Jedro

Pritožbeno sodišče pa se pridružuje materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka veljavno pridobila ločitveno pravico, to je hipoteko v predmetnem primeru, čeprav je bila vpisana ta hipoteka v zemljiško knjigo šele 29.09.1999. Po 1.odst. 437.čl. ZOR preidejo ob pogodbenem odstopu terjatve na prevzemnika tudi vse stranske pravice, med katerimi je izrecno navedena tudi hipoteka, to je zastavna pravica na nepremičnini, saj je to akcesorna pravica, ki je odvisna od obstoja terjatve, in se hkrati in skupaj z njo tudi prenaša. Res je, da se tudi po tedaj veljavnem 1.odst. 64.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) zastavna pravica na nepremičnini pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, vendar pa je v konkretnem primeru treba upoštevati, da ni šlo za absolutno ustanovitev nove hipoteke, ampak za prenos že obstoječe hipoteke z ene na drugo osebo.

Izrek

Pritožba tožene stranke po tožbi oziroma pritožba tožeče stranke po nasprotni tožbi se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke po tožbi in odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 275.527.346,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.03.2001 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe na zastavljeno nepremičnino, vpisano v zemljiškoknjižnem vložku št. 1075, k.o. K., parc.št. 1520/3, zavrnilo pa tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti na znesek 275.527.346,70 SIT za čas od 09.01.2001 do 07.03.2001. Zavrnilo je zahtevek po nasprotni tožbi, da je dolžna tožeča stranka po tožbi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v K. dopustiti, da se pri vl.št. 1075 k.o. K. pri parc.št. 1520/3 izbriše vknjižba, opravljena po predlogu tožeče stranke opr.št. Dn prenosa terjatve od zastavnega upnika I. d.d. vpisana pod zaporedno št. C 8 z dne 04.10.1992 pod Dn št. v znesku 120.000.000,00 SIT z revalorizacijo z 22% obrestno mero, rok vračila je 21.01.1993 z možnostjo podaljšanja, ter vknjižba prepovedi odtujitve na ime in korist zastavnega upnika I. d.o.o. - v stečaju, kar bo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe opravljeno na podlagi te pravnomočne sodbe, in da je dolžna tožeča stranka I. holdinška družba d.d., v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v K. dopustiti, da se pri vl.št. 1075 k.o. K. pri parc.št. 1520/3 izbriše vknjižba pod C 8, opr.št. Dn zastavne pravice na podlagi sklepa Temeljnega sodišča K., Enota v K., opr.št. Rg z dne 16.10.1992 za zavarovanje denarne terjatve na podlagi kreditne pogodbe št. 57/92 z dne 13.10.1992 v znesku 120.000.000,00 SIT z revalorizacijo, z 22% obrestno mero, rok vračila 21.01.1993 z možnostjo podaljšanja, ter vknjižba prepovedi odtujitve v korist I. d.d., kar bo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe opravljeno na podlagi te pravnomočne sodbe.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po tožbi oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi po svojem pooblaščencu in sicer v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi in zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek po tožbi zavrne in ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, upoštevajoč stroške pritožbe. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo, da je tožeča stranka s kasnejšo navedbo parcelne številke, na kateri naj bi bila vpisana hipoteka, le popravila svoje tožbene navedbe, dejansko pa je s tako navedbo spremenila tožbo. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da terjatev tožeče stranke ni zastarala. Vpis zastavne pravice na podlagi določbe 251.c čl. takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) ni bila dajatvena sodba z nalogom toženi stranki, da plača zapadlo terjatev, tako da ne velja daljši zastaralni rok 10 let kot za pravnomočne in izvršljive dajatvene sodbe. Sodni sporazum strank o vpisu zastavne pravice je le osnova za pridobitni način, to je vpis zastavne pravice v zemljiško knjigo, zato gre za terjatev, ki zastara v splošnem triletnem zastaralnem roku za terjatve med gospodarskimi subjekti. To pa pomeni, da je terjatev dejansko zastarala že pred vložitvijo tožbe in tudi pred prijavo terjatve v postopku prisilne poravnave. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z glavno terjatvijo pridobila tudi stransko terjatev, to je zastavo, brez vpisa v zemljiško knjigo. Zastavna pravica na nepremičnini se pridobi šele z zemljiškoknjižnim vpisom, do tega pa je prišlo šele v času uvedbe sodnega postopka v prisilni poravnavi nad toženo stranko. Pri tem ni pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi v konkretnem primeru šlo za primer hipoteke, ki je bila že veljavno ustanovljena, nato pa prenesena na novega hipotekarnega upnika, saj je jasno, da je tožeča stranka pridobila hipoteko le z vpisom in to v času, ko je že tekel postopek prisilne poravnave zoper toženo stranko, tak vpis pa ni dovoljen. Gre namreč za akt zavarovanja, ki pa se ne more opraviti v času, ko že teče postopek prisilne poravnave, kar direktno izhaja iz določila 3.odst. 111.čl. Zakona o stečaju, prisilni poravnavi in likvidaciji (ZPPSL).

