Jedro

Vsako delo policista ni delo s povečano nevarnostjo.

Policisti so dolžni ukrepati v primeru prometne nesreče, toda pri tem morajo ravnati smotrno in niso dolžni izpostavljati svojega zdravja in življenja ter zdravja drugih ljudi v vsakem primeru.

Izrek

Reviziji se ugodi, vmesni sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo v 1. točki razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za poškodbo tožnika dne 8.4.1994. V 2. točki je odločilo, da bo o višini tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških odločilo s končno sodbo. Sodišče je sprejelo tako odločitev, ker med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da se je tožnik poškodoval, ko je v okviru svojih službenih dolžnosti pomagal odstranjevati s cestišča vozilo udeleženca v prometni nesreči. Ker mora policist po določilih Pravil za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SR Slovenije (v nadaljevanju: Pravila, Ur. list SRS, št. 44/88) ukreniti med drugim tudi vse potrebno za zagotovitev varnosti v prometu, je štelo, da je moral poskrbeti za odstranitev vozila s cestišča. Zato v tožnikovem ravnanju ni našlo krivde, za toženo stranko pa je štelo, da je objektivno odgovorna, ker nalaga policistom, da izvršijo naloge, četudi je izvršitev zvezana z nevarnostjo za njihovo življenje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo. Strinjalo se je z razlogi prvostopenjskega sodišča in menilo, da je to pravilno uporabilo določilo 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. list SFRJ, št. 60/89 do 42/90) ter prvega in drugega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89).

Proti sodbi je pravočasno vložila revizijo tožena stranka, ki uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka ali njuno razveljavitev in vrnitev prvemu sodišču v novo odločanje. Ponovno opozarja, da dejavnost policista ni sama po sebi nevarna dejavnost, temveč jo je treba presojati v kontekstu konkretnih ravnanj in okoliščin. 67. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Ur. list RS, št. 5/82 - RS, št. 1/91) nalaga vozniku, ki je udeležen v prometni nezgodi, da mora odstraniti vozilo z vozišča, če ne drugače, s pomočjo organizacije za vzdrževanje cest. V 68. členu nalaga policistu, da gre na kraj nesreče, če je bil kdo poškodovan, če gre za večjo premoženjsko škodo ali če gre za prevoz nevarne snovi. V konkretnem primeru ni šlo za tako situacijo. Zato sodišču druge stopnje očita, da je določilo 7. člena Pravil za opravljanje pooblaščenih oseb in organov za notranje zadeve, ki je po vsebini identično 47. členu Zakona o notranjih zadevah (ZNZ, Ur. list SRS, št. 28/80 do RS, št. 87/97) preširoko tolmačilo, saj se policist v vsaki situaciji ni dolžan izpostavljati nevarnostim preko razumne meje. Čeprav je prišlo do nesreče sredi dneva na mestni ulici in je tožnik izpovedal, da je že nastajal zastoj v prometu ter da je bila nevarnost trčenj v zaustavljeno vozilo, okoliščine vendarle ne utemeljujejo sklepanja sodišča, da ugotovljena dejstva upravičujejo tožnikovo izpostavljanje ekstremnemu fizičnemu naporu s premikom oziroma dvigovanjem vozila. To še zlasti ne ob izpovedi, da je promet do odstranitve vozila lahko potekal v eno smer. Po mnenju tožene stranke bi moral policist ravnati po določilu 337. in naslednjih členov Pravilnika in zahtevati odstranitev vozila od organizacije za vzdrževanje cest. Ker bi moral tožnik poznati riziko, ki se mu izpostavlja s fizičnim odstranjevanjem vozila, tožena stranka trdi, da za posledice njegovega ravnanja ne more odgovarjati po načelu objektivne odgovornosti, temveč je odgovoren tožnik sam.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v danem primeru odločalo po pravilih ZPP 1977, ker je treba po prvem odstavku 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. l. RS, št. 26/99) nadaljevati postopek po dotedanjih predpisih, če sta bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Ker tožeča stranka v reviziji ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ker sodišče ni našlo bistvene kršitve po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977), ta revizijski razlog ni podan.

