Jedro

Tožnik je bil samo enkrat udeležen v pretepu v zvezi z verskim obredom, kjer naj bi dobil hud udarec po nogi s palico, med tem ko za prvi incident (pretep) niti ni rekel, da je bil on žrtev. Poleg tega naj bi bile tarče omenjenih prisilnih obredov mladi fantje, tožnik pa je bil februarja 2018, ko se je prvič umaknil k stricu, kjer je bil varen, tik pred polnoletnostjo. Ob drugem incidentu je že bil polnoleten, v času izpodbijanega akta pa je bil star že 20 let. Tožnik ni izkazal, da ga izvorna država (policija) ne bi mogla zaščititi zoper zatrjevano matretiranje v času priprav na verski obred šiitov. Tožnik se tudi ne sklicuje na nobeno konkretno informacijo o stanju v Pakistanu, ki bi kazala na to, da ga policija ni sposobna ali da ga ne bi hotela zaščititi

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja tožnika (roj. ... 3. 2000) zavrne kot neutemeljena. V obrazložitvi akta je navedeno, da je prosilec dne 13. 8. 2019 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je prosilec navedel, da je po narodnosti Pandžabi, po veroizpovedi musliman sunit, njegov materni jezik pa je urdu. Prosilec ima zaključenih osem let osnovne šole, srednje šole ni dokončal. Pakistan je zapustil pred približno letom dni. Najprej se je preko Irana odpravil do Turčije, kjer je pet mesecev prebival v Istanbulu, nato pa pot nadaljeval v Grčijo in tam ostal približno dva meseca. Nato je potoval preko Makedonije do Srbije, kjer je ostal približno 15 dni. Iz Srbije je odšel v BiH, kjer je prebival približno en mesec. Nato se je preko Hrvaške odpravil do Slovenije. Potoval je devet dni. Ko ga je v Sloveniji prijela policija, je zaprosil za mednarodno zaščito. Njegova ciljna država je bila Italija.

2. Kot razloge, zaradi katerih je odšel iz izvorne države, je prosilec navedel, da v njegovem kraju A. po večini živijo šiiti, sam pa je sunit. Šiiti vsako leto praznujejo Ašuro in se v okviru tega praznika samopoškodujejo, kar imenujejo matam. Šiiti zberejo mlade fante iz vasi in jih silijo k izvajanju tega obreda. Tako so silili tudi njega, vendar jim je pobegnil. 3. Odšel je k stricu, ki živi v vasi B. Pri stricu je ostal približno mesec dni, nato se je vrnil domov. Ko se je vrnil, so šiiti še vedno zbirali mlade fante v domači vasi, zaradi česar se ni počutil varnega. Iz strahu pred smrtjo ni hodil v šolo, čeprav si je to želel. Prosilec je nadalje pojasnil, da bi ga šiiti ubili, ker je pobegnil in ni želel izvajati njihovega obreda. Pred 14 meseci ga je napadel C. C., pripadnik šiitov, in ga z železno palico poškodoval po levi nogi. Na policijo ga ni prijavil, saj mu ta ne bi pomagala. Kot ključen dogodek, zaradi katerega je zapustil državo, je navedel strah pred šiiti, ko je bil v mestu Č.

4. Nato je sledil osebni razgovor, kjer je še enkrat povedal svoje osebne podatke. Predstavil se je kot D. D., rojen .... 3. 2002 v kraju A., državljan Pakistana. Prosilec na osebnem razgovoru ni predložil nobenih dokumentov ali dokazov za svoje izjave. Povedal je, da dokumentov ni uspel pridobiti, saj bi potreboval malo več časa, da mu jih iz Pakistana pošljejo. Poskusil je pridobiti osebno izkaznico, kakor je obljubil ob podaji prošnje. Ker dokumenta še ni prejel, je naprosil za dodaten rok enega meseca, da dostavi osebno izkaznico. Dokument naj bi mu poslala mati. Uradna oseba je prosilcu določila 14-dnevni rok za dostavo osebnega dokumenta, s katerim se je prosilec strinjal. 5. V Pakistanu je prosilec prebival z očetom, mamo, starejšim bratom in starejšo sestro. Živeli so v hiši v vasi E., v občini D. Oče je bil zaposlen kot policist, vendar je prenehal delati, starejši brat je v vojski. Ko je bil oče še zaposlen, so živeli normalno življenje. Potem, ko je oče službo pustil, so imeli malo finančne stiske. Sam ima opravljenih 10 razredov šole. Pet let je hodil v šolo v E., preostale razrede je opravljal v sosednji vasi F.. Šolo je pustil približno pet mesecev pred odhodom iz države. Zaradi spora med suniti in šiiti je bilo nevarno hoditi v šolo, ki je bila od njegove vasi oddaljena približno tri kilometre.

6. V zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je prosilec navedel, da so v sosednjih vaseh večinsko prebivali šiiti, ki vsako leto izvajajo obred (matam) in je zanje največji verski obred. Pri tem se tepejo s pestmi oziroma s čimerkoli. Šiiti so večkrat novačili in prepričevali mlade fante, da bi sodelovali pri omenjenem obredu, tudi če niso bili šiiti. Če se fantje niso želeli pridružiti obredu, so jih šiiti tja poskusili zvleči s silo. Tudi prosilcu so rekli, da se mora obredu pridružiti. S tem se ni strinjal, saj je sam sunit. V njegovi ločini je to prepovedano. Poskusili so ga prisiliti, da bi se jim pridružil. Ker ni želel, se je med njimi vnel pretep. Odšel je domov in staršem povedal, kaj se je zgodilo ter dodal, da v Pakistanu noče več živeti. Februarja leta 2018 je odšel do strica v vas B., kjer je bil en mesec. Zaradi končnih izpitov se je vrnil v domačo vas. Aprila 2018 se je odpravil v Karači, od koder se je po mesecu dni vrnil domov, saj je pričakoval rezultate izpitov. Po uspešno opravljenih izpitih je za približno mesec dni odšel v kraj D. Ponovno se je začel približevati mesec Muharam, v katerem šiiti izvajajo matam. Zopet so ga poskusili novačiti, da bi se pridružil obredu. Ker je odklonil, so se pričeli pretepati. Takrat ga je nekdo udaril z železno palico po nogi in ga ranil, tako da je moral k zdravniku. Potem ko so ga zdravniki oskrbeli, se je vrnil domov. Po tem dogodku je bil razočaran in jezen, nakar je staršem rekel, da v Pakistanu ne bo več ostal ter je Pakistan tudi zapustil. 7. Njegove težave so se pričele približno leto dni pred odhodom iz države. Na vprašanje uradne osebe, če je fizični napad prijavil policiji, je prosilec odgovoril nikalno, to pa zato, ker ve, da policija ne bi naredila ničesar. V Pakistanu je navada, da policisti sprejemajo podkupnine. Na vprašanje, zakaj so šiiti silili sunite v izvajanje verskega obreda, je prosilec pojasnil, da se to dogaja predvsem med mladino. Fantje njegovih let so ga prepričevali, naj gre z njimi in se udeleži tega obreda. Po vsej verjetnosti so imeli načrte, da bi tudi on nekega dne postal šiit. Uradna oseba je prosilcu v nadaljevanju predočila, da je ob podaji prošnje navedel, da šiiti praznujejo praznik, ki mu pravijo Ašura, ob tem pa izvajajo matam. Na vprašanje, kolikokrat na leto se praznuje Ašura, je prosilec pojasnil, da šiiti ta praznik praznujejo enkrat na leto v muslimanskem mesecu Muharam. Desetega v mesecu se izvaja glavni obred, v okviru katerega se šiiti tepejo na različne načine (z rokami, s pestmi, z noži, britvicami, verigami) ter na tak način žalujejo. Ašura je deseti dan v mesecu. Med letom, ko se Ašura ne praznuje, prosilec ni imel težav. Težave se pojavijo dva ali tri mesece pred Muharamom, ki se dogaja povsod po Pakistanu. Na vprašanje uradne osebe, če je v njegovem kraju več šiitov ali sunitov, je prosilec odgovoril, da v njegovem kraju prebivajo večinoma suniti, šiiti so manjšina. Kljub temu, da je v njegovem kraju več sunitov, so šiiti prosilca nadlegovali, saj v večini prebivajo v okoliških vaseh. Šiiti iz sosednjih vasi so ga prepričevali, da bi se udeležil obreda, ker pa se obredu ni želel pridružiti, so ga pretepli in mu poškodovali nogo. Pred tem so se zgolj verbalno prerekali, nič hujšega se ni zgodilo.

8. Prosilec pravi, da ni želel oditi živeti v drug kraj v Pakistanu. Tudi pri njegovem stricu ne bi mogel živeti večno, saj je vas zelo blizu njegove rojstne vasi. Na vprašanje uradne osebe, če je bilo njegovo življenje v Pakistanu kdaj ogroženo, je prosilec povedal, da so mu šiiti, ko so ga pretepli, tudi grozili s smrtjo. Slišal je, da so šiiti že nekoga ubili, ker se njihovem obredu ni želel pridružiti, na lastne oči pa tega še ni videl. Kot ključni dogodek, da je zapustil Pakistan, je prosilec navedel zadnji pretep, v katerem so mu šiiti zlomili nogo.