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke po tožbi oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tako v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo kot v delu, v katerem je tožbeni zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe zavrnilo, glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Ni mogoče pritrditi navedbam tožene stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je dovolilo tožeči stranki, da prvotni tožbeni zahtevek popolni z navedbo parcelne številke nepremičnine, na kateri naj bi bila hipoteka, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka oziroma dejansko dovolilo spremembo tožbe. V konkretnem primeru je tožeča stranka v prvotni tožbi navedla pri zastavljeni nepremičnini le zemljiškoknjižni vložek št. 1075 k.o. K., nato pa naknadno opredelila nepremičnino še s parc.št. 1520/3, pri čemer je ta parcelna številka edina parcelna številka v okviru že omenjenega zemljiškoknjižnega vložka. Zato nikakor ni mogoče govoriti o kakšni spremembi tožbe, ampak gre res le za popravo, kar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in tudi pravilno ravnalo, ko je po taki popravljeni tožbi tožbeni zahtevek tožeče stranke obravnavalo. Tudi ni mogoče pritrditi navedbam tožene stranke po tožbi oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi, da je dajatev tožeče stranke že zastarala. Kot je bilo to ugotovljeno že v sklepu pritožbenega sodišča z dne 07.05.2003 opr.št. I Cpg 297/2002-2 je tožena stranka s tem, ko je terjatev v celotnem prijavljenem znesku uvrstila v načrt finančne reorganizacije z dne 19.11.1998 v ustrezni razred, to terjatev tožeče stranke pripoznala in se s tem odpovedala zastaranju. Glede na to, da je bil podlaga za vpis hipoteke sporazum strank po 251.c čl. tedaj veljavnega ZIP sklenjenem pred sodiščem, in ima takšen sporazum moč sodne poravnave, bi veljal 10-letni zastaralni rok po 379.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pritožbeno sodišče pa se pridružuje materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka veljavno pridobila ločitveno pravico, to je hipoteko v predmetnem primeru, čeprav je bila vpisana ta hipoteka v zemljiško knjigo šele 29.09.1999. Po 1.odst. 437.čl. ZOR preidejo ob pogodbenem odstopu terjatve na prevzemnika tudi vse stranske pravice, med katerimi je izrecno navedena tudi hipoteka, to je zastavna pravica na nepremičnini, saj je to akcesorna pravica, ki je odvisna od obstoja terjatve, in se hkrati in skupaj z njo tudi prenaša. Res je, da se tudi po tedaj veljavnem 1.odst. 64.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) zastavna pravica na nepremičnini pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, vendar pa je v konkretnem primeru, kar je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno poudarilo, treba upoštevati, da ni šlo za absolutno ustanovitev nove hipoteke, ampak za prenos že obstoječe hipoteke z ene na drugo osebo, to je s prejšnjega na novega upnika, kar po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni enake situacije kot bi bila v primeru, če bi se hipoteka ustanavljala absolutno na novo in poprej ne bi bila v zemljiški knjigi sploh vpisana na nikogar. Predmetna nepremičnina je bila tako obremenjena že od 14.10.1992, ko je bila vpisana hipoteka v korist odstopnika, tako da se je s pogodbo o odstopu terjatve zamenjal le hipotekarni upnik, položaj hipotekarnega dolžnika pa se, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ni v ničemer spremenil. Končno tudi ni utemeljena navedba tožene stranke, da je bila vknjižba hipoteke v zemljiško knjigo dne 29.09.1999 že zato neveljavna, ker se je to zgodilo v času, ko je zoper toženca že tekel postopek prisilne poravnave. Tu ni šlo za pridobitev ločitvene pravice v zadnjih dveh mesecih pred izdajo sklepa o začetku prisilne poravnave oziroma že v teku postopka prisilne poravnave, saj posebne določbe, ki to prepovedujejo, veljajo le za tiste ločitvene pravice, ki so bile pridobljene z izvršbo. V konkretnem primeru pa je šlo za zastavno pravico, pridobljeno na podlagi sporazuma sklenjenega po 251.c čl. tedaj veljavnega ZIP, torej za pogodbeno zastavno pravico. Ob takih, tako v dejanskem kot pravnem pogledu, pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, kar se tiče tožbenega zahtevka po tožbi, pa je povsem utemeljeno sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke po tožbi oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa tožeči stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ker ni bil potreben, saj v njem ni nič takega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve.