Jedro

Davčni organ je tožniku odmeril dohodnino brez upoštevanja stroškov prehrane in prevoza, tožnik pa je temu, po presoji sodišča utemeljeno, ugovarjal v pritožbi zoper odmerno odločbo.

Glede na konkretne okoliščine in postopek, ki ga je vodil davčni organ, ni mogoče slediti utemeljitvi, s katero je ta zavrnil pritožbeni ugovor in sicer, da je stroške v zvezi z delom v tujini uveljavljal šele po dokončnosti odločbe, torej prepozno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave RS, št. DT 10 01-37479-2 z dne 28. 12. 2017 z dne 8. 5. 2017 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 285,00 EUR z DDV, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožeči stranki odmeril dohodnino za leto 2014 v skupnem znesku 3.875,66 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 1.543,72 EUR znaša 2.331,94 EUR, ki jo mora tožeča stranka plačati v odločbi v navedenem 30 dnevnem roku od dneva vročitve odločbe.

2. Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, v kateri navaja, da je v obnovljenem postopku davčnemu organu z izjavo z dne 11. 4. 2017 sama priskrbela vse podatke, ki jih potrebuje za odmero, zato tožeča stranka meni, da se zadeva obravnava kot samoprijava.

3. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil v predmetni zadevi tožeči stranki izdan informativni izračun dohodnine, v katerega so bili v obdavčitev vključeni dohodki iz virov iz Slovenije. Tožeča stranka zoper ta izračun dohodnine ni podala ugovora, prav tako ni vložila napovedi za odmero dohodnine. Po dokončnosti odločbe o odmeri dohodnine za leto 2014 je organ prve stopnje s sklepom obnovil postopek odmere ter tožečo stranko povabil k sodelovanju. Tožnik je dne 11. 4. 2017 podal izjavo, da se strinja z obnovitvenimi razlogi, da napovedi v Avstriji ni vložil in je predložil plačilne liste iz tujine. Prvostopenjski organ je zato z izpodbijano odločbo med obdavčljive dohodke vključil tudi dohodke iz Avstrije, ki jih je zmanjšal za v tujini plačane prispevke delodajalca v zvezi s temi dohodki in zavezancu ponovno odmeril dohodnino. Pri odmeri pa upošteval tudi v tujini plačan davek. V odločbi se sklicuje na 267. člen Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V primeru, če davčni zavezanec ugotovi, da so podatki v informativnem izračunu nepravilni in nepopolni, lahko v 15 dneh od vročitve informativnega izračuna vloži ugovor. Če davčni zavezanec ugovarja zoper informativni izračun v roku za ugovor vloži dopolnjen informativni izračun, ki se šteje za njegovo napoved za odmero dohodnine. Če davčnemu zavezancu informativni izračun dohodnine ni bil vročen do 15. junija tekočega leta za preteklo leto, mora do 31. julija vložiti napoved za odmero dohodnine, s čimer izpodbija domnevo vročitve po prvem odstavku 85. člena ZDavP-2. Glede na to, da tožnik ni vložil napovedi za odmero akontacije dohodnine dohodka iz zaposlitve na informativni izračun dohodnine ni vložil ugovora in do 31. julija 2015 ni vložil napovedi za odmero dohodnine, stroške v zvezi z delom v tujini (malica in prevoz) ter posebno olajšavo za čezmejne delovne migrante pa je uveljavljal šele po dokončnosti odločbe o odmeri dohodnine je ugotovil, da je stroške uveljavljal prepozno, zato jih organ prve stopnje pri odmeri utemeljeno ni upošteval. 4. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija odločbo prvostopenjskega organa z dne 28. 12. 2017. Pritožbo zoper to odločbo pa je drugostopenjski organ zavrnil iz razloga, da se izjava tožnika z dne 11. 4. 2017 ne more šteti kot samoprijava, saj je bila že pred tem izdana in vročena odmerna odločba - dejansko informativni izračun zoper katerega ni bil vložen ugovor. Tožeča stranka meni, da je davčni organ napačno tolmačil 63. člen ZDavP-2, ki določa, da lahko davčni zavezanec samoprijavo vloži najkasneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega postopka oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka. Davčna napoved vložena na podlagi samoprijave v skladu z določbo 63. člena ZDavP-2 se tako vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi. Pri tem je izhajal iz razlage, da gre pri uveljavljanju davčnih ugodnosti za materialno pravico, ki jo mora davčni zavezanec uveljaviti na način in v roku, kot to določa zakon ter da zamuda navedenih rokov (za kar gre v situaciji samoprijave) pomeni izgubo ugodnosti. Davčni organ je svojo odločitev gradil na jezikovni razlagi, pri čemer je štel, da informativni izračun v kolikor ni pravočasno podan ugovor zoper njega, postane odmerna odločba. Položaj tožnika kljub dejstvu, da je nekoliko prepozen, treba šteti med tiste davčne zavezance, ki so podali samoprijavo in odločiti skladno z razlago Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. X Ips 63/2017 z dne 6. 7. 2017. 5. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči na podlagi 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in pri odmeri dohodnine za leto 2014 tožniku upošteva stroške za delo v tujini ali podrejeno izpodbijano odločbo odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazloženi upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba je utemeljena.

8. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je davčni organ z informativnim izračunom, št. DT 01-37479 z dne 31. 3. 2015, v katerem so bili vključeni dohodki z virom iz Slovenije tožniku kot zavezancu odmeril dohodnino za leto 2014 ter s sklepom št. DT 4210-235/2017-1 (10-142-12) po uradni dolžnosti obnovil postopek odmere dohodnine za leto 2014. 9. Kot izhaja iz podatkov predloženega spisa, je davčni organ tožnika sicer pozval k sodelovanju v postopku (vabilo z dne 4. 4. 2017) vendar zgolj v smislu strinjanja z obnovitvenimi razlogi (torej glede dohodkov prejetih pri tujem delodajalcu v Avstriji). Niti iz poziva z dne 4. 4. 2017 niti iz drugih podatkov spisa pa ne izhaja, da bi bil kakorkoli poučen, da je pod določenimi pogoji (glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini upravičen tudi do znižanja davčne osnove za stroške prevoza na delo in iz dela in prehrane med delom.

10. Davčni organ je tako dne 28. 12. 2017 tožniku za leto 2014 odmeril dohodnino brez upoštevanja citiranih stroškov, tožnik pa je temu, po presoji sodišča utemeljeno, ugovarjal v pritožbi zoper odmerno odločbo. Po določbi prvega odstavka 45. člena ZDoh-2 se zavezancu, ki prejema dohodek iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za delo v tujini, v davčno osnovo od tega dohodka ne všteva dohodek v višini stroška prehrane med delom in stroška prevoza na delo in z dela glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini, pod pogoji in do višine, ki jih na podlagi drugega odstavka 44. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) določi vlada, pri čemer se stroški prehrane med delom priznajo do višine, povečane za 80 % glede na višino, ki jo določi vlada.

11. Glede na konkretne okoliščine in postopek, ki ga je vodil davčni organ, namreč ni mogoče slediti utemeljitvi, s katero je ta zavrnil pritožbeni ugovor in sicer, da je stroške v zvezi z delom v tujini uveljavljal šele po dokončnosti odločbe z dne 31. 3. 2015, torej prepozno.

12. Sodišče je zato presodilo, da je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Zato je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek, saj je upoštevaje načelo ekonomičnosti, ocenilo, da bo navedene nepravilnosti hitreje odpravil organ prve stopnje, zato ni sledilo predlogu tožnika, da samo odloči o stvari.

13. V ponovnem postopku bo prvostopni organ dejansko stanje dopolnil z ugotovitvijo glede višine davčne olajšave za stroške v zvezi z delom v tujini (prevoz in prehrana), ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi in ob upoštevanju vseh ostalih podatkov, ki so potrebni za odmero davka in s katerimi razpolaga davčni organ, ugotovil pravilno davčno osnovo in dohodnino za leto 2014 ponovno odmeril. 14. Kot neutemeljen pa je iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo tožbeni ugovor, da naj bi predložitev izjave z dne 11. 4. 2017 štela kot samoprijava.

15. Glede uveljavljanja olajšave iz petega odstavka 113. člena ZDoh-2 pa sodišče pritrjuje toženi stranki, da je omenjeno olajšavo treba upoštevati v postopkih odmere dohodnine za leta od uvedbe pa do ukinitve te davčne olajšave z novelo ZDoh-2 M z dne 1. 1. 2014, če jo je zavezanec uveljavljal. V konkretnem primeru torej tožniku ni mogoče priznati olajšave za čezmejne delovne migrante, pri odmeri dohodnine za leto 2014. 16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 257,49 EUR, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

17. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).