9. Pot mu je organiziral oče, državo je zapustil brez dokumentov. Denar za pot do Evrope mu je dal oče. S starši je v rednem kontaktu in vedo, da se nahaja v Sloveniji. V Grčiji in na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj je želel iti v Nemčijo. Na poti je slišal, da lahko v Sloveniji zaprosi za mednarodno zaščito, zato se je odločil, da bo zanjo zaprosil tukaj in tukaj tudi ostal. Če bi se moral vrniti v Pakistan, bi se dogajalo isto, kar se mu je dogajalo, preden je državo zapustil. Njegovo življenje bi bilo v nevarnosti.

10. Na vprašanje zakonite zastopnice, če ga v Pakistanu oseba C. C. še išče, je prosilec odgovoril, da tega ne ve, ker ima stike samo s starši in z nikomer drugim. S starši se ni pogovarjal o tem, če so ga iskali na domu. Ker mu starši niso nič omenjali, sklepa, da ga niso. Ko ga je zakonita zastopnica vprašala, če je imel njegov starejši brat tudi podobne težave, je prosilec odgovoril, da tega ne ve, ker je bil takrat premlad.

11. Na vprašanje pooblaščenca, če so starši kako ukrepali, ko je imel težave, je prosilec povedal, da je oče vedno živel v Karačiju, starejši brat pa je v vojski in pride zgolj na krajši dopust. Nihče od njiju ni nič naredil. Mati ni mogla ukrepati, z njo se je bolj pogovarjal, da bo zapustil državo. Nadalje je navedel, da bratu za svoje težave sploh ni povedal, zanje je vedel oče. Tudi na nobeno organizacijo se v Pakistanu ni mogel obrniti, saj tam organizacij za nudenje pomoči ni.

12. Ker je prosilec izjavil, da je polnoleten, prisotnost zakonite zastopnice na zaslišanju ni bila več potrebna. Prosilec je preko svojih pooblaščencev dne 21. 2. 2020 v spis upravne zadeve predložil sliko potrdila iz bolnišnice ter sliko osebne izkaznice Islamske republike Pakistan z veljavnostjo do 11. 5. 2028. Ker je prosilec predložil zgolj sliko dokumenta in ne originala, pristojni organ pristnosti dokumenta ni mogel preverjati.

13. Pristojni organ nadalje ugotavlja, da je prosilec v postopku navajal različne rojstne podatke. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je namreč zatrjeval, da je njegov rojstni datum ... 3. 2002, kasneje, na osebnem razgovoru pa je priznal, da je njegov pravi rojstni datum ... 3. 2000. Iz predložene slike osebne izkaznice izhaja, da naj bi prosilec sicer bil rojen ... 3. 2000, kakor je to zatrdil ob koncu osebnega razgovora, vendar pristojni organ fotokopij oziroma slik dokumenta ne more upoštevati kot dokaz o istovetnosti, saj tudi ni mogel potrditi ali ovreči njihove pristnosti in verodostojnosti.

14. Pristojni organ je ob vpogledu v spis upravne zadeve ugotovil, da je prosilec sicer predložil sliko potrdila iz bolnišnice, vendar pa ni predložil nobenih dokazil, s katerimi bi izkazal, da je bil v Pakistanu dejansko preganjan s strani šiitov, kakor slednje navaja v postopku, zato ni mogoče trditi, da je prosilec predložil dokazila za vse svoje izjave.

15. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilec sicer na vprašanja odgovarjal korektno in se jim ni poskušal izogibati, vendar pa pristojni organ ne more spregledati, da je prosilec v različnih fazah postopka pred pristojnim organom navajal različne osebne podatke ter tako pristojni organ namerno zavajal s tem, ko je zatrjeval, da je mladoletna oseba in šele pred koncem osebnega razgovora navedel, da pravzaprav ni mladoletnik, ampak je njegov pravi rojstni datum ... 3. 2000. 16. Neskladje je poskusil pojasniti s tem, da je ob začetku razgovora, ko je bil ponovno vprašan po osebnih podatkih, enostavno pozabil navesti pravilen rojstni datum, česar pa pristojni organ ne more sprejeti kot opravičljiv razlog za prosilčevo neskladno navajanje, saj je nemogoče, da bi oseba pozabila na svoj pravi rojstni datum, še manj pa, da bi nanj pozabila na začetku razgovora, kasneje, po zgolj dveh urah, pa se nanj spomnila. Glede na navedeno pristojni organ ne more zavzeti stališča, da se je prosilec v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, saj je namerno podajal zavajajoče izjave glede svoje identitete.

17. Prosilec je v povezavi z navedbami, ki jih je podal v postopku, predložil sliko potrdila iz bolnišnice, iz katerega izhaja, da je imel poškodovano levo koleno. Originala potrdila prosilec tekom postopka ni omenjal. Glede na to, da prosilec zatrjuje, da se na policijo zaradi prejetih groženj in napada naj ne bi obrnil, pristojni organ ugotavlja, da drugih dokazil, ki bi neposredno izkazovala zatrjevana dejstva in okoliščine, prosilec niti ne bi mogel predložiti

18. Po preučitvi vseh izjav prosilca pristojni organ ugotavlja, da so njegove izjave v postopku mednarodne zaščite malo verjetne. Pristojni organ je v prosilčevih izjavah zasledil nekaj neskladij, zaradi česar so prosilčeve izjave neprepričljive. Ob odsotnosti listinskih dokazov, s katerimi bi prosilec utemeljil strah pred preganjanjem na podlagi svojega verskega prepričanja v izvorni državi, je njegovo temeljno dokazno sredstvo v postopku priznanja mednarodne zaščite zgolj njegova izjava. Zaradi neujemanj v prosilčevi predstavljeni zgodbi ter njegovega zavestnega zavajanja pristojnega organa glede osebnih podatkov (starosti), kar je prosilčevo verodostojnost v očeh pristojnega organa še toliko bolj omajalo, pristojni organ prosilčevim navedbam ne more brez dvoma slediti.

19. Prosilec je že s svojim zavestnim prekrivanjem resnične starosti v večinskem delu postopka pred pristojnim organom okrnil svojo verodostojnost in že s tem pristojnemu organu dal podlago, da utemeljeno prične dvomiti tudi v ostale njegove navedbe. Na tej točki pristojni organ izpostavlja, da je njegova dolžnost govoriti resnico tekom celotnega postopka, na kar je pristojni organ prosilca tudi izrecno opozoril pred vsakim opravljenim razgovorom. Pristojni organ je nadalje med pregledom prosilčevih izjav ugotovil, da tudi prosilčeve trditve glede domnevnega preganjanja s strani šiitov niso skladne in ujemajoče. 20. Prvo takšno neskladje je pristojni organ zasledil med primerjavo prosilčevih trditev glede rane na nogi ter dostavljenim bolnišničnim izvidom. Prosilec je namreč zatrjeval, da je moral zaradi napada s strani šiitov obiskati zdravnika, da mu je oskrbel rano na nogi. Dne 21. 2. 2020 je z namenom, da te navedbe izkaže, v spis upravne zadeve predložil sliko bolnišničnega potrdila. Ker je prosilec dostavil sliko bolnišničnega potrdila, dokazila ni bilo mogoče forenzično pregledati ter tako potrditi ali ovreči njegove pristnosti. Iz potrdila izhaja, da je bil prosilec dne 28. 4. 2018 zdravniško pregledan in oskrbljen zaradi rane na levem kolenu. Del potrdila, kjer so navedeni osebni podatki, je sicer po večini nečitljiv in njegovih določenih delov zato ni bilo mogoče prevesti. Prevesti je bilo mogoče zgolj ime pacienta, saj je priimek v originalu nečitljivo zapisan, ravno tako pa ni bilo mogoče popolnoma prevesti niti očetovega imena, ki je na potrdilu zapisano. Iz potrdila je mogoče razbrati, da je pacientu ime D. in da je bil v času pregleda star 15 let. 21. Po pregledu potrdila in njegove primerjave z izjavami prosilca pristojni organ ugotavlja, da so prosilčeve navedbe glede same poškodbe, ki naj bi jo prejel od šiitov, ker se ni želel udeležiti obreda matam, v nasprotju z omenjenim bolnišničnim potrdilom. Iz bolnišničnega potrdila namreč izhaja, da je šlo za zdravljenje rane na levem kolenu, medtem ko prosilec trdi, da naj bi ga poškodovali po nogi oziroma mu nogo v pretepu zlomili. Po mnenju pristojnega organa je v neskladju s prosilčevimi navedbami tudi datum izvedbe zdravniške oskrbe. Kakor to izhaja iz bolnišničnega potrdila, naj bi se rana oskrbela konec aprila 2018, ko je prosilec bil, kakor je to sam zatrjeval na osebnem razgovoru, v mestu Karači (tam naj bi ostal mesec dni). Iz bolnišničnega potrdila pa izhaja, da je bila oskrba opravljena v zdravstveni ustanovi v A., ki pa se nahaja na popolnoma drugem koncu Pakistana. Drugo neskladje, ki ga je pristojni organ zasledil glede poškodbe, pa se navezuje na to, kdaj je prosilec poškodbo prejel. Po svojih trditvah naj bi prosilec bil poškodovan v času meseca Maharama v letu 2018, natančneje v času obredov matama oziroma v času priprav nanj (poletje). Kot je splošno znano pa so mesec Maharam in z njim povezani obredi v letu 2018 potekali 21. in 22. septembra, leta 2017 pa 30. septembra in 1. oktobra. Glede na to, da naj bi prosilec Pakistan zapustil nekje v avgustu 2018 je tudi nemogoče, da je bil v času obreda matam sploh prisoten v Pakistanu. Tretje neskladje, ki je neposredno povezano s samo poškodbo, pa je starost oskrbovane osebe. Iz bolnišničnega potrdila izhaja, da je bila zaradi poškodbe na levem kolenu oskrbovana 15-letna oseba. Glede na rojstni datum, ki ga je prosilec podal v postopku (... 3. 2000), pa nikakor ni mogoče, da bi on sam bil v času oskrbe star 15 let. Nenazadnje pa pristojni organ izpostavlja še, da glede na to, da iz bolnišničnega potrdila ni mogoče razbrati celotnega imena obravnavanega pacienta, pristojni organ predloženega dokazila ne more niti brezdvomno povezati s prosilcem. V skladu s slednjim ter upoštevajoč vsa predstavljena neskladja in neujemanja v prosilčevih navedbah, pristojni organ torej upravičeno lahko dvomi v resničnost navedb glede fizičnega napada in jim ne more brez dvoma slediti.

