Jedro

Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZpotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.

Sodbe SEU so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc, (za nazaj). Skladno z načelom lojalne razlage, so torej slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera. V obravnavani zadevi, ko se je sodišče prve stopnje oprlo na stališča sodne prakse SEU in Vrhovnega sodišča RS v zvezi z zahtevami glede pojasnilne dolžnosti torej ni prišlo do retroaktivne uporabe prava, sodišče pa tudi ni poseglo na področje zakonodajalca.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I. izreka ugovor tožene stranke z dne 13. 6. 2024 zoper sklep o začasni odredbi opravilna številka P 348/2023 z dne 3. 6. 2024 zavrnilo in v točki II. izreka odločilo, da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo.

2.Zoper zgoraj navedeni sklep vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do večine navedb toženke, ki so bistvene z vidika presoje utemeljenosti izdane začasne odredbe, zaradi česar je izpodbijani sklep v pomembnejših delih neobrazložen. Sodišče pa je s svojim ravnanjem kršilo tudi načelo kontradiktornosti ter pravico toženke do izjave, prav tako so toženki kršene ustavne in konvencijske pravice. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je obstoj nedenarne terjatve dokazan s stopnjo verjetnosti, pritožba navaja, da so razlogi sodišča prve stopnje napačni iz materialnopravnih razlogov, in da je ravnanje toženke imelo izrecno zakonsko podlago v 9. točki prvega odstavka 7. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 7. člena Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK). Vsebina valutne klavzule iz kreditne pogodbe temelji na kogentnih in dispozitivnih določbah, ki so skladno s členom 12 Direktive 93/13 izključene iz področja njene veljavnosti in uporabe. Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča EU, določbe nacionalnega reda, ki se nanašajo na načelo "monetarnega nominalizma" ne sodijo na področje Direktive 93/13. Tožnica je pred sklenitvijo pogodbe prejela vse relevantne in ključne podatke, na podlagi katerih bi lahko ocenila ekonomske posledice sklenitve kreditne pogodbe v CHF, kar izhaja iz izjav prič A. A., B. B. in C. C., bančnih delavk, ki so v relevantnem obdobju, v imenu tožene stranke sklepale kreditne pogodbe v CHF in kreditne pogodbe, vezane na CHF s potrošniki. Tožnik se je zato ob sklenitvi kreditne pogodbe lahko zavedal tveganosti pravnega posla, saj je že v sklenitveni fazi vedel, da bo moral tujo valuto kupovati po vsakokratnem menjalnem tečaju, kar pomeni, da obrok ni odvisen le od višine obrestne mere, temveč tudi od trenutne vrednosti valute, v kateri nima rednih mesečnih prihodkov. Sodišče prve stopnje pa iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča ter Sodišča EU izvleče dodatne zahteve glede vsebine pojasnilne dolžnosti, ki v času sklenitve kreditne pogodbe niso izhajale iz takrat veljavne zakonodaje, na podlagi takšnih stališč pa nato sklene, da tožena stranka svoje pojasnilne dolžnosti domnevno naj ne bi ustrezno izpolnila. S svojim ravnanjem tako Vrhovno sodišče RS, kot tudi sodišče v predmetnem postopku, dejansko posegata v področje zakonodajalca, ki takšnih (izredno specifičnih) zahtev ni predpisal, s tem pa posledično toženki nalagata nemogoče dokazno breme (uveljavljata dodatne zahteve, katerih tožena stranka ob sklenitvi kreditne pogodbe ni mogla utemeljeno pričakovati). Trenutno veljavni Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot-2), ki je bil sprejet po letu 2015, takšnih zahtev glede vsebine pojasnilne dolžnosti ne določa.

2.Pritožba se sklicuje tudi na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), v skladu s katero morajo biti naloženi ukrepi "predpisani z zakonom", kar pomeni, da mora imeti naloženi ukrep podlago v domačem pravu in mora biti predvidljiv glede svojih učinkov, kar je skladno z načelom vladavine prava (rule of law). Sodišče prve stopnje se tudi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Sodišča EU v zadevah C-776/19-C-782/19 in C-609/19 (zadeva Paribas), ki ni identična predmetni zadevi. Sodišče prve stopnje se zato v izpodbijanem sklepu zmotno neposredno sklicuje na sodno prakso Sodišča EU, ki razlaga Direktivo 93/13, kot da bi predstavljala neposreden vir prava in iz nje zgrešeno izpeljuje domnevne pravne posledice, kar je v nasprotju z učinkom, ki ga lahko imajo odločbe Sodišča EU, ki razlagajo direktive. Pritožba se sklicuje tudi na članek dr. Avblja "Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF".

2.Začasna odredba tudi ni utemeljena po ostalih pogojih. Sodišče je spregledalo ključne ugotovitve Ustavnega sodišča RS v zvezi z regulacijskimi začasnimi odredbami, in sicer da gre za izjemno sredstvo, ki ga je mogoče izdati le v nujnih primerih in pod izpolnjenostjo restriktivno presojanih pogojev. V zvezi z ugotovitvijo, da naj bi tožeča stranka že vrnila več, kot je ob sklenitvi kreditne pogodbe prejela od toženke, je zgrešeno stališče, da toženka od tožnika naj ne bi smela zahtevati nadomestila za uporabo njenega denarja. Tožnik zavaja naslovno sodišče, ko zatrjuje, da naj bi že skoraj odplačal celotni kredit, kar je v nasprotju z načelom monetarnega nominalizma, pri čemer sodišče zanemari določbo 1065. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), iz katere jasno izhaja, da so pogodbene obresti bistven del takšnega pravnega posla. Zato se sodišče neutemeljeno sklicuje na sodbo Sodišča EU v zadevi C-520/21, iz katere iz točke 64 obrazložitve izhaja, da Direktiva 93/13 ne ureja izrecno posledic neveljavnosti pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom po odpravi nepoštenih pogojev, kar logično pomeni, da nacionalna sodišča v tem delu uporabijo nacionalno pravo. Direktive skladno z določbami PEDU tako nimajo neposrednega učinka in se nanje ni mogoče sklicevati. Prav tako sedaj veljavni 193. člen OZ določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Tako bi v primeru ugotovljene ničnosti bilo treba toženki dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko bi bila izdana sodna odločba tudi po prvem odstavku 87. člena OZ. Nacionalno pravo tako ne vsebuje določbe, ki bi nacionalnemu sodišču omogočalo, da toženi stranki odreče nadomestilo za uporabo njenega denarja. To pomeni, da bi bila neposredna uporaba stališč Sodišča EU v zadevi C-520/21 v nasprotju z nacionalno zakonodajo in ne velja načelo izključitve nacionalnega prava, kar obravnava tudi zgoraj navedeno pravno mnenje glede sodbe Višjega sodišča v Celju Cp 201/2023 z dne 11. 10. 2023. Sodišče tudi ne izvede nobene analize dejanskega položaja tožnika, na primer v smislu, kakšno obremenitev mesečnega dohodka je mesečna anuiteta predstavljala za tožnika v trenutku sklenitve pogodbe, ter ali je prišlo naknadno do kakšne spremembe, prav tako ni preverilo nobenih drugih obveznosti tožnika ali kakšnih drugih okoliščin, ki lahko vplivajo na finančni položaj. Sodišče je zgolj pavšalno sledilo neizkazanim navedbam tožnika, ki so prirejene za potrebe tega postopka. Sodišče tudi ni podalo nobene ocene dodatnih stroškov, ki bi naj tožečo stranko doleteli zaradi spremembe tožbenega zahtevka oziroma zaradi pritožbenega postopka.

