Jedro

Ugovori in pripombe sosedov in mejašev se v postopku izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo upoštevajo le, če zadevajo obstoj samih zakonitih pogojev, vsi ostali ugovori drugačne vrste pa se v tem postopku štejejo za zasebnopravne in jih upravni organ ne more upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 9.12.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote M. z dne 7.9.1999. S to odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da se N. in M.Z. dovoljuje gradnja-rekonstrukcija obstoječe enodružinske stanovanjske hiše s spremembo dela kletnega prostora v poslovni prostor-pisarno v stanovanjski coni P. v M., na parc. št. 430/9 k.o. M., po predloženi lokacijski dokumentaciji pod tam določenimi pogoji.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožena stranka sama presojala skladnost zadevnega posega s pogoji po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za dele naselij M., N., R/S, L., L. in G.G. (PUP, Uradni list RS, št. 66/93) in pri tem po presoji sodišča prve stopnje pravilno ugotovila, da je zadevni poseg v prostor v skladu s PUP. Tožbeni ugovori o neskladnost posega s PUP ter zatrjevanja tožnikov, da za poseg ni bilo dano soglasje sosedov, so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje se pri tem v celoti pridružuje stališču tožene stranke. Ker iz urbanističnega mnenja, ki ga je izdelal Zavod za urbanizem V., izhaja, da je sporni poseg v mejah dovoljenega, tožnika pa v postopku teh ugotovitev nista ovrgla z nasprotnimi dokazi, sodišče prve stopnje njunih pavšalnih tožbenih ugovorov ni upoštevalo. Razlage tožene stranke v zvezi z javnopravnim interesom ni mogoče razumeti na način, kot to zatrjujeta tožnika v tožbi, saj poseg opravičujejo veljavni predpisi, opravljena pa je bila tudi presoja vplivov na okolje, ki je strokovno obrazložena in o kateri sodišče prve stopnje nima pomislekov. Glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na tehnično izvedbo novega okna v dnevnem prostoru, pa se sodišče prve stopnje sklicuje na projektno dokumentacijo, v kateri izvedba okna, kot jo zahtevata tožnika, ni predpisana. Sporno okno je bilo tudi predmet presoje v urbanističnem mnenju, da investitorja te zahteve nista upoštevala, pa tožnika nista niti zatrjevala.

Tožnika v pritožbi predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi navajata, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odgovorilo na konkretne navedbe v tožbi in ni odločalo o nasprotujočih si pravnih stališčih med toženo stranko in tožnikoma. Tožena stranka ni obrazložila, zakaj sprememba kleti v pisarno ustreza predpisom. Ni upoštevala, da je po PUP v navedenem območju možna samo stanovanjska gradnja in edina namembnost stanovanje, ne pa poslovni prostor. V obravnavanem primeru se je sprememba objekta zgodila manj kot 1m od objekta tožeče stranke, ki soglasja ni dala in zato po 13. členu PUP poseg ne bi bil možen. Izpodbijana sodba glede potrebe po soglasju v primeru posegov v 8-metrskem pasu ne vsebuje pravne utemeljitve. Stališče sodišča prve stopnje, da motenje sosedov ni povečano v taki meri, da bi se poslabšali bivalni pogoji tožnikov, ni utemeljeno, ker PUP predpisuje soglasje soseda brezpogojno.

Izpodbijana sodba se ni opredelila do trditve tožnikov, da ni izpolnjena določba PUP, da so "aherji" in "čopi" dovoljeni, če obstajajo na sosednjem objektu, tožena stranka pa je sama ugotovila, da takšnih posegov na sosednjem zemljišču ni. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi neutemeljeno ločevala javnopravne interese oziroma javne koristi in zasebnopravne interese. Obstajajo določbe PUP, ki ščitijo tudi zasebni interes in nemoteno posest. Tožnika sta imela doslej ves čas postopka pravico biti stranka v tem postopku in imela pravico varovati svoje interese, tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi odločila, da lahko tožnika varujeta v tem postopku samo javne interese. Izpodbijana sodba je smiselno povedala, da takšne delitve interesov ni, zato je opravičilo tožene stranke odpadlo, kršitve pa niso sankcionirane. Stopnjo motenja in možne ukrepe bi morala izpodbijana odločba jasno ugotoviti na podlagi mnenja strokovnjakov. Izpodbijana sodba v enem stavku sama ugotavlja, da projektna dokumentacija ne predpisuje parapetne višine 140 cm, v naslednjem stavku pa navaja, da je urbanistično mnenje takšno višino predpisalo, sodba pa potrjuje, da je urbanistično mnenje podlaga za njegovo odločitev.

Toženi stranki M. in N.Z. kot stranki z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Po določbi 33a člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94, 69/94 in 59/96) se investitorju na njegovo zahtevo lahko izda enotno dovoljenje za gradnjo, če zahtevi za izdajo tega dovoljenja poleg dokazil iz 36. člena tega zakona, razen pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, predloži tudi dokazila, ki so po predpisih o urejanju prostora potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja (1. odstavek). Enotno dovoljenje za gradnjo vsebuje sestavine lokacijskega dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in gradbenega dovoljenja po tem zakonu ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem (2. odstavek). Določbe tega zakona, ki se nanašajo na gradbeno dovoljenje, se smiselno uporabljajo tudi za enotno dovoljenje (3. odstavek).