22. Zaradi sprva zavestno lažno podanih izjav ter kasneje zasledenih neskladij, ki sprva morda niso opazne, pristojni organ prosilčevih navedb torej ne more sprejeti za verjetne in ugotavlja, da prosilec torej ni uspel izkazati notranje verodostojnosti svojih izjav. Upravno sodišče je v svoji sodbi št. I U 1646/2016-6 z dne 25. 9. 2017 navedlo, da „gre v okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. To se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Enako stališče v tej zvezi je izrazilo že tudi Ustavno sodišče v zadevi U-l-292/09, Up-1427/09 (16. točka)“. Kljub temu, da je pristojni organ zasledil neskladja v prosilčevih izjavah, je njegove navedbe glede zatrjevanih dejstev in okoliščin, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, primerjal tudi v informacijah o izvorni državi.

23. Pristojni organ je najprej pregledal informacije o odnosu med suniti in šiiti v Pakistanu, pri čemer se je osredotočil predvsem na regijo Pandžab, iz katere prosilec prihaja. Glede na pridobljene podatke v A. ne prihaja do spopadov in nasprotij med suniti in šiiti. Iz odgovora na poizvedbo, ki ga je 6. 11. 2018 pripravil EASO izhaja, da v A. in njegovi okolici ni bilo zaznanih in prijavljenih primerov preganjanja sunitov s strani šiitov, ampak je bilo kvečjemu zabeleženo sodelovanje med omenjenima ločinama. Nasilje je bilo zabeleženo kvečjemu nad katoliki, ahmadiji in kristjani. Podobno velja za Č., kjer so zadnje spopade med suniti in šiiti zabeležili leta 2004. V Č. naj šiiti sploh ne bi bili prisotni.

24. Šiiti so priznana muslimanska ločina, vendar v nobeni od regij, niti v regiji Pandžab, iz katere prosilec prihaja, ne predstavljajo večinskega prebivalstva. Pristojni organ je posebej preverjal tudi, če so šiiti sicer večinsko prebivalstvo v kraju A. in Č., kjer je prosilec živel in za katera je trdil, da v njih dejansko šiiti prevladujejo, vendar je pristojni organ po pregledu informacij ugotovil, da temu ni tako, še več - v A. naj bi glede na preučene informacije suniti in šiiti živeli v sožitju, v Phalii pa naj bi bili šiiti redko prisotni. Na tej točki je pomembno omeniti, da iz vseh zapisov, ki jih je pristojni organ pregledal in preučil, izhaja, da so šiiti (kot verska manjšina) večinoma žrtve napadov s strani sunitov in ostalih skupin in ne obratno, kot zatrjuje prosilec, kar nakazuje na to, da so šiiti po večini v Pakistanu veliko bolj ogroženi. Glede na to, da šiiti ne predstavljajo večinskega prebivalstva v regiji Pandžab, od koder prosilec prihaja, je malo verjetno, da bi lahko prosilcu dejansko predstavljali takšno grožnjo, kakršno trdi, da so mu.

25. Pristojni organ je preverjal tudi informacije o verski svobodi ter izvajanju obreda matam v času Ašure, kakor tudi dejansko novačenje za udeležbo na tem obredu, kar prosilec uveljavlja kot glavni razlog, zaradi katerega je zapustil Pakistan. Ašura predstavlja sveti dan za muslimane, predvsem šiite. Ašura, ki je v številnih muslimanskih državah zelo pomemben praznik, zanje predstavlja dan žalovanja, s katerim se spominjajo smrti Imama Huseina, vnuka preroka Mohameda, v bitki v Karbali. Mesec Muharam je za muslimane sveti mesec. Muslimani, predvsem šiiti, se v tem mesecu poslužujejo številnih ritualov, kot so nošnja črnih oblačil, abstinenca, post, javno samopoškodovanje z verigami, noži in ostalimi ostrimi predmeti ter udeleževanje na javnih procesijah.

26. Čeprav se tudi suniti spominjajo dogodkov v Karbali, slednjega ne počnejo s tako intenzivnostjo kot šiiti. Šiiti v času Ašure žalujejo na več načinov. Zbirajo se v mošejah in svetiščih, udeležujejo se procesij in rituala ‘matam’, v okviru katerega se udarjajo po prsih, obrazu in samopoškodujejo. Ljudje v procesijah nosijo barvne zastave in prepevajo himne, ki so posvečene Imamu Huseinu. Rituali, ki jih šiiti izvajajo na Ašuro, so tradicionalno mazohistični in vključujejo samopoškodovanje. Mnogi označujejo omenjene rituale kot nemuslimanske in jih zavračajo. Ašura v številnih državah (Afganistan, Iran, Irak, Libanon, Pakistan) predstavlja državni praznik. Samopoškodovanje v času Ašure ni sprejemljivo vsem. Zaradi zaščite ugleda šiizma in prepovedi samopoškodovanja v Islamu so nekateri ugledni šiitski kleriki prepovedali takšno tradicijo. Rituali so namreč pripeljali tudi do poškodovanja otrok, saj odrasli režejo svoje otroke, da sodelujejo v ritualih.

27. Zagovorniki samopoškodovanja in »krvavih« ritualov dajejo veliko poudarka na te rituale in dajejo veliko pomena k promociji teh praks in ritualov. Nekateri izmed njih so lahko zelo sovražni do tistih šiitov, ki se ne udeležujejo takih ritualov. Zagovorniki samopoškodovanja se velikokrat spravljajo že nad ljudi, ki primernost samopoškodovanja zgolj postavljajo pod vprašaj. Ko je na primer veliki Ayatullah Muhsin al-Amin v enem izmed svojih zapisov izrazil svoje nasprotovanje takim ritualom, so ga številni zagovorniki samopoškodovanja zaničevali, obrekovali in prekleli. Še danes so tisti, ki zavračajo rituale samopoškodovanja, zaničevani in ozmerjani, češ da so sovražniki Ahlulbajta ter da omalovažujejo Ahlulbayta. Ponavadi so obtoženi, da so proti žalnim obredom v spomin smrti Husaina, čeprav si želijo žalovati za njim, vendar brez samopoškodovalnih ritualov. Tisti, ki poskušajo samopoškodovanje prepovedati oziroma preprečiti, pa so videni kot grešniki. Neverjetno je, kako se nekateri trudijo kriviti in žaliti svoje ’šiitske brate’ zgolj in samo zato, ker se slednji sprašujejo o dopustnosti ritualov samopoškodovanja.

28. Britanski časopis Independent je dne 24. 9. 2008 poročal, da je v Veliki Britaniji prišlo do sodnega procesa zaradi siljenja mladoletnikov, predvsem otrok šiitov, da bi sodelovali pri obredih Ašure. Zapriseženi musliman je bil spoznan za krivega zaradi mučenja otrok, saj je silil dva dečka (13. in 15. letnika) k samopoškodovanju (z rezili) med verskim žalnim obredom spiritualnega šiitskega vodje, čeprav je vedel, da je prepovedano samopoškodovanje mladoletnikov pod 16 letom starosti. Dečka sta imela na hrbtih rane, po večini površinske, nekaj je bilo pa tudi globljih ureznin. Obsojenec se je tudi samopoškodoval med obredom. Dečka sta priznala, da sta se v Pakistanu z manjšimi rezili samopoškodovala že od 6. leta starosti in povedala, da ju je v dejanje obsojenec silil, čeprav tega nista želela početi. Pristojni organ je v številnih objavah zasledil tudi, da v Pakistanu, Indiji in ostalih državah Bližnjega vzhoda ter osrednje Azije otroci in mladostniki dejansko sodelujejo pri obredih Ašure.