2.Pritožba tudi izpostavlja, da je neprepričljivo stališče sodišča prve stopnje v 32. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da nesprejetje začasne odredbe ne bi zagotovilo polnega učinka meritorne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe, saj naj bi tožnik svoj kredit domnevno že preplačal, ker bi imel tožnik z vlaganjem nove tožbe dodatne stroške. Te posledice so zgolj denarne, sodišče pa spregleda, da bi moral tožnik v primeru ničnosti kreditne pogodbe toženki povrniti tudi vse pravdne stroške, to pa jasno pomeni, da bi bilo ponovno vzpostavljeno prvotno pravno in dejansko stanje, dolžnica bi v vsakem primeru imela dostop do potrebnih pravnih sredstev tudi po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter tako iz navedenega jasno izhaja, da začasna odredba ni bila potrebna za zagotovitev polnega učinka meritorne odločitve.

2.Nadalje tudi ni izpolnjen pogoj reverzibilnosti. Navedeni pogoj ni izpolnjen, saj je sodišče prve stopnje v točki 33 obrazložitve navedlo, da ne vidi razloga, zakaj tožena stranka po morebitni odpravi začasnega zadržanja plačevanja obrokov ne bi mogla pripraviti novega anuitetnega načrta, na podlagi katerega bi tožnik poravnaval svoje preostale obveznosti. To stališče pa potrjuje navedbe toženke, da po morebitni odpravi neutemeljene začasne odredbe vzpostavitev pravnega in dejanskega stanja, ki je obstajalo pred izdajo začasne odredbe, ne bi bila mogoča. Stališče sodišča, po katerem bi bila toženka že oškodovana na račun nezakonite začasne odredbe, nato pa bi se morala s tožnikom še pogajati glede nadaljnjega odplačevanja kredita, je nesmiselno. Prav tako niso utemeljene navedbe sodišča prve stopnje, da naj bi zastavljena nepremičnina zadoščala za poplačilo preostanka dolga tožnika. Sodišče izhaja iz zgrešenega stališča, da naj bi tožnik že preplačal svoje obveznosti iz kreditne pogodbe. V primeru znatnega škodnega dogodka, ki lahko privede tudi do celotnega uničenja nepremičnine, toženka v nobenem primeru ne bi mogla biti poplačana iz zastavljene nepremičnine in je zaključek sodišča o tem, da je verjetnost škodnega dogodka uničenja nepremičnine majhna, neprepričljivo.

2.Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu ugovoru ugodi in razveljavi sklep o začasni odredbi z dne 3. 6. 2024 oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Strinja se z razlogi sodišča prve stopnje in zahteva stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je tožnik dne 7. 12. 2023 vložil tožbo zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnin ter zaradi plačila zneska 41.859,58 EUR s pripadki. Zatrjeval je, da je navedena pogodba nična iz razloga, ker toženka (tedaj še X. d.d.) pred sklenitvijo le-te ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti v zvezi z najemom kredita v CHF. Z zavajajočo splošno prakso in zamolčanjem ključnih informacij takšnega produkta je odločilno vplivala na nagib tožnika k sklenitvi kreditne pogodbe v CHF, s katero je tožnik nevede privolil v sklenitev pogodbe. Iz slednje je izhajalo izrazito neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih že ob sami sklenitvi kreditne pogodbe, saj toženka s predmetnim kreditom ni prevzela popolnoma nikakršnega valutnega tveganja, ker ima svoje valutne pozicije zaprte. Tako je izrazito nesorazmerje bilo podano v obliki neinformiranega prevzema celotnega tečajnega tveganja na strani potrošnika, ki se je pokazalo šele med izvajanjem pogodbe, in na katerega tožnika zaradi opustitve ter zamolčanja bistvenih informacij toženke (o dolgoročni izpostavljenosti zaradi tveganja, ki je povezano z najetjem dolgoročnega kredita v CHF in slabitvijo tečaja v EUR v razmerju do CHF na dolgi rok, o pojasnilu glede valutnih tveganj, ki za toženko izhajajo iz samih sprememb tečaja, saj je tožnik svoj mesečni dohodek prejemal v domači valuti, s čimer je bila toženka seznanjena, pa tožniku kljub temu ni pojasnila dodatnega tveganja o možnosti spremembe obveznosti in posledic na njen finančni položaj v času trajanja kreditnega razmerja), nista imela nobenega vpliva. Iz tega razloga je bila banka v slabi veri in je pogodba nična. Ker je tožnik prejel kredit v skupni višini 70.958,78 EUR, odplačal pa ga je v skupni višini 112.818,36 EUR, mu je toženka dolžna vrniti razliko v znesku 41.859,58 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6.Po vložitvi tožbe je tožnik dne 29. 5. 2024 vložil predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero je predlagal začasno ureditev pravnega razmerja med strankama. Zatrjeval je, da ker je kreditna pogodba sklenjena s pravno prednico toženke nična zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, kar je v več primerih doslej ugotovilo tako Ustavno sodišče RS kot tudi SEU, prav tako pa tudi Vrhovno sodišče RS, bi tožnik v obravnavani zadevi moral plačevati obroke kredita kljub temu, da obstaja velika verjetnost, da bo pogodba razglašena za nično.

