sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.