29. Na podlagi pregledanih in podrobno preučenih informacij o udeležbi na žalnih procesih in ritualih (matam) pristojni organ ugotavlja, da informacije sicer potrjujejo prosilčeve navedbe glede poteka rituala matam, iz nobenih informacij, ki so bile pristojnemu organu na voljo, pa nikakor ne izhaja, da bi v te obrede šiiti silili pripadnike drugih veroizpovedi oziroma, kot je v konkretnem primeru navajal prosilec, da bi pripadnike drugih ločin islama silili k praznovanju Ašure in izvajanja matama. Slednje je namreč, kot izhaja iz pakistanske Ustave, prepovedano. Informacije nakazujejo zgolj na to, da so v obrede vključeni mladostniki, vendar iz vseh virov izhaja, da so to otroci šiitov, ki ritual matam prakticirajo že vse življenje. Ravno tako informacije nudijo šibko podporo prosilčevim trditvam, da so ga hoteli s pomočjo nasilja zvleči na Ašuro. Iz dostopnih informacij je mogoče zaključiti, da so tisti, ki matamu in samopoškodovanju nasprotujejo, zgolj tarče obrekovanja in zaničevanja, nikakor pa ne žrtve spopadov ali kakršnihkoli nasilnih dejanj. Po večini gre tudi v tem primeru za šiite in ne pripadnike drugih verskih ločin.

30. Prosilec je preko pooblaščencev pristojnemu organu dne 26. 5. 2020 podal odgovor na informacije, ki so mu bile poslane v soočenje. V odgovoru je prosilec ponovno izpostavil, da v Pakistanu v času praznovanja Ašure prihaja do napetosti, zaradi katerih mora posredovati tudi policija. Čeprav je prosilec predložil nekaj informacij, iz katerih izhaja, da je bilo v preteklosti zabeleženih nekaj ranjenih, kakor tudi smrtnih žrtev v času praznovanja Ašure, pa iz informacij nikakor ne izhaja, da so žrtve teh napetosti nujno suniti, kakor to v svoji prošnji zatrjuje prosilec, še manj pa, da so bili suniti kakorkoli (prisilno) udeleženi v izvajanje obreda. Informacije, ki jih je prosilec predložil so po večini splošne, navezujejo pa se na starejše incidente.

31. Po pregledu in primerjavi informacij s prosilčevimi izjavami in ugotovitvi, da informacije prosilčevim izjavam ne nudijo opore, ni bila izkazana niti zunanja skladnost prosilčevih izjav. Na podlagi navedenega ter zaradi zasledenih neskladij in neujemanj v prosilčevih izjavah, pristojni organ težko brez dvoma zaključi, da šiiti prosilcu v Pakistanu dejansko predstavljajo takšno grožnjo, da je moral državo zapustiti, ravno tako pa ne more zaključiti, da so prosilčeve navedbe resnične.

32. Iz prosilčevih navedb izhaja, da je Pakistan zapustil približno leto dni pred podajo prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Preko Irana je najprej odpotoval v Turčijo, kjer je ostal približno pet mesecev. Iz Turčije se je nato odpravil v Grčijo in tam ostal približno dva meseca. Preko Makedonije se je nato odpravil v Srbijo, tam ostal približno 15 dni, nato pa se odpravil do Bosne, kjer je prebival mesec dni. Iz Bosne se je peš preko Hrvaške odpravil do Slovenije. Pot do Slovenije je trajala devet dni. Hodil je v skupini enajstih ali dvanajstih oseb pod vodstvom vodiča. Iz policijske depeše Policijske postaje Ribnica izhaja, da je prosilec v večji skupini oseb, skupaj z vodičem po imenu Sabi, prestopil državno mejo med Hrvaško in Slovenijo dne 2. 8. 2019 okrog 20.00 ure. Policija je prosilca prijela dne 5. 8. 2019. Za mednarodno zaščito je prosilec zaprosil na policijski postaji.

33. Pristojni organ na podlagi navedenega ugotavlja, da bi prosilec za mednarodno zaščito lahko zaprosil že v Grčiji in na Hrvaškem glede na to, da je bila njegova želja priti v Evropo, Grčija in Hrvaška pa sta članici Evropske unije. Njegova pojasnitev, da tega ni storil, ker to nista bili njegovi ciljni državi ter da se je na poti odločil, da bo za mednarodno zaščito zaprosil v Sloveniji, ker tukaj zanjo lahko zaprosi, je po oceni pristojnega organa pavšalna in neutemeljena, saj se od osebe, ki je resnično ogrožena, se boji za svoje življenje ter beži pred preganjanjem ali resno škodo, razumno pričakuje, da bo pomoč poiskala nemudoma, t j. v prvi vami državi na poti in ne v državi po lastni izbiri. Pristojni organ nadalje ugotavlja, da je prosilec, ko je prišel v Republiko Slovenijo, za mednarodno zaščito zaprosil na policijski postaji šele dobre tri dni po tem, ko je v Republiko Slovenijo vstopil in ko je slednje postalo neizbežno. Glede na prosilčeve navedbe, da se je že na poti odločil, da bo za mednarodno zaščito zaprosil v Sloveniji, je torej nerazumljivo, zakaj prosilec prošnje za mednarodno zaščito ni vložil že takoj po vstopu v Slovenijo, ampak je čakal na to, da ga policija najde. Pristojni organ na podlagi navedenega šteje, da prosilec za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče. 34. Glede na vse navedeno, ob upoštevanju vsake posamezne alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 posebej in vseh alinej skupaj, pristojni organ ocenjuje, da splošna verodostojnost prosilca ni podana. Pristojni organ je svojo odločitev oprl tudi na odločitvi Ustavnega sodišča republike Slovenije, kakor sledita iz sodb št. Up-1970/08 z 2. 4. 2009 in št. U-l-292/09 z 20. 10 2011, kjer je Ustavno sodišče navedlo, da v azilnem postopku ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru temelji na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb, ki jih prosilec navaja v svoj prid. Če prosilec za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo, mora dokazati tudi svojo verodostojnost, ki pa se ugotavlja na podlagi njegovih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in v času trajanja postopka za pridobitev mednarodne zaščite. Eden od glavnih kriterijev za oceno verodostojnosti predstavljajo notranja neskladja v pripovedi prosilca, ugotovljena bodisi znotraj istega razgovora ali pisne izjave bodisi ob primerjanju prosilčevih izjav po posameznih fazah postopka ali ob primerjanju izjav dveh ali več prosilcev, ki jih vežejo skupne okoliščine. Takšno ravnanje vsekakor pomeni zavajanje Ministrstva za notranje zadeve in že samo po sebi vodi do ocene, da ni mogoče ugotoviti splošne verodostojnosti posameznega prosilca.

35. V nadaljevanju odločbe tožena stranka pravi, da prosilec s prošnjo za mednarodno zaščito uveljavlja, da je v izvorni državi ogrožen, ker se ni odzival na vabila šiitov in se udeležil njihovega verskega obreda matam. Zaradi tega je z njimi imel težave. Pristojni organ ocenjuje, da je razlog, s katerim prosilec utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, potrebno presojati v okviru statusa begunca, saj je po smislu njegovih navedb mogoče razumeti, da uveljavlja strah pred preganjanjem zaradi verskega prepričanja. Preganjanje zaradi verskega prepričanja pa v konkretnem primeru prosilec uveljavlja z grožnjami ter fizičnim napadom, v katerem naj bi mu šiiti med pretepom poškodovali nogo. Pomembno in odločujoče je dejstvo, da je prosilec v podporo svojim navedbam priložil sliko potrdila iz bolnišnice, ki pa se z njegovimi navedbami v več elementih ni skladalo, zaradi česar je mogoče nesporno ugotoviti, da prosilec z njim svojih navedb ni utemeljil. Glede na navedeno in glede na šibko podporo, ki jo prosilčevim navedbam nudijo informacije o izvorni državi, pristojni organ prosilčevim navedbam ne more brez dvoma slediti.

36. Pristojni organ nadalje ugotavlja, da je bolnišnični izvid, s katerim je prosilec želel izkazati navedbe glede poškodbe na nogi, v ključnih delih v nasprotju s prosilčevimi navedbami. Ne ujema se namreč v tipu poškodbe, starosti obravnavane osebe (pacienta) ter kraju in času zdravniške oskrbe (prosilec je namreč zatrjeval, da je bil v času, ko je nastal zdravniški izvid, v popolnoma drugem delu države). Nejasno je tudi, ali je potrdilo dejansko bilo izdano prosilcu, saj priimka obravnavanega pacienta zaradi nečitljivosti ni bilo mogoče prevesti. Na podlagi navedenega pristojni organ nikakor ni mogel zaključiti, da je poškodba, ki je navedena na zdravniškem potrdilu, povezana z domnevnimi napadi s strani šiitov zaradi neudeležbe na obredu matam, saj slednje iz potrdila nikakor ne izhaja in tega tudi drugače prosilec ni izkazal. Ravno tako pa se izvid, kot že rečeno, tudi ne ujema s prosilčevimi navedbami. Pristojni organ ravno tako ne more brez dvoma sprejeti, da dotični izvid dejansko zadeva prosilca, glede na to, da je bilo zaradi nečitljivosti nemogoče prevesti celotno ime pacienta in da je iz izvida razvidno, da je bila obravnavana oseba v času pregleda stara 15 let, prosilec pa glede na rojstne podatke nikakor ni mogel biti toliko star v tem času. Pristojni organ po preučitvi omenjenega dokazila in ob upoštevanju dejstev in okoliščin, kakor jih prosilec v postopku navaja, lahko zaključi, da bolnišnično potrdilo, ki ga je prosilec predložil, ne izkazuje njegovih navedb glede fizičnega napada storjenega nanj, kakor tudi ne izkazuje, da bi bil prosilec kakorkoli ogrožen oziroma preganjan v Pakistanu.