7.Sodišče prve stopnje je dne 3. 6. 2024 izdalo začasno odredbo, s katero je začasno, do pravnomočnega končanja tega spora, zadržalo učinkovanje Kreditne pogodbe št. 170963/5 z dne 5. 1. 2006 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 39/2006 z dne 12. 1. 2006. Po vloženem ugovoru s strani toženke, je o njem odločilo tako, da ga je z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Zadnja odločitev je predmet pritožbenega preizkusa.

8.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in 15. členom ZIZ. Slednjo je zatrjevala tudi toženka v pritožbi.

9.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse potrebne elemente, ki omogočajo njegov preizkus, v njem tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi, sodišče prve stopnje je opravilo dokazno oceno listinskih dokazil, ki je logična in temelji na dokaznem standardu verjetnosti, kar se zahteva za izdajo začasnih odredb, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

10.Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno na podlagi listinskih dokazil obširno obrazložilo že v izdanem sklepu o začasni odredbi, na bistvene ugovorne trditve pa odgovorilo v izpodbijanem sklepu in je tako odločilo v kontradiktornem postopku z izpodbijanim sklepom, zato ni kršilo 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Te kršitve tudi niso podane iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo s strani toženke predlaganih prič, kar bo prav tako obrazloženo v nadaljevanju.

11.V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Hkrati mora biti podan pogoj reverzibilnosti, kar je kot poseben dodatni pogoj opredelilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998.

12.Predlagatelj pa mora pogoje za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, kot to velja za odločanje o dejstvih, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Izkaz verjetnosti, kot stopnja materialne resnice pa pomeni, da mora tožnik izkazati, da so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.

13.Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v luči določb Direktive Sveta 93/13 z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13) in določbami nacionalnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter ZPotK, je treba določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZpotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.

14.Glede pritožbenih zatrjevanj, da naj bi sodišče prve stopnje, upoštevajoč novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, upoštevalo dodatne zahteve glede pojasnilne dolžnosti, ki jih ZPotK ni vseboval, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlage direktiv, ki ji v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju evropske unije (v nadaljevanju PDEU) poda SEU, sprejeta v obliki sodb. Sodbe SEU so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc, (za nazaj). Skladno z načelom lojalne razlage, so torej slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera. V obravnavani zadevi, ko se je sodišče prve stopnje oprlo na stališča sodne prakse SEU in Vrhovnega sodišča RS v zvezi z zahtevami glede pojasnilne dolžnosti torej ni prišlo do retroaktivne uporabe prava, sodišče pa tudi ni poseglo na področje zakonodajalca.

