Jedro

Prodaja tuje stvari brez pooblastila lastnika ni nedopusten pravni posel, zato lahko kupec od prodajalca zahteva realizacijo pogodbe. Če do realizacije ne pride, začne zastaralni rok za že plačane obroke kupnine teči od takrat, ko je kupec izvedel za okoliščine, zaradi katerih pravnega posla ni mogoče realizirati, in ne že od same izročitve obrokov kupnine prodajalcu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako: - da se tožeči stranki poleg zneska v I. točki izreka dosodi še znesek 6.256,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1999 do dneva, ko te dosežejo višino glavnice, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne (sprememba II. točke izreka), - v izreku o pravdnih stroških (III. točka izreka) tako, da je tožena stranka dolžna v 15. dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 127,10 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 131,67 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila, sama pa krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna vrniti tožeči stranki znesek 1.668,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti od 1.2.1999 do dneva, ko njihova višina doseže višino glavnice, to je do vključno 10.4.2002, vse v roku 15 dni pod izvršbo. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v višini 1.501,98 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka. Opozarja na nasprotje v sodbi, ko sodišče najprej ugotavlja, da je toženka nameravala prevzeti celotno kupnino za nepremičnino, nato pa zaključi, da je vse zneske prejela brez pravnega naslova. Slednje ne drži, saj je toženka denar prejela na podlagi dogovora s tožnikom o prodaji oziroma nakupu vikenda. Pravna podlaga za izročitev denarja je torej obstajala, je pa kasneje odpadla, glede na to, da je bila nepremičnina prodana tretji osebi. Napačen je zato nadaljnji zaključek, da je obveznost toženke zapadla z dnem, ko jo je imel tožnik prvič pravico terjati nazaj. Zastaranje zahtevka je namreč lahko začelo teči šele, ko je postalo jasno, da je pogodbeno ali kakšno drugo razmerje med strankama dokončno prenehalo. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za predmetno nepremičnino je razvidno, da je bila kupna pogodba z novim kupcem sklenjena dne 1.4.1999, predlog za vpis lastninske pravice pa vložen 15.7.1999. Šele takrat je lahko začelo teči zastaranje, do takrat pa še ni potekel petletni zastaralni rok za vložitev tožbe. Nenazadnje je toženka še v februarju prejela znesek 12.000,00 DEM, sama pa je priznala, da je tožniku v januarju 1999 dala en mesec časa, da plača celotno kupnino. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da je prišlo do pretrganja zastaranja, saj je toženka v zadevi I P 524/99 dolg pripoznala. Po pretrganju začne zastaranje znova teči. Sodišče pa je napačno ugotovilo tudi dejansko stanje v zvezi z višino obrokov, ki jih je tožnik plačal toženki. Ta je izpovedal, da je toženki najprej izročil 17.000,00 DEM, nato pa še 12.000,00 DEM, kar je potrdila tudi tožnica U. R. Sodišče ji ni poklonilo vere, ker je v dveh zaslišanjih izpovedala različno. Takšen zaključek nima opore v dokaznem postopku, saj je tožnica prepričljivo izpovedala, da se je denar štel pred njo. Tožnica je ob prvem zaslišanju izpovedala, da je tožnik dal toženki zopet nekaj denarja, ni pa izpovedala, da ne ve koliko. Tožniku pa je denar posodila tudi mama tožnice. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je glede višine verjelo toženki in ne tožniku. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je bilo tožniku znano, da je bila toženka pooblaščena samo za sklepanje posla in ne za prejem kupnine. Ta ugotovitev v spisu nima podlage. Posledično se tožnik pritožuje tudi zoper odmero pravdnih stroškov, ki so bili priznani glede na uspeh v pravdi.