37. Prosilec zatrjuje, da je bil v Pakistanu podvržen grožnjam od šiitov. Pristojni organ tudi omenjenih domnevnih groženj ne more sprejeti kot obliko preganjanja. Na podlagi splošno in skopo podanih izjave glede prejetih groženj pristojni organ ne more zaključiti, da bi prosilcu dejansko grozilo preganjanje, saj iz njih nič konkretnega ne izhaja in je popolnoma nejasno, česa naj bi se prosilec sploh bal, kdaj naj bi te grožnje prejemal ter kdo točno naj bi mu grozil. 38. Pristojni organ izpostavlja, da morajo biti dejanja preganjanja v skladu z Ženevsko konvencijo in ZMZ-1 dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic oziroma predstavljajo zbir različnih ukrepov, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Za prosilčeve navedbe pa je slednje nemogoče trditi. Prosilec namreč zatrjuje, da je bil v Pakistanu domnevno preganjan zgolj mesec oziroma dva na leto, ko so potekale priprave na obred matam, ostale dele leta pa naj bi v izvorni državi normalno živel in ne imel težav. Dodatno pa je iz prosilčevih izjav mogoče razbrati, da je prosilec svoje navedbe tako glede domnevnega fizičnega kakor tudi verbalnega napada z grožnjo s smrtjo povezal z enim dogodkom, ki naj bi se mu zgodil, ni pa omenjal, da bi bil temu večkratno podvržen. Sam pa je dejal, da se je pred tem večinoma zgolj verbalno prepiral, brez da bi se mu kaj konkretnega zgodilo. Glede na to, da prosilec z ničimer (niti s predloženim zdravniškim potrdilom) ni izkazal, da bi bil v Pakistanu s strani šiitov dejansko predhodno preganjan, in četudi bi pristojni organ prosilčeva zatrjevanja vzel za verjetna, ne bi mogel zaključiti, da težave, kakor jih prosilec opisuje, predstavljajo dovolj ponavljajoče in hudo dejanje, da bi bilo mogoče skleniti, da prosilčeve težave dejansko pomenijo preganjanje na podlagi njegovega verskega prepričanja. Kar pa še dodatno izkazuje, da prosilec težav, ki jih je imel, ni jemal dovolj resno oziroma se ni mogel na njihovi podlagi počutiti tako ogroženo, da se je bal za svoje življenje, je dejstvo, da se zavestno in namenoma iz kraja prebivanja, kjer naj bi živel v strahu in bil podvržen ogroženosti, ni želel odseliti, čeprav je v času, ko je za mesec dni prebival pri svojem stricu v drugem kraju, tam živel brez težav. Ravno slednje po mnenju pristojnega organa nakazuje na to, da je prosilec dejansko imel dodatno možnost, da bi življenje v Pakistanu nadaljeval brez omenjenih domnevnih težav.

39. V konkretnem primeru je za odločitev o podelitvi mednarodne zaščite pomembno tudi dejstvo, da zatrjevanih dogodkov preganjanja in ogroženosti s strani šiitov prosilec ni prijavil na policijo ali kateremu drugemu organu, zadolženemu za zagotavljanje varnosti in zaščite v državi. Nemogoče je spregledati, da se prosilec ni niti poskusil obrniti na zaščito svoje države glede na to, da je omenjal, da je od šiitov prejemal grožnje, kakor tudi bil deležen fizičnih napadov, pri čemer naj bi bil domnevno enkrat na nogi tudi huje poškodovan. Prosilec je navedel, da prijave na policijo ni podal, ker je vedel, da policija ne bi ničesar naredila glede njegove prijave. Prosilec nikakor ni navedel, in tudi iz njegovih navedb tega ne gre razbrati, da bi s policijo v Pakistanu imel kakršne koli težave ali negativne izkušnje, da bi lahko s tako gotovostjo trdil, da policija glede njegove prijave ne bi naredila ničesar. Zgolj prosilčeve nepreverjene in pavšalne izjave glede nedelovanja pakistanske policije po oceni pristojnega organa ne dosegajo takih dokaznih standardov, da bi pristojni organ na podlagi njih lahko zaključil, da izvorna država prosilcu ne nudi in ne more nuditi zaščite v primeru, da jo potrebuje. Pristojni organ lahko na podlagi navedenega zaključuje, da četudi prosilec trdi, da je v Pakistanu preganjan s strani šiitov, pa vendarle ni uspel izkazati, da mu država v konkretnem primeru ne bi mogla nuditi zaščite.

40. Po mnenju pristojnega organa so v skladu s 24. členom ZMZ-1 namreč lahko subjekti, ki izvajajo preganjanje ali povzročajo resno škodo, nedržavni subjekti le, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona, česar pa prosilec ni izkazal. 41. Pristojni organ se naslanja tudi na ustavno-pravni standard iz odločbe Ustavnega sodišča Up-229/17-24, U137/17-12 z 21.11.2019, iz katere izhaja, da je brez dvoma dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi.

42. O izboljšanju varnostne situacije v provinci Pandžab je v svojem poročilu poročal tudi pakistanski Inštitut za konflikte in varnostne študije (v nadaljevanju: PICSS). Leta 2018 je bilo v omenjeni provinci manj napadov skrajnežev. Na podlagi tega je bilo ugotovljeno izboljšanje varnostne situacije v tej provinci, saj so skrajneži večinoma napadali zunaj in znotraj province. Varnostne sile so izvedle 38 operacij, v katerih je bilo ubitih 11 osumljenih skrajnežev, 9 pa jih je bilo aretiranih.

43. Tudi notranje ministrstvo Združenega kraljestva je Pakistan označilo kot državo, v kateri se je varnostna situacija v primerjavi s prejšnjimi leti v letu 2018 bistveno izboljšala. Notranje ministrstvo je pohvalilo odločnost pakistanskih varnostnih sil, še posebej vojske, pri operacijah izvedenih proti militantnim skupinam. Operacije je označilo za uspešne ter navedlo, da se je celotna varnostna situacija v državi v primerjavi s prejšnjimi leti izboljšala. Notranje ministrstvo je v svojem poročilu navedlo tudi, da pakistanske varnostne sile ohranjajo nadzor po vsej državi.

44. Glede na pregledane informacije o varnosti v Pakistanu pristojni organ zaključuje, da se v skladu z uradnimi informacijami in statističnimi podatki stanje v državi izboljšuje. Policija povečuje svoje vrste, ravno tako pa, glede na podatke institucij, efektivno izvaja nadzor nad ozemljem, še posebej v regiji Pandžab, v kateri se je varnostna situacija bistveno izboljšala. Prosilec v svoji prošnji ne uveljavlja oziroma ne nakazuje na to, da se v Pakistanu, še posebej v svojem domačem kraju, na sploh ne bi počutil varno, kar je potrdil tudi s tem, ko se iz domačega kraja ni želel izseliti, kljub temu da se je tam počutil ogroženega. Na podlagi tega ter že prej izkazanega dejstva, da šiiti nikjer v Pakistanu ne predstavljajo večinskega prebivalstva, pristojni organ zaključuje, da se prosilec ni mogel počutiti tako zelo ogroženega, če tudi možnosti, da bi svoje življenje nadaljeval v drugem kraju, prostovoljno ni izkoristil. 45. Pristojni organ ocenjuje, da prosilec ni izkazal, da bi bil v izvorni državi preganjan na podlagi svoje veroizpovedi, rase, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini, kakor tudi ne, da je v izvorni državi preganjan na podlagi političnega prepričanja. Prosilec s svojimi ne ujemajočimi izjavami ni izkazal, da bi dejansko preganjanju na podlagi svoje veroizpovedi v izvorni državi že bil podvržen, še manj pa, da bi mu lahko bil v primeru, da se v državo vrne. Ravno tako pa prosilčeve izjave nimajo podpore niti v informacijah o izvorni državi in niti v dokazilu, ki ga je pristojnemu organu posredoval z namenom izkazovanja svojih navedb. Tudi informacije, ki jih je prosilec predložil preko svojih pooblaščencev v postopek, ne izkazujejo ničesar konkretnega. Na podlagi navedenega je pristojni organ prosilčeve navedbe označil za neverodostojne in malo verjetne.

46. Pristojni organ nadalje ocenjuje, da je prosilčeve navedbe potrebno obravnavati v okviru resne škode, saj po smislu svojih navedb uveljavlja, da mu v primeru vrnitve v Pakistan grozi resna škoda predvsem v smislu prve, posredno pa tudi druge alineje 28. člena ZMZ-1. Tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena, česar pa ni mogoče sklepati iz prosilčevih izjav. Kot je že bilo obrazloženo, so prosilčeve izjave, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito, malo verjetne, ne ujemajoče in neprepričljivo podane, hkrati pa je prosilec zaradi namernega podajanja zavajajočih in lažnih izjav v postopku pred pristojnim organom (predvsem glede njegove starosti) svojo verodostojnost občutno zmanjšal. Na podlagi tega jim pristojni organ ne more brez dvoma slediti. Poleg tega pa niti dokazilo, ki ga je prosilec dostavil v postopku, ne izkazuje njegovih navedb, ampak je v več delih z njimi celo v nasprotju. Prosilec nikakor ni izkazal, da je bil sam dejansko pretepen in imel poškodbo, še manj pa, da je bila poškodba storjena s strani šiitov. Ravno tako pristojni organ na podlagi pavšalnih in ne oprijemajočih navedb glede groženj, ki naj bi jih prosilec domnevno prejemal, ni mogel zaključiti, da slednje predstavljajo preganjanje oziroma zadoščajo resni škodi. Prosilec torej nikakor ni podal oprijemljivih in verjetnih razlogov, zaradi katerih bi pristojni organ lahko sklenil, da je v Pakistanu kakorkoli že bil podvržen resni škodi v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1 ali preganjanju oziroma, da jima bo, če se v državo vrne. Glede na navedeno in v skladu s pridobljenimi informacijami, ki potrjujejo, da so varnostne razmere predvsem v provinci Pandžab izboljšane, pristojni organ ne more zaključiti, da bi prosilcu v primeru vrnitve v Pakistan grozila resna škoda.

47. Na podlagi vsega zgoraj navedenega pristojni organ zaključuje, da prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev, niti mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen, prav tako pa prosilec tudi ne uveljavlja, da v Pakistanu obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, da se tja ne bi mogel vrniti.

48. V tožbi tožnik pravi, da se z odločitvijo toženke ne strinja, zato vlaga tožbo zoper odločbo. Tožnik navaja, da je v postopku mednarodne zaščite predložil kopijo slike iz bolnišnice in kopijo svojega osebnega dokumenta. Na podlagi kopije iz bolnišnice je še dodatno poleg verodostojnega pričanja dokazal, da je bil v Pakistanu dejansko preganjan s strani šiitov. Prav tako se je v postopku po najboljših močeh potrudil, da je utemeljil svojo prošnjo ter tako tudi naknadno posredoval obe manjkajoči dokazili. Druga neposredna dokazila o navedenem dogodku pa je težko pričakovati.

49. Tudi sama toženka v izpodbijani odločbi pravilno ugotavlja, da je prosilec v postopku na vprašanja odgovarjal korektno, da se vprašanjem ni izogibal. Tožnik je le na začetku postopka zmotno navedel datum rojstva, ki pa ga je kasneje tudi korigiral, kar pa se mu glede na pretrpljene bolečine in izkušnje ne more šteti za zlonamerno dejanje, še posebej spričo agresije na poti, ko so le ranljive skupine zaščitene pred represivnimi organi. Bil je le trenutek navedbe, tožnik pa se je hitro kasneje v postopku popravil. Tožnik se ne strinja, da je namerno podajal zavajajoče podatke, bolj avtomatično kot pa namerno ob razumevanju že prej navedenega in mu toženka nikakor ne more očitati, da se navkljub svoji mladosti ni potrudil kar po najboljših močeh.

50. Če je toženka zasledila kakšna neskladja in je prišla do navedenega zaključka, bi vsaj lahko naštela, katera neskladja ima v mislih, če pa s tem misli že prej navedeno pri podaji prošnje glede rojstnega datuma, pa je takšno sklepanje tožene stranke neutemeljeno in ni podprto z navedbami v izpodbijani odločbi. Tožnik je v spis predložil vse listinske dokaze, ki nedvomno utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v izvorni državi, vse na podlagi lastnega verskega prepričanja, navsezadnje pa je izjava tožnika bistvena za ugotavljanja njegove prepričljivosti. V tem pogledu bi morala toženka brez dvoma slediti prepričljivi izpovedbi tožnika, ne pa zgolj pavšalno priti do zaključka, da so izjave tožnika v postopku malo verjetne. Po prepričanju tožnika je dejansko stanje, kot ga poskuša prikazati toženka, brez argumentacije, napačno in gre slediti izpovedbam tožnika in predloženim dokazom, da je dejansko stanje takšno, kot ga je opisal tožnik. Toženka v postopku podaje prošnje ni poučila tožnika, kot se sedaj sama sklicuje, da je kakršnokoli laganje kriva izpovedba, ampak je to le del prošnje, ki se ne bere in ki ga tožeča stranka zgolj podpiše, čeprav je ne glede na to tožnik ves čas postopka govoril po resnici in zato dvomi, ki jih tožena stranka navaja v izpodbijani odločbi glede verjetnosti, niso pravilni.

51. Toženka je v smislu verskega preganjanja in prepričanja tožnika pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje, navkljub vprašanjem pooblaščenca tožnika na osebnem razgovoru. Na podlagi 46. člena ZMZ-1 je uradna oseba tista, ki ugotavlja razloge, s katerimi se utemeljuje prošnja za mednarodno zaščito, ter vsa druga dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev. Navedeno določilo ni bilo pravilno uporabljeno, zato tudi dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno in je nepopolno.

52. Toženka v izpodbijani odločbi namenja eno celo stran ugotavljanju prosilčevih navedb glede poškodbe in kasneje predloženega zdravniškega izvida. Iz navedb tožnika in priloženega zdravniškega potrdila izpeljuje svoje zaključke vse v duhu obrazložitve nekakšnih neskladnosti in ujemajočih se trditev tožeče stranke, operira z datumi in ostalimi podatki ter primerja izpovedbe tožnika in bolniškega izvida. Po mnenju tožeče stranke je vse v neskladju, datumi, poškodba itd., brez da bi bila tožniku dana možnost natančno obrazložiti, kaj je mogoče razbrati iz samega zdravniškega potrdila, mu dati možnost obrambe, možnost, da izpove dejansko stanje, ki se navezuje na zdravniško potrdilo.

53. Na podlagi sodbe I U 1646/2016-6 z dne 25. 9. 2017 se v okviru splošne verodostojnosti ugotavljajo okoliščine, na podlagi katerih je mogoče verjeti in se ocenjujejo na podlagi izjav in ravnanj pred in med postopkom (prav tako v sodbi I U 292/09, Up- 1427/09). Toženka pa ni v ničemer zadostila napotilom sekundarne zakonodaje, da bi ugotovila resnično dejansko stanje, temveč zgolj izpeljuje sama svoje nepravilne zaključke in še to ne na podlagi izjav, kot veleva sodna praksa, ampak na podlagi priložene listine tožeče stranke vse v nepravilnosti in nezakonitosti postopka, tako da tudi bistveno krši sam postopek, saj so si navedbe tožene stranke nasprotne in nimajo razlogov za izdajo navedene izpodbijane odločbe. Kaj je napisano v zdravniškem poročilu, je bistvenega pomena za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, tožena stranka pa si ta odločilna dejstva razlaga po svoje, nejasno, tako da je že sama s seboj v nasprotju.

54. Iz predloženih dokazov tožnika je jasno razbrati, da prihaja iz muslimanske države, kjer prebivajo tako suniti, kot šiiti. Sunitov naj bi bilo več, vendar tudi šiitov ni malo glede na ogromno populacijo izvorne države. Iz poročil raznih organizacij izhaja, da prihaja med različnima verskima ločnicama muslimanov do trenj in nasprotij, kar včasih tudi privede do hujših in dokončnih posledic umrlih, da se ne omenja sektaškega nasilja, ki pa je redno prisotno, in ki ga je doživel tudi tožnik. Šiiti so v svojih praznovanjih bolj intenzivni in tudi bolj ritualno usmerjeni, kar vse potrjujejo navedbe tožnika, da je v postopku govoril resnico t.i. prepričljivo in verodostojno. Toženka seveda tudi v nadaljevanju izpodbijane odločbe navaja neverodostojnost tožnika, ker naj bi njegova izpovedba bila nasprotna s splošno znanimi podatki izvorne države, pa očitno spregleda vsa dokazila, ki so bila priložena v spis, in ki popolnoma potrjujejo verodostojnost tožnika. V tem poglede toženka tudi vstavlja v kontekst institut čimprejšnje zaprositve za mednarodno zaščito, omenja že možnost Grčije in Hrvaške. Tožnika opravičujejo dejstva razmer, ki vladajo v Grčiji in na Hrvaškem, kjer se že pojavljajo sistematične pomanjkljivosti prosilcev za mednarodno zaščito.

55. Tožnik je bil v svoji izvorni državi soočen z utemeljenim strahom, da bo moral trpeti šiitsko prisilo sodelovanja in udeležbe pri njihovih verskih ritualih. Njegovo versko prepričanje mu tega ne dovoljuje. Tožnik je šiit in se je takšnemu verskemu spreobračanju in prisile uprl, vendar nasilja ni bilo konec v času verskih praznikov šiitov. Tovrstna prisila s strani šiitov je že postala resna in tudi ponavljajoča in je posegala v temeljne pravice tožnika in jih tudi omejevala, še posebej spričo fizičnega in psihičnega nasilja. Tožnik je bil v svoji državi zaradi neodzivnosti šiitov ogrožen. Glede na navedeno tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. Regija, iz katere prihaja, je rizična, policija nima kontrole nad različnimi verskimi skupinami, kar je razbrati tudi iz priloženih dokazov. Tožnik je bil v svoji izvorni državi dejansko preganjan na podlagi svojega verskega prepričanja oziroma veroizpovedi, kar ima vse podporo v informacijah v izvorni državi. Seveda pa informacije o izvorni državi niso specifične za primer tožnika, ampak so splošne, vendar se ujemajo s sliko dejanj tožnika. Tožeči stranki v Pakistanu grozi resna škoda v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Prav tako pa iz izpovedi tožnika in priloženih dokazov izhaja, da obstajajo utemeljeni razlogi, če bi se tožnik vrnil nazaj v Pakistan, da bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28 člen ZMZ-1. Tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozi ponovno poniževalno ravnanje s strani šiitov. Tožnik glede na navedeno meni, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite oziroma izpolnjuje pogoje vsaj za subsidiarno zaščito.