15.Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da obstaja večja verjetnost, da je kreditna pogodba nična in je toženka dolžna poravnati vtoževani znesek, torej da verjetno obstaja terjatev zoper toženko (prvi odstavek 272. člena ZIZ), kot nasprotno. S stopnjo verjetnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka ni ustrezno izvedla pojasnilne dolžnosti, in da je bila ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe v slabi veri. Toženka je bila tista, ki je za tožnika pripravila pogodbene pogoje glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF na način, da sta tožnika v celoti prevzela neomejeno valutno tveganje, banka pa nobenega, kar je vzpostavilo znatno neravnotežje med pogodbenima strankama in je toženka prevzela le kreditno tveganje, ki je bilo zavarovano s hipoteko, vpisano na nepremičnini. Takšna pojasnilna dolžnost je bila presplošna, da bi lahko tožnika ocenila možnost znatnih ekonomskih posledic in bi se banka kot finančna organizacija, od katere se pričakuje profesionalna skrbnost, tega morala zavedati, zato je bila v slabi veri.

16.Sodišče prve stopnje je v točki 13. obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer navedlo, da verjame toženki, da je sicer banka tožnikoma predstavila tveganja, oziroma da se kredit lahko spreminja glede na spremembo CHF, se pa v nadaljevanju pravilno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 8/2022, da bi morala za zadostno informiranost tožnikov, slednjima predstaviti vse ekonomske posledice morebitnega nihanja menjalnih tečajev, da bi tožnika lahko razumela morebitne resne posledice za njun finančni položaj, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti, predvsem zato, ker so bili tovrstni krediti v trenutku najema ugodnejši od kreditov v domači valuti in za potrošnike mamljivi, česar pa toženka ni storila. Pri tem se je pravilno sklicevalo tudi na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-14/21 z dne 1. 7. 2021, ki je pojasnilo, da banka pojasnilne dolžnosti ni mogla izpolniti s predstavitvijo možnosti (neugodnega) nihanja (in tuje obrestne mere) in/ali s predstavitvijo preteklih nihanj tečajnega razmerja v grafični obliki v povezavi z zatrjevanim vplivom na višino obveznosti.

17.V zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve iz dajatvenega tožbenega zahtevka (na plačilo zneska 41.859,58 EUR s pripadki), se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da je toženka upravičena tudi do koristi za uporabo tujega denarja po 193. členu OZ. Iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023 kot bistveno izhaja, da lahko banka zahteva od potrošnika, ki mu je dala potrošniški kredit, samo to, kar je dala potrošniku ob sklenitvi kreditne pogodbe. Na več mestih poudarja, da je zaradi tega, ker je banka v pogodbo vključila nepoštene pogoje, prišlo do ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu in ji zato ni mogoče dodeliti nadomestila za izgubo dobička, podobnega temu, ki ga je pričakovala na podlagi navedene pogodbe (točka 82 sodbe).

18.Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. SEU v točki 76 sodbe zapiše, da če bi se kreditni instituciji priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 60 sklepnih predlogov. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli drugih obogatitvenih obresti ali koristi. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih obresti, za kar se zavzema pritožba (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13.

19.Iz zgoraj navedenih razlogov je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožbe na prvi odstavek 87. člena OZ, ki določa, da če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče in če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ne gre za takšno situacijo, saj se navedeno določilo nanaša na primere, ko je bila stvar med trajanjem pogodbenega razmerja uničena, prodana itd., torej ko stvari ni mogoče več vrniti. Ne glede na to, pa tudi navedenih določbe OZ (tudi določb, ki bi se nanašale na načelo "monetarnega nominalizma") ni mogoče uporabiti, ker nasprotujejo razlogom sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, ki je na zastavljeno vprašanje med drugim odgovorilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13/ EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih po v potrošniških pogodbah razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina.

20.Tako je sodišče prve stopnje že ne podlagi listinskih dokazov pravilno zaključilo, da obstaja večja verjetnost, da je banka kršila svojo obveznost pojasnilne dolžnosti in pri tem bila v slabi veri. Sankcija nepoštenega pogodbenega pogoja pa je ničnost (23. člen ZVPot) in sta torej tožnika verjetno izkazala obstoj terjatve na ničnost kreditne pogodbe, prav tako pa tudi obstoj dajatvenega zahtevka na plačilo vtoževanega zneska. Takšne ugotovitve so tudi skladne s sodbo SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeva BNP Paribas Personal Finance SA), da je v zvezi z zahtevo dobre vere treba pri presoji upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in to, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogojem (točka 65. sodbe).