Na pritožbo je odgovorila toženka in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer določilo 361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi določila 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ko je zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke na povrnitev že izplačanega dela kupnine za nepremičnine zastaral. Pravdni stranki sta med seboj namreč bili v poslovnem razmerju, v katerem je tožena stranka tožniku prodajala tujo nepremičnino brez pooblastila (ugotovitve sodišča na strani 130 sodbe). Prodaja tuje stvari pa predstavlja dopusten pravni posel, ki ga je v času sklenitve prodajne pogodbe urejal ZOR v 460. členu. Ta je (sedaj enako določilo 440. člena OZ) določal, da prodaja tuje stvari veže pogodbenika, vendar lahko kupec, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da je stvar tuja, razdre pogodbo, če zaradi tega ne more doseči namena, in zahteva odškodnino. Tako ni mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da bi tožnik že ob izročitvi posameznih obrokov kupnine te lahko terjal nazaj, saj je takrat glede na izpoved toženke, ki mu je v mesecu januarju 1999 dala še dodaten 30 dnevni rok za izpolnitev pogodbenih obveznosti (stran 123 spisa), lahko utemeljeno pričakoval, da bo pogodba realizirana in bo realizacijo od toženke tudi lahko zahteval. Ker je tožnik tožbo vložil 9.1.2004, nedvomno pa je toženka sama rok za izpolnitev pogodbe v mesecu januarju 1999 podaljšala še za 30 dni, petletni zastaralni rok od zadnjega tožnikovega plačila kupnine v mesecu januarju 2004 do vložitve tožbe z zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve nedvomno še ni pretekel. Po določilu 361. člena ZOR namreč zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, to pa je bilo po ugotovitvi, da pogodbe ne bo mogel realizirati. Tožnik je tako upravičen zahtevati povračilo vseh vplačanih zneskov na račun kupnine in ne zgolj zneska 4.000,00 DEM, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo glede na neizpodbite ugotovitve sodišča prve stopnje (stran 6 sodbe) od 1.2.1999 (214. člen ZOR). Ker gre v obravnavanem primeru za zamudne obresti iz razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo tudi po 1.1.2002, je potrebno upoštevati odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006, s katero je bila prehodna določba 1060. člena OZ v delu, kolikor se na njeni podlagi še naprej uporablja ZOR, ki prepovedi teka zamudnih obresti ultra alterum tantum ne vsebuje, razveljavljena. V konkretnem primeru to pomeni, da je treba pri teku obresti po 1.1.2002 upoštevati 376. člen OZ, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico, saj se je to po obračunu sodišča prve stopnje dogodilo pred sprejetjem novele OZ-A. Tožeča stranka graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje o vsoti denarja, ki ga je tožnik izročil toženki za nakup nepremičnine. Pritožbeno sodišče v to dokazno oceno, povzeto na strani 4 in 5 sodbe, nima pomislekov, saj je sodišče prve stopnje proučilo vse izvedene dokaze in po njihovem skrbnem tehtanju v skladu z načelom proste dokazne ocene (8. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ocenilo, da tožnik ni izpolnil dokaznega bremena za svoje trditve, da je toženki plačal več kot 19.000,00 DEM kupnine, poleg 1.000,00 DEM are, katere vrnitve ne zahteva. Izpoved toženke je sodišče namreč ocenilo kot prepričljivejšo, saj je bila bolj natančna in povsem skladna izpovedi v pravdni zadevi P 2073/2004-II, medtem ko sta bili izpovedi zaslišanih tožnikov manj dosledni in pavšalni. Ker je dokazno breme za trditve o višini plačanega zneska na tožniku, ta pa razen lastne izpovedbe in izpovedbe tožnice, s katero je (po navedbah tožbe) v zakonski zvezi, drugih dokazov ni predložil (npr. potrdila o izročitvi denarja), mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo le v delu, ko je njegovo izpovedbo potrdila tudi toženka.

Glede na navedeno je zato pritožbeno sodišče na podlagi določila 4. točke 358. člena ZPP sodbo spremenilo tako, da je tožniku poleg že dosojenega zneska 1.668,33 EUR, kar predstavlja znesek evrske protivrednosti tolarskega zneska 399.800,00 SIT (4.000,00 DEM x 99,95 SIT), dosodilo še znesek 6.256,25 EUR. Gre za preračun zneska 15.000,00 DEM po tečaju 99,95 SIT za DEM, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje (stran 5 sodbe) in ga pritožba ne izpodbija, kar znaša 1.499.250,00 SIT, to pa po tečaju 239,64 SIT za evro predstavlja znesek 6.256,25 EUR. Preračun je opravljen na podlagi 13. člena Zakona o uvedbi evra (ZUE). V preostalem delu (glede sporne višine izročenega zneska) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožnik je pritožbo sicer vložil zoper celotni zavrnilni del izpodbijane sodbe, pritožbenih razlogov v zvezi z zavrnitvijo zahtevka na povrnitev vlaganj v nepremičnino, ki je bila predmet pogodbe med strankama, pa ni navedel. Zato je pritožbeno sodišče to odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo le glede razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) ter ugotovilo, da ti niso podani. Ker je tožnik po lastnih pritožbenih trditvah najkasneje v juliju 1999 lahko izvedel, da mu je z ravnanjem toženke v nasprotju s sklenjeno pogodbo nastala škoda, vedel pa je tudi za njen obseg in povzročitelja, je do vložitve tožbe že pretekel triletni zastaralni rok za povračilo te škode iz 1. odstavka 376. člena ZOR.

Zaradi spremenjenega uspeha tožeče stranke v postopku je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Pri tem je upoštevalo neprerekano odmero pravdnih stroškov, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, ter spremenjen uspeh tožnika, ki sedaj znaša 43,23 %. Sodišče druge stopnje mu je tako glede na odmerjene stroške v višini 2.846,18 EUR priznalo 1.223,85 EUR pravdnih stroškov, toženi stranki pa glede na odmerjene stroške v višini 1.931,92 EUR in njen uspeh 56,77 % znesek 1.096,75 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti znesek 127,10 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji temelji na določilu 2. odstavka 154. člena ZPP.

Tožnik pa je upravičen tudi do povračila dela njegovih pritožbenih stroškov na podlagi določila 2. odstavka 154. v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je njegov uspeh ocenilo na 37,5 %. Glede na priglašene stroške mu je priznalo stroške sestave pritožbe v višini 625 odvetniških točk, povečane za materialne stroške in davek na dodano vrednost, kar znaša 351,15 EUR. Glede na uspeh tožnika v pritožbi v višini 37,5 % pa mu je tožena stranka dolžna povrniti znesek 131,67 EUR stroškov pritožbenega postopka. Te stroške je dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku paricijskega roka do plačila.