56. V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja argumente iz izpodbijane odločbe, pravi, da je njena naloga, da oceni dokaze in tudi, če bi sprejela zdravniško potrdilo kot ustrezen dokaz, le-to ne izkazuje tožnikovih navedb, da so poškodbo povzročili šiiti.

57. V pripravljalni vlogi tožnik še navaja, da je napačno stališče toženke, da bolniški list ni v ničemer povezan s preganjanjem, ki ga je tožnik doživel v svoji izvorni državi, ko je v samem postopku ves čas spričo pravilno ugotovljenega dejanskega stanja navajal ravno zaradi verskega preganjanja posledice, ki so bile povezane z bolnišničnim zdravljenjem. Posledice, ki so opisane v bolnišničnem listu za tožnika, so tiste, ki so sledile njegovi ogroženosti s strani šiitov. Toženka ne bi smela ugotavljati dejanskega stanja le na podlagi listinskih dokazov, ampak bi se morala dopolnjevati z izjavami tožnika v postopku pridobitve mednarodne zaščite, če pa je v tem postopku zasledila nasprotja, pa je imela možnost to pravilno ugotoviti pri podaji prošnje ali na osebnem razgovoru.

58. V obravnavanem primeru je težko preizkusiti, zakaj tožnik ni upravičen do statusa begunca niti do subsidiarne oblike mednarodne zaščite. V obrazložitvi namreč ni pojasnjeno, katero dejansko stanje je bilo upoštevano pri odločanju, niti kako so bili vrednoteni posamezni dejanski dokazi (zaslišanje tožnika, različni viri, ki poročajo v stanju v Pakistanu), napačna pa so tudi nekatera materialnopravna stališča upravnega organa glede uporabljenih določb ZMZ-1. 59. Res je, da mora prosilec v skladu z 21. členom ZMZ-1 sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek) in da mora predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, v postavljenem roku oziroma v primeru, da se opravi osebni razgovor vse do konca osebnega razgovora, vendar mora tudi organ po 22. členu in po uradni dolžnosti ugotavljati dejansko stanje in izdati zakonito ter pravilno odločitev (prvi odstavek), v ta namen pa med drugim preverjati izjave prosilca v povezavi z informacijami v izvorni državi iz 8. in 9. alineje 23. člena tega zakona (drugi odstavek istega člena), to je s splošnimi informacijami o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno politični situaciji in sprejeti zakonodaji (8. alineja), ter s specifičnimi informacijami o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države (9. alineja).

60. Glede na navedeno ni jasno niti, kakšen je smisel navedb toženke v izpodbijani odločbi in sicer do specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi. Pridobitev informacij o izvorni državi je nujna za ugotovitev, ali prosilcu v primeru vrnitve v izvorno državo grozi preganjanje, ki utemeljuje status begunca, če je zahteva zanj neutemeljena pa zaradi presoje, ali mu ob vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda iz 28. člena ZMZ in je zato upravičen do podrejene (subsidiarne) oblike mednarodne zaščite.

61. Tožnik sodišču glede na vse navedeno predlaga, da ga zasliši in da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje oziroma da sodišče samo spremeni izpodbijano odločbo, tako da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in tožeči stranki prizna status begunca oziroma pravico do subsidiarne zaščite.

Tožba ni utemeljena.

62. Sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člen ZUS-1), vendar pa mora ob tem narediti nekatere bistvene poudarke v obrazložitvi, ki niso že na prvi pogled razvidni iz strukture obrazložitve izpodbijanega akta.

63. V predmetni zadevi namreč ni odločilno to, da tožniku ni mogoče verjeti, da ga je utemeljeno strah pred preganjanjem, ker ni hotel sodelovati v verskem obredu šiitov, ampak je najprej pomembno, da tožnik očitno ni izkazal potrebne intenzivnosti, tudi pogostosti, dejanj preganjanja v smislu fizičnega nasilja iz prve alineje prvega odstavka 26. člen in prve alineje drugega odstavka 27. člena ZMZ-1. Na tem stališču sicer med drugim gradi utemeljitev tudi tožena stranka, vendar je ta del obrazložitve tožene stranke razviden šele iz odstavka 37. in 38. te sodbe, kjer sodišče po vrsti povzema argumentacijo tožene stranke, kot is ta sledi v izpodbijanem aktu.

64. V zadevi je namreč odločilno, da je bil tožnik samo enkrat udeležen v pretepu v zvezi z verskim obredom, kjer naj bi dobil hud udarec po nogi s palico, med tem ko za prvi incident (pretep) niti ni rekel, da je bil on žrtev. Poleg tega naj bi bile tarče omenjenih prisilnih obredov mladi fantje, tožnik pa je bil februarja 2018, ko se je prvič umaknil k stricu v Helan, kjer je bil varen, tik pred polnoletnostjo. Ob drugem incidentu je že bil polnoleten, v času izpodbijanega akta pa je bil star že 20 let. Ob drugem incidentu, ki naj bi se zgodil tudi v pripravah na isti obred leta 2018, tega incidenta ni prijavil policiji in tudi ni bilo razloga, da ga ne bi, saj so bili po njegovih trditvah v njegovi vasi Č. tako suniti kot šiiti. Tožnik torej ni izkazal, da ga izvorna država (policija) ne bi mogla zaščititi v omenjenem predelu Pakistana zoper zatrjevano matretiranje v času priprav na verski obred šiitov. Tožnik se tudi ne sklicuje na nobeno konkretno informacijo o stanju v Pakistanu, ki bi kazala na to, da ga policija ni sposobna ali da ga ne bi hotela zaščititi (25. člen ZMZ-1) oziroma ne pravi, da določene informacije o tem, tožena stranka brez upravičenega razloga ni upoštevala.

65. Poleg tega se je tožnik v prvem primeru zatrjevanega maltretiranja umaknil k stricu v drug kraj, kjer je imel mir, in to bi lahko storil enkrat na leto v času priprav na obred, saj iz njegovih navedb izhaja, da za to ni imel kakšnih objektivnih ovir. Njegov oče pa naj bi celo ves čas živel v Karačiju.

66. Poleg tega tožnik ni zatrjeval, da so ga lokalni šiiti kakor koli „vzeli na piko“ oziroma da so hoteli ravno njega pritegniti v obred. Tega ni zatrjeval, ampak je govoril o splošni praksi šiitov. Za osebo C. C., ki naj bi ga poškodoval s palico, ni vedel povedati, ali ga še išče, povedal pa je, da ima še stike s starši, ki pa ga očitno niso obvestili, da ga kdorkoli išče iz verskih razlogov.

67. Vse to kaže, da ni šlo za dovolj ponavljajoče in intenzivno fizično maltretiranje in da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem na podlagi (verskega ali političnega) prepričanja, ker dejanja preganjanja niso bila dovolj intenzivna, kamor je treba v konkretnem primeru prišteti tudi pogostost dejanj zatrjevanega preganjanja.

68. V zvezi z oceno (ne)verodostojnosti pa sodišče pripominja, da dejstvo, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito rekel, da je njegov rojstni datum ... 3. 2002, na osebnem razgovoru pa je priznal, da je njegov pravi rojstni datum ... 3. 2000, ni taka okoliščina, zaradi katere bi tožena stranka lahko dvomila o drugih dejstvih, ki jih je zatrjeval tožnik v zvezi z njegovim preganjanjem. Kot je to Upravno sodišče že večkrat izpostavilo ob interpretaciji določbe zadnje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, in je bila potrjena z interpretacijo določbe člena 4(5)(e) Kvalifikacijske direktive 2011/95 s strani Sodišča EU v zadevi X z dne 29. junija 2023, je „lažna izjava v prvotni prošnji za mednarodno zaščito sicer res upošteven element /.../ Vendar to samo po sebi ne more preprečiti, da se ugotovi splošna verodostojnost prosilca“,1 saj je treba upoštevati celoto vseh trditev, dejanj prosilca oziroma tožnika ter predložene dokaze. Sodišče EU pravi: /.../ „če bi presoja vseh upoštevnih elementov iz postopka v glavni stvari privedla do tega, da splošne verodostojnosti prosilca za azil ni mogoče ugotoviti, je treba torej njegove izjave, ki niso podprte z dokazi, potrditi, pri čemer mora v tem primeru zadevna država članica sodelovati s tem prosilcem, kot je bilo med drugim opozorjeno v točkah 47 in 48 te sodbe, da se omogoči zbiranje vseh elementov, s katerimi je mogoče utemeljiti prošnjo za azil.“2

69. Tožena stranka je tudi pretiravala z učinkom na celotno dokazno oceno zaradi neresnične izjave tožnika glede njegove starosti, ki jo je sam popravil na osebnem razgovoru, ker se ta okoliščina bolj malo povezuje z relevantnimi okoliščinami, ki jih je tožnik navajal v zvezi s preganjanjem. Povezuje se s tem, da naj bi bilo nagovarjanje za samopoškodovanje na verskem obredu usmerjeno predvsem v mlade.