21.Ob tem so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo na gornjo zadevo SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeva BNP Paribas Personal Finance SA), češ da naj bi v tej zadevi šlo za kompleksnejši produkt Helvet Immo, kot to velja za kredit tožnikov. V zgoraj citirani zadevi je šlo za podobno pravno in dejansko vprašanje kot v obravnavani zadevi, saj iz točke 9. sodbe SEU izhaja, da je bila tudi v tej zadevi sklenjena kreditna pogodba v švicarskih frankih po 4,95 % obrestni meri, ki ga je načeloma treba plačati v 276 fiksnih obrokih, odplačuje pa se v evrih. Čeprav zadeva ni izvirala iz pravdnega postopka, temveč iz izvršilnega, kjer je bil dovoljen rubež denarnih prejemkov, navedena okoliščina ni bistvena. Bistveno je, da se je tudi v tem postopku postavilo vprašanje poštenosti in s tem dopustnosti nekaterih pogojev v kreditni pogodbi (točka 13. in 14. sodbe SEU). Dve izmed zastavljenih vprašanj predložitvenega sodišča sodišču SEU sta bili namreč tudi, ali je treba člen 3(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da pogoji, ki določajo plačila v fiksnih obrokih, ki se prednostno uporabijo za poplačilo obresti, ter ki določajo podaljšanje trajanja (pogodbe) in povečanje plačil za plačilo preostalega zneska računa, ki se lahko zaradi sprememb menjalnega tečaja znatno poveča, ustvarjajo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, zlasti ker potrošnika izpostavljajo nesorazmernemu tečajnemu tveganju, in ali je treba člen 4 Direktive 93/13 razlagati tako, da morata v skladu z njim jasnost in razumljivost pogojev kreditne pogodbe, v kateri je kredit izražen v tuji valuti in vračljiv v domači valuti, presojati tako, da se ob sklenitvi pogodbe nanašata na predvidljive gospodarske razmere, v obravnavanem primeru na posledice gospodarskih težav v letih od 2007 do 2009 za spremembe menjalnih tečajev, pri čemer se upoštevajo strokovnost in znanje poklicnega kreditodajalca ter njegova dobra vera (točka 20 sodbe EU). Na ta vprašanja je SEU podalo odgovore in prav iz prav takšna vprašanja se kot bistvena pojavljajo v predmetni zadevi.

22.Ker je obstoj terjatve verjetno izkazan že na podlagi listinskih dokazil, in ker je v postopku izdaje začasne odredbe v ospredju dokazni standard verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, postopek za izdajo začasne odredbe pa je hiter (prvi odstavek 11. člena ZIZ), tudi ni bilo treba zaslišati prič A. A., B. B. in C. C., ki jih je predlagala toženka, in ki bi naj po njenih navedbah opravile pojasnilno dolžnost tožniku pred sklenitvijo sporne kreditne pogodbe. Zato sodišče prve stopnje tudi iz tega razloga ni kršilo načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

23.Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo tudi obstoj ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe, med drugim tudi do pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj reverzibilnosti, čemur izrecno nasprotuje pritožba. Pritožbeno sodišče zaključke sodišča prve stopnje iz 16. do 21. točke sklepa z dne 3. 6. 2024 ter iz 30. do 34. točke izpodbijanega sklepa v celoti povzema kot pravilne in glede na pritožbena zatrjevanja zgolj še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni učinek meritorne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe in posledično o dajatvenem zahtevku. Tožnik bi namreč moral, če začasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plačilo teh plačanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri čemer bi mu nastali dodatni stroški. Prav tako ima toženka še vedno zastavljeno nepremičnino, ki bo zadostovala za poplačilo morebitnega preostanka kredita.