V obravnavani zadevi ni sporno, da zadevno zemljišče leži v območju urejanja PUP, nahaja pa se v območju urejanja z oznako 2.1.1. M. Sporno pa je, ali je poseg, ki je predmet izdanega enotnega dovoljenja za gradnjo v skladu s pogoji PUP: glede spremembe namembnosti kleti v pisarno (9. člen PUP), glede lociranja objekta (odmik objekta od sosednjega objekta in soglasja sosedov ter motenja sosednje posesti) (13. člen PUP) ter glede pogojev oblikovanja objektov (15. člen PUP).

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje in tožene stranke, da zadevni poseg v prostor ni v nasprotju z določili PUP.

Po določbi 1. odstavka 9. člena PUP je pod določenimi pogoji načeloma dovoljena sprememba namembnosti objekta. V skladu z določbo 3. odstavka navedenega člena so na območjih urejanja s PUP med drugim dopustne spremembe namembnosti objektov in površin tudi za potrebe obrtno-storitvenih dejavnosti (4. alinea). Zadevna sprememba kletnega prostora v pisarno je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča v skladu s pogoji, kot jih določa citirani člen PUP. Pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 9. člen PUP, ni utemeljen. Niso utemeljeni niti pritožbeni ugovori tožnikov v zvezi z napačno uporabo 13. člena PUP. Ta določa, da morajo biti novi objekti odmaknjeni od parcelne meje tako, da ni motena sosednja posest, da je možno vzdrževanje objekta in da so upoštevani varstveni pogoji (1. odstavek), ter da mora biti objekt od sosednjega objekta oddaljen najmanj 8 m, manjši odmiki pa so dopustni, če so zagotovljeni požarno-varstveni pogoji in sanitarni pogoji ter s soglasjem sosedov (2. odstavek). Po presoji pritožbenega sodišča za uporabo 2. odstavka 13. člena PUP ni odločilno, ali se kakršnakoli sprememba dogaja v pasu 8 m od sosednjega zemljišča. Kot je pravilno obrazložila že tožena stranka, sodišče prve stopnje pa je sledilo takšni obrazložitvi, poseg v obravnavanem primeru ni takšne narave, ki bi spreminjal odmik med obstoječo stanovanjsko hišo in hišo tožnikov. Gre torej za obstoječe odmike objektov in zato tudi po presoji pritožbenega sodišča pridobitev soglasja sosedov po 13. člen PUP v obravnavanem primeru ni potrebna. Ker je predmetni objekt del trojčka, v okviru katerega sicer neposredno poleg predmetnega objekta ležeči člen trojčka "aherjev" in "čopov" nima, ima pa jih zadnji del trojčka, je tudi po presoji pritožbenega sodišča poseg v skladu s 3. alineo točke a 1. odstavka 15. člena PUP, ki med pogoji oblikovanja novogradenj, adaptacij, rekonstrukcij, prizidkov in nadzidkov določa, da naj bo streha z naklonom in kritino prilagojena sosednjim objektom, izvedba "čopov" in "aherjev" na strehi pa je možna, kolikor je tako izvedena streha na sosednjih objektih. Pritožbeni ugovori v zvezi s pravnim interesom tožnikov in razmejitvami med zasebnopravnim in javnim interesom niso utemeljeni. Pravilno je stališče tožene stranke, da se ugovori in pripombe sosedov in mejašev v postopku izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo upoštevajo le, če zadevajo obstoj samih teh zakonitih pogojev, vsi ostali ugovori drugačne vrste pa se v tem postopku štejejo za zasebnopravne in jih upravni organ ne more upoštevati. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da so bila v upravnem postopku pridobljena soglasja pristojnih organov, med drugim tudi poprejšnje soglasje zdravstvenega inšpektorja Ministrstva za zdravstvo, Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, Enote C., Izpostave M. z dne 31.8.1999 k predloženi lokacijski dokumentaciji, iz katerega izhaja, da je dano brez posebnih pogojev. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da je bila v postopku opravljena strokovno obrazložena presoja vplivov na okolje, iz katere izhaja, da je sporni poseg v mejah dovoljenega. Ker je predmet tega postopka enotno dovoljenje za gradnjo, pritožbeni ugovori, ki se ne nanašajo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega enotnega dovoljenja za gradnjo, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati. Pritožbeno sodišče zato pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na okoliščine v zvezi z že izvršeno adaptacijo, ni presojalo. Če je bil poseg v prostor izvršen v nasprotju z dovoljenjem, je to stvar inšpekcije in ne presoje pogojev z vidika spornega dovoljenja. Ker sta tožnika v tožbi ponovila ugovore iz pritožbe zoper odločbo tožene stranke, na katere je tožena stranka že odgovorila v svoji odločbi, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem zakonito, ko je povzelo utemeljitev upravnega akta tožene stranke. ZUS v 2. odstavku 67. člena določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih ter odgovore na vse pravno pomembne tožbene ugovore, zato niso bile kršene določbe postopka v upravnem sporu . Pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse tožbene navedbe, zato ni utemeljen.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.