Jedro

Po določbi 104. člena Zakona o dedovanju (ZD) niso neveljavni samo dedni dogovori, ampak vsak pravni posel, sklenjen za časa zapustnikovega življenja (in pri katerem zapustnik ni stranka), ki ima za predmet dediščino po tem zapustniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi s odba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obsodilo toženca na plačilo 1.470.238,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2001. Toženec mora tožnikoma povrniti tudi pravdne stroške v višini 298.512,00 SIT. Sodišče je ugotovilo, da sta tožnika tožencu posodila vtoževani znesek in da dogovor o razdelitvi zapuščine, na katerega se sklicuje tožnik in na podlagi katerega naj bi svojo obveznost že poplačal, ni veljaven, saj je bil sklenjen še za časa življenja zapustnika.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da dogovora, na podlagi katerega sta mu tožnika izročila denar, ni šteti za dedni dogovor. V času, ko sta mu tožnika posodila 13.000 DEM, so bili odnosi med njimi še dobri in pričakovati je bilo, da si bosta prvi tožnik in toženec po smrti njune matere razdelila zapuščino. Kasneje je med strankami prišlo do spora, prvi tožnik se je preselil k materi in nanjo vplival, tako da mu je mati stanovanje podarila še za svojega življenja. Če do te darilne pogodbe ne bi prišlo, bi brata podedovala stanovanje in toženec bi lahko svoj dolg kompenziral z vrednostjo svojega dednega deleža. Ni torej šlo za nedopustni dedni dogovor, ampak za dogovor o poravnavi dolga s premoženjem, za katerega je bilo pričakovati, da bo last predlagatelja.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi tožena stranka smiselna uveljavlja, da je sodišče napačno ocenilo pravno naravo dogovora med njim in prvim tožencem glede poplačila dolga s pričakovanim deležem na zapuščini. Ni sporno, da je bila ta dogovor sklenjen še za časa življenja matere prvega tožnika in toženca. Meni pa, da ne gre za dedni dogovor, ampak za dogovor o poravnavi dolga s premoženjem, za katerega je bilo pričakovati, da bo last toženca. Prvi tožnik naj bi toženca izplačal na ta način, da bi izplačilo pričakovanega toženčevega deleža na zapuščini pobotal s toženčevo obveznostjo vrnitve posojila. V vsakem primeru gre torej za razpolaganje s pričakovano dediščino. Po določbi 104. člena Zakona o dedovanju (ZD) je neveljavna vsaka pogodba, s katero kdo odtuji pričakovano dediščino, kakor tudi vsaka druga pogodba o dediščini po kom drugem, ki je še živ. Niso torej neveljavni samo dedni dogovori, ampak vsak pravni posel, sklenjen za časa zapustnikovega življenja (in pri katerem zapustnik ni stranka), ki ima za predmet dediščino po tem zapustniku. Z vidika citirane določbe 104. člena ZD torej pritožbene navedbe, tudi če bi držale, ne vplivajo na odločilno ugotovitev, to je, da je bil pravni posel, na katerega se toženec sklicuje, neveljaven. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo tudi nobenih drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.