70. Bolj pomembno za pravilno ugotovitev, da ni šlo oziroma da intenzivnost preganjanja ni izkazana in da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, je izpeljava tožene stranke, da iz bolnišničnega potrdila izhaja, da naj bi mu rano na kolenu oskrbeli konec aprila 2018, ko je prosilec bil, kakor je to sam zatrjeval na osebnem razgovoru, v mestu Karači (tam naj bi ostal mesec dni). Tožena stranka ugotavlja, da iz bolnišničnega potrdila izhaja, da je bila oskrba opravljena v zdravstveni ustanovi v A., ki pa se nahaja na popolnoma drugem koncu Pakistana. Drugo neskladje, ki ga je pristojni organ zasledil glede poškodbe, pa se navezuje na to, kdaj je prosilec poškodbo prejel. Po njegovih trditvah naj bi prosilec bil poškodovan v času meseca Maharama v letu 2018, natančneje v času obredov matama oziroma v času priprav nanj (poletje). Naslednje relevantno neskladje, ki je neposredno povezano s samo poškodbo, in ga je ugotovila tožena stranka, pa je starost oskrbovane osebe. Iz bolnišničnega potrdila izhaja, da je bila zaradi poškodbe na levem kolenu oskrbovana 15-letna oseba. Glede na rojstni datum, ki ga je prosilec podal v postopku (... 3. 2000), pa ni mogoče, da bi bil v času oskrbe star 15 let. Nenazadnje je pristojni organ izpostavil še, da glede na to, da iz bolnišničnega potrdila ni mogoče razbrati celotnega imena obravnavanega pacienta, pristojni organ predloženega dokazila ne more brez dvoma povezati s prosilcem.

71. Tožnik v tožbi po kvalificiranem pooblaščencu tej dokazni oceni konkretno ne nasprotuje, kar pomeni, da ne podaja nobenih nasprotnih argumentov ali pojasnil, ki bi jih bilo treba preizkusiti na glavni obravnavi pred sodiščem, čeprav je od izdaje odločbe preteklo že več kot 3 leta in je imel tožnik ob pomoči svetovalca za begunce dovolj časa, da bi v pripravljalni vlogi utemeljil, da je dokazna ocena tožena stranke v zvezi z zdravniškim potrdilom zmotna in da je za razčiščevanje dejstev potrebno zaslišanje tožnika.

72. Nadalje je za zakonitost izpodbijanega akta izredno pomembno, da je tožena stranka izjave tožnika preverila tudi s pomočjo informacij o stanju v Pakistanu in tudi v okrožju oziroma v občini, kjer je živel tožnik. Tožena stranka je na podlagi poročila Agencije EU za azil ugotovila, da za tožnikovo okrožje D. velja, da so zadnje spopade med suniti in šiiti zabeležili leta 2004. V D. naj šiiti sploh ne bi bili prisotni oziroma v A. naj bi glede na preučene informacije suniti in šiiti živeli v sožitju; v D. pa naj bi bili šiiti redko prisotni.

73. Nadalje je za pravilno ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, pomembno, da iz nobenih informacij, ki so bile pristojnemu organu na voljo, ne izhaja, da bi v verske obrede samopoškodovanja šiiti silili pripadnike drugih veroizpovedi oziroma, kot je v konkretnem primeru navajal prosilec, da bi pripadnike drugih ločin islama silili k praznovanju Ašure in k izvajanju matama. Tožena stranka je tudi podala pripombe in dokazno oceno glede poročil, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika pred izdajo odločbe in tožnik v tožbi ne na poročila, ki jih je pridobila tožena stranka, ne na komentarje tožene stranke na poročila, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika, ni dal pripomb ali dodatnih informacij. Tožnik sicer v tožbi omenja informacije o stanju v Pakistanu, vendar se na nobeno konkretno ne sklicuje, da bi potrjevalo njegove navedbe o preganjanju sunitov v njegovem okrožju v zvezi z omenjenim verskim obredom šiitov.

74. Na dokazno oceno o tem, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, pa ne moreta imeti nobenega vpliva elementa, ki ju je sicer tožena stranka upoštevala, in sicer, da bi tožnik moral za azil zaprositi že v Grčiji in na Hrvaškem in da je šele po treh dneh, ko je bil v Sloveniji izrazil namero za azil. To v celoviti dokazni oceni ne more imeti zaznavnega vpliva glede na nizko zanesljivost informacij o azilnih postopkih v Grčiji na Hrvaškem in dejstvo, da naj bi bil tožnik po njegovih navedbah namenjen v Italijo in potem v Nemčijo. Takšna želja prosilca, da bi čim prej prišel do dela in zaslužka, ali v okolje, kjer ima morda ljudi, s katerimi je kakor koli bolj povezan, namreč ne izključuje možnosti, da je bil prosilec imel določeno negativno izkušnjo z omenjenimi obredi šiitov.

75. Sodišče je preverilo, da je osebni razgovor dne 26. 9. 2019 potekal ustrezno, v skladu z določbo člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95 in pravico do obrambe kot splošnim pravnim načelom v pravu EU ter 16. in 15(3) členom Procesne direktive 2013/32 ter 3. odstavkom 46. člena ZMZ-1. Razgovor je potekal 2 uri in 30 minut je trajalo branje zapisnika. Na podlagi osebnega razgovora je uradna oseba zbrala potrebne in zanesljive podatke za ugotovitev intenzivnosti zatrjevanega preganjanja, kar je bistveni element tega spora. Glede intenzivnosti zatrjevanega maltretiranja so se njegove navedbe na osebnem razgovoru tudi povsem ujemale z izjavo oziroma odgovori na vprašanja ob podaji prošnje z dne 13. 8. 2019. Na osebnem razgovoru je bila prisotna tudi pooblaščenka tožnika, ki je dobila možnost postavljati vprašanja. Dne 21. 2. 2020 je pooblaščenec tožnika toženi stranki poslal prevod potrdila zdravstvene ustanove A. z dne 28. 4. 2018 in tožena stranka je štiri mesece kasneje izdala izpodbijani akt. Iz prevoda zdravniškega potrdila je že na prvi pogled razvidno, da so informacije v potrdilu, ki bi lahko bile pomembne, v tem potrdilu nečitljive in zelo skope, zato je imel tožnik dovolj časa pred izdajo odločbe, da bi manjkajoča dejstva pojasnil. Ni jih pojasnil niti v tožbi, ko je bil seznanjen z dokazno oceno organa, ki pa ni mogla biti presenečenje za tožnika. Po standardu iz sodne prakse Sodišča EU o pravici do obrambe je izjemoma treba stranki predočiti dokazno oceno, ki je za stranko neugodna v tem smislu, da bi mu moral predhodno posredovati dejstva, na katerih bo utemeljil to odločbo, če državljan tretje države ni mogel razumno domnevati, katera dejstva so mu očitana, ali kadar je bil objektivno v takem položaju, da nanje ni mogel odgovoriti brez nekaterih preverjanj ali postopkov, zlasti z namenom pridobitve potrdil.3 Pomanjkljivo potrdilo prevedeno v slovenščino,, ki ga je predložil tožnik, ni moglo biti presenečenje za tožnika in pooblaščenca, ko je dobil dokazno oceno tožene stranke, poleg tega pa tudi v tožbi tožnik ničesar ne pojasnjuje v zvezi s tem.

76. Iz istih razlogov, kot je sodišče ugotovilo, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi njegovega verskega prepričanja, tudi niso izkazani pogoji za utemeljen zaradi resne škode v primeru njegove vrnitve v Pakistan.

77. Sodišče ni zaslišalo tožnika, kar bi bilo možno samo na podlagi dodatnega procesnega dejanja, to je opravljene glavne obravnave. Ni namreč našlo napak ali pomanjkljivosti v izvedbi osebnega razgovora v upravnem postopku in v zagotavljanju možnosti tožnika, da se brani in izjavi v upravnem postopku, ampak je sodišče lahko presodilo zakonitost izpodbijanega akta na podlagi vpogleda v spis ob upoštevanju neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah.4 Poleg tega je ob tem upoštevalo, da niso izpolnjeni pogoji za izvedbo glavne obravnave po specialni določbi drugega odstavka 71. člena ZMZ-1 niti predlagani dokaz z zaslišanjem tožnika ni pomemben za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), saj tožnik ni navedel, v čem bi novo zaslišanje lahko prispevalo k drugačni ugotoviti pravno relevantnega dejanskega stanja (druga alineja prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi z interpretacijami Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 158/2023 z dne 14. 6. 2023, odst. 13, I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022, odst. 16 ter v zvezi s specialno določbo drugega odstavka 71. člena ZMZ-1). Tožnik je namreč zgolj pavšalno navedel, da predlaga njegovo zaslišanje. Sodišče je pri zavrnitvi predloga za zaslišanje tožnika na glavni obravnavi upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.5 1 X, C-756/21, 29. 6. 2023, odst. 93. 2 Ibid. odst. 94. 3 C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014, odst. 55-56. 4 Glej: Moussa Sacko, C-348/16, odst. 44; Alheto, C-585/16, odst. 116, 126; Torubarov, C-556/17, odst. 54-56). 5 Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, App. Nos. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, odst. 190-191.