Jedro

Pritožbena navedba, da je organ druge stopnje toženke odpravil pravnomočno odločbo, ni utemeljena. Odločba še ni bila pravnomočna, ker je bila zoper njo pravočasno vložena pritožba obeh stranskih intervenientk. Na podlagi te pritožbe je organ druge stopnje toženke izpodbijano odločbo razveljavil in zadevo vrnil organu prve stopnje v nov postopek, saj dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker ni bilo odgovorjeno na bistveno vprašanje, ali tožnica, ki uveljavlja vdovsko pokojnino po pokojnem možu, živi v zunajzakonski skupnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 30. 8. 2010 ter sklenilo, da stroški tožnice bremenijo proračun.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in tožnici prizna stroške pritožbenega postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da pravnomočne odločbe na podlagi pritožbe ni mogoče odpraviti in je že iz tega razloga podana bistvena kršitev določb postopka. V kolikor odločba ni bila vročena N.D. in M.D., sta le-ti imeli možnost zahtevati obnovo postopka, ker jima ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. V sodbi je podana protispisna trditev, da je imela tožnica možnost odgovoriti na pritožbe N.D. in M.D., kar ne drži, saj je organ prve stopnje toženke tožnico le povabil, da poda svojo izjavo, nikoli pa ji nista bili pritožbi vročeni niti dani tožnici pred organom prve stopnje, da ju prebere. Tožnica tako ni imela možnost odgovora na pritožbi, kar predstavlja kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 30. 8. 2010, s katero je bilo ugodeno pritožbi N.D. in M.D. zoper odločbo Območne enote ... z dne 12. 2. 2010 in se je ta odločba odpravila. Odločeno je nadalje bilo, da se družinskima članoma M.D. in N.D. še nadalje izplačuje družinska pokojnina po odločbi z dne 20. 11. 2006 in, da bo o pravici do vdovske pokojnine za vdovo D.K. odločeno v ponovnem postopku pri Območni enoti ....

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je organ druge stopnje toženke odpravil pravnomočno odločbo. V skladu z 225. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) je odločba pravnomočna takrat, ko se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oz. so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti. V predmetni zadevi odločba z dne 12. 2. 2010 ni bila še pravnomočna, saj je bila zoper njo pravočasno vložena pritožba obeh stranskih intervenientk, kakor to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Odločba z dne 12. 2. 2010 je bila vročena M.D. dne 6. 5. 2010, N.D. pa 12. 5. 2010 kot izhaja iz vročilnic v upravnem spisu. Dne 20. 5. 2010 sta stranski intervenientki s priporočeno poštno pošiljko vložili pritožbo zoper prvostopno odločbo z dne 12. 2. 2010, toženka je pravilno štela, da sta pritožbi pravočasni.

Stranski intervenientki sta v pritožbi trdili, da živi tožnica v izvenzakonski skupnosti, ta pa je navedla, da je moški, s katerim naj bi živela v izvenzakonski skupnosti, le oče njenega otroka. Pritožbeno sodišče tako šteje, da je toženka pravilno ravnala, ko je uporabila določbo 251. člena ZUP in v skladu s 3. odstavkom tega člena zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek, saj dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno. V skladu s 3. odstavkom 251. člena ZUP je organ druge stopnje toženke opozoril organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek.

Z odločbo toženke z dne 3. 8. 2010 je bila odpravljena izpodbijana odločba z dne 12. 2. 2010 ter v točki III. odločeno, da bo o pravici do vdovske pokojnine za vdovo D.K. odločeno v ponovnem postopku pri Območni enoti .... Iz zapisnika sestavljenega pri toženi stranki dne 10. 6. 2010, ko se je tožnica zglasila v zadevi družinske pokojnine na Območni enoti ..., sicer izhaja, da je bila tožnica seznanjena z navedbami stranskih intervenientk v pritožbi, saj je navedla, da odločno zanika navedbe svojih hčera in da so lažne navedbe v bistvu posledica sovraštva oz. pohlepa po premoženju, ki ga je tožnica imela. Iz upravnega spisa tožene stranke sicer ne izhaja, da bi tožena stranka v pritožbenem postopku tožnici posredovala izvod pritožbe stranskih intervenientk z dne 20. 5. 2010. Kljub navedenemu pa pritožbeno sodišče šteje, da je bila tožnica o bistvu zadeve s strani tožene stranke seznanjena. Bistvo zadeve pa se nanaša na to, da organ prve stopnje ni ugotavljal ali obstoji zunajzakonska skupnost med tožnico D.K. in D.Ž., s katerim imata tudi skupnega otroka J.Ž., rojenega 19. 12. 2000. Ugotavljanje zunajzakonske skupnosti med navedenima pa je pomembno za pravilno uporabo materialnega prava, ko toženka odloča o zahtevi tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine. O navedeni pravici toženec z izpodbijano odločbo z dne 30. 8. 2010 še ni odločil, temveč je zadevo vrnil prvostopenjskem organu, ki bo o tem odločil v ponovnem postopku. Upoštevajoč navedeno ni mogoče trditi, da tožnici ni bila dana možnost, da predstavi svoja stališča glede tega razmerja, kar je tožnica, kakor izhaja iz že citiranega zapisnika z dne 10. 6. 2010, tudi naredila.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP je odločilo, da tožnica krije stroške pritožbe sama.