Jedro

Ker tožnik, čeprav je bil ustrezno opozorjen, da bo njegova tožba zavržena, če v danem roku ugotovljenih pomanjkljivosti (skupne) tožbe ne bo ustrezno odpravil, pozivu sodišča ni sledil in v danem roku ni odpravil ugotovljenih pomanjkljivosti (skupne) tožbe, ki tako še vedno ostaja nepopolna in nerazumljiva, zato je sodišče moralo tožnikovo nepopolno in nerazumljivo (skupno) tožbo zavreči iz procesnih razlogov.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je dne 17. 5. 2018 ob sklicevanju na 4. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprožila upravni spor s skupno tožbo, ki jo uperja zoper naštete tožene stranke: 1. Republiko Slovenijo, 2. Ministrstvo za notranje zadeve, Ljubljana, 3. Policijo, Ljubljana, in 4. Center za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna. Izrecno je tedaj navedla, da zoper naštete tožene stranke vlaga (skupno) tožbo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 zaradi domnevno nezakonitih oblastnih ravnanj, s katerimi naj bi naštete tožene stranke posegle v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, glede katerih mu ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (na podlagi česar je sprva sodišče smiselno štelo, da vlaga tožbo zoper Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve, Ljubljana, kot pristojni pritožbeni upravni organ druge stopnje).

2. V tožbenem zahtevku tožnik predlaga, naj sodišče odloči kot sledi: "1. Ugotovi se, da je bilo z dejanjem toženih strank, poseženo v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, in sicer v pravico do prepovedi mučenja (18. člen Ustave), varstva osebne svobode (19. člen), varstva človekove osebnostni in dostojanstva (21. člen), enakega varstva pravic (22. člen), do sodnega varstva (23. člen), do pravnega sredstva (25. člen), do svobode gibanja (32. člen) in do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen), poleg tega pa je bil kršen tudi 16. člen Ustave o začasni razveljavitvi in omejitvi pravic. 2. Prepove se nadaljevanje dejanja deportacije tujca - tožeče stranke. 3. Tožeči stranki se izda pravni akt, s katerim se uredi njegov položaj v RS dokler ni odločeno o zadevni tožbi in o vlogi za začasno zadrževanje z dne 16. 5. 2018. 4. Tožečo stranko se vrne v Republiko Slovenijo in se ji vrne prostost. 5. Tožene stranke so dolžne tožeči stranki povrniti stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, ter sklene, da se tožnika oprosti plačila sodnih taks."

3. Hkrati s tožbo je tožnik podal predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. oz. 3. odstavka 32. člena ZUS-1 in navedel, da je bila 16. 5. 2018 ob približno 14.00 uri na Izpostavi Centra za tujce, Vodnikova 43, Ljubljana, brez ustrezne pravne podlage tožniku odvzeta prostost in so mu bile zaplenjene osebne stvari, policisti pa so ga prisilno odpeljali na letališče na Dunaju z namenom deportacije v Nigerijo. Ker naj bi mu z izvršitvijo deportacije nastala težko popravljiva škoda iz 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1, je predlagal, naj sodišče izda začasno odredbo s predlagano vsebino, ki se glasi: "1. Odloži se oziroma prenehajo nadaljnja ravnanja toženih strank v zvezi s tožnikovo deportacijo do izdaje pravnomočne odločbe naslovnega sodišča v predmetnem upravnem sporu. 2. Tožene stranke so dolžne tožečo stranko vrniti v Republiko Slovenijo in jo z začasno urejenim statusom izpustiti na prostost do pravnomočne odločitve v predmetnem postopku, oziroma podredno: Tožene stranke ne smejo deportirati tožnika v Nigerijo in so mu dolžne urediti njegovo začasno bivanje do odločitve v predmetnem postopku v Republiki Sloveniji. 3. Tožene stranke so dolžne tožeči stranki povrniti stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. 4. Ta začasna odredba stopi v veljavo in velja še 30 dni po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari."

4. Tožena stranka je v danem roku po pozivu sodišča na podlagi 38. člena ZUS-1 sodišču predložila predmetne upravne spise ter vložila skupen odgovor na tožbo in na zahtevo za izdajo začasne odredbe, v katerem obrazloženo nasprotuje tožbenemu zahtevku in sodišču predlaga, naj tožbo zavrže, oziroma podredno, naj jo zavrne, posledično pa naj zavrže tudi vloženo zahtevo za izdajo začasne odredbe, oziroma podredno, naj jo zavrne.

