Jedro

Sporazum predstavlja pravno podlago obveznosti drugega tožnika in dokler je sporazum veljaven, zgolj sklicevanje na pravila KZS, po katerih naj za prestop dejansko ne bi bilo treba plačati odškodnine, ne zadošča za ugotovitev, da je odpadla pravna podlaga posla in da je zato utemeljen zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da sporazum ni ničen. Registrski pravilnik KZS, na katerega se sklicuje drugi tožnik, namreč ne določa ničnosti odškodninskim klavzulam v obstoječih pogodbah.

Ker torej pravna podlaga sporazuma obstaja in ni prenehala, je sodišče prve stopnje zahtevek drugega tožnika za plačilo 7.012,95 EUR pravilno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 6.009,01 EUR prvemu tožniku in 7.012,95 EUR drugemu tožniku in odločilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti 1.085,87 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta tožnika plačala odškodnino za igralca namesto novega kluba in prav zaradi tega plačila je igralec v sezoni 2004/2005 igral kot igralec novega kluba. Tožnika pogodbe, s katero je bila določena odškodnina, nista izpodbijala, čeprav sta zatrjevala zmoto in tudi prisilo. Pravilnik o registraciji Košarkarske zveze Slovenije ne določa ničnosti oziroma neveljavnosti odškodninskim klavzulam v obstoječih pogodbah in izrecno ne prepoveduje klubom dogovarjanja o odškodnini. Aktivno legitimiran za vrnitev odškodnine je lahko le klub, nikakor pa ne tožnika. Tožnika nista bila zastopnika ali pooblaščenca kluba. Dejstvo, da sta bila zastopnika igralca, pa ju ne opravičuje do zahtevka na vrnitev plačanega. Tožnika kot košarkaška delavca pri sklepanju pogodbe nista bila dovolj skrbna, saj bi morala poznati vsebino registracijskega pravilnika. Res je imel v prvi sezoni igralec status posojenega igralca, vendar le zato, ker je bil ob podpisu pogodbe prestopni rok že končan in registracija ni bila več možna, v naslednji sezoni pa je bil prestop realiziran.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje drugi tožnik in predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi. Navaja, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepravilno, saj je bila odškodnina poravnana že 23. 9. 2003, kljub temu, da je v sezoni 2003/2004 R.M. moral igrati kot posojeni igralec. Sicer pa je nesporno, da sta znesek odškodnine plačala tožnika, drugi tožnik na način, da se je odpovedal terjatvam do tožene stranke. R.M. je bil s potekom pogodbe za toženo stranko tako imenovani prost igralec in je kot tak lahko prestopil v drug klub le v prestopnem roku, ki je trajal od 1. 8. 2003 do 25. 8. 2003. V zvezi z utemeljenostjo pravne podlage si sodišče v obrazložitvi prihaja v nasprotje. Na eni strani ugotovi, da je odškodnina utemeljena na podlagi določbe 4. odstavka 16. člena registracijskega pravilnika KZS v zvezi z 2. odstavkom 6. člena pogodbe med igralcem in toženo stranko. Take določbe pogodbe pa so na podlagi 27. in 35. člena Registracijskega pravilnika nične. Tožena stranka do odškodnine ni bila upravičena, jo je pa izsilila tako, da je pogojevala izdajo izpisnice s plačilom odškodnine, kar pomeni, da je prišla do neupravičene obogatitve s silo in zavajanjem. Posledično tudi pomeni, da sta tožnika, da bi omogočila sinu oziroma vnuku igranje, plačala nekaj, česar nista bila dolžna. Poleg tega je tožena stranka neupravičeno, kar sama, opravila izračun odškodnine. Kot je pravilno ugotovilo sodišče, tožena stranka ni izdala zapisnice do konca prestopnega roka in niti takrat, ko je bila odškodnina plačana, zato je bil izpeljan postopek posoje. Za posojo pa se odškodnina ne plačuje. Vse povedano potrjuje, da je bila tožena stranka s plačilom odškodnine neupravičeno obogatena. Drugi tožnik tudi ne more sprejeti razlage sodišča, da je višina njegove terjatve dvoumna. Prav odstop terjatve z dne 23. 9. 2003 in z njim v zvezi podpisan sporazum med drugim tožnikom in toženo stranko nedvoumno potrjujeta višino terjatve. Sodišče višine terjatve niti ni podrobneje razčiščevalo. Ugotovitev sodišča, da je dogovorjena odškodnina znašala le 1.440.000,00 SIT je po mnenju drugega tožnika nepravilna. Drugi tožnik nasprotuje tudi podrednemu razlogovanju sodišča, da bi moral biti bolj skrben pri sklepanju poslov. Drugi tožnik je od funkcionarjev kluba zahteval vpogled v registracijski pravilnik, vendar je bil pri tem zaveden, saj so mu predložili pravilnik iz leta 2001, ki v času sklepanja pogodb ni bil več veljaven. Ker je odškodnina po 27. členu registracijskega pravilnika vložek kluba v igralca do 19. leta starosti, ni mogoče toženi stranki pripisati pomembnega vložka, ampak je bil to predvsem vložek drugega tožnika, njegovega očeta in trenerja, ki za to delo ni bil plačan, oziroma je bil zaradi plačila neupravičene odškodnine celo oškodovan.

