Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo peti odstavek 38. člena ZIZ, ko je presodilo, da stroški odgovora na ugovor niso bili potrebni za izvršbo.

Sodišče prve stopnje je vročilo ugovor dolžnika upniku, z izrecno navedbo, da je ta obrazložen in z opozorilom, da sme nanj odgovoriti v roku 8 dni in da bo v primeru, če v tem roku ne bo vložil odgovora štelo, da so navedbe v ugovoru resnične. Ob takem postopanju in opozorilu sodišča je tako upnik utemeljeno (pričakovano) odgovoril po pooblaščenem odvetniku, da bi preprečil morebiti zanj neustrezno odločitev. Glede na postopanje sodišča je namreč upnik lahko utemeljeno štel, da je ugovor pri sodišču prestal predhodni test obrazloženosti – sicer mu sodišče ugovora ne bi niti vročilo v odgovor, temveč bi ugovor takoj zavrnilo. V odgovoru na ugovor je dolžnikovim trditvam o naknadnem dogovoru, da smeta dolžnika uporabljati sporno nepremičnino, dokler si ne uredita drugega bivališča, tudi obrazloženo in dokazno podprto nasprotoval.

Izrek

I. Pritožbi upnika se ugodi in se sklep v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da morata dolžnika upniku povrniti stroške v višini 298,65 EUR, v roku 8 dni od prejema tega sklepa in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo dalje.

II. Dolžnika sta dolžna povrniti upniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa nadaljnje izvršilne stroške v znesku 182,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki 1 ugovor dolžnikov z dne 10. 3. 2021 zavrnilo in v točki 2 sklenilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške ugovornega postopka.

2. Zoper 2. točko sklepa se pritožuje upnik po pooblaščencu, ki uveljavlja pritožbeni razlog po členu 339/1 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da je tolmačenje, ki ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče v zvezi z obrazložitvijo ugovora dolžnikov v direktnem nasprotju z določili ZPP, ki se v izvršilnem postopku uporablja na temelju določbe 15. člena ZIZ. Ugovor je bil sicer dokazno nepodprt, nikakor pa neobrazložen. Po določbi 58. člena ZIZ v primeru, če upnik ne odgovor na dolžnikov ugovor, se štejejo dolžnikove navedbe za resnične. Ker je dolžnik zatrjeval obstoj dogovora med strankama, bi v takem primeru (če bi sodišče ugovor štelo kot resničen – v primeru da ga upnik ne zanika v odgovoru na ugovor), to imelo za posledico zavrnitev predloga za izvršbo. Dolžnik namreč navaja, da nepremičnino uporablja na temelju naknadnega dogovora z upnikom, obstoj takšnega dogovora pa ne utemeljuje izdaje izpraznitvenega naloga, ki ga je upnik uveljavljal v izvršilnem predlogu. Pasivnost upnika, vkolikor na ugovor ne bi odgovoril in zanikal obstoj dogovora, ki ga zatrjuje dolžnik, bi imela za posledico zavrnitev predloga za izvršbo, zato je bil odgovor na ugovor nujno potreben za preprečitev zavrnitve predloga za izvršbo. Poleg tega je na omenjene posledice upnika opozorilo izvršilno sodišče samo ob vročitvi ugovora dolžnika upniku v odgovor. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem delu preizkusilo sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ). Pravno podlago za odločitev o upnikovih stroških ugovornega postopka predstavlja peti odstavek 38. člena ZIZ, ki določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo.

6. Sodišče prve stopnje je upnikov predlog za povrnitev stroškov ugovornega postopka zavrnilo z obrazložitvijo, da je ugovor zavrnilo zaradi neobrazloženosti in ne na podlagi spornih dejstev, zato upnikovi stroški niso bili potrebni za izvršbo, v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ.

7. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo peti odstavek 38. člena ZIZ, ko je presodilo, da stroški odgovora na ugovor niso bili potrebni za izvršbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, s pozivom z dne 5. 5. 2021 vročilo ugovor dolžnika upniku, z izrecno navedbo, da je ta obrazložen in z opozorilom, da sme nanj odgovoriti v roku 8 dni in da bo v primeru, če v tem roku ne bo vložil odgovora štelo, da so navedbe v ugovoru resnične. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje očitno štelo ugovor dolžnikov, ki sta uveljavljala, da lahko nepremičnino uporabljata na temelju naknadnega dogovora z upnikom, za obrazložen, saj obstoj takšnega dogovora ne utemeljuje izdaje izpraznitvenega naloga, ki ga je upnik uveljavljal v izvršilnem predlogu, zato je upnik nanj moral odgovoriti, sicer bi nastopila domneva, da se štejejo trditve dolžnika v ugovoru za resnične. Dejstvo, da se bo sodišče kasneje postavilo na stališče, da je ugovor neobrazložen, upnik glede na dopis sodišča, razumno ni mogel predvideti. Ob takem postopanju in opozorilu sodišča je tako upnik utemeljeno (pričakovano) odgovoril po pooblaščenem odvetniku, da bi preprečil morebiti zanj neustrezno odločitev. Glede na postopanje sodišča je namreč upnik lahko utemeljeno štel, da je ugovor pri sodišču prestal predhodni test obrazloženosti – sicer mu sodišče ugovora ne bi niti vročilo v odgovor, temveč bi ugovor takoj zavrnilo. V odgovoru na ugovor je dolžnikovim trditvam o naknadnem dogovoru, da smeta dolžnika uporabljati sporno nepremičnino, dokler si ne uredita drugega bivališča, tudi obrazloženo in dokazno podprto nasprotoval. 8. Upnik je torej na ugovor, v katerem sta dolžnika smiselno uveljavljala ugovorni razlog iz 9. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ moral odgovoriti, če je želel preprečiti nastop zgoraj navedene domneve, zato ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da ne gre za potrebne izvršilne stroške. Pritožba je tako utemeljena, zato je sodišče druge stopnje sklep v izpodbijani 2. točki izreka spremenilo tako, da je upniku priznalo stroške odgovora na ugovor, v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (tar.št. 27/6 in ustrezen del materialnih stroškov ter 22 % DDV) v višini, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Strošek sodne takse za odgovor na ugovor pa upniku ni nastal, saj tovrstna taksna obveznost ni predvidena

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ. Upnik je s pritožbo uspel, zato mu je sodišče priznalo stroške pritožbe, ki pa jih je v tem primeru odmerilo glede na vrednost izpodbijanega dela (stroškovna odločitev), zato je stroške priznalo v višini nagrade za sestavo pritožbe po tar.št. 27/6 in ustrezen del materialnih stroškov ter DDV (II. točka izreka sklepa), povečano za strošek sodne takse za pritožbo v višini 33,00 EUR v skladu z ZST-1 (tar.št. 4033 ).