5. V prvi pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2018 tožnik v celoti vztraja pri vloženi tožbi ter dodaja, da je bila njegova deportacija že izvršena.

K točki I izreka:

6. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. Uvodoma sodišče najprej pojasnjuje, da je bilo o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe že odločeno s sklepom št. I U 1143/2018-6 z dne 23. 5. 2018 (ki je postal pravnomočen dne 29. 5. 2018), s katerim je sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe s predlagano vsebino zavrnilo kot neutemeljeno, po ugotovitvi, da tožnik ni ustrezno izkazal zatrjevane težko popravljive škode in še zlasti, ker je sodišče ugotovilo, da glede na svojo vsebino zahtevana začasna odredba bistveno presega sporno pravno razmerje (deportacija tujca - sodno varstvo ustavnih pravic zoper dejanja oblastnih organov) s tem, ko je v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe pod točko 2 tožnik terjal vrnitev v Republiko Slovenijo s strani toženih strank in dodatno terjal še začasno ureditev statusa (tujca) ter izpustitev na prostost do pravnomočnosti sodne odločbe v predmetnem upravnem sporu. Razen tega pa je glede dolžine trajanja veljavnost predlagane začasne odredbe tožnik zahteval, da naj veljavnost zahtevane začasne odredbe dodatno traja še 30 dni po nastopu pravnomočnosti odločitve o glavni stvari, kar je v nasprotju z zakonskim namenom začasne odredbe, ki je v preprečitvi nastanka posledic, ki naj se dokončno odvrnejo z meritorno odločitvijo o tožbenem zahtevku. Sodišče je v citiranem sklepu (v obrazložitvi pod točko 12) izrecno poudarilo, da se v konkretnem primeru sodišče v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni spuščalo v presojo utemeljenosti tožbe, temveč se je omejilo na odločanje o tem, ali je v tem primeru tožnik vsaj kot verjetno izkazal izpolnjevanje temeljnega pogoja za izdajo zahtevane začasne odredbe, to je verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki pa je, kot je bilo že rečeno, ni izkazal niti kot verjetno.

8. V izhodišču obravnavane zadeve je sodišče opravilo predhodni preizkus tožbe na podlagi določil ZUS-1 upoštevajoč stališča novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki jih je v zvezi z zagotavljanjem (subsidiarnega) sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 v primerljivi zadevi izrazilo v sklepu št. I Up 51/2018 z dne 23. 5. 2018, v katerem je med drugim pojasnilo (v obrazložitvi pod točko 14) //..., da mora sodišče prve stopnje pri presoji splošnih zakonskih procesnih predpostavk (36. člen ZUS-1) in posebnih procesnih predpostavk (36. člen v povezavi s 4. členom ZUS-1) izhajati iz pravilne opredelitve procesnega dejanskega stanja, torej spornega dejanja tožene stranke in organa, ki naj bi navedeno dejanje storil. Po tretjem odstavku 30. člena ZUS-1 mora namreč tožnik, ki s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v njegove človekove pravice, v tožbi (med drugim) navesti to dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno ter organ ali uradno osebo, ki je to storila. Taka opredelitev spornega dejanja je obvezen sestavni del tovrstne tožbe, kar pomeni, da ga mora taka tožba vselej vsebovati. Tožbena navedba organa, ki naj bi z določenimi dejanji posegel v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika (ter s tem povezanih tožbenih zahtevkov), je nujna za opredelitev predmeta tovrstnega upravnega spora, o katerem bo tekel sodni postopek (4. člen ZUS-1). Ker je tožnik tožbo vložil zoper Center za tujce Postojna in tudi svoj tožbeni zahtevek uperil proti temu organu (tožencu), je torej tako za presojo procesnih predpostavk kot morebitne utemeljenosti tožbe, če so procesne predpostavke izpolnjene, treba izhajati iz navedene tožbene podlage".

