Jedro

Tožeča stranka v upravnem postopku ni dokazala, da gre pri uvozu za specifično opremo za slepe, ki se ne izdeluje v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinarnice z dne 19.1.1994, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil zahtevek tožeče stranke za uporabnika Zvezo društev slepih in slabovidnih za spremembo podatkov v uvozni carinski deklaraciji z dne 22.12.1993. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 10. točke 1. odstavka 29. in 271. člena carinskega zakona (CZ). Tožena stranka meni, da je iz teh določb CZ razvidno, da ni več predvideno, da vlada države določi seznam specifične opreme za slepe, za katero ni potrebno plačati carine. Odločba o carinski oprostitvi za specifično opremo za slepe (Uradni list SFRJ, št. 41/80 z dne 25.7.1980) po mnenju tožene stranke ne velja več. Prvostopni organ je svojo odločbo napačno utemeljeval z navedeno odločbo, kar pa po mnenju tožene stranke ne vpliva na odločitev v tej upravni stvari. Ob odločanju o tem, ali je blago lahko oproščeno plačila carine po določbah 10. točke 1. odstavka 29. člena CZ, je treba ugotoviti, ali določeno blago predstavlja specifično opremo za uporabnika. Tožena stranka je mnenja, da radiokasetofoni, ki so bili uvoženi po uvozni carinski deklaraciji, ne predstavljajo specifične opreme za uporabnika: Zvezo društev slepih in slabovidnih. Kot je že ugotovila komisija, ki je bila postavljena v prvostopenjskem postopku, iz knjižice navodil o rokovanju z radiokasetofonom ni razvidno, da bi le ta bil posebej uporaben za slepe in slabovidne oziroma da bi imel posebej vgrajene funkcije, ki bi omogočale specifično uporabo radiokasetofona. Tudi iz cene enega radiokasetofona (23 USD oziroma 2.987,00 SIT) je razvidno, da gre za cenovno običajen radiokasetofon. Tožena stranka je presojala tudi druge navedbe tožeče stranke v pritožbi proti prvostopni odločbi, ki pa po njenem mnenju ne vplivajo na odločitev v tej upravni stvari. Zato je na podlagi navedenega in določb 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke proti prvostopni odločbi.

Tožeča stranka v tožbi meni, da odločitvi prvostopnega organa in tožene stranke nista pravilni. Glede na določbo 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije se kot republiški predpis še vedno uporabljajo določbe carinskega zakona, ki je bil v prečiščenem besedilu objavljen v Uradnem listu SFRJ, št. 34/90. Tožena stranka bi morala pri odločanju o njeni pritožbi uporabiti določbe navedenega zakona. Pri tem pa poudarja, da tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe ni citirala uradnega lista, v katerem je bilo objavljeno prečiščeno besedilo CZ, vendar je očitno, da določbe tega zakona v postopku niso bile uporabljene. Tako se npr. tožena stranka sklicuje na določbo 271. člena carinskega zakona, ki pa v konkretnem primeru ni uporabna, saj govori o carinskih znakih in ne o zahtevi za spremembo podatkov, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin. Ker torej ni jasno, na kateri predpis je tožena stranka oprla svojo odločitev, je vsekakor podana bistvena kršitev postopka. Ugovarja tudi zmotni uporabi materialnega prava. V svoji vlogi se je sklicevala na odločbo o carinski oprostitvi specifične opreme za slepe, ki je bila objavljena v Uradnem listu SFRJ, št. 41/80, in sicer na podlagi 10. točke 1. odstavka 29. člena CZ. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da takšna odločba ne velja več, ker v določbah 10. točke 1. odstavka 29. člena CZ ni predvideno, da naj bi vlada določila seznam specifične opreme za slepe, za katero ni potrebno plačati carine. V zvezi s tem mora opozoriti, da določba 10. točke 1. odstavka 29. člena CZ po svoji vsebini v vseh nadaljnjih spremembah carinskega zakona ni bila spremenjena, v Uradnem listu SFRJ, št. 34/90 pa je bilo objavljeno le prečiščeno besedilo. Po njenem mnenju je tožena stranka zmotno ugotovila, da citirana odločba ne velja več. Pravico do carinske oprostitve ima Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije v smislu 10. točke 1. odstavka 29. člena CZ za specifično opremo, priprave in instrumente za slepe, ki se ne izdelujejo v naši državi. Tožena stranka je ugotovila, da radiokasetofoni ne predstavljajo specifične opreme za uporabnika, pri čemer je to svojo odločitev obrazložila s tem, da iz knjižice navodil o rokovanju ni razvidno, da bi bili radiokasetofoni posebej uporabni za slepe in slabovidne oziroma da naj bi imeli posebej vgrajene funkcije, ki bi omogočale specifično uporabo radiokasetofonov. Takšno sklepanje tožene stranke kaže na slabo poznavanje problematike slepih in slabovidnih ter poslanstva Zveze društva slepih in slabovidnih Slovenije, v katero je vključenih nad 3000 slepih in slabovidnih članov - državljanov Republike Slovenije. Za poslušanje zvočnih knjig, časopisov in druge literature potrebujejo ti člani kot temeljni pripomoček radiokasetofon, ki ima možnost snemanja in poslušanja kaset v stereotehniki na hitrosti 4,75 cm/s, ker so vse publikacije, ki jih izdaja Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije prilagojene tej tehniki. Radiokasetofoni so tisti pripomočki, ki slepim in slabovidnim dajejo možnost poslušanja zvočnih knjig, časopisov in druge literature, pri čemer ni potrebno, da bi bili ti radiokasetofoni kakorkoli posebej prilagojeni za slepe, saj se rokovanja z njimi vsak nauči takoj. Ni torej potrebno, da bi imeli kakšne posebej vgrajene funkcije ali da bi bili zelo dragi (očitno moti toženo stranko tudi nizka cena), ampak je njihova funkcija dejansko v tem, da predstavljajo temeljni pripomoček (opremo oziroma pripravo) za poslušanje zvočnih knjig, časopisov in druge literature, ki slepim in slabovidnim niso dostopni na običajen način. Radiokasetofon mora biti le dvokanalen za poslušanje kaset v stereotehniki na navedeni hitrosti. Takšni pa so bili uvoženi radiokasetofoni. Izpodbijana odločba tudi ne omenja pravilnika o postopku za uveljavljanje pravice do carinske oprostitve, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 51/93. V 28. členu tega pravilnika je navedeno, kakšna potrdila oziroma izjave mora Zveza slepih in slabovidnih Slovenije pri ložiti pri uveljavljanju pravice do carinske oprostitve. Predložila je potrdilo Ministrstva za zdravstvo o uporabnosti radiokasetofonov za poslušanje zvočnih knjig in časopisov za slepe, potrdilo Gospodarske zbornice Slovenije, da se takšni aparati ne proizvajajo v Sloveniji, kot tudi izjavo Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, da se radiokasetofoni uvažajo za potrebe slepih. Teh listin tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sploh ni navajala, čeprav bi lahko že iz le-teh sklepala, da bodo radiokasetofone slepi in slabovidni uporabljali za poslušanje knjig in časopisov in da ti radiokasetofoni predstavljajo pripomoček za slepe in slabovidne, ki ga ni mogoče dobiti v naši državi. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta pravilni odločitvi prvostopnega organa in tožene stranke v njunih odločbah.

Po določbah carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 62/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 79/89 in 21/90 - numeracija členov tega zakona je podana glede na temeljno besedilo tega zakona in vse nadaljnje naštete spremembe in dopolnitve - prečiščeno besedilo: Uradni list SFRJ, št. 34/90 - numeracija členov prečiščenega besedila se razlikuje od prej navedene numeracije samega zakona) so plačila carine oproščeni: zveza slepih oziroma člani zveze slepih - za specifično opremo, priprave in instrumente ter za nadomestne dele in potrošni material za uporabo te opreme za slepe, ki se ne izdelujejo v državi (10. točka 1. odstavka 29. člena CZ); če se po listinah ali po poznejšem pregledu blaga nedvomno ugotovi istovetnost blaga in to, da podatki, ki so bili vpisani v deklaracijo, ne ustrezajo stanju uvoženega blaga, spremeni carinarnica na zahtevo, ki jo vloži deklarant v enem letu od dneva, ko je vložil deklaracijo, z odločbo podatke, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin (1. odstavek 271. člena CZ). Po presoji sodišča je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno citirala navedene določbe CZ.

Tožena stranka je utemeljeno sklepala, da iz citirane določbe 10. točke 1. odstavka 29. člena CZ ne izhaja več, da vlada države določi seznam specifične opreme za slepe, za katero ni potrebno plačati carine, zaradi česar citirana odločba o carinski oprostitvi za specifično opremo za slepe takratnega Zveznega izvršnega sveta (Uradni list SFRJ, št. 41/80) ne velja več. To pa zato, ker je bila z zakonom o spremembah in dopolnitvah carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 70/89) črtana določba 2. odstavka 10. točke 1. odstavka 29. člena CZ, ki je določala, da Zvezni izvršni svet, na predlog Zveznega sekretariata za finance, določi, kateri predmeti so oproščeni plačila carine na podlagi 1. odstavka te točke.

Tožeča stranka v tožbi utemeljuje uvoz navedenih radiokasetofonov brez plačila carine tudi z navedbo določb 28. člena citiranega pravilnika o postopku za uveljavljanje pravice do carinske oprostitve, ki določajo, katere listine mora upravičenec do ugodnosti iz 10. točke 1. odstavka 29. člena CZ priložiti prošnji za oprostitev plačila carine. Iz podatkov in listin v upravnih spisih ne izhaja, da bi tožena stranka ugovarjala dejstvu, da so bile vse potrebne listine priložene. Vendar pa je tožena stranka v konkretnem primeru najprej ugotavljala, ali uvoženo blago predstavlja specifično opremo za uporabnika, kot to določa CZ. Po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno menila, da navedeno uvoženo blago ne predstavlja specifične opreme, iz razlogov, ki jih navaja v izpodbijani odločbi in ki jih sodišče ne ponavlja. To mnenje tožene stranke ima svojo oporo v podatkih in listinah v upravnih spisih.

Glede na navedeno so neupoštevne tožbene navedbe tožeče stranke.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je, enako kot CZ, smiselno uporabilo kot republiški zakon v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).