Utemeljena pa je revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer pravilno uporabili določilo 73. člena ZTPDR, ki delodajalcu nalaga, da mora delavcu povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, toda pri uporabi določil ZOR, ki urejajo odškodninske obveznosti, nista bili dovolj precizni. V 154. členu ZOR, ki na splošno ureja odškodninsko odgovornost, sta navedeni dve obliki odgovornosti: v prvem odstavku je predvidena krivdna ali subjektivna odgovornost, v drugem odstavku pa objektivna odgovornost po načelu vzročnosti. Primarna je krivdna odgovornost, pri kateri mora povzročitelj škode povrniti škodo oškodovancu, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri subjektivni odgovornosti mora oškodovanec dokazati poleg obstoja pravno priznane škode, še nedopustno ravnanje tožene stranke in dejstvo, da je škoda posledica poškodovalčevega ravnanja. Drugače je pri objektivni odgovornosti, kjer povzročitelj odgovarja za škodo od nevarne stvari ali dejavnosti in mora oškodovanec dokazati le to, da je trpel pravno priznano škodo in da gre za nevarno stvar ali dejavnost. Zakonodajalec je predpisal poostreno odgovornost po načelu vzročnosti za tiste primere, ko so stvari ali dejavnosti same po sebi tako nevarne, da nevarnosti ni mogoče odkloniti ter praviloma in pogosto povzroča poškodbe; ne pa za nevarnosti, ki se jim izpostavlja človek v vsakdanjem življenju.

V danem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bil tožnik policist in da je trpel škodo, ko je naletel na prometno nesrečo in je posredoval v okviru službenih dolžnosti. Ko je zavaroval kraj prometne nezgode, je udeležencem v prometni nesreči pomagal odstranjevati vozilo s cestišča zato, ker je nastajal prometni zastoj in je grozila nevarnost nadaljnjih trčenj v zaustavljeno vozilo. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno šteli, da je tožnik moral posredovati po prometni nesreči, napačno pa sta uporabili določilo 7. člena Pravil, kajti vsako delo policista ni delo s povečano nevarnostjo.

Po določilu 47. člena ZNZ in 7. člena Pravil so pooblaščene uradne osebe res dolžne varovati ustavno ureditev, življenje in osebno varnost ljudi ter premoženje, preprečevati kazniva dejanja in prijemati njihove storilce, ohranjati in vzpostavljati javni red in mir ter preprečevati ogrožanje javnega prometa ob vsaki priložnosti, četudi je izvršitev naloge zvezana z nevarnostjo za njihovo življenje. Toda tožena stranka utemeljeno opozarja na sorazmernost ravnanja v konkretni situaciji. Vsako delo policista ne zahteva, da bi se izpostavljal neposredni nevarnosti in v danem primeru je šlo za varstvo premoženja. Tožnik je sam izbral način, kako bo opravil nalogo in sodišči prve in druge stopnje bi morali pretehtati pravilnost njegove odločitve. Iz okoliščin primera bi morali ugotoviti, če je bila nujna takojšnja in popolna sprostitev vsega cestišča, če premoženja ni bilo mogoče zavarovati na drug način in če je bilo nujno takojšnje premikanje oziroma celo prenašanje poškodovanega avtomobila ter ali je bilo za to potrebno izpostavljati zdravje in življenje vseh, ki so pri tem sodelovali. Policisti so sicer dolžni ukrepati, toda pri tem morajo ravnati smotrno in niso dolžni izpostavljati svojega zdravja in življenja ter zdravja drugih ljudi v vsakem primeru.

Ker torej revizijsko sodišče ne sprejema odločitve nižjih sodišč, češ da je vsako delo policistov nevarno, je po določilu drugega odstavka 395. člena ZPP 1977 ugodilo reviziji in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo prvemu sodišču. To naj v ponovljenem postopku popolneje ugotovi dejansko stanje in pretehta, kakšno bi bilo pravilno ravnanje tožnika po prometni nesreči in ugotovi pravno pomembne okoliščine, ki so vplivale na njegovo odločitev. Če bo spoznalo, da je šlo za tako nevarnost, da je bil tožnik dolžan izpostavljati svoje zdravje, naj natančneje navede razloge; če pa bo ugotovilo, da je treba uporabiti določila o splošni, subjektivni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, naj razišče obstoj elementov, ki morajo biti podani za nastanek odškodninske obveznosti.

Tožena stranka je uspela z revizijo, zato je sodišče po določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP 1977 pridržalo odločitev o povrnitvi revizijskih stroškov. O njih bo odločilo sodišče prve stopnje, ko bo na koncu postopka odločilo o vseh pravdnih stroških, ki sta jih imeli pravdni stranki v zvezi s to pravdo.