Pritožba ni utemeljena.

Iz navedb drugega tožnika izhaja, da je tožena stranka izdajo izpisnice pogojevala s plačilom odškodnine, tudi na način, da drugi tožnik odpiše vse svoje terjatve do tožene stranke. Tožeči stranki sta na koncu zaradi izsiljevanja tožene stranke pristali, da namesto KK poravnata pogojeno odškodnino in sicer drugi tožnik z odstopom od svoje terjatve do tožene stranke v višini 1.680.582,24 SIT, o čemer je bil sklenjen sporazum (priloga A5). Naknadno se je izkazalo, da tožena stranka po pravilih KZS ni bila upravičena do odškodnine, poleg tega je R.M. prvo sezono igral v KK kot posojeni igralec, do prestopa torej niti ni prišlo. Za posojene igralce pa se odškodnina ne plačuje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil sporazum, na katerega se sklicuje drugi tožnik, realiziran, saj je do prestopa R.M. dejansko prišlo. Drži sicer, da je prvo leto R.M. v KK igral kot posojen igralec, vendar le zato, ker je ob podpisu sporazuma prestopni rok že minil in prestop po pravilih Košarkarske zveze Slovenije (KZS) ni bil več možen. Takoj ko je bil prestop spet možen, je bil tudi realiziran. Zgolj s ponavljanjem trditev, da je prvo leto R.M. igral kot posojen igralec, drugi tožnik zaključka sodišča, da je bil sporazum realiziran, ne more izpodbiti. Ob takem dejanskem stanju je pravilen zaključek sodišča, da bi moral drugi tožnik zahtevati razveljavitev sporazuma, če meni, da je bil k sklenitvi prisiljen ali zapeljan. Po določbi 94. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je namreč pogodba, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, izpodbojna, in torej velja dokler je sodišče ne razveljavi. Sporazum v prilogi A5 predstavlja pravno podlago obveznosti drugega tožnika in dokler je sporazum veljaven, zgolj sklicevanje na pravila KZS, po katerih naj za prestop dejansko ne bi bilo treba plačati odškodnine, ne zadošča za ugotovitev, da je odpadla pravna podlaga posla in da je zato utemeljen zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da sporazum ni ničen. Registrski pravilnik KZS (v nadaljevanju pravilnik), na katerega se sklicuje drugi tožnik, namreč ne določa ničnosti odškodninskim klavzulam v obstoječih pogodbah. Nične bi lahko bile po 35. členu pravilnika kvečjemu določbe o višini odškodnine v pogodbah, sklenjenih po 24. 5. 2003, pogodba med R.M. in toženo stranko, na podlagi katere je tožena stranka zahtevala odškodnino, pa je bila sklenjena 1. 8. 2001. 27. člen pravilnika pa določa le način izračunavanja odškodnine. Dejstvo, da je odškodnino plačal drugi tožnik in ne KK, samo po sebi prav tako nima za posledico ničnosti sporazuma. Morebitni drugi razlogi, zaradi katerih pravni red določa ničnost pogodb, pa iz navedb tožeče stranke ne izhajajo. Ker torej pravna podlaga sporazuma obstaja in ni prenehala, je sodišče prve stopnje zahtevek drugega tožnika za plačilo 7.012,95 EUR pravilno zavrnilo. Zahtevek je neutemeljen že po temelju, zato pritožbene navedbe v zvezi z višino plačane odškodnine niso relevantne in ne morejo vplivati na pravilnost odločitve. Sodišče prve stopnje se je res po nepotrebnem ukvarjalo s skrbnostjo drugega tožnika pri sklepanju sporazuma, vendar zaključki o potrebni skrbnosti pri sklepanju pogodb ne vplivajo na odločilno dejstvo, to je, da pravna podlaga iz sporazuma ni prenehala in obstaja.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo drugega tožnika v delu, v katerem se nanaša na odločitev sodišča o njegovem zahtevku, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).