9. Skladno s stališči Vrhovnega sodišča RS, izraženimi v citiranem sklepu, kot je v bistvenem povzet v predhodni točki obrazložitve, je sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe postopalo tudi v obravnavanem primeru in tožniku s sklepom št. I U 1143/2018-11 z dne 14. 6. 2018 vrnilo v popravo njegovo nerazumljivo oziroma nepopolno (skupno) tožbo zaradi varstva ustavnih pravic zoper naštete štiri tožene stranke, ker predmetna tožba ne vsebuje take opredelitve spornega dejanja, ki je sicer obvezen sestavni del tovrstne tožbe in ga mora taka tožba vselej vsebovati skladno s tretjim odstavkom 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik, ki s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v njegove človekove pravice, v tožbi med drugim navesti to dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno ter organ ali uradno osebo, ki je to storila, je taka opredelitev spornega dejanja obvezen sestavni del tovrstne tožbe, kar torej pomeni, da ga mora taka tožba vselej vsebovati. Vendar v konkretnem primeru tožnikova (skupna) tožba takšne konkretne in določne opredelitve spornega dejanja vsakega izmed državnih organov, ki so v tožbi navedeni kot tožene stranke, in ki je sicer obvezen sestavni del tovrstne tožbe, ne vsebuje, zato je sodišče z navedenim sklepom na podlagi prvega odstavka 31. člena ZUS-1 od tožnika zahtevalo, naj nepopolno in posledično nerazumljivo (skupno) tožbo v danem roku dopolni oziroma popravi tako, kot je izrecno navedlo v izreku pod točko 1 citiranega sklepa št. I U 1143/2018-11 z dne 14. 6. 2018, in ga obenem opozorilo, da če te zahteve v dodatno danem roku tožeča stranka ne bo izpolnila in ne bo odpravila ugotovljenih pomanjkljivosti (skupne) tožbe, bo sodišče tožnikovo (skupno) tožbo zavrglo na podlagi 2. odstavka 31. člena ZUS-1. 10. Tožeča stranka, ki je bila dolžna predmetno (skupno) tožbo v dodatnem danem roku popraviti tako, kot jo je po pooblaščeni odvetniški družbi poučilo sodišče v 1. točki izreka citiranega sklepa št. I U 1143/2018-11 z dne 14. 6. 2018, in sicer "//... tako, da jo do petka 22. 6. 2018 do 10.00 ure dopolni tako, da določno, jasno in konkretno opredeli svoj tožbeni zahtevek z določno in konkretno opredeljeno navedbo dopustnega predmeta upravnega spora v skladu s tretjim odstavkom 30. člena ZUS-1, in sicer se tožeči stranki nalaga, da v roku do petka 22. 6. 2018 za vsako izmed toženih strank, ki jih našteva v tožbi, določno in konkretno navede, s katerimi domnevnimi dejanji, kje in kdaj, ter kako konkretno je bilo tožniku poseženo v vsako izmed naštetih ustavnih pravic", vendar tožnik, čeprav je bil ustrezno opozorjen na posledice v 2. točki izreka citiranega sklepa št. I U 1143/2018-11 z dne 14. 6. 2018, v danem roku po pozivu sodišča ni vložil dopolnitve k predmetni (skupni) tožbi in tako svoje (skupne) tožbe ni ustrezno dopolnil v skladu s pozivom sodišča, niti pozneje, vse do odločitve sodišča o predmetni tožnikovi (skupni) tožbi, ki je prav iz tega razloga ostala nepopolna in nerazumljiva.

11. Po povedanem sodišče ugotavlja, da tožnik predmetne tožbe v danem roku ni ustrezno dopolnil skladno s pozivom sodišča, kot izhaja iz sklepa št. I U 1143/2018-11 z dne 14. 6. 2018 (ki sledi tudi stališčem Vrhovnega sodišča RS v citiranem sklepu št. I Up 51/2018 z dne 23. 5. 2018).

12. Sodišče je zato moralo tožnikovo nepopolno in nerazumljivo (skupno) tožbo zavreči na podlagi 2. odstavka 31. člena ZUS-1, ker tožnik, čeprav je bil v citiranem sklepu ustrezno opozorjen, da bo njegovo tožbo zavrglo, če v danem roku ugotovljenih pomanjkljivosti (skupne) tožbe ne bo ustrezno odpravil, pozivu sodišča ni sledil in v danem roku tako ni odpravil ugotovljenih pomanjkljivosti (skupne) tožbe, ki tako še vedno ostaja nepopolna in nerazumljiva. To pa je razlog za zavrženje tožbe na podlagi 2. odstavka 31. člena ZUS-1, torej iz procesnih razlogov. Ker je sodišče po povedanem tožnikovo (skupno) tožbo zavrglo že iz procesnih razlogov, se do ostalih tožbenih navedb ni dodatno še posebej opredeljevalo.

K točki II izreka:

13. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi skladno z 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.