Jedro

Če je postopek med strankama tekel po določilih upravnega postopka, je za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve pristojno tisto sodišče, ki bi bilo v sledečem sodnem postopku pristojno za odločanje o zahtevku ene od strank - pravne osebe do druge stranke - državnega organa, v skladu z Zakonom o upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi dolžnika se ugodi, sklep o zavrnitvi ugovora se s p r e m e n i tako, da se ugovoru dolžnika ugodi, sklep o začasni odredbi z dne 16.12.1999 se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen ugovor dolžnika proti sklepu o začasni odredbi z dne 16.12.1999, s katerim je bilo pristojni Agenciji za plačilni promet prepovedano izplačevanje v breme upnikovega in v korist dolžnikovega žiro računa, na podlagi štirih bančnih garancij, izdanih za zavarovanje plačila carinskega dolga. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da je sicer upnik na podlagi Carinskega zakona v tranzitnem carinskem postopku predložil instrumente zavarovanja za primer, če bi nastal carinski dolg, vendar je poleg upnika kot glavnega zavezanca za izpolnitev obveznosti v tranzitnem postopku odgovoren tudi prevoznik ali prevzemnik blaga. Carinski dolg je v obravnavanem primeru nastal, ker se prevozniki z blagom niso javili pri namembnem carinskem organu, vendar je odgovornost za dolg solidarna, v posledici česar naj upnik ne bi bil edini odgovoren. Zato je verjeten obstoj njegove terjatve na nevnovčenje bančnih garancij, verjetnost nastanka nenadomestljive škode pa je v tem, da bi vnovčenje bančnih garancij popolnoma blokiralo upnikovo poslovanje in ogrozilo njegov obstoj.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik po svojem zastopniku vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal spremembo izpodbijanega sklepa in razveljavitev začasne odredbe, oz. podrejeno, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni postopalo z dolžnikovim ugovorom tako, kot to določata 57. in 58.čl. ZIZ, poleg tega pa se je tudi sicer zmotno sklicevalo na nekatera določila Carinskega zakona, vendar je kljub temu ugotovilo, da je upnik dolžniku solidarno odgovoren za carinski dolg. To hkrati pomeni, da odgovarja za celoten dolg, zaradi česar tudi nima nikakršne terjatve do dolžnika. Poleg tega pa je carinski dolg zavarovan le z eno bančno garancijo, sodišče prve stopnje pa je neutemeljeno prepovedalo vnovčenje tudi preostalih bančnih garancij, pri čemer ni upoštevano, da imajo bančne garancije točno določen rok za vnovčenje. Ni podan niti drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na obstoj škode. Izrek začasne odredbe je nerazumljiv, saj se bančna garancija pošlje na vnovčenje banki, Agencija RS za plačilni promet ne odloča o izplačilu.

Pritožba je utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča sicer ni utemeljen očitek v pritožbi, češ da bi moralo sodišče prve stopnje z dolžnikovim ugovorom postopati po 57. in 58.čl. v zvezi z 239.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ugovor vročiti upniku ter ga pozvati, da nanj odgovori, ker bi se sicer štelo, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične; gre za to, da je takšen postopek (in predvidena presumpcija iz 1. odst. 58.čl. ZIZ) predpisan za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, ne pa tudi za ugovor zoper sklep o začasni odredbi (tako tudi ne za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine), pri katerem ima dolžnik možnost izpodbijati tudi podlago le-te, česar pri izvršbi na podlagi izvršilnega naslova ne more (ampak lahko uveljavlja samo ugovore, ki izvršbo preprečujejo). Pritrditi pa je treba pritožbenim navedbam v smeri, češ da je izrek sklepa o začasni odredbi nerazumljiv; sodišče prve stopnje je namreč pristojni agenciji za plačilni promet prepovedalo izplačevanje na podlagi v izreku navedenih bančnih garancij v breme upnikovega in v korist dolžnikovega žiro računa; Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 1083.čl. določa, da z bančno garancijo prevzema banka obveznost nasproti upravičencu iz garancije, da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji. To določilo torej pomeni, da bi se v primeru nastopa takšne situacije v konkretni zadevi dolžnik poplačal iz garancije neposredno pri banki, ki je garancijo izdala, ne pa iz upnikovega žiro računa. Glede na to je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 14. tč. 2. odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) odločiti tako, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa; ob tem je po oceni pritožbenega sodišča vprašljiva tudi verjetnost obstoja upnikove terjatve. Ugotovitve, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, in sicer, da je v obravnavanem primeru nastal carinski dolg in da je upnik ravno za takšen primer v skladu s 124.čl. Carinskega zakona dolžniku predložil instrument zavarovanja v obliki bančne garancije, po oceni pritožbenega sodišča še ne omogočajo zaključka, da je podana verjetnost obstoja upnikove terjatve, ki meri na nevnovčenje bančne garancije, ampak kvečjemu obratno. Če naj bo odgovornost za nastali carinski dolg solidarna, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, pritožba pravilno opozarja, da to lahko pomeni le odgovornost za celotno obveznost. ZOR v 414.čl. določa, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Stranki v dosedanjem postopku sicer tega nista izpostavili, zaradi česar se tudi pritožbeno sodišče samo s tem ni moglo ukvarjati (2. odst. 350.čl.v zvezi s 339.čl. ZPP), vendar se postavlja vprašanje pristojnosti sodišča splošne pristojnosti za odločanje v tej zadevi; glede na dejansko stanje, kakršnega zatrjuje predlagatelj začasne odredbe, gre za uporabo Carinskega zakona (CZ), po katerem vodi carinski organ postopek v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek (15.čl. CZ), pri čemer bi predlagatelj sodno varstvo v zvezi s terjatvijo, katere verjetnost obstoja uveljavlja v predmetnem postopku, verjetno lahko uveljavljal na podlagi 1. čl. Zakona o upravnem sporu. Če pa temu ne bi bilo tako, se postavlja vprašanje, ali je v obravnavani zadevi upravni organ, ki je naveden kot dolžnik v uvodu izpodbijanega sklepa, lahko stranka, pri čemer je treba opozoriti sodišče prve stopnje na neskladje, ker predlagatelj v svojih vlogah kot dolžnika navaja Republiko Slovenijo.