24.V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji glede finančnega položaja tožnikov v smislu ugotavljanja nastanka škode, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 niti ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje finančnega položaja potrošnika zavezujoč pogoj, ki bi ga morala tožnika izkazati za izdajo začasnega ukrepa. Kot izhaja iz točke 60 obrazložitve in iz izreka sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, mora biti sprejetje začasnih ukrepov v teh zadevah potrebno, da se zagotovi polni učinek odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. To pa pomeni, da je treba začasne ukrepe nujno sprejeti tedaj, ko je treba vzpostaviti pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, že v pravdi na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe.

25.V zvezi s pogojem reverzibilnosti, pritožbeno sodišče glede na nadaljnja pritožbena zatrjevanja še pojasnjuje, da je z izdano začasno odredbo zadržano izvrševanje kreditne pogodbe, reverzibilnost pa v tem primeru pomeni, da če bo tožbeni zahtevek na ničnost kreditne pogodbe zavrnjen, se bo kreditna pogodba lahko dalje izvrševala v skladu s pogodbenimi določili. Prav tako bo toženka v primeru zavrnitve zahtevka ostala le delno nepoplačana, za kar ima še vedno ustrezno zavarovanje z vknjiženo zastavno pravico na nepremičnini ter bo tako lahko v primeru plačilne nesposobnosti tožnika svojo terjatev lahko izterjala s prisilno prodajo nepremičnine. Pritožbene navedbe o tem, da lahko pride do uničenja nepremičnine zaradi znatnega škodnega dogodka in se toženka ne bi mogla poplačati iz zastavljene nepremičnine, pa so pravno nerelevantne, saj mora banka tak rizik upoštevati že v času sklepanja sleherne kreditne pogodbe s slehernim kreditojemalcem.

26.V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplačala v znesku 41.859,58 EUR.

27.Po obrazloženem, ko se je pritožbeno sodišče opredelilo zgolj do bistvenih pritožbenih navedb, je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

28.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, saj so pritožbeni stroški, povezani z izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku, pravdni stroški, o katerih bo odločeno s končno odločbo.

-------------------------------

1 Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP v zvez s 366. členom ZPP je podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa, ali če sklep sploh nima razlogov, ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sklepa zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sklepa in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij. 2 Več o tem mag. Igor Strnad: Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna Praksa, št. 6-7, Ljubljana 2021, str. 13 do 15, Neža Pogorelčnik: Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana 2013, št. 1, str. 143 in 144 ter sklep VSM I Cp 824/2020 z dne 24. 11. 2020, tč. 20 obrazložitve. 3 Tako dr. Lojze Ude: Civilni pravdni postopek, ČZ, Ur. l., Ljubljana 1992, stran 93. 4 Tako Smernice Komisije EU glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, Ur. l. Evropske unije C 323 z dne 27. 9. 2019, str. 51. 5 Podobno tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VSRS II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016. 6 Tako sodba VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023. 7 Sodišče EU v točki 80 sodbe še pojasnjuje, da takšnega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvijo banke Bank M., da bi potrošniki, če prodajalci ali ponudniki ne bi imeli možnosti zahtevati nadomestila, ki bi presegal vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, dobili 'brezplačno' posojilo. Prav tako tudi ne s trditvami, da bi bila stabilnost finančnih trgov ogrožena, če bankam ne bi bilo dovoljeno, da od potrošnikov zahtevajo tako nadomestilo. 8 Primerjaj dr. Stojan Cigoj: Obligacijska razmerja, zakon s komentarjem, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1978, komentar k 104. členu ZOR, str. 101. 9 Iz točke 59 sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 izhaja le, da sodišče lahko med drugim upošteva finančni položaj potrošnika, pa tudi tveganje, da bo moral potrošnik zadevni banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je od te banke izposodil.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 22 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 87, 87/1, 193 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 11, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3 Zakon o varstvu potrošnikov (2022) - ZVPot-1 - člen 23

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 3/1, 6, 6/1, 7, 7/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.