Jedro

Udeleženec zaradi ugotovljene duševne motnje v tem trenutku ni sposoben oblikovati svoje volje in ni sposoben misli urediti do take mere, da bi svoje zdravstvene težave dojemal kot bolezenske. Svoje bolezni se ne zaveda in misli, da ni bolan. Na zdravljenje zato ne more svobodno pristati.

Zgolj zavračanja zdravljenja še ni mogoče a pripori šteti za ogrožanje zdravja oziroma življenja v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tč. II. izreka) potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se A. A. (v nadaljevanju udeleženec) zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike ... najdlje do 29. 8. 2025 (tč. II izreka).

2.Zoper odločitev se pritožuje udeleženec po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. ZPP.

Predlaga spremembo izpodbijane odločitve (in odpust udeleženca), podredno pa nadomestitev sprejetega ukrepa z blažjim.

Uvodoma povzema določilo 1. odst. 39. čl. ZDZdr.

Meni, da pogoji, ki so v njem predpisani, niso izpolnjeni. Iz sklepa ne izhaja, da bi udeleženec ogrožal svoje življenje ali življenje drugih; da bi huje ogrožal svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzročal hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. To ne izhaja niti iz zapisa, da naj bi razbil pokrovček za alarm v hotelu. Okoliščine glede tega niti niso jasne. Izpostavlja, da se je v X. zdravil zaradi posttravmatske stresne motnje in da gre za prvi sprejem v UPK... Da si bo pritožnik uredil zdravljenje kardioloških težav, zdravnika ipd, se lahko doseže z drugačnimi oblikami pomoči. Priglaša stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da prisilno zdravljenje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Gre zlasti za pravico do osebne svobode (1. odst. 19. čl. Ustave), pravico do varstva duševne integritete (35. čl. Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (3. odst. 51. čl. Ustave), ki poleg pravice do prostovoljnega zdravljenja obsega tudi pravico do odklonitve zdravljenja in je zato tako zdravljenje dopustno le ob izpolnjenosti vseh v zakonu predpisanih pogojev. Po določbi 53. čl. ZDZdr gre za pogoje, ki so predpisani v 1. odst. 39. čl. istega zakona.

5.Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa to določilo povzelo in po izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila po mnenju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljena vsa za odločitev potrebna dejstva, utemeljeno zaključilo, da so pri udeležencu podani vsi zakonsko zahtevani pogoji za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve.

6.Udeleženec v pritožbi nasprotuje izpolnjenosti vseh pogojev, a konkretizirano izpodbija le pogoj po 1. alineji 1. odst. 39. čl. ZDZdr. Pritožbeno sodišče je zato glede obstoja ostalih predpostavk opravilo le uradni preizkus, ki obsega preverjanje pravilne uporabe materialnega prava ter ugotavljanje, ali je sodišče morda storilo katero od v 2. odst. 350. čl. ZPP opredeljenih kršitev postopka. Ugotovilo je, da do nepravilnosti ni prišlo.

7.Pritožbeni očitek, da iz sklepa ne izhaja, da bi udeleženec v posledici ugotovljene duševne motnje ogrožal svoje življenje ali življenje drugih, huje ogrožal svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzročal hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih izpodbijanega sklepa (tč. 14) ugotovilo, da udeleženec hudo ogroža svoje zdravje (pa tudi življenje) že s tem, ko odklanja zdravljenje ugotovljene manije s psihotičnimi simptomi in ker opušča tudi zdravljenje resnih somatskih težav. Izvedenka je v zvezi s tem pojasnila, da se ugotovljena duševna motnja, v kolikor se ne zdravi, hitro poglablja in kronificira, to pa ima za posledico strukturne spremembe v možganih in še dodatno kronifikacijo bolezni in slabšo dolgoročno prognozo bolezni. Po drugi strani bo ob ustreznem zdravljenju simptomatika zbledela in bo udeleženec postal zadovoljivo kritičen, da bo sposoben nadaljevati zdravljenje z drugimi milejšimi oblikami pomoči. Nujno je tudi udeleženčevo zdravljenje kardioloških težav (gre za stanje po operaciji anevrizme aorte), saj je brez ustreznih zdravil življenjsko ogrožen. Trenutno pa nima niti zdravnika niti zdravnika kardiologa in se zdravi le alternativno s CBD-jem.

8.Pritožbeno sodišče glede na povzete dejanske ugotovitve, ki jih pritožnik s pritožbo ne izpodbija, ugotavlja, da že poglabljanje in kronificiranje hude psihične bolezni ter nastanek nepopravljivih strukturnih možganskih sprememb nedvomno ustreza standardu hujšega ogrožanja zdravja. Kot rečeno, pa udeleženec z opuščanjem zdravljenja svojih somatskih težav ogroža tudi svoje življenje. Ker pa zgolj zavračanja zdravljenja še ni mogoče a pripori šteti za ogrožanje zdravja oziroma življenja v smislu 1. alineje 1. odst. 39. čl. ZDZdr, pritožbeno sodišče opozarja tudi na ugotovitev, da udeleženec zaradi ugotovljene duševne motnje v tem trenutku ni sposoben oblikovati svoje volje in ni sposoben misli urediti do take mere, da bi svoje zdravstvene težave dojemal kot bolezenske. Svoje bolezni se ne zaveda in misli, da ni bolan. Na zdravljenje zato ne more svobodno pristati. Iz mnenja izvedenke (in ugotovitev sodišča) tako izhaja, da bo šele z ustrezno terapijo in ublažitvijo simptomatike dosegel ustrezno kritičnost in bo svoje stanje sprejel kot bolezen, ki jo je treba zdraviti. Da tega trenutno ni zmožen, izhaja tudi iz njegove izpovedbe, saj sam svojo bolezen zanika in meni, da je povsem vredu.

9.Na zaključek, da se udeleženec v posledici ugotovljene duševne motnje ogroža, dejstvo, da se je v preteklosti zdravil zaradi posttravmatske stresne motnje in da je na zdravljenje v UPK sprejet prvič, ne vpliva. Do teh pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče zato podrobneje ne izreka.

10.Vse navedeno je razlog, da pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo, da drugačna oblika zdravljenja v tem trenutku ni mogoča. Udeleženčevo psihofizično stanje namreč v tem trenutku (še) ni tako, da bi bil sposoben odgovorno sodelovati pri predhodno nujno potrebni diagnostiki in zdravljenju (to je prihajati v ambulanto in sprejemati terapijo z zdravili). Kot je bilo zgoraj poudarjeno, se svojega bolezenskega stanja ne zaveda in ga ne priznava in zato zaradi izvedbe diagnostike, uvedbe terapije in njenega prejemanja potrebuje stalen nadzor.

11.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 1. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1 sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

12.O priglašenih stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločilo, saj glede na določilo 51. čl. ZDZdr to niso stroški, ki bi jih moral nositi kateri od udeležencev tega postopka, ampak bodo kriti iz sredstev sodišča (68. čl. ZDZdr). O njih bo zato odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku.

2Zakon o duševnem zdravju.

3Glej odločbo VS RS II Ips 72/2017 ter sklepe VSL II Cp 765/2015, VSL II Cp 1647/2019, VSL I Cp 1827/2020 in druge. Iz njih izhaja, da je treba razlikovati med primerom, ko se neka oseba, ki sicer ima duševno bolezen ali duševno motnjo, vendar se svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja, ter primerom, ko se dejanskih prvin svojega duševnega stanja sploh ne zaveda ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati.

4Zakon o nepravdnem postopku.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3 Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 39, 39/1, 39/1-1, 53 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 350, 350/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.